Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

PRAV JE, DA SMO DOBRODELNI; NI PA PRAV, DA JE DOBRODELNOST (ŽIVLJENJSKO POMEMBEN) DEL DRUŽBENEGA SISTEMA. Morda se zdi komu ta izjava nasprotujoča, vendar jo lahko utemeljimo. Veliko nam pove o svetu, v katerem živimo.

Videli smo, kako naravne sile lahko opustošijo cele otoke, obale in mesta; v mislih imamo orkane, kakršna sta bila Harvey in Irma, ki sta prizadela Antile, Karibe in dele ZDA. Orkana sta za seboj pustila več deset mrtvih, uničeno naravno okolje ter ogromno materialno škodo na infrastrukturi in objektih, ki se šteje v desetine milijard dolarjev. Vendarle je moč teh naravnih sil zanemarljiva proti uničujočim silam komercializacije, ki v zadnjih desetletjih pustošijo po planetu Zemlja.

Preveč pogosto razmišljamo o sebi kot o posameznikih, ločenih drug od drugega, dejansko pa smo povezani in to kar počnemo, vpliva na ves svet. (Nadškof Desmond Tutu)

Če prebiramo mainstream medije in poslušamo mainstream politike, smo skorajda lahko gotovi, da je huda ekonomska kriza, ki jo je v letih 2007-2008 sprožil finančni sektor, rešena. Gospodarska rast se je vrnila, zmanjšala se je brezposelnost; politiki si hitijo pripenjati medalje; ekonomski inštituti, bonitetne hiše in mednarodne finančne institucije pa za prihodnja leta napovedujejo nadaljnje rasti gospodarstva. Pa je ekonomska slika res tako lepa? Poglejmo si nekaj dejstev, ki na tej sliki puščajo grde madeže.

Prišel je čas, ko moramo v milijonskem številu demonstrirati, ne proti temu ali onemu, temveč na temelju volje do dobrega in sočutja, ki opredeljujeta, kdo v resnici smo. Kajti v slehernem človeškem srcu je vgrajena ljubezen in modrost celotnega človeštva. - Mohammed Mesbahi

Neonacisti: slabi
Antinacisti: dobri
To sem se naučil kot otrok.
Bilo je več kot očitno.
Sajid Javid, britanski politik, 16. avgust 2017

V dneh, ko mineva 72 let od jedrskega bombardiranja dveh japonskih mest (Hirošima, 6., in Nagasaki, 9. avgusta 1945), smo na sami meji nove jedrske vojne. Čeprav se jedrska kriza odvija v času kislih kumaric, pa je grožnja skrajno resna. O današnjem svetu veliko pove dejstvo, da je takšno vojno, kot odziv na časopisne članke ameriških medijev, napovedal ameriški predsednik Trump kar iz svojega igrišča za golf v New Jerseyu: ZDA bodo odgovorile "z ognjem in gnevom, in odkrito rečeno močjo, kakršne svet doslej še ni videl". (Trump grozi z ognjem in gnevom, Delo, 9. 8. 2017)

Ker zagotovo vemo, da nas bo vsak nov dan preskrbel s hrano, nam jo ni treba shranjevati za jutri, vse pa, kar nam je danes na voljo, si delimo z vsemi drugimi. Da pa bi zagotovili, da bi imeli dovolj za jutri, živimo nomadsko življenje, ki zemlji omogoča, da si opore od naših sledi. Ko se vrnemo, najdemo našo zemljo zdravo in ponovno imamo vsega v obilju. (pripadniki ljudstva Hadze)

V prispevku Nevarnost edine zgodbe smo dejali, da naš pogled na svet ne sme temeljiti samo na enostranskih oziroma edinih zgodbah. Da bi si ustvarili bolj resnično podobo sveta, v katerem živimo, moramo zato povedati še druge zgodbe. In številne med njimi so zares vznemirljive. Povejmo nekatere, morda po krivici zapostavljene zgodbe, morda pa za marsikoga tudi moteče, saj spodkopavajo nekatere izmed najbolj temeljnih resnic oziroma dogem sodobne družbe.

Kaj vemo o Afriki? Da je revna, da v njej divjajo okrutne vojne. Povezujemo jo z malarijo, ebolo, virusom HIV. V Afriki je veliko terorizma, tisoči Afričanov dnevno bežijo v Evropo. Marsikdo najprej pomisli na lačne otroke in Afriko pozna samo po občasnih dobrodelnih akcijah. Morda se kdo spomni Nelsona Mandele, potem pa je znanje povprečnega Evropejca o Afriki bolj ali manj izčrpano. To je naša zgodba o Afriki. Edina zgodba.