Tomaž Pangeršič

Stojim poleg Prešernovega spomenika. Morje ljudi. V pričakovanju veličastnega ognjemeta, zazrti proti gradu odštevajo ... Manjka še pičlih 5 sekund do novega leta. 3, 2, 1 ... Tik pred vrhuncem se obrnem proti Čopovi. Razpre se mi paleta obrazov, paleta čustvovanj v nekakšnem amfiteatru tisočglave množice, ki uživajo v raznolikih barvah veličastnega ognjemeta. Če je ta nepregledna množica v istem trenutku in na istem kraju uživala v lepotah ognjemeta, se je meni odprl ognjemet človeških obrazov, izrazov, čustev. Zares neverjeten pogled, mnogo močnejši od barvnih palet ognjemeta. Ta popolnoma nova perspektiva me napolni z novo izkušnjo, z nečim novim, z ognjemetom človeških izrazov, čustvovanj, pri katerem je vsak nekaj posebnega.

Dan pred praznikom dela, katerega bistvo oziroma pomen smo že davno »utopili« v slastnem prvomajskem golažu, nam je na internetni konferenci v Pekingu (Global Mobile Internet Conference) predstavila naša nova »kratkovidna« sodelavka Yangyang. Kako nesramo od nas, da smo jo spregledali in ji pozabili čestitati ob prazniku.

Verjetno nisem edini, ki se navdušuje nad dokumentarci o naravi. Prijeten in topel glas naratorja dodatno prida košček k magičnosti spoznavanja tega čudovitega sveta. Vendar je vsa ta magičnost lahko tudi precej pretresljiva. Če lahko na eni strani opazujemo prigode razigranih mladičev levinje, ki jih le-ta z neverjetno ljubeznijo nesebično podpira pri prvih korakih v širni svet, lahko po drugi strani vidimo krut boj med odraslima samcema, po katerem nov »kralj« z lahkoto ubije vse mladiče, da je levinja prej godna za oploditev in lahko vanjo zasadi svoje seme ter si na ta način zagotovi »nesmrtnost«. Jasno je, da narava ni le čudovita, ampak tudi izredno kruta. Ljudje se radi distanciramo od te krutosti. Radi si rečemo, da smo civilizirani, smo nekaj več kot le živali, smo superiorni, ker mislimo. Prepričani, da smo razvojno daleč najbolj napredna vrsta, se radi postavimo nad živalski svet in se hkrati namišljeno od njega oddaljujemo. Pa je temu zares tako?

Neverjetne lepote slovenske pokrajine me navdušujejo že od otroštva dalje. Ko vandram po širnih poljih in gozdovih, srkam vase vse te prečudovite oblike, vonje in zvoke. Narava me pomirja, napolni z energijo, domišljijo in očisti misli. Zares neverjeten košček raja.

Ko sem pred kratkim prisostvoval predavanju dveh odličnih intelektov, Boštjana Videmška in Andraža Terška, nisem mogel mimo dejstva, da so v polni Trubarjevi hiši literature med občinstvom prevladovale predvsem ženske. Po temeljiti oceni jih je bilo vsaj 80 %. Dvomim, da so prišle občudovat izključno vizualne kvalitete teh dveh »intelektualnih neprilagojencev«, pa čeprav sta moža v svojih najboljših letih. Ne, menim, da so prišle uživat prodorne misli, ki sta jih nudila govorca, saj nam le-te v teh prelomnih časih lahko nudijo lažje razumevanje situacije in nam pomagajo pri nadaljnjih odločitvah oziroma delovanju. Menim, da so mnoge ženske v EU že presegle proces emancipacije in se začele zavedati pomembne vloge, ki so si jo s tem bojem počasi, vendar vztrajno pridobile. Globok priklon! Verjamem celo, da zaradi vedno večje enakopravnosti med spoloma in novo pridobljenih vlog žensk v celotnem družbenem spektru EU, kjer je ta enakopravnost najbolj pozitivno izražena, le-ta postaja antipol trenutnemu spopadu titanov, ki se že dlje časa dogaja na globalni ravni in, kot kaže, vztrajno prodira tudi v Evropo.

Verjetno mi ni potrebno posebej razlagati vloge varovalke v sistemu električnega omrežja. Ljudje se dobro zavedamo, kakšno funkcijo imajo varovalke v umetnih sistemih. Zaupamo jim! Še več, v neštetih primerih in vedno bolj intenzivno tem sistemom zaupamo celo lastna življenja. Morda ravno v tem zaupanju tiči tudi eden izmed razlogov za razcvet sodobne tehnologije? Kaj pa vem ...

Sreda je bila, ko sem jo urezal po Miklošičevi proti Cankarjevemu domu. Tam me je čakala javna tribuna proti privatizaciji. Pred sodiščem zgrožen zagledam shod gorečih vernikov. Besno vzklikajo parole v čast svojemu ljubljenemu vodji. Da, tistemu, ki sedaj verjetno pripravlja strategijo za rušenje in prevzem oblasti, namesto da bi mu »pustili čas« napisati še par novih romanov (Podalpski »Conan« bo glede na ikonografijo popularna pravljica za lahko noč odraslim nacijem, če bodo seveda mamice dovolj pri volji, da jim jo berejo). Kako brezbrižni do »umetnosti« ste ustavni sodniki, ko ste mu odvzeli ta dragoceni čas za pisanje. Le kaj si ob tem misli javnost? Nedvomno se sprašuje, komu služite! Vnašanje razkola, manipulacije, podtikanja, so njegova glavna blagovna znamka, zato ga na svobodi ni za podcenjevati! Morda bi bil umik iz osrednje medijske pozornosti več kot potreben higienski ukrep. Vsekakor bi mu vzel naboj! Če sem ironičen, bi bila to zanj najhujša kazen, saj ravno od tu črpa svojo glavno moč.

Verjetno vas večina pozna učinek magdalenice, potopljene v ruski ali lipov čaj, s katero je Proust opisal prebujanje spomina. Ko sem se kot mladenič prebijal skozi Freudovo Interpretacijo sanj, mi je postalo hitro jasno, da deja vu ob poslušanju dopoldanskih radijskih novic ni posledica nekega višjega čuta za jasnovidnost, temveč zgolj dejstvo, da sem spal z glasno prisotnostjo radia in v sanjah nezavedno posrkal vase vse te novice ob prvih jutranjih poročilih. Človeški um je vesolje, prečudovito vesolje. In če hočemo razumeti lastno vedenje in posledično vedenje družbe, ga je vredno raziskovati.

V pičlem destletju se je zaradi izjemnega napredka tehnologije na mnogih področjih zgodila popolna transformacija. Dolgoletne praktične izkušnje s področja logistike in organizacije mi poleg zgodovinske dimenzije nudijo tudi dokaj realen vpogled v dejansko stanje. Razvoj digitalne tehnologije, ki je radikalno vplivala na področje mojega poklicnega ustvarjanja, je konkretno premešal karte. Če poenostavim v časovnem smislu: za kar si v preteklosti potreboval 8 ur, danes potrebuješ 8 minut. Neverjetna preobrazba v izjemno kratkem času! Mnogi so odšli. Prišli so drugi. Bilo jih je veliko manj.

Verjetno nisem edini, ki ga od rane mladosti spremlja zgodba o narodu, ki si je skozi umetnost, kulturo zgradil svojo identiteto. Povezovala nas je beseda. Tista, ki podira zidove, odklepa okove. Velikane, ki so jo povili, smo vsadili vase. Rodil se je narod, na koncu država. Kljub vsemu je še nekaj manjkalo. Manjkal je preporod, revolucija in nihče ni resno pričakoval, da se bo le-ta tudi dejansko zgodila. In vendar se je! Zgodila se je izjemno hitro, kot se za pravo revolucijo tudi spodobi.