Vid Sagadin Žigon

Vid Sagadin Žigon je Don Kihot slovenske literarne scene. Obdan s samimi sanchi pansi se že vrsto let (brez)uspešno bori z mlini na veter. V čast mu je, če lahko njegova besedila v srcu razmišljujočih ljudi vzbudijo vsaj iskro upora ali kljubovanja v teh razčlovečenih časih. Njegov moto je, da je treba braniti resnico svoje eksistence z umetniškimi sredstvi, mentalno potenco in iskrenostjo do samega sebe. Poleg esejev piše tudi (ali pa predvsem) pesmi, pred njim je izid nove zbirke (Metamorfoze), prvi dve (Drevored 2010 in Špilunga 2015) pa sta že razprodani. Strinja se s Castanedovo definicijo bojevnika, ki se odreče vsemu razen svoji nadzorovani norosti, zato zlepa ne bo odložil meča v borbi za Resnico, Lepoto, Dobroto in kar je še takih zarjavelih artiklov v zaprašeni ropotarnici Idej. Njegovi eseji govorijo o vsem, kar ste si želeli vedeti, pa si niste upali niti vprašati.

Danes, ko praktično vsak dan obhajamo dan starosti, ko nas mučijo bolečine v križu, ko sopihamo proti koncu svojih let različnih hitrosti, ko stremeč k čim bolj zdravi smrti vztrajno zanikujemo lastno preteklost, kot bi se je sramovali, ko nas od vsepovsod označujejo za jugonostalgike, v bistvu pa sploh ne gre za to, saj je Titova Jugoslavija del naše identitete, pomembno poglavje naše življenjske zgodbe, pa če si to priznamo ali ne.

V teh dneh smo priče dvema pomembnima dogodkoma, ki ju vsaj zapriseženi levičarji ne bi smeli spregledati. Na današnji dan smo v bivši državi praznovali dan republike, najpomembnejši praznik tedanjega sistema, pred dnevi pa nas je kot strela z jasnega doletela novica o smrti voditelja najdaljše revolucije nove dobe, ki se je je prijelo ime kubanska revolucija.

Začenjamo z osrednjimi vprašanji današnjega časa: Je sploh kaj mogoče spremeniti? Ali sploh obstaja kakšna alternativa? Koliko časa bomo to še tako mirno prenašali? S temi vprašanji se ne strinjam, ker so pesimistična, porojena iz istega strahu, ki diktira tempo izgubljenega človeka v labirintu njega podcenjujočih pravil in omejitev.

„Življenje je znotraj, ne zunaj nas!" zapiše Dostojevski v pismu bratu. Res pa je tudi, da samo to dejstvo ne zadostuje, potrebno je namreč pogledati čez svoje sebične, materialne, postvarele, grabežljive, posesivne privatne interese. Potrebno se je udeleževati javnih soočanj, debat, sodelovati pri javnih odločitvah, imeti jasno oblikovano in argumentirano stališče do javnih zadev onstran nepreverjenih mnenjskih polresnic, ki prevladujejo tudi v naši politični družbi. Potrebno se je odzvati na krivico, na trpljenje, na bolečino, potrebno se je postaviti nekomu v bran, biti nekomu v oporo v najhujših trenutkih, kar izkazuje, če že ne pristnega javnega interesa, pa vsaj občutek za sočloveka in Človeka v sebi.

Kdo pravzaprav je idiot in kaj je idiotizem? V vsakdanjem družbenem življenju se ta termin uporablja sinonimno z butec, tepec, teslo, bebo, kreten, debil, itd., skratka nekdo z izjemno nizkim inteligenčnim kvocientom. Če naredimo kakšno napako, se često obmetavamo z idioti. Ali pa rečemo, da je neka stavba ob parku totalni idiotizem, kar pomeni, da verjetno kvari njegov videz, idiot pa je tisti, ki se je tega spomnil, itd.

Za nami je bil vremensko naporen, vlažen in vroč dan, ki se je moral končati z nevihto. V zraku pa sta bila poleg sopare še dva državotvorna dogodka: obhajanje 25. obletnice nastanka nove države in ustanavljanje neodvisne države Rog. Na prvi pogled med dogodkoma ni nobene povezave, pa vendar se povezave ponujajo kar same od sebe.

Pred kratkim sem prijatelja v šali vprašal, ali ve, kakšna je razlika med kočevskim in ljubljanskim Rogom. Rekel je, da imam smisel za črn humor. Pa vendar tisti, ki častijo, objukujejo, malikujejo, kakorkoli, kočevski Rog, živijo v preteklosti, medtem ko je ljubljanski Rog čista sedanjost. Iz zgolj prostora, v katerem se je zbirala ljubljanska alternativa, umetniki, intelektualci ali preprosto svobodno misleči ljudje, je dobesedno čez noč postal poslednja barikada svobode, osvoboditve izpod krempljev neoliberarne paradigme deli in vladaj, izpod pristajanja na novodobno izkoriščanje v imenu kapitala, ki ima povsod svoje lovke in je botroval tudi županovi odločitvi, da Rog zravna z zemljo in s tem dokončno zaduši javni prostor kot fizično, ne virtualno točko srečevanja, debat, razstav in drugih oblik kreativega komuniciranja.

Dan mladosti, nekoč najpomembnejši praznik naše države, je do zdaj praktično že utonil v pozabo. Še več, zdi se, da se ga nekateri celo sramujejo in ga primerjajo s podobnimi dnevi v Severni Koreji, na Kubi in drugih z neoliberalističnega vidika totalitarnih državah. Toda tisti, ki to počnejo, se sramujejo svoje lastne preteklosti in samim sebi odrekajo lastno identiteto.

Pred kratkim sem bil na rednem pregledu v psihiatrični bolnišnici Polje, kamor hodim vsak mesec, da dam bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega. Bil bi samo še en lep sončen pozno pomladni dan, če ne bi tam srečal nič manj kot celotno umetniško kolonijo!

Dan Osvobodilne fronte je najpomembnejši praznik v novejši zgodovini iz vsaj dveh razlogov. Prvič se nam je uspelo poenotiti proti zunanjemu sovražniku, ki je hotel potujčiti našo domovino, stopiti skupaj in preseči tradicionalni dualizem na rdeče in črne, leve in desne, liberarne in klerikalne.