Medtem ko delajo cel cirkus z velikonočnimi jajčki in zajčki, otrokom v šoli ne povejo, da praznujemo dan Osvobodilne fronte proti okupatorju, ki je skoraj pogoltnil našo domovino, in praznik vseh delavcev, ki jih ne druži nobeno onostranstvo, ampak jih družita skrb za preživetje in želja po boljšem življenju. Želja po spremembi tega sveta, ne beg v drugega. Kakšen potencial! Kakšna moč! In otroci nič ne vejo o tem.
Raje jih futramo s prazniki, ki jih še sami težko razumemo, saj so vsi povezani s smrtjo ali posmrtnim, zagrobnim življenjem. Govorimo jim, da je življenje trpljenje (jajčka, ki jih barvajo, so solze trpljenja, korenina hrena žebelj in potica bodičasta krona) in da ga je treba čimprej zapustiti. In ne povemo jim, da je boj za svobodo, ki ga zame še vedno predstavlja lik partizana, v današnjem svetu pravzaprav ravno boj proti dekorativnosti praznikov, ki jih proizvaja potrošniško naravnan kapitalistični sistem, da bi s svojimi igračkami utišal voljo do upora in glas zatiranih. Kot bi se bali priznati, da lahko samo tukaj, na zemlji, ustvarimo, pa ne božje, ampak človeško kraljestvo, to pa nam bo uspelo samo tako, da bomo ohranili temeljne človeške vrednote, med njimi spoštovanje, poslušanje, poštenje, solidarnost (nobena pesem je ne opeva bolj veličastno kot ravno internacionala). Da ne bo pomote. Naj bodo takšni in drugačni prazniki, vendar naj bodo ti vsebinski, ne površinsko sladkanje s podobami v tovarni bonbonov, ki se topijo v ustih skupaj z našo zavestjo, da je treba nekaj spremeniti. Da je razredni boj vse prej kot preživeto dejstvo. Da je izkoriščanje še vedno temelj nekega imaginarnega napredka. Da je bogastvo v rokah peščice, ki spretno izkorišča sistem za prilaščanje sveta. Da nam vlada birokracija, ki te lahko kadar koli izbriše. Spravi v bankrot. Ti pobere vse. To so zgodbe, ki jih piše življenje. In tudi to je vsebina praznika, ki ga je naš vzgojni sistem zamolčal v prid nekemu onstranskemu življenju. Hočem biti pristranski!