Vid Sagadin Žigon

Vid Sagadin Žigon je Don Kihot slovenske literarne scene. Obdan s samimi sanchi pansi se že vrsto let (brez)uspešno bori z mlini na veter. V čast mu je, če lahko njegova besedila v srcu razmišljujočih ljudi vzbudijo vsaj iskro upora ali kljubovanja v teh razčlovečenih časih. Njegov moto je, da je treba braniti resnico svoje eksistence z umetniškimi sredstvi, mentalno potenco in iskrenostjo do samega sebe. Poleg esejev piše tudi (ali pa predvsem) pesmi, pred njim je izid nove zbirke (Metamorfoze), prvi dve (Drevored 2010 in Špilunga 2015) pa sta že razprodani. Strinja se s Castanedovo definicijo bojevnika, ki se odreče vsemu razen svoji nadzorovani norosti, zato zlepa ne bo odložil meča v borbi za Resnico, Lepoto, Dobroto in kar je še takih zarjavelih artiklov v zaprašeni ropotarnici Idej. Njegovi eseji govorijo o vsem, kar ste si želeli vedeti, pa si niste upali niti vprašati.

Povod za nastanek tega zapisa je neki dogodek, ki se je zgodil pred kratkim pri uri filozofije v gimnaziji. Šlo je za pogovor, v katerem so bili udeleženi dijaki tretjih letnikov in avtor pričujočega članka. Med pogovorom se je ena od dijakinj glasno uprla nekemu mnenju o mladih, ki smo ga nemara vsi že kdaj slišali in ki je na kratko povzeto v naslovu. Na pobudo dijakinje smo prebrali intervju z italijanskim filozofom Galimbertijem, ki je pred časom vzbudil mnogo zanimanja tudi v naših krajih (ob izidu prevoda njegovega dela Mladi in nihilizem). Eden od komentarjev ob prebranem, ki ga je izrazila dijakinja, je bil, da se s takšnim pisanjem o mladih zgolj utrjuje stereotip, ki mladim pripisuje nekatere lastnosti, zaradi se oblikuje podoba sodobnega najstnika kot povsem predanega zlasti trenutnim muhavostim, iskanju ugodja, drogam, spletnim klepetalnicam, televizijskim šovom ipd.