Dobrodošlica 23. Festivalu dokumentarnega filma 24. - 31. 3. 2021

V romanih in filmih obstajajo trije tipi pravnikov. Prvi je podlež, ki podkupuje novinarje, da po ovinkih povzdigujejo krivca in blatijo žrtev. Drugi je pravičnik, ki pošilja sprijenega sodnika k vragu, tretji pa je potrčko, bagman, ki posreduje med krivcem in žrtvijo, da se krivec, običajno kakšna „pomembna“ oseba, izogne sodnemu procesu, ki mu grozi s strani „nepomembne“ žrtve.

Na kolesarskih potepih pogosto naletim na pse. Če so v boksu ali na verigi, lajajo, kot da od besa in živčnosti ne bodo požrli samo mene, ampak tudi svoj glas. Če so za ograjo, skačejo nanjo, lajajo in tekajo. Če so na odprtem dvorišču in se namenijo proti meni, se ustavim, da me povohajo, in grem dalje. Če so na potepu, jih ne zanimam. Bolj je pes svoboden, manj je napadalen …

Najprej beseda o resnici.

Kaj neki to je?

Ker ne vem, te besede tudi ne uporabljam. Uporabljam pa besedo: dejanskost.

In če kaj dejanskost je, potem smem s svojimi čutili odgovorno reči, da vse Bojane in Alojzi tega sveta niste dostojni niti tega, da bi lahko polizali nožne prste ljudem, ki ne blebetajo, kar blebetate vi. Ker preprosto ne razumete in ne zmorete neustrašnega priznanja, da nekaterih reči pač ne razumete in da so draž, slast in izziv umetnosti in znanosti prav v tem.

Pač blebetate. Ker ne veste. Lahko ste tudi 20x dr. nečesa, vas narava vselej premaga. Edino na kar se zanašate, je lahkovernost ljudi, kar s pridom izkoriščate.

S kakšnim pridom?

Je ta prid biti pod žarometi medijev?

So ta prid cekini?

Je ta prid hrana vaši nečimrnosti?

Je ta prid tudi zavist do ljudi po svetu, ki vedo več in nočejo biti le prvi na vasi?

Kje pa? boste zanesljivo rekli.

In se isti hip zlagali. Najprej sebi.

V izogib vsem omenjenim pridom je treba najprej postati strog, neizprosen in časten do sebe. In prav to nam govorijo veliki umi človeštva. Vendar ima tako navaden človek, enako kot vi vselej pri roki izgovor za karkoli je že storil, enako kot zanesljivo ima nemalo dragocenih izkušenj, da se storjeno ne more vrniti v nestorjeno. Ne z zanikanjem, že samo z izgovori, opravičevanji in pretvezami za storjeno si otežujete položaj, saj to ni nič drugega kot kupovanje odpustkov od samih sebe, kar lahko počenjate le na račun svojih otrok, vnukov, svojega roda.

Ne vem, kako boste lahko iskreno pogledali v oči vašim vnukom ko malo odrastejo.

Iskreno bo stežka.

Zlahka bo, če bodo po vaši meri. Na kar računate.

V podporo rečenega bo dovolj ena od mnogih povezav:

https://www.robertgoreta.si/zakaj-so-mi-rekli-da-gre-za-virus-ce-ne-obstaja/

Ne prvič v zgodovini smo priče napihovanju borznega balona. Balon je izraz za pojav na borzah, ko borzni indeksi v daljšem časovnem obdobju začnejo močno rasti. Na borzah, kjer je velika večina transakcij tako ali tako špekulativnih, se pravzaprav ves čas vrstijo dvigi in padci vrednosti – na tej osnovi špekulanti služijo bajne vsote denarja. Balon pa običajno nastane, ko se v igro špekulantov vključijo tudi običajni ljudje – mali podjetniki in običajni državljani. Na borze jih zvabi evforija, ki jo poganjajo "čudežne" zgodbe ljudi, ki so čez noč obogateli.

Imam vse, kar potrebujem,

zdravje služi za silo,

ni potreb za slabo voljo,

plača je.... redna,

položnice se plačujejo,

živila v hladilniku stanujejo,

in v skrinji zmrzujejo,

spanje je še kar znosno,

domača lekarna vse poštima,

moti me le tale klima,

zdaj kaže na pomlad,

zdaj zobe kaže zima.



Opominjam se,

da mi kar gre, kar gre,

da slabih občutkov ne rabim,

da si v glavi vse razjasnim,

da bik naj ne gre,

kamor šel je štrik,

da za dežjem pride sonce,

da naj vrele juhe ne srebram,

da naj se rad imam,

da za črne dni spravim kak zlatnik,

in da obvezno si,

večkrat preberem tale opomnik.

Uroš Sedej - Eli


Kot jara kača se vleče zgodba o korupciji javnih sredstev FIHO in z njimi povezanimi t.i. invalidski mafiji. Povprečno se na leto razdeli med 18 in 20 miljonov eur; kar invalidi v javnosti predstavljajo še vedno kot nezadostno. V FIHO je bilo denarja vedno preveč, prav zato je boljno polje številni »kvazi-humanitarcev, dobrodelnežev, invalidskih povzpetnikov in karjaristov« zelo kruto in neizprosno.

Vtis je, da znamo drug drugega le še brezpogojno občudovati in po božje častiti, ali pa drugemu želimo počasne smrti v mukah, sramoti in bedi. V dobi lajkanja in trolanja je pošiljanje na smetišče zgodovine izkaz starinskega dostojanstva in vljudnosti. Govorjenje resnice je znak šibkosti. Prav ima tisti, ki je bolj glasen in vztrajen. Sem nas je pripeljala svoboda govora – ki se ji prav kmalu lahko zgodi, da bo končala na smetišču zgodovine …

V teh turobnih časih je težko razmišljati o prihodnosti. Zdi se, da je zelo črna. Nekaterim pa se morda zdi, kot da je sploh ni. Ujeti smo v začaran krog epidemije, ukrepov, ekonomske in družbene krize. Vsa ta nevarna "koronska mešanica" je razkrila številne slabosti naših družb, ki izvirajo iz preteklosti. Pandemija je pokazala, kako problematična je velika ekonomska neenakost in kako globoka je ločenost med ljudmi. Revni ljudje seveda zdaj trpijo še bolj kot prej, razkol v družbi pa se je poglobil do skoraj neobladljivih razsežnosti. In ta dva trenda sta prisotna v skorajda vseh svetovnih državah in tudi med njimi.

Svetovni dan žena je tisti dan, ko naj bi se spomnili naših žensk. To so naše sodelavke, dobre znanke, prijateljice in seveda, to so tudi naše zakonske partnerice, ljubice in razne simpatije. Ta dan imamo moški veliko razlogov, da smo slinasti od dobrote in spoštovanja, zato največkrat s cvetlico v roki osvajamo in si istočasno delamo račune, kaj bomo iztržili. Med ženskami okoli sebe delamo razliko – niso vse v enakem položaju. Imamo jih razvrščene po svojih željah in potrebah. Največkrat so na vrhu lestvice simpatije in tiste, od katerih imamo koristi. Smo sila preračunljivi hudobci, ki se zavedamo svojega poslanstva, saj imamo vendar jajca in že zaradi tega smo bog in batina. Te poglede imamo vkovane v možgane.

Nisem neki jaz mučenec,

ne počutim se tako,

niti sem v ledeni ribnik pripravljen skočiti,

ali svojo “vero” zatajiti.