Včasih se zgodijo takšni posebni momenti, prelomni, drobni trenutki, kamor besede skorajda ne sežejo. Zgodi se v človeku nekaj redkega, trenutek, ko ve. Enostavno ve. Pri tem ne gre toliko za racionalno vedenje ali znanje kot tako. Na delu je nekaj močnejšega, bolj prodornega. Globok razmislek. Intuicija. Nenaden preblisk, ki je gradil in tlakoval pot dolgo pred tem prelomom, le zavest ni vedela.
V teh mračnih časih nevihtnih zatišij pred naslednjimi nevihtami mi eno boljših zabav ponuja Facebook stran Društva za zaščito polpismenih. Tam redno objavljajo pol- ali še manj pismene izdelke domačega in tujega izvora, obiskovalci strani pa jih na podobno pismen način seciramo in s tem drug drugemu nudimo še dodatno zabavo. Stran je rajski vrt človeške neumnosti, vesoljni potop pameti in smisla, aleksandrijska knjižnica dokazov, da je šolstvo pogorelo do tal. Tako neizrekljivo hudo je, da ti niti ne more več biti hudo; lahko se samo še zabavaš …
1.
rjava se vrtinči skozi čute, časovni stroj,
ki utaplja trenutno umiranje sodobnih
mest, razlivanje nekih nepomembnosti.
spet kot vsako leto ta vznemirljiv podton,
naelektrenost, gibajoča se pod zgornjim
življenjem, da usahne v bioritem in se
spremeni v milo glasnost pomešano s krvjo,
prostor, ki se počasi razširja v vidnem polju.
Odnos večine politikov tega sveta do bombardiranja in raketiranja civilistov v Gazi proizvaja simptome, ki analitiku veliko povedo o stanju človeštva v tem trenutku, obenem pa povedo veliko tudi o preteklosti, saj simptomi po definiciji ne padejo nenadoma z neba, temveč imajo dolgo zgodovino, kar pomeni, da nam njihovo dešifriranje razkriva preteklost, mehanizme, ki jih omogočajo, omogoča pa nam tudi napovedovanje prihodnosti, kajti nosilci simptomov praviloma dolga leta ne zaznajo, da jih ustvarjajo, saj zagotavljajo ne le trpljenje, temveč tudi užitek, celo uživanje v trpljenju, zaradi katerega se simptomom niso pripravljeni odreči. Ker je vse skupaj predvsem nezavedno dogajanje, so analitiki, ki se lotijo dešifriranja simptomov, slej ko prej politi z gnojnico, ker jih njihovi nosili ne prepoznajo, zato bo še nekaj časa veljalo, da je Žižek povzročil v Frankfurtu škandal, ljudje, ki so škandalozno oziroma simptomalno poročali o njem, pa bodo nagrajeni s kako pohvalo, z dobrim mnenjem ali vsaj s trepljanjem po ramenu. Absurdnosti sveta se bodo nadaljevale in stopnjevale, kot sledi, trpljenja bo veliko, uživanja pa tudi.
Stari so dobro vedeli, da je človeška eksistenca tragična. To preprosto pomeni, da se ljudje boleče zavedajo sveta in sebe v njem, zavedajo se svoje končnosti in se v življenju pogosto soočajo z nemogočimi izbirami. Svobodna volja verjetno res ne obstaja, ljudje pa potrebujejo vsaj iluzijo o njej. Še bolj pa potrebujejo kritično misel.
Medtem ko razlaga lepotica z velikanskim oprsjem, ki sili iz tesno oprijete majice, ta dopolnjuje prav tako tesno oprijete pajkice, da je njeno telo na voljo anatomskemu pregledu, bržčas drugim mladenkam, kako pomembno je, da čim hitreje kupijo najnovejši čudežni nedrček, ki oblikuje njihovo oprsje tako, da se vanj zagleda vsakdo, ki pride mimo, saj ima že tovarniško vgrajeno štrlečo bradavičko, ki je ni mogoče spregledati, na drugem koncu sveta najstnica v solzah roti neznanega Nekoga, naj za božjo voljo ustavi pobijanje ljudi v Gazi. Želi živeti, saj je še otrok, verjetno ji je tudi absolutno vseeno za čudežni nedrček z vgrajeno bradavico, sočasno pa ve, da politikom, ki ukazujejo vojakom, naj pošiljajo rakete in bombe na območja, kjer je njen dom, njeno rotenje ne pomeni prav nič, tako kot jim ne pomeni nič, ali bo jutri sploh še živa ali ne bo. Modrčki se bodo verjetno prodajali za med, mladenke bodo dizajnirale svoja oprsja, bradavice bodo silile kvišku in terjale pogled, bombe bodo padale, ljudje bodo hiteli drug mimo drugega, da opravijo, kar je opraviti treba, občasno se bo oglasil tudi kdo, ki ga bodo prizadele podnebne spremembe v obliki zemeljskih plazov, poplav ali vročinskih valov. Čez dan se bodo ves čas rolale nove reklame, na primer za najdražjo posteljo na svetu, za najnovejši dizajn plašča za prihajajočo zimo, pa tudi za nove tablete proti debelosti, politiki in mainstream ekonomisti bodo ljudi pozivali k dodajanju vrednosti.
Vero sem že zdavnaj odpisal kot vir česarkoli uporabnega ali smiselnega. Se pa včasih kljub temu rad spustim v razpravo z verniki. Ne pričakujem, da mi bodo dokazali uporabnost in smisel vere, kaj šele da me bodo spreobrnili v vernika. Ne, moj sveti gral, do katerega se skušam dokopati s pomočjo teh razprav, je dojeti, zakaj in kako so ljudje verni. Verska občutja so mi namreč povsem tuja. Znam verjeti, sklepati, predvidevati, domnevati in zaupati, ne znam pa verovati. Nimam potrebe, da bi se taga naučil, si pa želim doumeti, kako ta miselni postopek poteka. Le tako si bom lahko odgovoril na vprašanje, zakaj večina ljudi posveča velik del svojega časa, denarja in truda nečemu, kar se mi zdi v najboljšem primeru odveč, v najslabšem pa grozljivo. Le tako se mi bo vsaj približno sanjalo, zakaj je človeška družba takšna, kakršna je …
Trije ugledni znanstveniki so skoraj v istem času sporočili svetu oziroma ljudem, da so podnebne spremembe že take, da bi morali tudi psihologi in drugi raziskovalci človeškega vedenja in delovanja povedati, kaj se dogaja, da drvi celotno človeštvo v kolektivni samomor. Ta je morda neizogiben, toda kljub temu bi morali spregovoriti, saj na koncu dneva človek nima nobene druge možnosti, kot da govori.
Jesen in novembrski čas je čas, ki prikliče iz človeka spomine na smrt, ob katerih se znajde vedno tudi drugi pol, želja po življenju. Ob umiranju je vedno tudi življenje, ob življenju so vedno tudi izgube in slovesa. Brez tega tveganja ne moremo živeti ne ljubezni, ne življenja, lahko pa se ukalupimo in odrečemo vsemu kar je živo, novo, neskončno, odprto. Cena tega je pogosto bolezen. Freud je bolezni pripisal največjo potrato življenja, poleg neumnosti. Jung je o duševnem zdravju razmišljal, da vedenje srca lahko pridobiš le tako, da polno živiš svoje življenje. Polno živiš svoje življenje tako, da živiš tudi to, česar še nisi nikoli doživel in kar si samo prepustil drugim, da so živeli in razmišljali.
Nekoč v stari Jugi ni bilo dobro javno uporabljati določenih besed. Vsi smo vedeli, katere so bile prepovedane. Če si jih uporabil, si tvegal. Tvegal si zelo veliko, zato smo bili zelo previdni. Uporabljali smo razum. Če preveč tvegaš, je namreč bolje biti tiho, smo si mislili. Resnično, besede so bile takrat zelo nevarno orožje. In kako je s tem danes, ko živimo v demokratičnem svetu? Natanko enako.