Dnevno prejemam obvestila s strani portala Necenzurirano.si vsake toliko, kar me zanima, tudi z veseljem preberem, a tokrat me je naslov članka dobesedno razkuril. Iz pisarn in tovarn na prisilno delo v nasade in njive? Potemtakem lahko sklepamo, da je delo na njivah nekaj poniževalnega, manj vrednega, da so kmetje nebodigatreba, da je trud kmetov, delo in prizadevanja za kakavostne pridelke, manj vredno kot delo v pisarnah, na ministrstvih, v tovarnah in uradih; imenovati to prisilno delo, halo!?

Služba ubija. No, ne čisto; živ ostaneš, a to je bolj ali manj vse. Če delovni teden ne premore kakšnega državnega praznika, ki ti ga šefi dovolijo užiti tudi zasebno, imaš ob službi ravno dovolj časa, da se za silo naspiš, nahraniš, in očediš. Za prosti čas, ki bi si zaslužil to ime, ti preprosto zmanjka časa. Poglejmo!

Na 28. Redni seji Državnega sveta je svetnik g. Danijel Kastelic podal vprašanje v zvezi z upravljanjem Sveta Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO) in razrešitvami predstavnikov invalidskih organizacij s ključnih mest v Svetu FIHO ter Komisiji za ocenjevanje in pripravo predlogov za razporeditev sredstev invalidskim organizacijam. Vlado Republike Slovenije v novi sestavi poziva, naj se podrobno seznani s postopki in podlagami za nedavno sprejete odločitve v okviru Sveta FIHO, ki se nanašajo na razrešitev dveh članov, ki sta bila imenovana s strani Državnega zbora na predlog Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije.

Filmi o zombijih so nas dobro pripravili. Pojavi se okužba. Dan prej je še običajen, naslednji dan pa ne več. No, na drugem koncu sveta imajo nekaj dni časa, ko poslušajo novice, potem pa pride tudi k njim. Naenkrat so zombiji vsepovsod in preživeli ne morejo nikamor. Če se odpeljejo, jim zombiji skačejo pred avte in jih ustavljajo. In tudi če jim uspe kam priti, so tam spet zombiji. Lahko se potuhnejo, a jih zombiji slejkoprej najdejo. Na koncu svet pripade zombijem, gručice ljudi pa vsaka v svoji trdnjavi čakajo, da se jim bodo pridružile.

Živimo v zelo kompleksnem svetu. Kako ga dojemamo, je zelo odvisno od medijev, še posebej od družbenih omrežij. Na teh medijih danes lahko vsakdo objavlja, deli in prepošilja vsebine. Kar je dobro, saj nismo več odvisni zgolj od uradnih oziroma mainstream medijev. Hkrati pa je tudi slabo, saj je na takšen način zelo enostavno širiti nepreverjene, lažne ali zlonamerne novice ter predsodke in sovraštvo – mnogo od tega pa je "zapakiranega" v tako imenovane teorije zarote.

Z naslovom bi se večina ljudi verjetno strinjala. Seveda vemo, da šola ni podjetje, učitelj ne nekakšen proizvodni delavec, učenec pa ne produkt oziroma izdelek. Čeprav to načeloma vemo, pa se obnašamo drugače. Tako kot na vseh drugih družbenih področjih, je tudi na področju izobraževanja izbruh pandemije koronavirusa vse postavil na glavo. Ali pa tudi ne. Kaj pa če je pandemija pravzaprav nastavila ogledalo, med drugim tudi učiteljem in šolskim oblastem, da se vanj pogledajo? Morda pa jim tisto, kar bodo v njem zagledali, ne bo preveč všeč?

V svetu obstajata vsaj dva koncepta varnosti v družbi. Eden, recimo mu »evropski« je uveljavljen tudi pri nas. Govora je o socialnih pravicah, še zlasti o socialni pomoči, ki mnogim državljanom lajša preživetje ob izgubi službe.

Schrödingerjevi mački je razmeroma lahko; tako v zaprti kot v odprti škatli je živa ali mrtva in to ve. Le Schrödinger ne ve, dokler je ne odpre. Mi pa smo hkrati v zaprti in odprti škatli, hkrati živi in mrtvi, zdravi in bolni, pametni in neumni, prisebni in nori, ubogljivi in svojeglavi, koristni in škodljivi, … in to vemo. Kot da je naša razsežnost trčila z vzporedno, pa je prišlo do izmenjave in zlivanja njunih naravnih zakonov in življenjskih navad …

Koronavirus je kriv za naše težave, prizadel je naš način življenja! Na prvi pogled se zdi ta trditev zelo umestna. Morda pa ni čisto tako. Kakšen pa je sploh naš način življenja? Brezmejno trošimo planetarne dobrine, a hkrati dopuščamo da stotine milijonov Zemljanov trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin; onesnažujemo zemljo, vodo in zrak; tekmujemo drug z drugim in se ne zmenimo za tiste, ki ne zmorejo hudega tempa modernega življenja; privatiziramo zdravstvo, šolstvo in druge javne storitve ter osnovne dobrine; z vsem trgujemo, celo z življenji ljudi itd. Zdaj pa nenadoma objokujemo naš prejšnji življenjski slog.

Kriza, v kateri smo se znašli, zahteva naglo, odločno, a tudi dolgoročno ukrepanje. Poleg zdravstvenih ukrepov za zajezitev novega koronavirusa je pomemben tudi odziv na vse bolj grozečo ekonomsko krizo. Zdravstveni ukrepi bodo slej ko prej začeli delovati in življenje se bo postopoma začelo vračati v stare tirnice. Večji problem pa je in bo ekonomski, s posledicami za celotno družbo, domačo in globalno.