Komunizem torej ne tekmuje s kapitalizmom za iste cilje, zato ni proti njemu in se ne spopada z njim. [Komunizem je vselej ZA.] Saj je povsem jasno: egalitarnost ljudi in svetega duha nima nobene zveze s tekmovalnostjo egoističnih, različnih posameznikov, ki skušajo kopičiti dobrine znotraj kapitalizma in uresničevati imaginarne želje. Kapitalizem in komunizem sta zato radikalno vsaksebi.

Grki so zopet v sedlu, je bilo slišati zjutraj na radiu. Proevropske sile so končno zmagale na volitvah, negotovosti ni več, Siriza je poražena, borze, menedžerji in bankirji so si oddahnili, sedaj bo vse steklo kot po maslu: Grki bodo zategnili pas, reforme se bodo izvajale po načrtu, na koncu tunela že sveti luč, banke bodo rešene, kapitalizem bo rešen, veselimo in radostimo se, saj bo življenje dolgoročno za vse bistveno boljše.

Kdo so učitelji? Široko razgledani in globoko izobraženi ljudje z uravnovešenimi osebnostmi in zglednim vedenjem? Ne, to bi samo morali biti … So predvsem ljudje, ki večino življenja do upokojitve preživijo na dveh krajih: doma in v šoli. Tako družinski člani kot učitelji smatrajo, da je pravo njihov naravni sovražnik ter da sami znajo in zmorejo bolje.

Kak minister sem in tja oholo reče, da bomo živeli v družbi znanja šele, ko se bomo dovolj potrudili ter pridno ustvarjali znanje in vednost, ki bosta dobičkonosna ali profitabilna. Iz take in podobnih izjav sledi, da bi morali zlasti pesniki, filozofi, humanistični paraziti in drugi nebodijihtreba, ki ne proizvedejo ničesar profitabilnega, vnovič resno premisliti, kaj počnejo, kaj bodo počeli in kako bodo v prihodnosti skrbeli za profite oziroma dodano vrednost, kot jo ljubkovalno imenujejo ekonomisti, če sploh še hočejo biti člani občestva, ki mu sicer pripadajo. Enako se zdi, da vsi naravoslovci, tehniki in inženirji že tako rekoč po definiciji ustvarjajo izključno dobičkonosno znanje, ki bi ga moralo biti iz dneva v dan več, a ga v glavnem vendarle ni nikjer videti.

Theodor Adorno je leta 1941 v članku o popularni glasbi poudaril, da je zanjo značilno predvsem to, da je standardizirana v taki meri, da lahko govorimo kar o njeni umetni vnaprejšnji prebavljenosti (predigested) – poslušalci imajo zato vtis, da so jo že slišali, čeprav jo slišijo prvič.

Vprašanje je seveda psihoanalitično, freudovsko, kar je dobro, obenem pa je tudi politično in celo revolucionarno, kar je še bolje; a saj je že psihoanaliza revolucionarna. Slovenska vlada sicer ni subjekt, človeško bitje, je pa pomembna instanca, ki jo zastopajo konkretni ljudje iz krvi in mesa. Ti so kajpak izvoljeni predstavniki ljudstva, saj živimo v demokraciji, kar pomeni, da mu tudi odgovarjajo. Vlada zato preprosto mora vedeti, kaj hoče, saj jo v nasprotnem primeru ljudstvo lahko vsak čas odpokliče. Sledi pragmatični razum.

Kapital je že precej časa bistveno močnejši od večine držav tega sveta, zato je zagovarjanje nacionalnih držav, češ da se lahko uprejo kapitalizmu, naivno in patetično. Lastniki kapitala jih lahko z denarjem dobesedno kupijo za malico; ali pa jim dajejo posojila, kar je isto, oziroma je zanje še veliko bolje. Parlamenti kljub demokraciji in svobodi morajo sprejemati odločitve, ki jih narekujejo privatni lastniki kapitala; njihove odločitve so seveda del cinizma parlamentarne demokracije. Svet, v katerem živimo, je zelo čuden, zato tudi nenehno poudarjajo, kako zelo je svoboden.

Na srečo nam ni uspelo postati svetilnik Evrope, sicer bi prav gotovo imeli vsaj eno noštvo, ki bi se bolj ali manj redno pojavljalo v Ligi prvakov. In ne le to; na oblasti bi se nedvomno našel kak junak, ki bi uspel privleči evropsko ali celo svetovno prvenstvo v nogometu na naše domače pragove. Mednarodni huliganski raj bi bil bogatejši za še eno zadolženo zaplato zemlje, posejano z rečmi, ki se jih da uničiti, ter ljudmi, ki se jih da nadlegovati, ustrahovati in pretepati. Ker se pri nas vse reči razvijajo z zamikom, bi bili sedaj, ko je evropski huliganizem v zatonu, verjetno priljubljeno pribežališče za njegove ostanke.

Pred kakimi tremi tedni sem v Večeru bral intervju z dr. Žigom Turkom, ki ga v zadnjem času popularno nazivajo »superminister«, morda zato, ker je izraz »straniščnometličar« nekoliko težko izgovorljiv. In enako kot ob priložnosti, ko je svoje ekonomske poglede demonstriral z metlico za WC, so bili tudi tokrat njegovi argumenti nekoliko nenavadni, čeprav ne tako zelo. Večinoma je šlo za značilno »politična« izmikanja vprašanju, toda ko so prišli do vprašanja zasebnih šol se je prejšnje okolišenje razkadilo. Tako sem lahko bral, da v Sloveniji vlada iracionalen strah pred zasebnimi šolami, ki se vleče še iz socializma in je popolnoma neosnovan. Zasebne šole namreč v ničemer ne ogrožajo javnih in jim ne znižujejo kakovosti, kvečjemu s povečanjem konkurence prispevajo k njenemu izboljšanju. Tudi to, da zasebne šole odžirajo denar javnim ni res, saj se zasebne šole s koncesijo po financiranju ne razlikujejo o javnih.

V filmu Orlovsko oko (Eagle Eye, Caruso, 2008) spremljamo dramatično zgodbo, v kateri skrivnostni nekdo popolnoma nadzoruje vsak gib obeh protagonistov (Shia LaBeouf, Michelle Monaghan). Vsako sekundo ve, kje sta, kaj delata, obenem pa jima daje navodila, kaj morata narediti. Do konca ne vesta, kdo ju nadzoruje in za kaj sta bila izbrana. Vtis je, da se ves svet naravnava tako, da lahko izvajata svoje skrivnostno in čudno poslanstvo, ki ga sploh ne poznata in ne razumeta. Končno imata v rokah celo kovček, v katerem je verjetno bomba, čas pa se jima odšteva.