Na predavanjih predstavljam sodobne trende na področju nacionalnih strategij za razvijanje in krepitev javnega zdravja. V ospredju mojega razmišljanja so strategije nordijskih držav, ki so res izjemne in dajejo dobre rezultate, nad katerimi bi se bilo dobro zamisliti tudi v Sloveniji. Ne mislim le na nove politike in razvojne strategije na področju, ki ga simbolizirajo besede in besedne zveze, kot so: ljudje s posebnimi potrebami, ljudje z ovirami, hendikepirani ljudje, invalidi, mislim na mnogo širši okvir, ki presega omejeno razmišljanje o vključevanju in inkluziji nekaterih marginaliziranih družbenih skupin v družbo, da ne bodo večno na margini. Naj na tem mestu navedem le izsledke študije, objavljene pred kratkim, ki ponazarja zapisano in nam pomaga razmišljati, kaj zares pomeni skrbeti za javno zdravje ljudi v tako visoko razvitih kapitalističnih državah, kot so nordijske.
Ko rečem, da imam vsak petek post, kar pomeni, da en dan zgolj pijem vodo, mi odvrnejo, da pretiravam. Ko dodam, da ne jem rdečega mesa, rečejo, da bom oslabel, češ da potrebujem beljakovine. Ko skušam nadaljevati in povedati kaj o etiki in mučenju živali, ki jih redijo, da bi jih nato zaklali in pojedli, že čutim, da izgubljam sogovorce, ki me bolj in bolj pisano gledajo. Vsak dan tudi poslušam nasvete in priporočila strokovnjakov, koliko minut dnevno naj bi imeli otroci dostop do pametnih naprav, da ne bodo postali odvisni (očitno ne ločijo med zasvojenostjo in odvisnostjo – civilizacija je usodno odvisna od digitalnih tehnologij), berem pa tudi knjige in članke, ki dokazujejo, koliko otrok in starejših ljudi je zasvojenih z ultra procesirano hrano. V današnji številki časnika The Guardian (Zasvojenost z ultra predelano hrano prizadene 14 % odraslih, kaže svetovna študija, Andrew Gregory) tako preberem: Zdaj raziskovalci pravijo, da bi način, kako nekateri ljudje uživajo takšno hrano, lahko »izpolnjeval merila za diagnozo motnje uživanja substanc«. Vedenja, ki bi lahko ustrezala tem kriterijem, vključujejo: intenzivno hrepenenje, simptome odtegnitve, manjši nadzor nad vnosom in nadaljnjo uporabo kljub posledicam, kot so debelost, motnje prenajedanja, slabše fizično in duševno zdravje ter nižja kakovost življenja, so povedali.
Nekaj dni nazaj sem po lepem človeškem srečanju zapisala tole misel.
»Kreiranje idej je že samo po sebi užitek. Če se to dogaja v sočutnem sodelovanju, pa je to že skoraj plemenitost.«
So bili praljudje ljudje ali živali? Kdaj so nehali biti živali in postali ljudje? Antropologi imajo s tem težave. Kot da je njihov glavni cilj ločiti naše prednike od naših prednikov. Vsaka malo drugače oblikovana prazgodovinska kost je po njihovem znak, da ni pripadala 'pravemu' človeku. A kje postaviti mejo?
Pogosto slišim izjave, kot so: Počutim se, kot da ne morem narediti ničesar prav; Moje življenje ni uporabno; Ne uživam v življenju. Zlasti je žalostno, ko o tem pripovedujejo mladi na pragu življenja, ki bi se ga morali radostiti.
Nekaj dni nazaj sem si v nadvse prijetni, svobodni in sproščeni družbi ogledala vrhunsko predstavo Pijani. To, da je bila družba sproščena in svobodna, ni samoumevno in ni vsakdanje. Tako kot tudi predstava ni bila vsakdanja.
Objektivni podatki so neizprosni: september 2023 je bil tako topel, da so podatki osupnili celo vsega hudega vajene znanstvenike. Članek ima naslov ‘Gobsmackingly bananas’: scientists stunned by planet’s record September heat (Damian Carrington, The Guardian, 5. oktober 2023): September 2023 je prejšnji rekord tega meseca presegel za 0,5 ⁰C, kar je največji temperaturni skok doslej. September je bil približno za 1,8 ⁰C toplejši od predindustrijske ravni. Podatkovni nizi evropskih in japonskih znanstvenikov potrjujejo preskok. Kljub temu se bo svet vrtel naprej, kot da se ne dogaja prav nič. Vrtel se bo in ljudje bodo ugotavljali, da je letošnji oktober prijeten mesec in je kot nalašč za izlete ter preživljanje prostega časa zunaj. Ljudi bodo oblivali topli sončni žarki, medtem ko se bo na južni zemeljski polobli bližalo poletje. Avtor članka zapiše: V Avstraliji je podnebna znanstvenica in pisateljica Joelle Gergis dejala: »Opazovanja avstralskega podnebja v septembru so šokantna. Na mnogih območjih so najvišje zabeležene temperature za 3 do 5 ⁰C višje od povprečja. Pomanjkanje padavin nakazuje sušo. Poletje bo brutalno.«
Zadnjih deset let sem se pri svojem delu z ljudmi veliko pogovarjala. Starimi. Mladimi. Statusno različnimi. Prišla sem do naslednjega spoznanja, ki ni dokončno, se pa razvija.
Nekateri so te dni pozvali vlado, naj končno spremeni šolski sistem, da bo v njem več vzgajanja in učenja mladih za kompetence za življenje. Naj začrtam dve koordinati sodobnega življenja, da bomo vedeli, na kaj mislimo, ko priporočamo vzgajanje in učenje za (tako) življenje. Mislim, da je prav, da izpostavim zgolj dva izraza, ki sta se pojavila v zadnjem času in ponujata dobro izhodišče za nadaljnje razmišljanje o tem, kar se dogaja v sodobnem svetu, v katerem živimo, kako poteka življenje v njem.
Kdaj smo najbolj razgledani? Na dan, ko opravimo zadnji izpit v srednji šoli. Kasneje se lahko naše znanje poglobi, obzorja pa se nezadržno ožijo. Študij ne pomaga; iz nas dela fahidiote. Služba iz nas naredi nekaj-postopkov-idiote. Študija in službe, ki bi nas ohranjala razgledane, ni. Razgledanost v odrasli dobi je izključno na naših ramenih, odvisna od naše radovednosti in časa.