Kako se počuti najstnica, ko se iz kuverte vsuje beli prah?

Ga je poslal simpatizer, mladinec, član, predsednik vladne stranke?

Tako pomembna je? Kako ogrožena? …

Hrana je središče našega sveta. S hrano izkazujemo odnos do sebe in do soljudi, do drugih živih bitij, do narave; hrana je izraz kulture, tradicije, pripadnosti – svet se dobesedno vrti okoli hrane.

Prebivalcem bogatejšega, potrošniškega dela sveta se hrana večinoma zdi nekaj samoumevnega; kot zrak, ki ga dihamo. Ko smo lačni, odpremo hladilnik, stopimo v trgovino, gremo v gostilno (razen v času epidemije) ali hrano preprosto naročimo na dom. Za številne Zemljane pa še zdaleč ni tako. Večino njihovega dneva zapolnjuje boj za hrano. Soočajo se z vprašanji, ki jih ne bi smelo biti: bomo danes lahko nahranili svoje otroke, bomo imeli kaj postaviti na krožnik; kaj pa jutri in pojutrišnjem – bomo imeli kaj "za pod zob"? Njihove stiske so neizmerne, nam nepredstavljive.

Šolska snov je kičasta: svet je čudovit, ljudje smo lepi in krasni, vse je lepo in prav. Prej je bilo drugače: bilo je nasilje in nepravičnost, bile so ujme in bolezni. A ljudje smo se naučili vse to obvladati in zdaj, dragi otroci, živimo v najboljšem možnem času; sto let boste lepi in mladi, svet in vesolje bosta vaša, če boste le hoteli in se potrudili.

Zakaj že praznujemo 1. maj – praznik dela? Izvorno obeležujemo spomin na krvave dogodke v Chicagu leta 1886 s Haymarketskim izgredom, ko je Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez zahtevala več delavskih pravic, med njimi predvsem uzakonjen osemurni delavnik (Wikipedija: Praznik dela). V širšem smislu pa obeležujemo dolg, naporen in pogosto tudi krvav proces boja za delavske pravice kot so: primerno plačilo za delo, varni delovni pogoji, osemurni delavnik, pravica do nadomestila za bolniško, pravica do dopusta, malice, pravica do pokojnine, zaposlitev za nedoločen čas itd. A po desetletjih bojev za delavske pravice smo – znova na začetku!

Gospod naš glavni,

ste shujšal kak kilogram,

kako pa kaj Instagram,

so sveže fotke,

je kakšna nova,

ker človek se nekje pokazati mora,

morda nova fora,

vem, za realnost pač nimate časa,

in škoda res vašega glasa,

dokler vsak glas dobite,

vam sledijo,

in vi njih sledite,

v nedogled gumb miške vrtite.

Vsaka generacija bije svoje boje in danes ni nič drugače. Letos, 27. aprila 2021, obeležujemo osemdeseto obletnico organiziranega odpora – z ustanovitvijo osvobodilne fronte – proti okupatorju. Morda se zdi "upor proti okupatorju" zastarel izraz, a okupacija ima veliko obrazov. Zato ta praznik še zdaleč ni nekaj preživetega, ni samo en prost dan, temveč je še vedno oziroma znova aktualen. Zdaj je pravi čas, da ta praznik znova posvojimo kot simbol modernega boja proti okupatorju.

Zakaj nekateri ljudje lažje izrečejo laž kot resnico? A tudi mislijo, kar govorijo? Sploh mislijo, ali so njihove umske sposobnosti vpete zgolj v krpanje ene laži z drugo? Kako je skravžljan um človeka, ki mu je nizanje laži običajen način pogovora? …

Ali bomo kdaj,

ozrli se nazaj,

in se nasmejali,

morda zajokali,

nad dnevi,

katere smo preživeli,

nad vlado,

kakšno smo imeli,

nad nasiljem,

pred katerim smo trepetali,

nad posamezniki,

katerih smo se bali.

Ploščata Zemlja, kuščarji, chemtraili, cepiva … Nevarni Židje, črnci, begunci, feministke … Svetovna vlada, globoka država, kulturni marksizem, podnebne nespremembe … Teorij zarot je dovolj, da bi lahko z njimi zgradili vzporedno Osončje … Pravzaprav bi jih morali zgraditi več, ker so si nekatere od njih v navzkrižju (človeštvo ne povzroča podnebnih sprememb, jih pa chemtraili) … Vse bi z lahkoto razblinil katerikoli brihten osnovnošolec, a teoretiki zarot jih ne pustijo razbliniti. Dokazi, da se motijo, so zanje dokazi, da imajo prav; 'dokazi', da imajo prav, pa tudi (chemtraile povzročajo kuščarji) … In njihova dejanja znajo biti bolj smrtonosna, kot bi bile njihove blodnje, če bi bile resnične (covid, ki ga ni, so zakrivili Kitajci, ki tudi ne smejo biti) …

1 Deček

Hrup šolskega zvonca je bil mlačen. Besede so se utapljale v tišini. Veselje otrok, komaj slišno. Stena hodnika nekaj, v kar se ne sme zaleteti. Taval je, omotičen od praznine, v katero je vstopil. Vstopil z vprašanjem. Vprašanjem, ki je hlastalo po svetlobi, jo izsesavalo in ga vztrajno potiskalo v temo. Tesnoba, neznosno tiha, čista v svoji veličastni praznini, ga je ohromila. Nepremično je stal v vreščeče polni šolski garderobi in zabodeno bolščal skozi ogromno okno. Bilo mu je kakšnih 10 let.