O begu možganov in njegovih posledicah se dosti govori – sploh v deželah, od koder možgani bežijo. Sprašujem se, kdo o tem govori. Pametni bi morali biti veseli, da so se znebili rivalov in je več možnosti zanje, neumni pa, da je manj tistih z možgani, ker se že po izročilu slabo prenašajo med seboj. A kdorkoli že govori o begu možganov, je zaradi njega nesrečen.

Malokaj me gane, malokaj mi orosi oči,

a ko sprosti se kobra, ki jo cerebralec ima namesto roke,

ko s prsti, ki ne služijo ničemur, skoraj bi lahko igral klavir,

komolec pa se stegne kakor muca, samo da ne prede –

takrat, ko razgibovalci krčem cerebralcev vdihnejo življenje,

sem priča čudežem in čarovnijam. Ne, to ni bajka, to je res –

to so trenutki, ko sem živ, mi je lepo …

Letos spomladi je veliko zanimanje javnosti vzbudila miniserija HBO z naslovom Černobil. V petih delih so avtorji s skoraj dokumentarno natančnostjo osvetlili dogodke tik pred in po nesreči, ki se je 26. aprila 1986 pripetila v jedrski elektrarni Černobil pri Pripjatu v Ukrajini, v takratni Sovjetski zvezi. Čeprav je bilo nekaj kritik na filmsko zgodbo (kar je pričakovano, saj ima filmska upodobitev svoje zakonitosti), pa se je velika večina strinjala, da je miniserija Černobil zelo dobro pokazala vse človeške in okoljske dimenzije te največje jedrske nesreče v zgodovini človeštva.

Le kratek čas po nadaljevanki Černobil pa smo lahko v naših medijih zasledili celo vrsto člankov, katerih namen je relativizirati oziroma v bistveni meri zmanjšati naše dojemanje nevarnosti jedrskih reaktorjev in nakopičenih jedrskih odpadkov. Še več, »jedrski lobi« nam skuša »prodati« zgodbo, da jedrska energija predstavlja rešitev za globalno segrevanje ozračja. Ne moremo pa se znebiti občutka, da je v ozadju zgolj čista ekonomska računica po gradnji novega bloka jedrske elektrarne Krško, kar pomeni nov megalomanski energetski projekt, s katerimi pa v Sloveniji nimamo najboljših izkušenj.

Gledal in poslušal sem na katoliški televiziji eksodus nekega doktorja Petra Nastrana – tako sem si zapisal, če ni, naj mi oprosti – (sreda dne 17. 07. 2019 od okoli 19. ure po sončnem času naprej tja do nekje 19.45), in sem poskušal razumeti, kaj hoče povedati. Pa nisem uspel, da bi vedel, za kaj gre. Še največ je v njegovem govoru šlo za njegov egoizem. Oprostite, res! Tudi on, kakor mnogi župniki ali fajmoštri ali kakor se sami bedasto imenujejo, da so dušni pastirji in celo duhovniki – Bog jim odpusti njihovo domišljavost – je govoril tako zmešano in joj, ne le čudno, da človek, ki hoče zvedeti kaj dobrega in resnega od teh »pastirjev«, da bi mi povedali kaj novega o Jezusu, resnično nič ne zve. Vsi navajajo samo neke papeže, kaj da si oni mislijo, a nihče ne pove ničesar o resničnih stiskah in pričakovanjih ljudi. Besedilo, ki ga je podajal, je bilo tako pomešano, da na koncu nisem vedel, za kaj gre in o čem je možakar želel kaj povedati.

Civilizacija se je začela, ko so ljudje začeli kmetovati. Če gre verjeti učbeniško-zgodovinski in poljudno-kapitalistični »znanosti«, naj bi v primerjavi z lovci in nabiralci pridobili toliko prostega časa, da niso vedeli, kam z njim. Stiska brezdelja je morala biti strahotna, kajti »misleči« ljudje so – v očitnem pomanjkanju boljših zamisli – vložili nepredstavljive količine tega časa v zahtevno, izčrpujočo, nevarno in smrtonosno gradnjo in opremo gromozanskih palač in grobnic, v katere niso imeli vstopa, za peščico nepredstavljivo oblastnih in nasilnih likov, ki jih sploh niso poznali.

Sin slavnega Grka in še bolj slavne SLOVENSKE matere!

Kdo bi se ne veselil tega dogodka, da je SLOVENSKA MATI Marta Kosmač rodila takega dirigenta!!

Želite preživeti lepe počitnice v prijetnem okolju? Torej ne pojdite na Hrvaško! Razlogov, da se Lípi njihovi v širokem loku ognete, je več.

Kaj je sovražni govor in kako se kaznuje, je povsem jasno in nedvoumno razloženo v 297. členu Kazenskega zakonika. Zakaj se torej v Sloveniji skoraj ne kaznuje več? Zaradi kvarnega vpliva cerkve, natančneje, zaradi Pravnega stališča o pregonu kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu KZ-1, ki ga je spisalo Vrhovno državno tožilstvo, da bi dokazalo neupravičenost kazenskega preganjanja Andreja Strehovca. S tem stališčem so leta 2013 tako rekoč razveljavili 297. člen KZ. Odtlej lahko vsakdo javno spodbuja kogarkoli k sovraštvu, nasilju ali nestrpnosti proti komurkoli; če potem ne pride »do ogrozitve ali motenja (kršitve) javnega reda in miru,« je vse v najlepšem redu.

Včasih je koristno razmisliti o starih rekih, ki so še vedno aktualni; modrost je pač brezčasna. Takšen je na primer latinski rek »pauca sed bona«, ki pomeni »malo, a dobro«. Izrek je resnično vreden razmisleka, saj vemo, da je vodilna družbena »vrednota« našega časa »veliko« oziroma »več« – več denarja, več premoženja, uspeha, všečkov; v ekonomskem smislu več gospodarske rasti, v političnem pa več oblasti in moči. Posledice prizadevanj za »več«, ki gredo z roko v roki z medsebojno tekmovalnostjo oziroma konkurenčnostjo, pa niso dobre, temveč katastrofalne: uničeno zdravje ljudi, slabi medsebojni odnosi, prizadeto okolje, družbeni konflikti in nazadnje celo vojne. Zato danes v resnici živimo »več, a slabše«.

Spoštovane ponosnice, ponosneži in ponosenca!

Čestitam vam ob 50-letnici Stonewallskega upora, ki vas je povezal in naredil vidne; upora, po katerem za vas ni bilo več poti nazaj, ampak samo naprej! Dolgo pot ste prehodili in ogromno ste dosegli: zakonodaja vas marsikje ne prepoveduje več, zdravniki vas ne spreobračajo in družba se je sprijaznila, da obstajate. Če sem pred četrt stoletja izvedel, da so pretepli pedra, sem odmahnil z roko: »Sam je kriv, kaj pa izziva!« Če danes izvem, da so pretepli človeka, ker jim ni bil všeč, sem žalosten in jezen.