Poudarjanje pomena lepega, zdravega in močnega telesa, poudarjanje pomena duhovnega zorenja, duševnega zdravja in vsega, kar je povezano s tem, trči prej ali slej ob pomembno statistiko, ki pravi, da ima vsaj eden od petih ljudi hendikep, ki je uradno del formalnih diagnostičnih razvrstitev motenj, nenormalnosti, odstopanj, poškodb, bolezni etc., in da ima vsaj ena družina od štirih družinskega člana, za katerega je prav tako mogoče formalno in strokovno potrditi tako ali drugačno odstopanje, duševno motnjo ali celo bolezen. Ko število prebivalcev delimo s pet ali štiri, dobimo tako podatek, ki daleč presega običajno prepričanje, da so ljudje s posebnimi potrebami marginalna družbena skupina, majhno število usmiljenja in pomoči potrebnih nesrečnikov, ki jim usoda ni naklonjena. V resnici je prav nasprotno: majhno je število ljudi, ki se v javnosti prikazujejo kot lepi, zdravi in močni, kot posamezniki in posameznice torej, ki jim domnevno z močno voljo, delom na sebi, disciplino in rednim treningom uspe ustrezati standardom, za katere se zdi, da so nevprašljivi. Kot so na primer nevprašljiva prepričanja, da je treba jesti vsak dan ali pa vsaj zelo pogosto meso.
"Sam ne morem obstajati. Obstajam le v odnosu do ljudi, stvari in idej." (Krishnamurti)
Kaj je tisto, kar povezuje družbeno skupnost? Kaj je vezivo oziroma "lepilo" družine, lokalne, državne ali katere koli družbene skupnosti? Zakaj se sploh združujemo v skupnosti? Običajno najdemo odgovor na ta vprašanja šele, ko nas doleti nesreča, katastrofa, izredne razmere.
Včasih se poigravam z mislijo, da bi spet napisal kaj leposlovnega in poskusil to spraviti v promet. A že ob misli na literarno, dramsko ali scenaristično sceno se mi obrne želodec – najprej metaforično, če se z mislijo igram predolgo, pa čisto zares … Včasih me spravi k sebi tudi kakšna pljuska od zunaj …
Zadnja je bila članek Ane Schnabl v Mladini o tem, kako je, če skušaš živeti od udejstvovanja v literarnih omrežjih. Najprej se mi je zasmilila, nato pa sem pomislil: »Prav toliko, kot je žrtev tega omrežja, je tudi njegova soustvarjalka …« Tukaj ne moreš biti pisec leposlovja, ne da bi tvoja duša počrnela. Lahko s to črnino zalivaš druge, lahko v njej utapljaš sebe, nikakor pa se ji ne moreš izogniti …
Če rečem, da živim, ali to pomeni, da živim hitro, dinamično? Spomini na otroštvo mi pravijo, da živeti ne pomeni čisto nič drugega kot – živeti. Nobenega priganjanja k hitremu življenju se ne spominjam. Ne pomnim, da bi me kdo kdaj k čemu priganjal. Občutek je bil, da sem živel kot otrok in da so od mene pričakovali, da sem otrok – torej to, kar sem tudi bil. V zraku ni bilo priganjanja in ni bilo hitenja. Vse to je prišlo kasneje, z neoliberalnim kapitalizmom, v obdobju, ko nisem bil več otrok. Nenadoma se je zazdelo, da zgolj živeti preprosto ni dovolj. Kot da življenju samemu nekaj manjka, kot da mu moramo človeška bitja nekaj dodati, da bi bilo končno zares vredno besede življenje. Vprašanje pa je, ali je življenje res mogoče prisiliti, da postane hitrejše. Ali je smiselno reki ukazati, naj teče hitreje, vetru, naj piha hitreje, oblakom, naj bežijo čez nebo hitreje?
Odpeljali so se. Seveda so morali zaključiti z govoranco o odgovornosti, varnosti, spanju in jedenju, o ne početju neumnosti, o klicanju, če bo kaj narobe, in podobnih rečeh. A zdaj sta Špela in Ajda končno ostali sami. Mahali sta za avtom, dokler ni izginil v gozdu, in se spogledali. Čakalo ju je pet dni samote na vikendu: od nedelje do petka brez starcev, brez teženja, brez urnika, brez televizije, brez povezave s svetom, razen kakšnega SMS-a na pol poti do gozda, če je sreča.
Katastrofa je bila napovedana pred štirimi desetletji, ko smo prvič slišali za toplogredne pline in globalno segrevanje planeta. Ne prav ta, tokratna v Sloveniji, temveč globalna. Takrat nihče ni mogel vedeti, kaj natančno se bo dogajalo avgusta leta 2023. Nihče si ni mogel predstavljati, da bo istega leta pozimi na južni zemeljski polobli štirideset stopinj v senci. Niti približno ni mogel nihče napovedati poplav v Sloveniji in gozdnih požarov v Kanadi, zaradi katerih se je količina ogljikovega dioksida v ozračju nepredstavljivo povečala. Ob vseh napovedih katastrofalnih dogodkov se je v teh desetletjih dogajalo nekaj, kar je za psihologijo tako rekoč nova stran v zgodovini psihologije. Zanikanje aktualnih podnebnih sprememb je bilo skoraj enoumno, odlašanje z ukrepanjem boleče zavezano nevednosti, obenem pa se je dogajalo še nekaj, kar skoraj nikoli ne prodre v javnost, kar pomeni, da o tem ne razmišlja več kot peščica ljudi.
Prav v teh dneh, ko se pripravljam na predavanja o teoriji hendikepa in neodvisnega življenja, ki jih bom imel v naslednjem šolskem letu, pa tudi na predavanja za vzgojiteljice z naslovom Travma, hendikep in vzgajanje otrok, se dogajajo nadvse zanimive reči; razmišljam o konceptu opolnomočenja in se sprašujem, kaj to sploh pomeni, kaj pomeni biti opolnomočen, kaj pomeni opolnomočiti se, kdo koga opolnomoči, kako se človek opolnomoči sam. Danes mi pošlje Andrej Pešec ponudbo predavanj z naslovom Znanje za življenje, medtem ko me nekateri bralci že nekaj časa sprašujejo, zakaj pišem vedno znova o sočutju in sočutni šoli, kot da je to edina pomembna tema; lahko bi dodal, da tudi predavam o isti temi, ne le pišem. In čisto naključje je hotelo, da mi v istem času nekdo pripoveduje o svojem življenju. Naj navedem nekaj utrinkov iz njene pripovedi, da bo razvidno, zakaj je sočutje pomembno ne le zame, temveč tudi za – vsakega drugega človeka. In zakaj govorimo o sočutju čisto premalo, ne preveč, zlasti pa ga premalo udejanjamo.
Mineva stoletje, odkar so nekateri ljudje prišli na misel, da bi bilo zelo koristno razvijati nove propagandne prijeme, poskuse na ljudeh in eksperimente z njimi. Rodi se industrija public relations, odnosov z javnostmi, ki zamenja izraz propaganda, ker je ta preveč grob.
V Večeru so v prvi polovici julija objavili pismo bralke, ge. Tugomire Vizjak Kure. V njem se obregne ob prispevek Prepovedani jezik (Tednik, 5. 6. 2023), da je krivičen in da posplošuje, ter brani oralno metodo poučevanja gluhih in naglušnih.
Roku Kralju sem hvaležen za njegovo izvrstno navezovanje na mojo knjigo Sočutna šola. Njegov zapis je tako dober in tako produktiven, da terja odziv, zato sem ga spisal.