Zakaj še vedno bogokletno: »Ne vpelji nas v skušnjavo«, namesto kot posinovljeni božji otroci ponižno do svojega Očeta: »Ne daj da pademo v skušnjavo«?

Zdi se, da je vsako opozarjanje, da Boga molijo bogokletno, skoraj brezzvezno. Molijo vsak dan in vedno samo bogokletno. Si v cerkvi, gledaš katoliško televizijo, kjer celo nadškofje molijo, pa vedno zgolj bogokletno, tako da ne vemo, kdo je z molitvijo res pri svojem Očetu in ne pri satanu… Ne srečaš nobenega človeka več, da bi začel misliti, kako in kaj moli. Se mi zdi, da se dogaja tako, kot so nas starši včasih opozarjali, da naj kaj naredimo, pa četudi so zahtevo večkrat ponovili, tega nismo takoj naredili, morda pozneje ali pa nikoli. Tako je na žalost tudi s tem, ko jim poveš, da narobe molijo, pa molijo tako bogokletno še naprej: bodisi po katoliški televiziji, bodisi pri mašah ali pa doma, seveda tam, kjer še molijo. Žalostno.

Danes je na svetu 195 priznanih držav, v katerih živi 7,7 milijarde ljudi. Med njimi je po zadnjih podatkih 821 milijonov lačnih, 2,1 milijarde jih nima dostopa do čiste pitne vode, 4,5 milijarde doma nima ustreznih sanitarij, kar 303 milijone mladih, starih 5 do 17 let, ne more obiskovati šole. Na prvi pogled bi lahko rekli, da je premalo osnovnih dobrin za vse ljudi na planetu. Vendar, če pogledamo samo najosnovnejšo človekovo dobrino – hrano, je ni samo dovolj, temveč celo preveč za zdajšnje prebivalstvo Zemlje. Po dostopnih podatkih je hrane dovolj za kar 10 milijard ljudi; več kot nazoren pa je tudi podatek, da letno zavržemo kar tretjino vse hrane namenjene za človeško prehrano, kar pomeni približno 1,3 milijarde ton.

Po svetu se prelivata sočutje in pripravljenost pomagati … A kaj bi se zgodilo, če bi se izkazalo, da je požar povzročila napaka delavca muslimanske veroizpovedi? Kaj šele, če bi ga kak skrajnež z arabskimi koreninami namerno zanetil? Koliko mošej bi zgorelo; koliko muslimanov trpelo? Sočutje in pripravljenost pomagati bi bila tedaj zgolj dokaz, da si izdajalec lastne celine …

Po letnem časovnem razdobju, ki ga neprenehoma uvaja katoliška cerkev skozi vse leto, se bomo kmalu spominjali trpljenja Jezusa Kristusa. V času tam od cvetne nedelje do velike noči berejo trpljenje Jezusa Kristusa. Kakor se iz zgodovinskih časov in iz letnih praznikov vidi, katoliki najraje opravljajo Jezusovo trpljenje, saj ga niti ne sklenejo z odhodom v nebesa, kar bi bilo vsaj v stilu, ki ga je Jezus prinesel, ampak zaključijo to trpljenje s pokopom v grob.[1] Zdi se, da je pokop v grob zadnja oblika človekovega udejstvovanja, ne pa odhod v nebesa oziroma vstajenje. Ni čuda, da nekateri tudi katoliški in kakšen jezuitski mislec pravijo, da katoliki bolj smrt častijo in oznanjajo in kako lahko je priti v pekel in kako težko v nebesa.[2]

Dvakrat sem imel priložnost obiskati Pariz. Res čudovito mesto, polno čudes; morda za naše razmere malce prenatrpano. In obakrat, kot se spodobi, sem obiskal katedralo Notre Dame. Ko je pred nekaj dnevi v tej cerkvi zagorelo, mi je seveda najprej padlo na misel, kako velika škoda je to za francosko, evropsko in svetovno dediščino. Upam in verjamem, da bodo ta spomenik globalnega pomena kmalu in uspešno obnovili. Zmotilo pa me je nekaj drugega, in sicer takojšen, silen, skorajda histeričen medijski odziv.

Leta netransparentnih politik tako vladnega establišmenta, kot tudi politik znotraj EU so pahnile celino v stagnacijo, porast skrajnih desnic, celo nazadovanje, saj so ljudje izgubili upanje v iluzijo močne združene Evrope, socialne pravičnosti ter demokracije. Nič od velikih demokratičnih obljub in od ekonomske rasti se žal ni uresničilo. Evropa danes preživlja številne krize, ki jih lahko strnemo kot zadolženost, krizo bančnega sistema in porast revščine, prekarnosti in migracije. Zato je potrebno dejansko ustvariti konkretno alternativo, ki bo znala pokazati možnosti za nova obzorja razvoja ter zaščite človekovih in socialnih pravic, zgraditi je potrebno alternativo obstoječim politikam znotraj EU.

Večer je objavil pogovor z Alešem Liscem. Pogovor je kratek, neumnosti v njem pa se vlečejo kot kurja čreva. S takšnimi in podobnimi neumnostmi že desetletja vleče denar iz žepov ljudi, ki ga kradejo nam.

Pa smo dočakali svoj lastni, slovenski konec sveta! Začel se bo, ko bodo družinski zdravniki odstopili – če bodo.

Nič nimam proti spletnim družbenim omrežjem, ki predstavljajo sodobne »prostore« oziroma platforme za srečevanja in komunikacijo. Komuniciranje z drugimi ljudmi je nekaj najbolj človeškega, še več, je v samem središču vseh človeških aktivnosti in je v svojem bistvu proces medsebojne delitve novic, znanja, informacij, podatkov, namer itd. Ljudje smo, kar smo, ravno zaradi zmožnosti kompleksnega medsebojnega komuniciranja. Vendar imajo spletna družbena omrežja tudi kar nekaj slabih strani, kot so na primer sovražni govor, kultura »samovšečnega všečkanja« in »lov za enkratnimi prizori«, ne glede na posledice za okolje in ljudi.

Mladi strokovnjaki zapuščajo državo. Groza in strah! Nič pa o tem, koliko mladih sploh ne postane strokovnjakov, ker jih pred zaključkom študija ustavijo hudobni profesorji. In koliko se jih ne razvije v strokovnjake, ker po študiju ne dobijo služb? In koliko se jih najde v drugem poslu in postanejo izredno strokovni, a jih vse življenje tepe pomanjkanje tozadevne izobrazbe?