Če se sme, potem bom tudi jaz! Tarče: preprosti Franca, slovenski Mrlakenstein, posrani nestrpneži in zblojeni verniki. Če to niste, naj vam tekne! Če kaj od tega ste, naj se vam zatakne v grlu!

Petek, 25. oktobra 1929, se je v zgodovino vpisal kot eden izmed »črnih« borznih dni v oktobru 1929, ki so sprožili veliko gospodarsko krizo, zato so ga poimenovali kar črni petek. Črni petek (tudi črni torek in četrtek) je tako postal simbol nazadovanja, »črnih«, temačnih dni, ki so sledili zlomu newyorške borze. Danes črni petek pomeni nekaj drugega – praznik oziroma orgija potrošništva. Ta »praznik« potrošništva smo seveda uvozili iz ZDA, saj označuje dan po zahvalnem dnevu, ko trgovine ponujajo velike popuste. Ker se takrat prodaja močno poveča, se rdeče številke v bilancah trgovin obarvajo v črno (trgovine izplavajo iz izgub v dobiček). Danes je črni petek postal globalni simbol najbolj divjega potrošništva, ki uničuje družbo in svet.

V prispevku UTD na lokalni ravni je opisana možna izvedba lokalnega UTD v Sloveniji na ravni občine, v skladu z zakonsko določenimi nalogami občine. Primarne naloge občine so zagotavljanje infrastrukturnih, komunalnih, energetskih, kulturnih, športnih, zdravstvenih in socialnih storitev. Na ravni občine je zato mogoče uvesti UTD na način, da se te storitve delijo v skladu z UTD paradigmo. Sledeč zgodovini UTD, paradigma UTD predpostavlja, da se vse javne dobrine med člani skupnost najprej delijo na univerzalni ravni: na univerzalen in uniformen (enoten) način ter (vsaj) na minimalni ravni. Upravičenost vsakega posameznika do 'minimuma' je utemeljena z izhodiščno tezo, da ima vsako živorojeno bitje univerzalne temeljne pravice, ki so enake pravicam vseh ostalih; te pravice pa izhajajo iz skupne lastnine. Pravica do Univerzalnih temeljnih dobrin občine temelji na skupni lastnini oz. skupnostnem financiranju teh storitev. Ta del javnih storitev se zato imenuje: Univerzalne temeljne dobrine (UTD). V nadaljevanju nato pokažemo , kako bi upoštevajoč UTD paradigmo, lahko vpeljali občinski UTD (npr. v Ljubljani) v obliki: avtobusnega, muzejskega, parkirnega, gondolskega, knjižničnega, vrtčevskega UTD itd. Razmišljanje o lokalnem UTD v tem trenutku zasleduje več ciljev: 1) aplikacija UTD paradigme na lokalnem nivoju, ki je uporabna sama po sebi; 2) kot napotilo pri izbiri med različnimi programi strank ali kandidatov 3) kot primer, kako jo je mogoče UTD paradigmo aplicirati na različnih področjih in na različne načine; 4) koristi tudi razmišljanju o UTD na državni ravni v smeri večje kreativnosti in fleksibilnost v izvedbi; 5) na splošno uči razmišljati v okviru UTD paradigme in seznanja javnost z UTD idejo; 6) nastajanje tretjega UTD zbornika: UTD v praksi (UTD praxis) pri založbi Krtina.

1 Uvod

Pod imenom 'lokalni UTD' se po svetu pogosto misli vse, kar ni 'državni UTD', po drugi strani pa pogosto spominja na 'državni UTD', ki v svetu nastopa pod različnimi imeni: Državljanski dohodek, Državljanska renta ali Državljanska dividenda. Razlog je v tem, da je kot 'lokalno' običajno mišljeno večje področje, ki še najbolj spominja na republike v nekdanji Jugoslaviji. Tovrstne lokalitete imajo pogosto pristojnosti, ki so v Sloveniji (ker še ni pokrajin) pridržane izključno državi. Glede na trenutno organiziranost lokalne samouprave pa zato v Sloveniji trenutno ne moremo razmišljati o lokalnem UTD, kot o lokalni različici državnega UTD, kjer bi vsakA državljanKa RS na lokalni ravni dobilA denar od lokalne skupnosti za pokrivanje osnovnih eksistenčnih potreb, ne glede na trenutno uradno zaposlitev ali premoženjsko stanje, kot je bilo za državno raven predstavljeno v Predlogu UTD za Slovenijo: zakaj in kako? (KOROŠEC, 2010).

Lokalni UTD v svetu

Seveda je idejo 'klasičnega,' državnega (denarnega) UTD v skorajda nespremenjeni obliki mogoče izvesti tudi na lokalnem nivoju, a je to odvisno od finančne avtonomije in socialnih pristojnosti lokalnih nivojev. Bolj ko je lokalni nivo avtonomen, lažje je podobne 'državi'. Prav zato trenutno najbolj znani poskusi uvedbe lokalnega UTD po svetu potekajo v relativno avtonomnih in velikih delih določenih držav, kot je npr. Aljaska, ki je zvezna država ZDA, pa Škotska v Veliki Britaniji, ter Quebec in Ontario v Kanadi. Tu so tudi regije in mestne občine na Nizozemskem ali v Belgiji, ki pa so dokaj atipične države v smislu, da je tudi nižji lokalni nivo dobro organiziran, dobro delujoč in finančno dokaj avtonomen.


Najbolj znani lokalni UTD eksperimenti iz preteklosti so bili prav tako lokalno omejeni: Otjivero v Namibiji (Afrika), Manitoba v Kanadi (Severna Amerika) ter eksperiment v regiji Madhya Pradesh, eni od najbolj zaostalih regij v Indiji. Niti eden od teh poskusov ali eksperimentov pa še ni čisto 'pravi 'UTD.' Večinoma niso univerzalni, tj. ne veljajo za vse člane skupnosti. Skoraj vedno je kje kak pogoj. Pogosto so ti programi tudi 'ciljani', tj. želijo zagotoviti, da se zadovoljijo točno določeni interesi določenega skupnosti, npr. da hodijo otroci v šolo. V programu Bolsa Familia v Brazililji dobijo 'socialno pomoč', če otroka cepijo in pošljejo v šolo. Npr. tudi temeljni dohodek, ki bi se naj začel izplačevati v Italiji januarja 2019 je namenjen samo revnim. Predvsem pa ti poskusi niso 'pravi' UTD zato, ker so začasni in ne trajajo od zibke do groba. Sem spada tudi najbolj znan in še vedno potekajoč UTD eksperiment na Finskem, k se bo zaključil leta 2019.

Ko govorimo o lokalnem UTD v Sloveniji je zato nujno ohraniti pred očmi dejstvo, da so velike razlike med lokalitetami kot so departmaje, pokrajine, avtonomne pokrajine ali najmanjše 'lokalne enote', občine ali celo vasi. Včasih se sicer zdi, da gre le za problem prevoda, a ni samo to: gre tudi za velike razlike v organiziranosti držav. Prej omenjeni eksperimenti lokalnega UTD po svetu počnejo to, kar v Sloveniji počne država, le na eni ravni nižje. Tu torej ne pišemo o UTD, ki je sicer po vseh kriterijih in vidikih enak državnemu, a je prenesen na nižji nivo. Ne gre torej za to, da bi 'državne socialne transferje' prenesli na občinski nivo.

Gre za poskus, da bi na nivoju slovenskih občin na drugačen način osmislili UTD paradigmo. To pomeni, da o UTD ne bi več razmišljali samo ali izključno v denarni obliki - pač pa predvsem v obliki skupnih javnih storitev z vidika 'univerzalnih temeljnih dobrin' (UTD) v skladu z nalogami občin po Zakonu o lokalni samoupravi (ZLS-UPB2), člen 21. V tem smislu kratica UTD predstavlja sintagmo 'Univerzalne Temeljne Dobrine'. To je drugače in v tem smislu obratno, kot na državnem nivoju, kjer se običajno daje prednost denarni obliki (v obliki Univerzalnega Temeljnega dohodka ali Denarne socialne pomoči).

Z vidika lokalitete torej lahko govorimo o državnih, republiških, kantonskih, regionalnih, pokrajinskih, občinskih, mestnih, vaških UTD različicah. V času lokalnih – občinskih – volitev v letu 2018 je priložnost za ponovni razmislek o pogojih in možnostih lokalnega oz. občinskega UTD v Sloveniji. Prvič je bilo to storjeno leta 2016.

Pobuda za lokalni UTD v Ljubljani, 2016

G. Zoranu Jankoviću, županu Ljubljane, glavnega mesta Slovenije, sem 2. decembra 2016 na naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate. poslala kratek opis pobude: lokalni UTD v Ljubljani.

Spoštovani,

najbolj napredne in konkurenčne države, regije in mesta na svetu (Finska, Nizozemska, Kanada, Škotska, Nova Zelandija) ter razvijajoče se države, kot sta Indija in Brazilija, se v tem trenutku pospešeno pripravljajo na pilotske verzije, v okviru katerih bi preizkusile različice UTD rešitev.

Iz zgodovine poznamo tovrstne paradigmatske spremembe kot so: uvedba univerzalnega osnovnega šolstva, uvedba univerzalne volilne pravice, uvedba obveznega univerzalnega cepljenja, univerzalno veljavnih cestno prometnih predpisov, standardov itd. Vse te rešitve so temeljile na razširitvi dobrih idej in rešitev obstoječih programov na druge segmente prebivalstva ali področja, tj. gre za proces univerzalizacije in poenotenja.

Županu Ljubljane, g. Jankoviću, zato podajam pobudo, da na ravni Ljubljane prične razmišljati o UTD pristopu tj. uporabi univerzalnih, enotnih, individualnih, administrativno enostavnih rešitev na področju socialnih in vseh drugih politik, ki so v domeni mesta. Ali bi lahko urbano razširili še na druge storitve (npr. v obliki vzporednega, občinskega denarja oz. 'vavčerjev'? Npr. ali bi lahko princip bicikla razširili še na druge storitve? Ali bi lahko spremenili obstoječi sistem občinskega subvencioniranja vrtca? Torej: ali bi lahko UTD sistemski pristop uporabili tudi pri načrtovanju drugih občinskih programov?

V prvi vrsti bi zato sedaj potrebovali možnost, da se strokovnjaki oz. zagovorniki UTD pristopov in občinski strokovnjaki srečamo in predebatiramo izhodišča in analiziramo situacijo. V drugem koraku bi zapisali možne rešitev, v tretjem pa bi pristopili k uresničenju le tega. V tem smislu najprej predlagam organizacijo posvetov (1 do 3) na to temo. Pripravljena sem izvesti uvodno predavanje, ob pogoju, da se ga udeleži tudi župan.

Hvala.

Termin za srečanje je bilo določen za 6. December 2016. Za spremstvo sem prosila dr. Jožeta Mencingerja, ekonomista, ki je kot raziskovalec ogromno prispeval k UTD diskurzu v Sloveniji in Evropi, kljub temu, da sam sebe vidi kot 'UTD skeptika'. Dr. Mencinger je tudi javno deklariran podpornik dosedanjega župana. Upala sem, da mi bo pomagal prepričati župana, da mi prisluhne. Ali smo na srečanju kaj dosegli?

G. Jankovič mi je najprej povedal, da on koncept dobro pozna (1), ker se je z njim ukvarjal na državni ravni (2), ko je vodil Pozitivno Slovenijo. Drugič, Gospod Janković je rekel: »ne moremo si privoščiti zastonj (3) javnega prevoza v Sloveniji – še posebej ne takšnega, ki bi ustrezal vsem (4). In ko bom imela idejo, kako to narediti, naj se javim (5)«. Gospod Janković pa je tudi obljubil, da bo poslal strokovnjake v mesta, kjer lokalni UTD že preizkušajo in me prosil za kontakte.

O tem, da je UTD paradigma v nastajanju in to v različnih oblikah, različnih okoljih, ki onemogočajo 'omnipotentnost' v poznavanja problematike ni dvoma. Tu je tudi že zapisano opozorilo, da pri razmišljanju o lokalnem UTD ni primerna 'enostavna' preslikava iz državne ravni na lokalno. Prav tako je problematične prenos idej med različnimi državami, brez upoštevanja specifičnosti vsake lokalitete. Kljub temu sem pridobila kontakte izvajalcev lokalnih UTD eksperimentov na Škotskem in Nizozemskem (so pri meni, če koga zanima). Iz opisa Nizozemskega eksperimenta, če sem ga prav razumela, pa je razvidno, da gre za tipičen 'kvazi' UTD eksperiment (v 12 mestih bi 100 ljudem za dve leti dovolili, da bi ob socialni podpori prejemali še dodatnih 'brezpogojnih 199 evrov) - tudi zato sploh ne vem, če sem te kontakte potem poslala naprej.

Še najbolj pa me je motil občutek nelagodja ob dejstvu, da se zdi, da 'vsi vemo, kaj je UTD' obenem pa se v temelju ne razumemo. Recimo: od kdaj pa se v okviru UTD paradigma govori o tem, da je treba vsem zagotoviti vse 'zastonj'? Ali pa to, da bi bil UTD 'recept' za reševanje specifičnih partikularnih problemov kot je javni prevoz? Obratno, uvedbo UTD sem vedno razumela kot 'novo paradigmo', nov način urejanja družbenih zadev, in sicer tako, da bi se dosedanji 'TD' sistem (tj. 'socialno tržni sistem') dopolnil z univerzalnim nivojem. Kaj je UTD paradigma? (Kaj je paradigma, glej tudi KOROŠEC, 2000).

2 UTD paradigma

Opis osnovnih premis in zgodovine UTD paradigme se na strani Svetovne mreže za UTD (BIEN) začne s špansko-flamskim renesančnim humanistom, filozofom in pedagogom, Juan Luis Vives-u (6. marec 1492, Valencija, Španija - 6. maj 1540, Brugge, Flamska, Belgija). Ioannes Lodovicus Vives (po latinsko) je izhajal iz prepričanja, da mora biti vse, kar je Bog ustvaril, enakomerno porazdeljeno med vse prebivalce Zemlje in zato nihče ne sme umreti od lakote. Poleg tega je menil, da mora biti pomoč dodeljena, še preden se za njo rodi potreba.

Leta 1796 je Thomas Pain objavil Agrarian Justice. Tudi on je izhajal iz prepričanja, da je zemlja last vsega človeštva in morajo lastniki zemljiških površin družbi izplačevati rento. Za vsakega posameznika – revnega ali bogatega – je ob dopolnjenih 21 letih predvideval izplačilo 15 angleških funtov v enkratnem znesku in dodatnih 10 angleških funtov na leto za vsakega, ki je starejši od 50 let. Svojo socialno shemo je pojmoval kot pravico in ne miloščino.

V začetku 19. stoletja je podobno menil Charles Fourier, da je zato, ker je ljudem odvzeta pravica do lovljenja, nabiralništva in vzgoje živine, družba dolžna to nadomestiti s streho nad glavo in tremi obroki na dan. Njegove ideje so bile v tistem času zelo priljubljene in vplivne.

Josehp Charlier, fourierist, je v Solution du problème social leta 1848 predlagal, naj se vsakemu članu družbe izplača letni znesek, ki ga na podlagi najemne vrednosti vseh nepremičnin določijo v državnem svetu. (Isto leto je v drugi Bruselski četrti Karl Marx napisal Komunistični Manifest). V svoji kasnejši knjigi (1894) je 'minimum' ali 'zajamčeni dohodek' preimenoval v 'zemljiško rento'. 'Četudi je sledil fourieristični tradiciji in videl v »lastništvu zemlje temelj za brezpogojno pravico do nekega minimalnega dohodka« (J. Cunliffe et al., The Origins of Universal Grants, 2004: 103), je zavračal Fourierov predlog, da se preverja premoženjsko stanje upravičencev, češ da to pomeni preveliko vmešavanje države. Zavračal je tudi predlog Victorja Consideranta, ki je predlagal 'pravico do plačanega dela'. Menil je, da 'pravica do dela' zdravi samo 'simptome', ne vzroka problemov. Na vprašanje, kaj pa lenuhi, je odgovoril: Nimajo sreče, vrvica bo kratka - dolžnost družbe je samo, da vsakemu zagotovi preživetje, vse nad eksistenčnim minimumom, pa mora biti zasluženo.

John Stuart Mill, na katerega je prav tako vplival Fourier, je leto dni kasneje v svojem delu Principles of Political Economy (1849) predlagal zakonsko zajamčen dohodek brez preverjanja premoženjskega stanja posameznika. V razdeljevanju (distribuciji) je najprej določen eksistenčni minimum za vsakega člana skupnosti, sposobnega za delo ali ne. Ostanek produkcije se deli v deležih med tri elemente: Delo, Kapital in Talent.«

Podobno je sedemdeset let kasneje zapisal tudi Bertrand Russel (1918): »Določena majhna vsota, ki zadostuje za preživetje, naj bo zagotovljena vsem, pa naj ti delajo ali ne…večji dohodek pa naj pripada tistim, ki so pripravljeni delati tisto, kar družba prepozna kot uporabno. Temeljni dohodek nikogar ne odvrača od pridobitne dejavnosti. Toda po drugi strani promovira individualno svobodo in pušča nedotaknjeno pozitivne vidike tržnega kapitalizma«.

Zgodovinsko-paradigmatske misli o UTD lahko za namen njene 'aplikacije' na občinski ravni povzamemo takole:

Najprej je tu 'univerzalni' del: v njem je treba najprej zagotoviti vsem vsaj en – enak - minimalni delež.

V drugem delu so v ospredju delo, pridnost, sposobnost in/ali potrebe posameznikov. To je tudi del za katerega so bistvena zavzetost in sposobnost skupnosti za demokratičen dialog, za skupno postavljanje pravil in kriterijev, kdo in na kak način bo deležen posebne skrbi in pomoči skupnosti oziroma katero delo je tisto, ki je družbeno cenjeno. Tu vlada 'homo socious', človek kot družbeno, socialno, politično in moralno bitje. Tu se tudi odloča, kaj in koliko se bo v družbi 'dopuščalo' tretjem delu.

V tretjem delu se deli in plačuje glede na 'talent' ali (podjetniško)'srečo'. To je nivo tržne, tekmovalne konkurenčnosti, kjer ceno določata ponudba in povpraševanje, dobrine oz. storitve pa so na razpolago glede na debelino denarnice. Tu prevladuje 'homo economicus'. To je tudi nivo, ki ga v prvi vrsti omejujejo Univerzalne temeljne pravice do Univerzalnih temeljnih dobrin, v drugi vrsti pa ga lahko omejuje (demokratična) skupnost, v skladu z delujočimi pravili političnega dogovarjanja.

UTD paradigma ne velja nujno samo za razdeljevanje skupnih virov, pač pa jo je mogoče uporabiti tudi pri zbiranju sredstev. Npr.: enotna, minimalna, individualna, univerzalna obdavčitev v prvem delu. Proporcionalna obdavčitev v drugem (demokratičnem) delu, ter pavšalna obdavčitev v tržnem (kapitalskem, profitnem) delu. (Ta UTD paradigma je uporabna tudi za načrtovanje davka na nepremičnine: minimalni univerzalni davek za 'stanovanjski minimum', nato proporcionalne obdavčitve osebnih - stanovanjskih nepremičnin po kvadraturi, ter pavšalne obdavčitve poslovno-tržnih nepremičnin. Ko enkrat dojameš UTD paradigmo je lahko apliciraš tako rekoč povsod.)

UTD paradigma se zdi dokaj skladna s slovensko 'lokalno' tradicijo. Slovenska antropologinja, Vesna Vuk Godina (2014: 292- 293) je v Zablodah postsocializma zapisala: »Za veliko večino slovenske zgodovine je bilo torej značilno, da je bila najpomembnejša primarna družbena skupina skupina posameznikov, ki so skupaj skrbeli za lastno preživetje s skupnim delom na isti zemlji.« »Družino tvorijo člani rodbine v ožjem smislu ali druge osebe, ki sicer niso sorodniki, a so pritegnjeni kot delovna sila v sicer rodbinsko gospodarstvo.« »Glavni cilj družine na domačiji je poskrbeti za preživetje, in sicer za preživetje 'vseh'. Ti 'vsi', katerih preživetju je proizvodnja namenjena, pa so 'vsi', ki tvorijo družino na domačiji kot temeljno proizvodno enoto. Domačija svojo funkcijo zagotavljanja preživetja vsem svojim članom realizira tako v sferi dela kot sferi delitve«.

Tudi zaradi te slovenske tradicije nas ne more presenetiti, da so obrisi občinskega UTD sistema močno prisotno že v sedanjem sistemu, npr. v občinski povprečnini.

3 Prioritete in naloge slovenskih občin v luči UTD paradigme

V letu 2018 so se župani in županKE v Sloveniji borile za to, da bi dobili občinsko povprečnino 608 evrov na leto za vsakega občana oz. vsakega občana in vsaKO občanKO. »Zakon določa, da vlada izračuna povprečne stroške za financiranje občinskih nalog na prebival-KO/ca za obdobje štirih let in je to ena izmed osnov, na podlagi katerih DZ na predlog vlade določi povprečnino«. To ni nič drugega kot občinski UTD, njegov izračun pa je dokaj podoben predlogu Josepha Charlierja, za določitev 'zemljiške rente'. Toda slovenske občine te 'zemljiške rente' ne izplačujejo v denarju, pač pa v obliki občinskih storitev oz. nalogah občine, ki so zapisane v Zakonu o lokalni samoupravi (ZLS-UPB2).

Za slovenske občine zato do določene mere velja, da imajo vse, kar je potrebno za uvedbo občinskega UTD, že na razpolago v sedanjem sistemu. (Podobno kot imamo na državni ravni - do določene mere in v nekem smislu - UTD sistem že prisoten v okviru sedanjega socialnega sistema). Vendar pa je mogoče z ozaveščenim UTD pristopom - katerega temelj so univerzalnost, egalitarnost in individualnost pravic - sedanji sistem izboljšati, četudi z malimi koraki. Upati je, da bi zaradi tega ljudje imeli močnejši občutek pravičnosti, pripadnosti ter odgovornost do občinske skupnosti in občinskih storitev.

V luči UTD paradigme je npr. logično, da župani najraje in največ investirajo v infrastrukturo. Ne samo zato, ker so to največji, tipični gradbeni posli, pri katerih gre zlahka za 'mafijske posle' oz. različne korupcijske zdrahe ali klientalistične zgodbe. Tudi samo za zunanji vtis ne gre. Infrastruktura je implicitna vsebina skupnostne organizacije na lokalni ravni. Ceste, javni trgi, javni parki so dostopni vsakemu, v enaki meri. Vsak jih lahko koristi po lastnih potrebah oz. preudarku. Omejen je samo način ravnanja s skupno dobrino: pravica enega je omejena s pravico drugega. To pomeni, da jo je treba uporabljati tako, da se s tem ne škodi drugemu, oz. prepovedano je uničevanje skupne lastnine. Tako kot je prepovedano neupoštevanje cestnih pravil oz. je zapovedano upoštevanje pravil za zagotavljanje javne prometne varnosti. To je 'tipični UTD pristop'. Ne več enako, a še vedno dokaj podobno je s kanalizacijo oz. nadzorom odpadnih voda: vsi morajo biti vključeni, ker drugače lahko en posameznik ogrozi podtalnico celotne skupnosti. To je bistvo javnih storitev univerzalnega nivoja: vsi morajo vključeni, ker drugače lahko en posameznik ogrozi celotno skupnost.

Vodovod in električna oskrba – tu pa gre že bolj za vprašanje družbene pravičnosti v smislu enakosti. Skupnost namreč ne bo neposredno ogrožena, če nekateri 'reveži' teh dobrin ne bodo imeli. Pri šolah, zdravstvenih domovih, domovih za ostarele, kaj šele za muzeje, pa je 'še huje': še hitreje se lahko sliši, da to ni stvar, ki nujno zahteva skupnostno financiranje. Da bo stvar bolj nazorna: se najde oseba, ki reče, da nikoli ne hodi v muzej ali knjižnico, zakaj bi potem to financirala? Se najde takA, ki reče, da je moralA samA finančno in drugače skrbeti za oba obnemogla starša, zakaj pa bi sedaj plačevalA za druge, ki to ne počno? Se najde takA, ki reče, da nima otrok, zakaj bi plačevalA za šole.

Nihče pa ne more reči, da bo plačal samo za tistih 10 metrov asfalta pred svojo hišo, ali samo za 10 m kanalizacij pred svojo hišo. 'Poanta', 'raison d'etre,' skupnostne infrastrukture je, da jo imajo vsi, ker deluje samo, če jo imajo vsi in jo vsi uporabljajo. To je neke vrste alfa in omega argumentacije o javni dobrini; 'preizkusni kamen' odločanja o tem, kaj je v resnici 'javna dobrina'. (Uporabimo jo lahko tudi kot eno od izhodišč za razmišljanje o obveznem javnem cepljenju, javni prometni varnosti, javni poplavni varnosti, javni šoli, ipd.).

Univerzalne, enake in individualne pravice, kot tudi obvezo vsakega občana da je vključen v osnovno komunalno infrastrukturo lahko vidimo kot osnovo za 'občinski infrastrukturni' UTD. Občine so tu zaradi različne poselitvene razpršenosti prebivalstva sicer v neenakem položaju, kot so zaradi različnih razlogov tudi v neenakem položaju tudi za zagotovitev univerzalnih, enakih, individualnih zdravstvenih storitev (tj. zdravstveni UTD) na primarni ravni.

Šolski UTD na ravni občin že imamo, v obliki univerzalne, enake, individualne pravica do mesta v obvezni osnovni šoli za vsakega šestletnega otroka v šolskem okraju. Obstajajo pa razlike v plačevanju hrane (malice in kosil) - ne glede na enakost, individualnost ter univerzalno šolobveznost otrok - pač pa glede na zaposlitveni in premoženjski kriterij staršev. Nujno bi se bilo pogovoriti o 'prehrambenem' UTD za otroke, ki smo ga v obliki študentskih omogočili študentski (polnoletni!) mladini, ne pa otrokom? Obstaja tudi univerzalna, enaka, individualna pravica do mesta v predšolskem varstvu. Obstajajo pa razlike med starši po plačilu za varstvo predšolskih otrok glede na zaposlitveni in premoženjski kriterije. Tu so tudi čakalne liste. Zakaj ne bi tudi tu uporabili UTD paradigme?

S stališča UTD paradigme je prvo in osnovno vprašanje: Zakaj vsak član skupnosti ne bi dobil od vsake občinske storitve vsaj en, univerzalen, pa četudi minimalni delež? Zakaj ne bi vsakemu učencu financirala vsaj eno malico, če se drugim glede na potrebe financira več? Zakaj ne bi skupnost vsakemu predšolskemu otroku zagotovila vsaj eno uro od skupnosti financirane predšolske vzgoje? V skladu z UTD paradigmo, da je najprej potrebno vsakemu zagotoviti vsaj minimalni univerzalni delež. Potem pa se preostanek deli po demokratičnih in tržnih načelih, kot doslej.

Za boljše razumevanje možnosti uporabe UTD paradigme na občinskem nivoju si poglejmo še nekatere druge storitve občin, ki jih sicer ne zagotavljajo vse občine, sploh pa ne v enaki meri. To so kulturne storitve in storitev javnega prometa, kjer bi lahko začeli z minimalnimi popravki v smeri UTD paradigme. Za ponazoritev bom uporabila podatke mestne občina Ljubljana: Ljubljana v številkah ter podatke iz predvolilnih brošur kandidatov za župana, g. Zorana Jankovića in dr. Anžeta Logarja.

Nekaj idej za prve korake k lokalnemu – občinskemu – UTD na primeru Ljubljane, Slovenija, 2018

Pot spomina in tovarištva (PST) v Ljubljani je eden najboljših primerov javne kulturne dobrine v Ljubljani. Na razpolago je vsakemu prebivalcu Ljubljane, v principu celo vsakemu človeku na svetu, ki jo lahko koristi, kadar želi in v meri kot želi. (Ne pa tudi 'na vsak način'– to omejuje pravilo, da ne moreš koristiti skupne dobrine tako da jo poškoduješ oz. da ogrožaš pravice drugega, da jo koristi). Spominja na infrastrukturni UTD, v kombinaciji z vsakoletnim Pohodom ob žici (več kot 30.000 udeležencev) pa tudi na 'muzejski UTD'.

V Ljubljani je 13 muzejev in galerij. 'Muzejski UTD' na minimalni ravni bi pomenil, da bi imelA vsakA LjubljančanKA pravico do vsaj enega 'od skupnosti financiranega obiska' muzeja. Muzeji imajo že sedaj dneve odprtih vrat in določene dneve (npr. 8. februar), ko za obisk ni potrebno plačati vstopnine. Odprti so za vse, v enaki meri. Na vratih nikogar ne ustavijo in mu ne preprečijo vstopa, prav tako obiskovalce časovno ne omejujejo (omejitev je samo odpiralni čas in 'način uporabe'). Edini vidik, ki bi ga bilo potrebno izboljšati v luči UTD paradigme je, da bi si lahko vsakA občanKA samA vsaj enkrat v življenju (ali letu ali mesecu) izbralA dan, ko bi želelA koristiti svoj 'muzejski UTD.' Izboljšava bi bila seveda že tudi npr. pravilo, da bi bil vstop prost vsak torek. A vendar bi bilo bolje, če bi se ta pravica kot občinski muzejski UTD izpisala na Urbani vsakemu posamezniku, v obliki dobropisa: kot njegova občinska pravica. Kot zanimivost omenimo, da so v Primorski kroniki 28.10.2018 objavili, da bodo v Montrealu, v Kanadi uvedi brezplačno obiskovanje muzejev, ker so – eksperimentalno - ugotovili, da to pozitivno vpliva na psihično stanje in zdravje prebivalstva. (V Kanadi je primarni argument za uvedbo UTD tako ali tako njegov pozitivni vpliv na zdravje prebivalstva in posledičen prihranek v zdravstveni blagajni.)

Javni potniški promet v Ljubljani (LPP). Poglejmo si ga bolj podrobno, ker je jasno prikaže slabosti sedanjega sistema in potencial UTD paradigme. V Ljubljani občina financira vožnjo otrok na avtobusih LPP do 6 leta v 100%, ter so-financira (subvencionira) šolsko mladino, upokojence pod 65 let, vse, ki so starejši od 65 let ter brezposelne oz. tiste, ki se dokažejo z uradno odločbo MOL. To je sistem, ki velja pod sedanjim županom, g. Zoranom Jankovićem, ki je na oblasti že tri mandate. Dr. Anže Logar ima v svojem programu predlog spremembe, da bi bil avtobus zastonj za vse upokojence.

Privoščimo si nekaj vprašanj in pripomb, ki so stalnica v diskurzu o državnem socialnem sistemu in UTD - zakaj bi se jim torej izognili, ko gre za lokalni oz. občinski nivo: Kako preprečujejo goljufanje? Na kak način preverjajo, ali je nekdo star 6 let ali manj? Četudi nas predlog dr. Logarja nagovarja s svojo univerzalnostjo za 'vse upokojence', se kljub vsemu vprašajmo: Ali je vsak upokojenec enako reven? Zakaj se subvencionira vožnje tudi tistim, ki si lahko privoščijo tržno ceno? Oziroma, zakaj se ne preverja finančni status vseh, ki želijo subvencionirano vozovnico? Zakaj se ne sofinancira vozovnic proporcionalno glede na finančno stanje? Zakaj ne bi uvedli več različnih razredov za subvencioniranje vozovnic, tako kot npr. pri subvencioniranju vrtcev ali dodeljevanju otroških dodatkov? Če se to predalčkanje že komu zdi to tako dober sistem, zakaj se ne uveljavlja za vse starostne oz. družbene skupine enako, oziroma na vseh področjih?

Pri skrbi za upokojence in diskurzu o revščini bi si bilo v Sloveniji nasploh potrebno naliti nekaj čistega vina. Upokojenci so druga najmanj revna skupina za zaposlenimi, če pogledamo stopnje tveganja revščine po (delovni) aktivnosti. Najvišji deleži revni so med brezposelnimi, potem med samozaposlenimi, nato med 'drugimi neaktivnimi', šele nato so upokojenci. Pa še to: Upokojencev ne smemo enačiti z vsemi starejšimi od 65 let, veliko je mlajših. Nujno je potrebno vzeti v obzir tudi razlike po spolu. Npr. vsa leta imajo najnižje deleže pod mejo stopnjo tveganja revščine moških starejših od 65 let (10,4% leta 2018), ženske vrstnice pa vsa leta najvišje deleže (20,9% leta 2018). In v imenu slednjih se trka na našo vest in govori o revnih upokojenkah, potem pa pri vseh spremembah sistema one vedno ostanejo na istem, na njihov račun pa profitirajo 'vsi ostali' starejši od 65 let,' pa še vsi ostali upokojenci povrh.

Kakšen bi bil torej izhodiščni predlog za 'avtobusni UTD'? Najprej, na začetku, bi 'avtobusni UTD' začeli na minimalni ravni: tj. vsaki osebi, ki živi v Ljubljani bi omogočili vsaj eno od skupnosti financirano vožnjo letno (ali mesečno). Deloma se celo to že izvaja – npr. na dan mobilnosti. Edini vidik, ki bi ga bilo mogoče v tej luči popraviti je svobodna izbira dneva, ko lahko človek koristi svoj minimalni delež v skupni lastnini kot je javni mestni prevoz tj. 'avtobusni UTD'. Enako kot pri muzejih.

Prebivalstvo Ljubljane bi tako morda - za začetek - lahko pričakovalo UTD v obliki eno vožnjo z LPP in enega obisk enega muzeja letno, na dan, ki si ga sam izbere. To bi financirala skupnost. Zakaj? Ker UTD paradigma zahteva, da vsak dobi vsaj en minimalni delež od tistega, kar dobijo tudi drugi. Univerzalno. Enako. Minimalno. Svobodno. Individualno.

Na kratko si poglejmo še možnost reformiranja nekoliko bolj kompleksnih javnih storitev z vidika UTD paradigme: uporabe javnih knjižnic in uporabe sistema Bicikel, vrtčevskega in šolskega UTD.

Knjižnični UTD ali biciklistični UTD sta bolj problematična, ker gre za uporabo materialne dobrine, kjer uporaba s strani enega, prepreči uporabo drugemu. Drugače kot pri prej omenjenih, muzejskem in avtobusnem UTD, kjer gre samo za 'uporabo' prostora, kjer načeloma uporaba s strani enega, ne preprečuje uporabe drugemu, in to celo v istem času. Seveda lahko pričakujemo, da bi z razširjenostjo bralnikov in e-knjig te 'materialne' omejenosti vsaj v primeru javnih knjižnic izpuhtele.

Zaradi ponazoritve opišimo, kako bi, kljub vsem problemom, v principu lahko uporabili UTD paradigmo tudi na primeru splošnih javnih knjižnic že sedaj. Na univerzalnem nivoju bi imelA vsakA pravico do izposoje najmanj ene knjige na leto za en rok izposoje (če ni v kakšnem UTD prekršku, npr. da knjige leto prej ni vrnilA). Drugi in tretji nivo ostaneta enaka kot sedaj. Na drugem nivoju družbene skupnosti vsakA bere (v principu neomejeno število knjig) zelo poceni, tako da plača demokratično določeno višino članarine. Tretji, tržni, nivo človeku omogoča, da si kupi knjig, kolikor ima denarja.

Sistem Bicikla bi lahko bil koncipiran podobno: na Urbano bi se samo dodal dobropis za eno subvencionirano vožnjo. Problem je samo visoka finančna vrednost enega kolesa v primerjavi z eno knjigo, ki je v sedanjem sistemu zavarovan z varščino, v primeru zlorab. Sistem varščine je precej podoben sistemu doplačil, ki je uveljavljen pri plačevanju šolskih malic, šolskih kosil itd.

Sistem doplačil je eden najbolj krivičnih vidikov sedanjega sistema, ki v resnici najbolj prizadene najbolj revne. Najbolj revni namreč običajno nimajo niti za varščino niti za članarino niti za doplačilo, da bi sploh lahko začeli koristiti skupne dobrine. Nimajo dovolj za 'vstopni vložek'. Poglejmo hipotetični primer. Vsaka oseba v skupnosti ima pravico do 10 kart na mesec, vsako karta je 10% subvencionirana. Če pogledamo to z druge strani, to pomeni, da mora oseba plačati polno ceno za 9 kart, eno pa dobi subvencionirano v celoti. Vendar, ker revež nima za 90% cene ene same karte, ne more koristi niti tistih 10%. Seveda potem vedno rečejo: ni problema, idi si po potrdilo, da si reven, pa boš dobil... Zakaj pa bi se moral iti človek teh birokratskih igric, ki kradejo čas in človeka duševno potarejo – če mu je tistih 10x10% načeloma tako ali tako namenjenih? Razen, seveda, če ni to osnovni namen te ureditve: zaposlitev enih in časovno, čustveno maltretiranje ter stigmatiziranje drugih. S tega vidika je uvedba UTD res 'paradigmatski' obrat v koriščenju skupnih dobrin.

Predlog dr. Anžeta Logarja, kandidata za župana Ljubljane, da vsak prvošolček na prvi dan šole dobi 100 evrov, gre v smeri UTD paradigme. (Četudi hoče potem človek slišati, kako se bo to širilo na vse šolarje). Absolutno pa je v nasprotju z UTD paradigmo, njegov predlog, da bi se vrtec za prvega otroka plačeval, za drugega in tretjega pa ne. V okviru UTD paradigme ni prvih, drugih in tretjih – vsi otroci so za skupnost enako vredni. Pa tudi starši niso 'vsi enako krivi', da nimajo več kot enega otroka (istočasno v vrtcu). V skladu z UTD paradigmo bi bilo, da bi občinska skupnosti vsakemu predšolskemu otroku zagotovila tj. financirala vsaj eno uro predšolske vzgoje v življenju tj. 'vrtčevskega UTD'? Kot že povedano: najprej je potrebno vsakemu zagotoviti vsaj minimalni univerzalni delež, potem pa se preostanek deli po demokratičnih in tržnih načelih, kot sedaj.

Minimalni občinski UTD pristop je seveda mogoče nadgraditi v več smeri.

Večanje posamezne pravice. Iz minimuma 1x letno, na minimum 1 x mesečno ali celo 1x tedensko. Ali iz minimuma 1x letno na 2x letno...

Dodajanje novih pravic. Npr. vožnja z gondola 1x letno. 1 x letno merjenje pritiska v Ljubljanskih lekarnah. To je seveda lahko del univerzalnih temeljnih zdravstvenih storitev, lahko pa je tudi že del nabora občinskih UTD storitev, s katerimi bodo občine lahko tekmovale pri pridobivanju novega občestva. Večino javnih storitev in dobrin je mogoče koncipirati na način UTD.

Drugi cilj. Npr. smer večanja odgovornosti in obveznosti prebivalcev. Da se te UTD pravice začne istočasno začne obravnavati kot obveznost. Recimo, če se avtobusni in muzejski UTD v letu dni ne koristi, se mu naslednjič (za kazen) ne naloži več avtomatično, pač pa se mora osebno oglasiti na uradu. (Podobno je mogoče uvesti 'obvezno volilno pravico'. Brez finančne kazni, kazen je samo neprijetnost administrativnega opravka).

Izbira upravičencev z žrebanjem. To pride v poštev, kadar zaradi omejitve kapacitete ni mogoče zagotovit javne dobrin vsem. Tudi to je dokaj malenkostna sprememba sistema, ki bi morda prav tako lahko povečala kohezivnost skupnosti, zaupanje ter zadovoljstvo ljudi v občini. V Ljubljani je pet javnih zavodov na področju gledališča, štirje s področja glasbe in pet stalnih kinematografov in cela množica različnih prireditev. Kar nekaj kulturnih prireditev je organiziranih na način, da je vstopnina subvencionirana, zainteresirani pa lahko dvignejo 'zastonj' karto, po principu, 'prvi pride, prvi melje'. V čem je problem? Vedno znova je prisoten občutek, da do teh kart pridejo vedno eni in isti, ter da vedno eni in isti izpadejo. Razlog je enostaven: do kart pridejo bolje informirani, bolje omreženi in hitrejši. Verjetno je med njimi spet veliko takih, ki bi si lahko karte tudi privoščili? Zakaj ne bi občina vsaj eno od teh pro bono ali 'mecenskih' kart za sedež v prvi vrsti, (ob županu?) z žrebom podelila vsaj enemu med prebivalci. Nič hudega, če bi županKA iz tega naredilA spektakel, oziroma to bi bilo celo zaželeno. Zakaj bi to bilo dobro? Zato, ker je v vseh sistemih, ki niso univerzalni, problem, da se izpušča najbolj ranljive: tiste, ki ne znajo prositi za pomoč, ki ne vedo, kaj jim pripada, ki ne vedo, da so 'zastonj' karte sploh na razpolago. Poglejmo si primer države. Država za vse stvari, kjer z univerzalizmom in enakostjo misli resno, državljanKe pozove: ko se jih kliče na cepljenje, ko je treba otroka vpisati v šolo, prevzem pošte ipd.

Pasti, slabosti in prednost predlaganega lokalnega UTD v Sloveniji

Uvajanje UTD na lokalni –občinski – ravni v Sloveniji na zgoraj opisani način z malenkostnimi spremembami se morda zdi komu 'čisto brez veze'. A zna biti pomembno v paradigmatskem smislu in zahtevno v organizacijskem smislu.

Zaradi organizacijskih pasti je pri velikih reformah vedno potrebno začeti počasi in z najmanjšo možno 'enoto' sprememb. Recimo, na državni ravni bi se uvajanje takšnega UTD takoj zavleklo, ker osebne karte niso čipirane oz. temu namenjene. Še zdravstvene izkaznice ne vem, koliko bi bile uporabne za uvedbo zdravstvenega 'UTD'. V Ljubljani pa imamo Urbano. Če je na njej zabeležena plačana članarina za knjižnico, varščina za bicikel, dobropis za parkiranje, dobropis za avtobus verjetno ne bi bilo težko zabeležiti še dobropisa za eno vožnjo z avtobusom ali en obisk muzeja. Kljub temu pa je potrebna previdnost, še posebej zaradi množičnosti: že samo od 1.5.2009 do 30.04.2014 je bilo izdanih 783.143 Urban.

Ali bi to mestu Ljubljani finančno kaj škodilo? Seveda tega ne znam natančno preračunati, toda enostavno si ne znam predstavljati, kjer bi se lahko skrivale pomembne finančne pasti. Zaradi zgoraj opisanega 'avtobusnega' ali 'muzejskega' UTD ne bi kupovali novih avtobusov in gradili novih muzejev. Upoštevajmo, da se za vse, ki imajo že tako ali tako subvencionirane vozovnice (in teh je večina), ne bi nič spremenilo. Edini strošek bi bila izdaja Urbane za vse LjubljančanKe, ki Urbane še nimajo in stroški njenega reprogramiranja.

Za koga bi se torej kaj spremenilo? Spremenilo bi se za tisti mali odstotek ljudi, ki se jim morda ni dalo ukvarjati z administracijo: iskanjem potrdila, da so reveži (zaradi stigme) ali zaradi pomanjkanja časa in volje, zato, da pa se morda trikrat letno v mesto zapeljejo z avtobusom. Pa reče kdo, poglejte, še ta bo nezadovoljen, ker potrebuje tri vožnje, ne pa samo dve. Že res, ampak, tudi ena subvencionirana vožnja je več kot nič. In: ta ena vožnja bi pripadala vsem enako.

Za koga bi se še spremenilo? Za vse tiste, ki se načeloma vozijo v službo z avtomobilom. Toda, recimo, enkrat na leto, npr. ko gredo na knjižni sejem, ali ko gredo pogledat novoletno okrašeno Ljubljano, bi šli pa z veseljem z avtobusom. Ali si bodo za takšno enkratno priložnost urejali urbano? Poanta 'te UTD vožnje' je tudi v tem, da tudi tiste, ki drugače ne bi šli z avtobusom, 'ujameš' na misel, da če pa je že 'subvencionirano', 'zastonj', 'brezplačno', zakaj pa ne? Ljudi, ki doslej niso koristili univerzalno mišljenih storitev zvabiš, da preizkusijo javne storitve, ki jih sofinancirajo. Da pogledajo in vidijo, kaj se je spremenilo in izboljšalo skozi čas in kaj ne?

Dokaj spregledan problem je, da (velik) del ljudi, ki javne storitve oz. dobrine financirajo, določen delež teh storitev ali dobrin nikoli ne koristi: ali zato, ker do njih ni upravičen, ali ker ne ve, da je do njih upravičen ali ker mu je 'pod čast'. Za vse te bi bilo dobro, da bi imeli to možnost, da vsaj enkrat na leto zastonj preizkusijo, kam in za kaj se njihov denar uporablja. Da bodo videli, da obstajajo dobri razlogi za skupnostno financiranje javnih dobrin – ali da zahtevajo izboljšave.

Običajno javne storitve uporabljamo ljudje, ki imamo v družbi manj moči. Največ družbene moči imajo 'konkurenčni zmagovalci', ki si lahko vse te dobrine kupijo na trgu: imajo dovolj denarja za avto, imajo dovolj denarja, da jim plačevanje parkirnin ali vstopnin ni težava itd. Če torej v uporabo javnih dobrin pritegnemo tudi te, ki imajo v družbi več moči, tj. ljudi, ki v tej družbi odločajo, lahko pridobimo močne zaveznike v izboljšavi javnih storitev.

Močne in/ali bogate, je potrebno obdržati v skupnem sistemu, zato da svojih želja po izboljšavah ne izvajajo (in financirajo) samo za svoje otroke, v svojih zaprtih krogih, pač pa da izboljšave vsaj v določeni meri koristijo vsem, ne glede na premoženje, razred, spol, vero, …. Tu je npr. primer iz ZDA, kjer imajo v Silicon Valleyu posebne avtobuse z internetom in klimo za računalniško elito ter čedalje bolj propadajočo javno, univerzalno, infrastrukturo za reveže.

Za vse države, kjer univerzalistični načini uspevajo velja, da se tudi ‘plačujoče’ ‘pritegne’ ali ‘prisili’, da uporabljajo, in skozi uporabo ohranjajo in izboljšujejo skupne – javne - storitve. Drugače se prej kot slej zgodi, da ti, ‘ki večinsko plačujejo’, rečejo, da od tega sistema nimajo nič. Ali da ta skupni sistem ni več dovolj dober in začnejo zapuščati javne sisteme– in ti s tem posledično – v začaranem krogu – propadajo. Primer takšnega začaranega kroga propadanja so Slovenske železnice. Čedalje manj se jih uporablja, čedalje manj zaslužijo in so čedalje slabše. Zato je tudi na občinski (lokalni) ravni potrebno najprej poskrbeti za to, da bodo ljudje izbirali javno skupno storitev zato ker je kvalitetna, ne samo zato, ker drugih možnosti ni. Po drugi strani pa javna storitev ne more biti kvalitetna, če je ne uporabljajo vsi. Motiv za vse te 'malenkostne' spremembe v smeri lokalnega UTD v obliki Univerzalnih temeljih dobrin zato niso (izključno) interesi posameznih oseb, pač pa tudi potreba skupnosti, da so v skupnost vključeni vsi, in to po možnosti aktivno. In uporaba UTD paradigme v financiranju in delitvi skupnih dobrin - da se stvari, ki se tičejo vseh, urejajo univerzalno in egalitarno, pa četudi na minimalnem skupnem imenovalcu - lahko močno prispeva k večjemu zanimanju ljudi za skupnost. Tudi zato je uvedba občinskega UTD oz. uporaba UTD paradigme v interesu (lokalne, občinske) skupnosti.

4 Zaključek

UTD paradigme na lokalni ravni torej pomeni, da bi občina omogočila vsakemu stalnemu prebivalcu ali stalni prebivalki pravico, da koristi vsako stvar ali storitev, ki se financira iz skupne občinske vreče, v enaki, pa četudi, vsaj na začetku, v najmanjši možni meri, po svoji svobodni odločitvi.

Paradigmo UTD pa je mogoče uporabiti še na množici drugih področjih, ker predstavlja pravzaprav samo nov način razmišljanja o tem, kaj je pravična delitev pravic in obveznosti v družbi tretjega tisočletja. UTD zdravstveni, socialni in pokojninski sistem sem tako npr. predstavila že v okviru posvetovanj Slovenija 2030 (za učinkovito socialno državo), pri predsedniku države RS, Borutu Pohorju, leta 2015. UTD paradigma je zanimiva tudi v razmišljanju o plačni politiki v času čedalje večje prekarnosti delovnih mest, pa tudi v že omenjeni, davčni politiki. A za vse tovrstne konstruktivne debate si je potrebno najprej razjasniti osnove UTD paradigme, čemur, med drugim, služi tudi ta tekst.

5 Viri:

Bolsa Familia https://en.wikipedia.org/wiki/Bolsa_Fam%C3%ADlia#History

Cunliffe, John et al. (eds.) (2004) The Origins of Universal Grants. Macmillan Publishers Limited.

Davala, Sarath & Renana JHABVALA, Soumya KAPOOOR MEHTA, Guy Standing (2015) Basic Income – A Transformative Policy for India, Bloomsbury Academic.

GODINA V., Vesna (2014) Zablode postsocializma. Ljubljana: Beletrina. Zbirka Koda.

HAARMANN, Claudia, Dirk Haarmann (po letu 2012) Piloting Basic Income in Namibia – Critical reflections on the process and possible lessons. Dostop 3.11.2018 https://basicincome.org/bien/pdf/munich2012/haarmann.pdf

KOROŠEC, Valerija (2000) Postmodernistična paradigma mišljenja in sociologija : razdelava pogojev in možnosti postmodernistične sociologije. Doktorska disertacija. Univerza v Maribor. Pedagoška fakulteta.

KOROŠEC, Valerija (2010) Predlog UTD za Slovenijo: zakaj in kako? Zbirka Delovni zvezki UMAR, letnik 19., št. 6. Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj, 2010.

Ljubljana v številkah. Dostopno 3.11.2018 https://www.ljubljana.si/sl/o-ljubljani/ljubljana-v-stevilkah/

Ljubljanski potniški promet (2018) Dostopno 3.11.2018.

http://www.lpp.si/splosni-prevozni-pogoji

http://www.lpp.si/enotna-mestna-kartica-urbana/prodaja-polnjenje-kartic/katere-dokumente-potrebujem

http://www.lpp.si/sites/www.jhl.si/files/LPP/Dokumenti/vloga_za_izdajo_subvencionirane_vozovnice_z_navodilom_za_izpolnjevanje.pdf

http://www.lpp.si/sites/www.jhl.si/files/lpp_si/stran/datoteke/vloga_pridobitev_brezplacne_vozovnice_mol.pdf

MCFARLAND, Kate (oktober 2017) Overview of Current Basic Income Related Experiments. Dostopno 3.11.2018 na https://basicincome.org/news/2017/10/overview-of-current-basic-income-related-experiments-october-2017/

Občinska povprečnina (2018) Dostopno 3.11. 2018 http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/obcine-financnemu-ministrstvu-predlagajo-608-evrov-povprecnine/465951

Predvolilni brošuri: a) Skupaj smo najlepše mesto (2018) Predvolilna brošura za Listo Zorana Jankoviča za mestni svet in za Zorana Jankovića za župana. b) Pozdravimo Ljubljano: mandat 2018-2022 (2018) Predvolilna brošura Anže Logar.

STIPLOŠEK, Nina (2018) Lokalni UTD. http://za-misli.si/video-svet/predavanja/3733-utd-na-lokalni-ravni

Test aplikacije virtualna urbana. Gradivo za medije. (20.5.2014) Dostop 3.11.2018 http://www.lpp.si/sites/www.jhl.si/files/jhl_si/aktualno/datoteke/gradivo_za_medije_-_cistopis_2.pdf

Zakon o lokalni samoupravi (ZLS-UPB2). (16. 10. 2007) Uradni list RS, št. 94/2007. Dostop 3.11.2018 na https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2007-01-4692?sop=2007-01-4692

Zgodovina UTD na strani Svetovne mreže za UTD (BIEN), History of Basic Income. Dostopno 3.11.2018 na https://basicincome.org/basic-income/history/

Ko sem bil majhen, smo se čudili, kakšnim bedastim voditeljem se pustijo voditi državljani revnih držav. Da so revne, ker smo jih mi izropali, smo zanemarili. Prav tako smo zanemarili, da smo jim tiste bedake nastavili mi in jim pomagamo ostajati na oblasti, da jih lahko še naprej ropamo. Za nas so bili Črnci, Rumenčki, Arabci in Latinosi pač zahojene rase, ki česa boljšega od bede, lakote, trinogov in vojn niso sposobne spraviti skupaj …

O beguncih in ekonomskih migrantih je danes veliko govora. Na njihovih »hrbtih se lomijo« največji problemi sveta – revščina, neenakost, vojne ter okoljska in ekonomska kriza. Pred temi problemi si ne smemo zatiskati oči, prav tako kot ne moremo beguncem in ekonomskim migrantom pripisati krivde za vse naše težave. Razmislimo torej o tej kompleksni problematiki; vendar ne z razburkanimi čustvi sovraštva, ki jih spodbujajo in krepijo moči željni politiki, temveč z mirnim razumom in ljubečim srcem. Kajti govorimo o ljudeh in samo o ljudeh.

Že nekaj časa je minilo, odkar sem opozoril na molitev očenaša, ki ga kristjani molijo pri mašah, v cerkvi ali/in doma, a z njim ponižujejo Boga in molijo očenaš bogokletno.[1] V tem času, ko sem objavil obe razpravi na Za-misli.si se je sicer nekaj govorilo o tem, a je le pri tem ostalo, tako da ljudje nič ne mislijo, kaj molijo in Boga še naprej ponižujejo in molijo bogokletno.

Res ne vem, zakaj se stalno pritožujemo, kako zanič so liki, ki smo jih izvolili. Kako zanič so šele liki, ki jih nismo izvolili … V primerjavi z njimi izvoljeni praviloma izpadejo kar spodobno …

11. 11. 2018 mineva natanko 100 let od konca 1. svetovne vojne. Smo se česa naučili iz te strašne vojne, ki je zahtevala približno 40 milijonov žrtev? Vsaj v prvih desetletjih po njej ne veliko, saj se je samo 21 let kasneje začela 2. svetovna vojna. A tudi po tej, še bolj uničujoči, vojni ni orožje nikoli dokončno potihnilo. In tudi danes je še vedno mnogo ljudi prepričanih, da se problemi človeštva lahko rešujejo edino z orožjem (morda pozabljajo na jedrsko orožje, ki uniči tudi uničevalca samega).

10. decembra letos (2018) bomo obeležili 70. obletnico Splošne deklaracije človekovih pravic. Čeprav o človekovih pravicah vemo marsikaj, predvsem ko gre za svobodo govora, združevanja, pravico do osebnega dostojanstva in poštenega sojenja itd., pa le malo vemo o pravicah, ki se tičejo blaginje ali preživetja posameznika in družbenih skupnosti (od družine do človeštva).

O teh govori 25. člen te veličastne listine, ki slehernemu Zemljanu jamči pravico do »zdravja in blaginje« oziroma zmožnost zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb:

»Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«

Zima, vroča kot poletje; na jug se pticam ne mudi;

lipa odene se v cvetje – čas, da se Matjaž zbudi.

Pretegniti se ne more – brada ga navzdol tišči.

Meč izdre in jo odseka – meč na koščke se zdrobi …