Kdaj smo najbolj razgledani? Na dan, ko opravimo zadnji izpit v srednji šoli. Kasneje se lahko naše znanje poglobi, obzorja pa se nezadržno ožijo. Študij ne pomaga; iz nas dela fahidiote. Služba iz nas naredi nekaj-postopkov-idiote. Študija in službe, ki bi nas ohranjala razgledane, ni. Razgledanost v odrasli dobi je izključno na naših ramenih, odvisna od naše radovednosti in časa.

Spoštovani minister za Delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti,

dragi Luka!

Na ministrstvu ravnokar poteka javno obravnava sprememb glede Zakona o osebni asistenci ZOA. Skrbno sem ga prebrala in žal ponovno ugotavljam, da so bila vsa naša priporočila, opozorila, svarila in konkretni predlogi ter rešitve, ki smo vam jih nakazali naslovljeni povsem napačno. Osebna asistenca, priročnik za razumevanje neodvisnega življenja je bil spisan z namenom izobraževanja tako širše kot strokovne javnosti, predvsem tudi izvajalcem osebne asistence, osebnih asistentov in asistentk ter ne nazadnje samih uporabnikov zakona. Pa ga niste niti pogledali, kaj šele prebrali, da bi razumeli koncept osebne asistence in temeljnih razlik z drugimi socialnovarstvenimi storitvami. In sedaj v predlogu zakona je kar nekaj členov, ki pravijo, da bo minister določil vsebino; »Kako le, če se ti sanja ne, kaj osebna asistenca je?«

Upam, da med mojimi bodočimi slušatelji oziroma slušateljicami ne bodo ljudje, s kakršnimi se sicer že dolgo redno srečujem pri svojem psihološkem delu. To so v glavnem mladi ljudje, ki se zavzeto dan za dnem trudijo, da bi svoj jaz izpopolnili, uprizorili in predstavili na svetovnem digitalnem odru kot samouresničeni jaz, izpopolnjeni jaz ali preprosto kot Nekoga. Srečanja z njimi mi namreč pomagajo ustvarjati vse natančnejšo podobo absurdnosti sodobnega menedžmenta osamljenih ljudi, ki ponižno sprejemajo zlobne nadjazovske zahteve po perfekcionizmu, popolni drugačnosti in popolnosti.

»Svet pada s tečajev. Geopolitične napetosti naraščajo, globalni izzivi se kopičijo, mi pa smo se očitno nezmožni enotno odzvati,« je pred kratkim v generalni skupščini OZN dejal generalni sekretar OZN Antonio Guterres (Dnevnik). Z generalnim sekretarjem se lahko samo strinjamo. Zdi se, da vsi skupaj samo nekaj čakamo. Da se bodo stvari uredile. A nič ne pomaga; zmedo, ki smo jo ustvarili, lahko reši samo človeštvo samo. V nadaljevanju izpostavljamo tri ključne probleme sodobnega sveta, ki jih moramo končno začeti reševati na globalni ravni v duhu sodelovanja in pravičnosti; to so vojne, globalna neenakost, podnebna in okoljska kriza.

Časi so težki. Človek je človeku volk. Tisti drugi človek je v stiski. Rad bi se pogovoril, a se nima s kom ali se ne zna. Potreboval bi strokovno pomoč. Na recept jo dobi čez nekaj mesecev ali let – ko je že razmesarjen in pogosto v povsem drugi stiski zaradi povsem drugega volka. In ko jo dobi, je to pomoč v obliki tablet. Po njihovi zaslugi otopi, tako da ga ugrizi volkov skoraj ne bolijo več. Lahko pa si takoj iz lastnega žepa plača duševnega terapevta, ki se bo pogovarjal z njim in mu pomagal iz stiske. A ta žep mora biti nadpovprečno globok, sicer nastane stiska zaradi revščine.

Naslednji teden pričnem s predavanji. Tule je uvod.

Že dolgo obstaja medicinski model invalidnosti in je zelo odporen zoper kritično misel. Morda je za koga koristen, sicer je težko razložiti, zakaj tako dolgo vztraja. Vsekakor se lahko vprašamo, za koga je koristen, kakšne koristi omogoča. Za koga drugega namreč ni koristen. Še več, je kakor cokla, nepotrebna ovira pri razumevanju sveta, ljudi v njem in njihovih življenj. Kdo torej potrebuje medicinske modele za hendikep in zakaj, čemu? Kakšna osebnost jih potrebuje in kaj si obeta od njih, kaj pridobi z njimi? Kot bomo videli, je s temi vprašanji povezana več kot zanimiva skušnjava.

Hendikep je eksces. Je naravni učinek človekove notranje razcepljenosti, drugačnosti in diference. Vsak človek je kot naravno bitje notranje različen od sebe, in je zmožen za refleksijo sebe. Ne more postati enak s seboj, ne more postati identičen s seboj, zato je proces, je gibanje, kot bi rekel Hegel. Zapisano velja za vsako človeško bitje, ne le za invalide. Nenadomestljiva izguba je notranja, ne zunanja, je organski del človekove narave. Ker je nenadomestljiva, je ne more nadomestiti nobena z nezavedno željo podprta fantazma, ki je sicer prikladna za neoliberalno priganjanje ljudi k sanjanju, naj uspejo, in za priganjanje k doseganju ciljev, ki so tu samo zato, da podpirajo ideološke prakse in omogočajo večanje dobičkov teh, ki jih uvrščamo v množico z nalepko elita.

Nasilje nad starejšimi, še posebno nasilje znotraj domov starejših občanov je že dolgo nękaj povsem dopustnega, skoraj del vsakdana, običajnega, toleriranega in praviloma nesankcioniranega ter velikokrat skrbno prikritega. Vsak, ki se pred tem dejstvom spreneveda, čudi ali zgraža, nima prave predstave kako, poteka vsakdanje življenje znotraj institucije. Zato je izrekanje stališča »o ničelni toleranci do nasilja«, naivno sprenevedanje glede samega režima delovanja institucije, pa naj si bo to DSO, CUDV, psihiatrične institucije ali druge vrste zavodi zaprtega tipa. Ne bodo pomagali priročniki o nenasilju nad starejšimi, ampak bo potrebno narediti konkretne kadrovske okrepitve, da ne bo izgovorov za kruta ravnanja in iživljanje nad starejšimi. Kronično pomanjkanje ustreznega preverjenega kadra stvari samo še poslabšuje.

V kapitalističnem svetu živimo. Včasih ga ljubimo in včasih ga sovražimo. Naredili bi revolucijo ali pa je tudi ne bi. Je preveč grozna in krvava. Bolje je zato brez revolucij. Ali pa ni. Zmedeni smo in negotovi. Potem si želimo, da bi se kapitalizem nekako spremenil sam od sebe. In smo navdušeni, ker ugotavljamo, da se spreminja tudi brez naših želja. Nismo prepričani, da se vselej spreminja na bolje, toda spreminja zagotovo se. Naj bomo zato potolaženi in hvaležni? Ne vem. Želim pa pisati o ljubezni. Ki je v takem svetu travma. Naj pojasnim.

»Na tem svetu sem zato, da se prebudim, odprem čakre, osvobodim duha in um, doživim razsvetljenje, se duhovno prečistim in razstrupim, presežem materialno in se odprem božanskemu.« – Družabna omrežja so polna takšnih in podobnih zapisov. Pišejo jih ljudje, ki se večino odraslega življenja poklicno ali ljubiteljsko ukvarjajo točno s tem: s prebujanjem, odpiranjem čaker, osvobajanjem duha in uma, stremljenjem k razsvetljenju, duhovnim prečiščevanjem, razstrupljanjem telesa in podobnimi new age dejavnostmi, ob čemer ostajajo ves čas trdno vpeti v materialno, kajti tečaji so božansko dragi … Iz vrst tečajnikov prestopijo med izvajalce tečajev, iz učencev se povzdignajo med Učitelje. Njihove želje, namere stremljenja in cilji pa ostajajo nespremenjeni – tudi po desetletjih duhovnega 'napredovanja' niso nič bliže cilju, kot so bili na začetku … Kljub temu poučujejo druge o tem, kako se prebuditi, odpreti čakre, osvoboditi duha in um, doživeti razsvetljenje, se duhovno prečistiti in razstrupiti, preseči materialno in se odpreti božanskemu – ter za to računajo … Materialno gor ali dol; račune je treba plačati in od nastavljanja soncu se ne da živeti …