Po veliki zmagi konservativne stranke v Združenem kraljestvu, decembra 2019, skorajda zagotovo lahko pričakujemo uresničitev odhoda Združenega kraljestva iz Evropske unije oziroma tako imenovani Brexit. Vendar Združeno kraljestvo ne odhaja nikamor. Še vedno je tu, kjer je že stoletja. V Atlantskem oceanu, tik ob Evropi. Razkol je političen, je rezultat procesa skrajnih sil, ki skušajo preprečiti vedno večje povezovanje ljudi. Z napredkom transportnih sredstev, ki nam omogočajo enostavnejša potovanja, in Interneta, ki nam omogoča enostavnejše komuniciranje, se vse bolj počutimo kot ena družina – človeštvo.

Hofer je nagnal Kralje ulice iz(pred) svojih trgovin, in zdaj vesoljna Slovenija zliva gnoj čez njega. Če gostinec nažene klošarja s svojega vrta, so gostje zadovoljni. Če frizer nažene pijanca iz svoje čakalnice, se zdi čakajočim to edino pravilno. Če bi kak narkoman vztrajno postaval pred vašimi domačimi vrati in prosjačil vas in vaše goste za drobiž, bi poklicali policijo. Če naddržavno trgovsko podjetje na lastnem ozemlju nekomu ne dovoli na lastno pest trgovati na črno, je pa baraba podjetje, ne fušar, ki brezplačno izkorišča njegove dobrobiti.

Vse več uglednih ekonomistov napoveduje novo krizo. Prejšnjo krizo, v letu 2008, so napovedovali le redki, zdaj pa je njihova številka mnogo višja. Preprosto vidijo vzroke, ki bodo imeli neogibne posledice. Kdaj bo kriza izbruhnila je vedno težko napovedati, a skorajda zagotovo je možnost za veliko finančno in ekonomsko krizo v letu 2020 velika. Zakaj so ekonomisti tako prepričani v to?

Kakšne filme gledamo danes in kakšne smo gledali včasih? Ko sem bil dijak, nam je čeljust izpahnil skoraj vsak film Ljubljanskega filmskega festivala, ki je prišel v Maribor. To je bilo življenje, to je bila domišljija v vseh barvah in tonih! … Ti filmi so mi odgrinjali svet in v meni budili željo videti, kaj je drugje. Zaradi njih sem sanjal svetove in dogodivščine, ki jih sicer ne bi. Zaradi njih sem drugače mislil, torej verjetno tudi drugače ravnal, kot če jih ne bi videl.

Ministrica Ksenja Klampfer že dolgo ve za težave in nepravilnosti, tudi zlorabe in dvomljive prakse, ki se dogajajo v povezavi z Zakonom o osebni asistenci, saj sem jo prvič s številnimi nepravilnostmi seznanila že marca 2019. Zato se mi zdi sedanje sprenevedanje in podcenjevanje obsežnosti in globine problema dejansko izjemno žaljivo in žalostno glede na resnost ter pomembnost zadeve.

● Primož Trubar (8./9. 06. 1508 – 28. 06. 1586 – 511 let od rojstva in 433 let od spremembe življenja). Pred nekaj dnevi sem sklenil miniature in jih poslal v Za-misli.si, 31. 10. pa smo praznovali Trubarja, zato šele sedaj nekaj misli o njem in ob tem.

Skorajda nemogoče se je v teh zadnjih novembrskih dneh izogniti Črnemu petku. To je dan, ki so ga ameriška trgovska podjetja naredila za čas "neverjetno ugodnih" nakupov. Potrošnike privabljajo z velikimi popusti. Običajno se trgovine odprejo že takoj po polnoči in videli smo že podivjane množice, ki dobesedno razgrabijo kupe artiklov; pod njihovimi nogami pa so že umirali ljudje. Vendar je Črni petek že nekaj časa več kot samo dan ugodnih nakupov, postal je globalni praznik divjega potrošništva in najbolj grobega materializma. To je resnično črn dan za človeštvo in za Zemljo!

Bil je lepotec – točno tak, o kakršnem je sanjal od malega. Črn BMW sedan z zatemnjenimi okni, letnik 1997, 420.000 prevoženih kilometrov. Takšnega je imel njegov stric, dokler ni doživel totalke in jo čudežno preživel z nekaj praskami. Avto ga je takrat rešil.

Ljudje smo že "uspešno" zastrupili skorajda vse okoli sebe – oceane in sladko vodo, zemljo, ozračje, rastline in živali. S tem pa tudi sami sebe, saj jemo hrano, ki je pridelana v (onesnaženi) zemlji, pijemo (onesnaženo) vodo in dihamo (onesnažen) zrak. Ne zavedamo pa se zastrupljenosti naših umov; kajti ta strup je brez "vonja in okusa", a zastruplja naše mišljenje in čustvovanje, posledično pa tudi večino naših aktivnosti ter naš odnos do drugih ljudi in do sveta kot celote. Temu strupu rečemo komercializacija in to je pravzaprav strup, ki je v ozadju propadanja naših oceanov, naše zemlje in ozračja ter nenazadnje tudi nas samih.

Stavka – prava, živa, polnovredna stavka – je stvar preteklosti. Kdo danes sploh še lahko stavka?