Človeški jezik ima besede in slovnico. Besede imajo pomen, slovnica smisel, oboje skupaj pa tvori sporočilo z vsebino. Verski jezik vsega tega nima. Kdor v verskih sporočilih išče pomen, smisel in vsebino, je bedak. To mu dajo vedeti tudi člani verskih občestev. Verščine naj ne bi razumel, ampak začutil …

Najprej jaz. Najprej moj narod. Najprej moja država. Najprej naši. Najprej tehnološki napredek. Najprej naravoslovje. Najprej menedžerji. Najprej bankirji. Najprej elite. Ljudje na vseh koncih sveta vsak dan razmišljajo na take načine in ne vidijo v njih nobenega problema. Potem morda vidijo kak dober film. Na primer tega, v katerem režiser Sidney Lumet (film ima naslov The Pawnbroker (1964)) prepričljivo pokaže, kaj se dogaja s človekovo identiteto, če je dolgo izpostavljena zlu: zlomi se, razpade. Ljudje kljub temu pogosto rečejo, da je življenje trdo in da je treba otroke navajati na trdoto že od malega. Kot bi rekli, da jih je treba čim prej pripraviti na zlom moralne identitete. Protagonist Lumetovega filma je na koncu povsem zlomljen, čeprav preživi in je zgolj priča. Torej za moralni zlom ni treba, da je človek avtor zlih dejanj, saj zadošča, da jih spremlja, vidi, sliši zanje. Potem ne pomaga niti Najprej jaz, najprej naši. In tehnologije so zgolj brezbrižne, neme in hladne.

Uboga vatikanska zalega! Uboge njene lovke! Spet ji štrene meša nek Frančišek. Že tisti prejšnji je marsikaj iz Biblije upošteval tudi v dejanjih, ne le v besedi, ta sedanji pa jo – o, groza – hoče kar spremeniti. Sicer (na mojo globoko in iskreno žalost) ne vse, ampak 'le' en stih, a to je luknja, ki lahko nastane razpoka, kjer se lahko vsa ta pradavna skladovnica nesmislov (na moje globoko in iskreno nado) sesuje.

Kriptovalute so za mnoge demokratična oblika denarja, ki bo ljudi osvobodila tiranije vsemogočnih centralnih bank, ali pa revolucionarna tehnološka rešitev, ki bo popolnoma spremenila podobo denarja in ekonomije nasploh. Morda imajo oboji prav, dejstvo pa je, da so v preteklem letu kriptovalute postale predvsem vroče špekulativno blago, ki je vlagateljem (oziroma pravilneje špekulantom) prinašalo sanjske dobičke. Z obsežnim špekuliranjem se je začel napihovati tako imenovani kriptobalon, ki pa že kaže prve znake puščanja. Hud padec vrednosti kriptovalut lahko sproži domino efekt in povzroči pok zares velikih finančnih balonov, ki jih že od leta 2009 s poceni denarjem polnijo največje svetovne centralne banke. Česa nas torej lahko naučijo kriptovalute?

Ljudje smo opice. To je jasno kot beli dan. Vidno je s prostim očesom – kot to, da je zemlja okrogla. A ko je Darwin izdal knjigo O nastanku vrst, je bila ta 'revolucionarna' ugotovitev glavni 'dokaz', da je tip popolnoma usekal mimo.

Pogled od zelo blizu nam v teh dneh poleg sive megle ter nadležnega hrupa in potrošniške mrzlice ne ponuja prav dosti, saj se tako rekoč samodejno vsiljujejo svetlobne predstave in konformistične ideje, kaj vse je treba narediti in kaj vse se nujno mora zgoditi, ljudje subjekti pa tudi ne kažejo pretiranega navdušenja, da bi se takemu vsiljevanju zoperstavljali; na delu je kolektivni užitek. Običajne rutine in vedno enake procedure so del železnega repertoarja preživljanja zadnjega meseca v letu, medtem ko nam mainstream mediji vsak dan optimistično pripovedujejo, kako dobro nam gre, kako se gospodarstvo postavlja na noge, koliko denarja se kopiči v rokah lastnikov kapitala in kaj dobrega, lepega in resničnega nas čaka za vogalom, če bomo sledili političnim voditeljem, managerjem in bankirjem. Pogled od daleč podobno ponuja vedno enako zloščeno podobo teh, ki imajo dostop do kapitala, in onih, ki ga pač nimajo, o njihovem vedenju in delovanju, o tem, kar imajo med seboj. V novem letu si temeljite preobrazbe te klavrne podobe ni mogoče obetati, saj je, kot rečeno, zacementirana, kot bi bila večna; povsem enako se je v stari Jugi zdelo nam, ko smo kot otroci socializma živeli veliko skromneje, občutek stabilnosti in varne prihodnosti pa ni bil majhen. Morda je res temeljil na iluzijah, a teh je danes na voljo več kot takrat, če fantazem niti ne omenjam – znani filozof jih prepoznava celo kot kugo.

O ekonomiji lahko na najenostavnejši način razmišljamo kot o skrbi za materialni vidik bivanja. Vsak človek ima materialne potrebe, lahko jim rečemo tudi človekove osnovne potrebe, ki so povezane z njegovim obstojem oziroma preživetjem in razvojem njegovih potencialov. Kako si priskrbeti dobrine za zadovoljitev svojih osnovnih potreb, je zato temeljno ekonomsko vprašanje oziroma ekonomski problem. Zato smo prav vsi ekonomisti. Pravzaprav to velja za vsa živa bitja in tudi za sleherno družbeno skupnost – družino, lokalno skupnost, državo in celotno človeško skupnost.

Ne le vsakodnevna domača, službena in družabna praksa, tudi izsledki mnogih obsežnih raziskav nesporno potrjujejo dejanskost o popolni nezanesljivosti človeškega spomina in pričevanja. Manipulacije z dogmami, prireranjem, prilaganostjo in z nepregledno množico vtihotapljenih spekulativnih in invalidnih teorij so človeku omotili um – še strožje: ga narkotizirali – mediji pa so ga oslepili ter pogreznili v mrak in temo, kjer se ne preprašuje. Ker se spričo narkotiziranosti in slepote večina ljudi nima volje prepraševati ali se celo ne more več prepraševati.

– resnična pijača vseh naših mladosti, ki dela vse, da bi umrli mladi in lepi, torej lepo zaobljeni brez gubic …

Denar je imel v zgodovini že mnogo različnih snovnih (npr. školjke, poper, čaj, veliki kamni, kakav) in nesnovnih oblik (zapis v papirnih ali v elektronskih knjigah). Tisto, kar je bistvenega pomena da neka stvar – snovna ali nesnovna – postane denar, je, da jo neka skupnost sprejme kot univerzalno plačilno oziroma menjalno sredstvo. Danes se mnogi navdušujejo nad kriptovalutami kot najsodobnejšo in najvarnejšo obliko denarja. Poglejmo si nekaj značilnosti oziroma lastnosti kriptovalut, zaradi katerih bi si upali trditi, da kriptovalute dejansko niso denar.