V tem prispevku obravnavam dve trditvi, ki se sedaj širita po slovenskem prostoru in obravnavata dva povsem neprava pogleda na etiko, po drugi strani pa mnenje, da naj bi bil človek po naravi dober. Nekateri strokovnjaki dandanes razlagajo, da krščanstvo nima (?) etike in da je etika zgolj in samo grška in/ali rimska in da druge etike ni, druga stvar pa je ta, da človek ni hudodelec, saj če bi bil, bi se do dandanes že vsi pobili.[1]

V tem kaotičnem obdobju človeške zgodovine se zdi naša prihodnost precej temačna. Podnebne spremembe in onesnaženje okolja; revščina, ki tare skorajda sleherni kotiček sveta; velika ekonomska in politična sebičnost držav, še posebej najbogatejših, ki kopičijo bogastvo na račun revnih; migrantska kriza in vse bolj verjetna nova globalna finančna in ekonomska kriza – le kako ob vsem tem še ostati optimist? Pa vendar se danes počasi rojeva drugačen svet, osrednjo vlogo pri tem pa ima vse večje razumevanje in sprejemanje ideje enosti človeštva.

Na dan kulture sta se za trenutek srečali moja preteklost in sedanjost. Z avtisti, cerebralci, downovci in podobnimi 'izločki' družbe sem sedel na kavi sredi Maribora ter poslušali dramatike, igralce, prekarce in podobno 'smetano' družbe, s katero sem nekoč posedal na kavah, kako 'umetniško' ubesedujejo Francetove pesmi.

Na vprašanje: »Bi bil raje tam ali tukaj?« sem si že zdavnaj odgovoril: »Tukaj!« – torej na kavi z 'izločki'. Zdaj je bila prvič priložnost to tudi občutiti … 'Smetane' nisem šel niti pozdraviti. Ne, ker ubesedovalcev ne bi maral (nekateri so čisto v redu ljudje), ampak ker me njihov svet ne zmore bogatiti …

Med vagabundsko srenjo smo dobili

kompanjona, primorskega patrona,

igralca, vsestranskega glumača,

ki slovel je med domačimi estradniki.

Kaj imata skupnega konoplja in evtanazija? O obeh že desetletja poslušamo ene in iste laži. Sta redka pojava, glede katerih je verovanje strokovnjakov identično verovanju cerkvenjakov in drugih nazadnjakov. Ne z eno ne z drugo se zdravniki nočejo ukvarjati. Razlika je le, da je glede konoplje premalo tistih pravih raziskav, glede evtanazije pa je bržčas greh že govoriti o raziskavah.

V javnosti v zadnjem času zelo odmeva Peticija za spremembo šolskega sistema. Seveda so na šolskem področju potrebne spremembe in v tem smislu peticija odpira široko javno razpravo; kar je dobro. Vendar moramo predloge iz peticije uvrstiti v širši družbeno-ekonomski kontekst, kajti šola ni ločena od družbe, temveč njen izjemno pomemben del. Razmislimo torej o nekaterih problemih, ki jih naslavlja peticija.

Uvod

O tem, kako kristjani zgrešeno molijo Boga, svojega Očeta, sem pokazal na dveh primerih iz molitve oče naš, ki jo je Jezus povedal svojim učencem, kako naj molijo, da ne bodo hinavci. Začel bom z drugo molitvijo, ki še vedno žali Boga in nadaljeval s prvo, ki ga prav tako žali.

V ponedeljek sem – kot odziv na nedavno kolumno Zakaj se nam ob narodnozabavni glasbi ježi koža – v svoj Facebook nabiralnik prejel sporočilo Gorenjskega kvinteta: »mal pazi na svoje objave!!« Kaj se bo zgodilo sicer, Gorenjski kvintet ne pove, si pa lahko mislimo, kaj ima v mislih.

Lani se je bogastvo svetovnih milijarderjev povečalo za 12 odstotkov oziroma za 2,5 milijardi dolarjev dnevno, medtem ko se je premoženje najrevnejši polovici ali 3,8 milijardi Zemljanov zmanjšalo za kar 11 odstotkov. Danes je v svetu kar 2208 milijarderjev, kar pomeni skoraj še enkrat več kot ob začetku finančne krize pred desetimi leti. 26 najbogatejših ljudi na svetu ima skupaj 1400 milijard dolarjev premoženja, kar je enako premoženju najrevnejše polovice Zemljanov. To so le najbolj izpostavljeni podatki najnovejšega poročila Public Good or Private Wealth (Javno dobro ali zasebno bogastvo) človekoljubne organizacije Oxfam International.

Toliko govora je o ljudeh, ki so za praznike osamljeni; pa o starcih, ki so vedno osamljeni; o dolgotrajno brezposelnih in invalidih, ki jih nevidna roka trga ne vidi; pa o manjšinah, spolnih čudakih in tujcih, ki se jih družba na vse kriplje otepa z rokami in 'rokami'. Največ imajo o tem za povedati zdravi, poročeni heteroseksualci srednjih let, pripadniki večinskega naroda, zaposleni za nedoločen čas, s poklicno ali visoko izobrazbo in bogato socialno mrežo. Denarja, namenjenega izključevanju socialne izključenosti, ne porabljajo le za ozaveščanje javnosti o svojih uvidih, ampak tudi za zapletene rešitve – ki vse po vrsti ne delujejo. Le zakaj?