Ničesar, prav ničesar. Na žalost. Nietzsche je vedel, da potrebuje svet novega človeka, novi subjekt, Borut Pahor verjame, da je že samo prijazno govorjenje, sklicevanje na vrednote in lepo bodočnost dovolj za skupno počasno napredovanje in izboljševanje eksistenc ljudi. Medtem ko Nietzsche razmišlja o večnem vračanju istega ter prav zato potrjuje voljo do življenja in novega, se Pahor rokuje z avtoritarnimi voditelji, kot sta Putin in Erdoğan, govori naravnost v kamero in z resnim obrazom poudarja pomen prijateljstva, medtem pa turška vlada pospešeno zapira intelektualce, zdravnike, učitelje in druge ljudi, številke gredo v tisoče, ki prijatelju Erdoğanu preprosto niso všeč. Res je, da se Pahor prikazuje ljudem tudi v delovnih oblekah, medtem ko čisti jaške in kanale, vozi traktor, orje njive in žanje pšenico, kida v štalah, pestuje otroke in razdeljuje hrano lačnim, toda za to potrebuje kamere. In isto je delal Tito, ki je bil, kot vemo, ključavničar, delavcem pa je šla v rajnki Jugi vsa čast in tudi oblast. Vsaj tako je bilo rečeno. A saj je vselej na prvem mestu, kar je izrečenega, medtem ko je resnica izrekanja vselej nekje zadaj, pozabljena, zasmehovana in poteptana. Zdi se, da je pomembno le, da dogaja. In v teh dneh gre hvala tudi na račun Tine, zato ji osrednji televizijski dnevnik namenja desetkrat več časa kot novicam o radikalnih globalnih spremembah, za katere se zdi, da zanje tukajšnji domorodci preprosto ne marajo, dokler imajo Tino in gospoda predsednika. In ko bo prepozno, bo zgolj prepozno.

6. januarja 2017, ko sem dokaj nemočna obtičala v postelji na toplem, zaslišim vest, da se v predsedniški palači podpisuje t.i. Ljubljanska pobuda za novo ustavo EU. »Kako bizarno, kako bizarno«, sem si rekla, »le na kateri vlak želijo gospodje sedaj skočiti tik pred poslednjo vožnjo v pekel«? Sploh še kakšen vlak pelje skozi to podalpsko deželico, je kje še kakšna vmesna postaja ali smo že vsi na končnem postajališču? Je to vse kar se je razcvetelo ter vzkipelo iz te tako opevane EU?

Revščina je največji problem človeštva.
Največji problem sodobnega človeštva je obsežna revščina, ki povzroča hudo trpljenje, mnogo prezgodnjih in nepotrebnih smrti (zaradi lakote in ozdravljivih bolezni) ter družbene napetosti, ki pogosto izbruhnejo v konflikte in vojne. Drugi veliki problemi, še zlasti okoljska in ekonomska kriza, so tesno prepleteni z revščino, prav tako tudi terorizem, ki izhaja predvsem iz velikanske globalne neenakosti.

Umrl je John Berger. Bil je izjemen mislec in človek. Njegove misli so pogost navdih za pisanje kolumen, ki jih objavljam na tem kraju. Tudi danes je tako. Nekoč je zapisal: ljubezen do umetnosti je bila dolgo časa uporaben koncept evropskega vladajočega razreda. Njegovi predstavniki so trdili, da je njihova ljubezen pristna. Toda za uporabnost takega koncepta je bilo treba plačati ceno. Ljubezen do umetnosti je bila njihov privilegij, povezan z moralo, in v XIX. stoletju je nastalo veliko projektov kulturne filantropije – Zahodna ministrstva za kulturo so danes njene zadnje, absurdne in smrti zapisane manifestacije. In zagotovo je res tole: v današnjih evropskih družbah je izvirno umetniško delo obsojeno na propad – na more pobegniti usodi, da postane ritualni objekt oziroma privatna lastnina, in njegova vsebina, četudi ni povsem samodopadljiva, si ne more pomagati, da ne bi bila opresiven in brezupen poskus zanikanja te vloge. Razsežnosti sveta, v katerem se dogaja zapisano, so obenem tudi razsežnosti bodočnosti, ki je morda sploh ne bo – čisto mogoče je, da vam prav zato nenehno in iz dneva v dan pripovedujejo, da vse raste in da bo raslo še bolj.

Vse pogosteje se tudi v glavnih medijih pojavljajo novice o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), o njem zdaj razmišljajo celo v velikih korporacijah in državah, ne več samo v civilni družbi. Vendar moramo v zvezi z UTD opozoriti na nekaj pomembnih stvari: na nevarnost, da postane ekskluziven in se uveljavi le v “potrošniških” družbah ter, da še poveča potrošništvo, kar vodi v dodatno uničevanje okolja.

Za številne ljudi je vsakdanje življenje zgolj vulgarno. Ne daje jim občutka, idej ali zamisli, da ima življenje smisel, pomen, smoter in vzvišene cilje. Ljudje zato pogosto še vedno mislijo, da je najpomembnejša potreba v življenju tista po hrani in pijači. Tudi številni psihologi in drugi strokovnjaki tako mislijo. In v šolah se deca še vedno uči na pamet, kaj je povedal Maslow o hierarhiji motivov. To je srednji vek, kajti najpomembnejši gon za preživetje vsakega živega bitja je natanko tisti, ki žene k ustreznemu zaznavanju, spoznavanju in razumevanju okolja. Ta gon je obenem pomembnejši celo od seksualnega nagona. Razlog je jasen: če živo bitje ne more povečevati podobnosti med tako imenovanimi top-down in bottom-up signali, preprosto ne more ustrezno zaznavati ničesar, zato ne more preživeti, saj nima nobene prave ideje, v kakšnem okolju sploh živi.

Slovenskega predsednika Boruta Pahorja lahko parafraziram tudi takole: z vsemi silami se moramo truditi, da bomo na istem vlaku, kjer sta Francija in Nemčija. Biti moramo enakopravni člani evropske družine, z vsemi silami si moramo prizadevati, da bomo prenašali v družbeno prakso žlahtne evropske tradicije in vrednote, kajti brez njih smo sami, bosi in goli, prepuščeni na milost in nemilost hladnim zimskim vetrovom in ostrim zobem lačnih volkov, ki komaj čakajo, da popustimo in odstopimo od začrtane poti, ki je zagotovo naporna, tega se dobro zavedam, vendar je tudi edina, po kateri je zares vredno hoditi. Ne bo lahko, kajpada, toda na koncu bomo s skupnimi močmi zagotovo uspeli. Jaz verjamem v slovenske ljudi, ki so se v zgodovini že velikokrat dokazali in se bodo v prihodnosti tudi. Lahko pa parafraziram tudi tovariša Tita, ki je nekoč ponovil za Leninom: učiti se, učite se, učite se. S tem sloganom smo rasli kot otroci, saj je bil zapisan na hrbtni strani naših osnovnošolskih spričeval. Današnji slogan je nekoliko drugačen in je brutalen: delajte, delajte, delajte. Delajte torej in vaše plače se bodo počasi zmanjševale, ker moramo varčevati in dobro plačevati vrhunske bankirje, da ne bodo odšli kam drugam. Potem boste pa itak umrli.

Najlepše je, ko kdo ugane vašo skrito željo, nam pravijo v teh dneh. Ali res? In kaj bi se zgodilo, če bi kdo uganil skrite želje Trumpa, Putina, Erdoğana, Marine Le Pen ali celo Hitlerja? Sam ne bi niti slučajno hotel ugibati skritih želja teh in njim podobnih ljudi, ker me je že vnaprej groza, kaj bi odkril; še manj bi jim želel, da se njihove skrbno skrite želje uresničijo ali izpolnijo. Mislim, da je zato najlepše nekaj drugega. Resnična vizija zgodovine se mora pričeti s subjektom, pravijo nekateri zgodovinarji, ki jih omenja v svojih delih Russell Jacoby. Na primer v članku z naslovom A New Intellectual History?, ki je priobčen v reviji The American Historical Review. In kaj naj bi to pomenilo?

Nekoč je bil svet poln barv. Nato so se pojavili ljudje in kurili ognje. Kjer so kurili, je bilo rumeno, oranžno in rdeče. Ko je ogenj ugasnil, je ostal siv pepel.

Nato so ljudje začeli kmetovati. Žitna polja so bila rumena, sadeži so bili oranžni. Zaradi polj je tekla rdeča kri. Ko so se polja posušila, so ostala siva tla.

Nato so ljudje začeli nositi sive obleke in izdelovati sive stroje. V njih je gorelo, ven pa se je valil siv dim. Nebo je posivelo. Ljudje so posiveli. Življenje je posivelo. Barve so bile le še na oglasih …

»Kaj narediti s sivino, da ne bo tako siva?« so se vprašali ljudje. Sklenili so jo razdeliti na belo in črno. Sivino, ki jim je bila blizu, so označili kot belo, tisto bolj tujo in čudno pa kot črno.

Pravijo, da “na mladih svet stoji”. Pa res? Morda pa lahko zapišemo takole: Na starih svet stoji. Starejše generacije imajo redne službe (ne čisto vsi), pokojnine, zdravstveno varstvo, nepremičnine, oblast. Mladi imajo dobro izobrazbo, a prekarne službe (ali pa še teh ne) in veliko - praznih obljub. Mladi nimajo svojih stanovanj, ne upajo si ustvariti družin, nimajo svojih političnih predstavnikov, sindikati se z njimi skorajda ne ukvarjajo. Mladi dejansko nimajo prihodnosti, za politiko jim je zato bolj ali manj vseeno. V resnici niso enakopravni člani družbe.