Babica rada pove zgodbo o fakturnem stroju. V podjetju, kjer je delala, so računovodske zadeve svojčas pisali na roko. Nato so jih šefi obvestili, da nabavljajo fakturni stroj, ki bo njihovo delo olajšal. Dali so jim vedeti, da bo potem kdo od njih morda odveč. Stroj je prispel. Sledile so dolge ure izobraževanja, kako z njim delati. Nato so sledili poskusi in napake. Stroj je res neznansko hitro izračunal in izpisal zadnji – najpomembnejši papir. A predpogoj je bil, da so bili vsi vhodni podatki brezhibni. Ena napaka, pa je bilo vse narobe. In vsemogočni stroj ni znal ugotoviti, kaj je narobe. Ljudje so morali preveriti vsak podatek posebej. Končni učinek nabave stroja je bil, da so vsi delali več kot prej in bi potrebovali še kakšnega sodelavca več.

Kaj zares pomeni inkluzivna ali vključujoča ekonomija? Pomeni biti polnopravno vključen v ekonomsko življenje družbe. Ekonomsko življenje družbe pa ima opraviti z našimi osnovnimi ekonomskimi pravicami, ki so hkrati tudi človekove pravice. Splošna deklaracija človekovih pravic že od leta 1948 vsakomur jamči te pravice, in sicer pravico do dela in proste izbire zaposlitve, do pravičnih in zadovoljivih delovnih pogojev in do varstva pred brezposelnostjo; prav tako ima vsakdo kdor dela, pravico do pravične in zadovoljive nagrade, ki zagotavlja njemu in njegovi družini človeka vreden obstoj in ki naj se po potrebi dopolni z drugimi sredstvi socialnega varstva (23. člen). 24. člen pa vsakomur zagotavlja pravico do počitka in prostega časa, vključno z razumno omejitvijo delovnih ur, in pravico do občasnega plačanega dopusta.

Vse več ekonomistov in politikov ugotavlja, da se kriza, ki se je začela leta 2008, končuje. Ekonomski kazalniki temu res pritrjujejo: gospodarska rast spet dosega nekajodstotne rasti, veliko podjetij in bank ima visoke dobičke, potrošnja se povečuje, celo brezposelnost se zmanjšuje; tudi obeti za naprej so dobri (glejte npr. napovedi UMAR-ja, EIPF). Iz tega vidika res izgleda, da se nam obetajo svetlejši časi. Pa se nam res?

SuženjstvoSever in JugDivji zahodPionirjiIndijanci in kavbojciZlata mrzlicaNaftaCadillacSamotne bencinske črpalkeHollywoodFBIProhibicijaGangsterjiWall StreetVelika depresijaChicagoNew York, Manhattan, Harlem, Broadway, Brooklyn, BronxLas VegasNew OrleansJazzHladilnikCoca-cola in BožičekDan DAtomska bombaHladna vojnaDolarCIASvetovni šerifTVRock'n'rollŠovbiznisKavbojkeFast foodKokice in čipsKalifornijaDisneylandVietnamska vojnaPristanek na LuniWoodstockSan FranciscoHipiji, poletje ljubezni in seksualna revolucijaČrni panterjiVietnamski sindromČikaška šolaNeoliberalizemInternetMicrosoft, Google, Facebook, Applov i-nekajSilicijeva dolinaResničnostni šoviStrelski pohodiTerorizemTTIP, TISAAmeriški sen

Kvinoja, avokado, mandlji, nepredelani kakav, kokos, soja spadajo v tako imenovano skupino super hrane oziroma super živil (superfoods). Ta živila vsebujejo nekatere za telo izjemno koristne snovi in so prave zvezde med guruji zdrave prehrane, kot sta na primer Gwyneth Paltrow in Ella Mills. Vendar vse le ni tako lepo, kot se zdi, kajti povečano povpraševanje po teh prehranskih proizvodih povzroča veliko okoljsko škodo. A ne gre samo za to: medtem, ko vsega (pre)siti Zahodnjaki iščemo najboljšo hrane zase, sploh ne opazimo, da milijone ljudi uživa ne samo zelo nekakovostno hrano, temveč pogosto sploh nikakršne.

Izginil si. Kot bi se vdrl v zemljo. Kot bi te ugrabili Nezemljani. Kot bi se pisal Novak. To so bili komentarji mojih prijateljev in znancev, ko sem se po dveh letih nazadnje pojavil. Sprva sem odkorakal zato, da bi razmislil o svojem življenju in poslanstvu, potem pa se je zgodilo še marsikaj drugega. V zadnjih dveh letih nisem v javnem prostoru napisal niti besede. Zasitil sem se razglabljanja o turobnih temah in modrovanja o zavoženosti družbe. Kogarkoli potem srečaš, napisano obnavljaš še enkrat in ugotoviš, da Sizif v svojem delu ni osamljen. Kultura pa danes tako ali tako zanima le redke nepopravljive optimiste, ki želijo verjeti, da je umetnost edina varovalka pred popolno ponorelostjo planeta. Kot to velja v vseh velikih zgodbah, se je izkazalo, da sem šel po kompas ne le zase, ampak tudi za druge. Vedoč, da samo s kolumnami ne bom rešil sveta, ampak se bom kvečjemu le izpel kot vsi kolumnisti, ki so kadarkoli hodili po Zemlji, sem se odločil poiskati sveti gral. Lahko bi se reklo, da sem v tem času naredil več, kot sem pričakoval.

V novem vzgojno-izobraževalnem redu, ki se kaže, je vzgojno-izobraževalni sistem v službi ekonomske konkurenčnosti; strukturiran je kot trg; z njim je treba upravljati enako kakor s podjetji. (Christian Laval: Šola ni podjetje, 2005)

Država, ustavno in zakonsko ločena od cerkve … Ko bi le bila kjerkoli na svetu država, ki ne bi podpirala verskih skupnosti – ne denarno ne moralno – ampak bi jih pustila, da se oskrbujejo zasebno (na trgu), in jim ne dovolila, da delujejo javno! …

Priznam, naslov je morda malo pretiran. Morda pa tudi ne. Kot mesečniki, korak za korakom, hodimo proti prepadu. Prepad je vojna. Lahko tudi jedrska. Po vseh grozotah, ki jih je človeštvo že preživelo, se ponovno vračamo v čas, ko vse glasneje zvenijo bobni vojne. Smo res pozabili, kakšne grozote prinašajo vojne.

Pred leti me je nekdo vprašal ali pa sem prebral o tem, kakšen očenaš molim. Začudil sem se vprašanju, saj da je samo eden, sem rekel. Že, že, a v predzadnji vrstici se razlikuje: in ne vpelji nas v skušnjavo (latinsko: et ne nos inducas in tentationem), kar je bogokletno, ali ne daj, da pademo v skušnjavo. Niti malo nisem pomislil, da je v obeh besedilih tako velika razlika. Danes ponovno pišem1 o pravilni molitvi očenaša, saj ga še vedno napačno molijo.