Ko beremo življenjepise 'velikih' (iz tega ali onega razloga slavnih) ljudi, pogosto naletimo na podatek, s katerimi drugimi 'velikani' so gulili šolske klopi. A vsi ti 'velikani' so danes starci ali mrtvi, novih velikanov pa ni. Po svetu sicer tekajo trume slavnih mladcev, a nihče od njih ni sveta niti zamajal, kaj šele vrgel s tečajev in spremenil tok zgodovine.

Nekaj pa se je vendarle premaknilo, lahko z veseljem naznanimo, saj je svoj udoben, dobro plačan in varno obložen direktorski stolček znotraj FIHO definitivno izgubil vseprisotni[1] Štefan Kušar. Proti vsem pričakovanjem njegovih trdnih podpornikov in zagovornikov, nekaterih svetnikov FIHO iz vrst nsio[2], ni bil izglasovan; povedano drugače, je mastno in debelo izgubil. Več kot tri mesece prevar v obliki lažnih obljub drugim svetnikom (iz vrst humanitarnih organizacij), ustrahovanjih in poskusih podkupovanja, se je tako izjalovilo v prazen nič.

Na njegovem mestu ga je kot feniks iz pepela zamenjal predsednik Sveta FIHO iz prejšnjega mandata Gregor Kobal, v tej funkciji je zgolj v letu 2013 iz sejnin in nadzorov 9.092,47 + 4.358.14 = skupaj prejel 13.450,61 eur. Ne tako slabo honoriran glede na svojo deklarativno karitativno vlogo[3], do nedavnega zvesti služabnik Štefana Kušarja in Borisa Šuštaršiča. Vsaj tako je bilo videti prav do konca njegovega prejšnjega mandata, dvomimo, da bi mu grozili s pištolo ali ga kako drugače prisljevali, da bi izvajal nečedne stvari, ki jih je. A kdor nima sam presoje in stališč, kaj šele poguma in odločnosti bo vedno imel dovolj izgovorov, da nekaj ne stori kar bi na svoji funkciji iz dolžnosti lahko in moral. Gregor Kobal obljublja novo dobo in nove čase ter seveda veliko sprememb na bolje, in kako mu ne bi dopustili možnosti, da se v resnici izkaže, saj prihaja iz Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote?

Za mnoge je beseda ekonomija sinonim za pokvarjenost, pohlep in sebičnost; za nerazumljivo in pogosto skrivnostno delovanje mogočnih finančnih institucij, kot so na primer banke; za nerazumljivo znanost, ki jo razumejo le redki; za izkoriščanje ljudi in okolja in tako naprej. In imajo prav.

Začelo se je dobro. Tako imenovane kriptovalute so obetale nekaj velikega, skorajda revolucijo na področju denarja. S kriptovalutami naj bi denarno oblast iztrgali iz rok vsemogočnih centralnih bank in jo dali v roke ljudem. Kot nekakšna demokratizacija denarja. Trenutno so kriptovalute predvsem špekulativni žetoni, kriptobalon pa že kmalu lahko poči. In gospodje bankirji bodo rekli: običajnim ljudem pač ni mogoče zaupati nadzora nad denarjem, to znamo samo mi.

Posilstvo ima toliko veze s seksom kot rop z obdarovanjem. Tudi izgleda drugače. Grob seks izgleda kot seks, slišati je kot seks, diši kot seks, ima enake čutne razloge in enake čustvene posledice kot seks. Naj vas to ne zavede, kajti grob seks je seks. Posilstvo ni seks.

Pravkar minule predsedniške volitve so postregle z vsemi simptomi življenja v občestvu, kar pomeni, da so bile kot laboratorij, v katerem znanstveniki opazujejo dogajanja, ki jih sicer vnaprej poznajo, opazujejo pa jih predvsem zato, da bi ugotovili, da se je potrdila njihova hipoteza. Na omejenem prostoru je vse simptome skoraj nemogoče našteti, kaj šele analizirati, saj je Freud velikokrat poudaril, da morajo biti analize narejene tako, da se analitik posveti vsakemu simptomu posebej, dokler ta ne izgine. Simptomi v Sloveniji še dolgo ne bodo izginili, ker tisti, ki jih proizvajajo, nimajo nobenega interesa, da bi se podvrgli analizi. Torej je ta nemočna. Pa vendar.

Nekateri upajo na raj po smrti, drugi si ga ustvarijo že na Zemlji. Pomembneži vseh vrst – politiki, podjetniki, glasbeniki, igralci, plemiči – ne tvegajo. Zakaj čakati, če pa je raj lahko že tukaj in zdaj. Vendar se je potrebno malo potruditi. Tukaj na Zemlji, ki mnogim še vedno ne more ponuditi ničesar razen krvi, naporov, solz in potu, kot je tik pred vstopom v vojno Britancem obljubil njihov premier Churchill, morajo najbogatejši svoje bogastvo obraniti pred grabežljivimi davkarji. Zato ga po zapletenih poteh skrijejo v tako imenovanih davčnih oazah, kot razkrivajo nedavno objavljeni rajski dokumenti.

Predsednik Republike, ki si zasluži svojega imena in z njim povezane časti,

mora posedovati čvrste in jasne etične vrednote ter ne biti brez vesti,

le tako bo lahko ohranil potrebno samokritičnost do tistega kar naredi,

kar ljudstvu sporoči, ter kar in zakaj pred njimi zamolči.

To mu daje tisto potrebno neomajno držo državnika velikega formata,

ki je ljudstvu lahko garancija, da jih v vihri toča ne bo pobila,

da je tam pri njemu čvrsti pristan, ki jih bo vzel v bran.

A kaj, ko mi te sreče nismo imeli, da bi takšnega predsednika dobili,

ujeli smo nekakšnega pajaca-nastopača, odlično podkovanega nakladača,

ki babice z videzom očara, s sladoledom in piškotki otroke prisvoji,

mlade z instagrama snubi, vsaj tako se mu zdi.

Kam to pelje, kam to gre; v maloro, vidi se.

  • Arbitraža, totalna blamaža
  • Sprava, političnim krvnikov slava
  • NLB umazano pranje, pa nič ni smrdelo to sranje
  • Pomilostitev Bajrovića, »v stilu« zadoščena mafijcu pravica
  • Človekove pravice njemu malo mar, z borutingom je postal mednarodni »star«
  • Gospodarski kriminal, to ni njegova stvar
  • Čakalne vrste v zdravstvu daljšajo se,
  • a Borut se raje kot Erikom Brecljem »Gorskim zdravnikom« fotografira se

V vsakem poklicu se pred objektivi takoj znajde in vživi,

le pri predsedovanju se mu zatika in polzi.

Spretno supa na političnih brzicah, da bi le bil všečen vsem,

a prav v tem je največji njegov problem.

Prav gotovo je svojevrstni politikantski maratonec,

a državljanom je dodobra zavrel te mineštre lonec.

Nič. A vsak, ki ima pet minut časa, ima kaj povedati čez njega. Ko pove, pa ugotoviš, da ni povedal nič.

Marjan Šarec je desničar – hodi v cerkev in veruje.

Marjan Šarec je levičar – podtaknjenec murgelske naveze.

Marjan Šarec je Ivan Serpentinšek – klovn.

Marjan Šarec je Ivan Serpentinšek – populist.

Marjan Šarec je neizkušen politik – zgolj župan.

Marjan Šarec je župan – zgolj izkušen krajevni politik.

Marjan Šarec je posvojen – tujec in kdo ve, kaj še …

Za velikimi politiki ostanejo velike zgodbe ali vsaj velike misli, ki navdihujejo in spodbujajo ljudi. Eden najbolj znanih citatov ameriškega predsednika Johna F. Kennedya je: Ne sprašuj, kaj lahko stori zate tvoja država, vprašaj se, kaj lahko za državo storiš ti. Znameniti nemški kancler Willy Brandt, ustanovitelj tako imenovane Brandtove komisije, ki je pripravila konkretne predloge za premostitev velikih razlik med državami Severa in Juga, je dejal: Iz moralnega vidika ni razlike med tem, ali je posameznik ubit v vojni ali obsojen na lakoto zaradi brezbrižnosti drugih ljudi. Nelson Mandela pa je dejal, da nikjer ni enostavnih poti, ki vodijo v svobodo.