Konstitutivna seja FIHO je potekala že 26.6.2017 in se je pričela s pravo vsebinsko bombo, a je vse do danes neposvečenim, sploh pa javnosti ostala povsem zamolčana. Spomnimo; Svet FIHO je sestavljen iz treh predstavnikov Vlade in sicer, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstva za finance in Ministrstva za zdravje, 10 je predstavnikov humanitarnih organizacij, 10 pa predstavnikov invalidskih organizacij; pri čemer je 8 predstavnikov NSIOS, tako imenovanega (neformalnega združenja) nacionalnega sveta invalidskih organizacij in 2 predstavnika drugih invalidskih organizacij. Državni zbor RS je potrdil predlagane kandidate za svetnike FIHO in jim s tem podelil legitimnost, s tem pa tudi dolžnost in pravico za odgovorno delovanje.

20. septembra 2017 se je na sedežu Združenih narodov v New Yorku začelo podpisovanje prve pravno zavezujoče pogodbe na svetu, ki prepoveduje jedrsko orožje. Že prvi dan je pogodbo o prepovedi jedrskega orožja ZN podpisalo 50 držav, med njimi so jo tri že tudi ratificirale (seznam podpisnic). Med temi tremi velja še posebej izpostaviti Sveti sedež, kamor naši politiki zelo radi hodijo, običajno z globoko sklonjeno glavo. A Sveti sedež, s papežem Frančiškom na čelu, je dal tem preračunljivim politikom veliko lekcijo in s podpisom ter ratifikacijo te pogodbe pokazal, da je resnična svetost življenja zavezana miroljubnemu svetu, kjer ni prostora za jedrsko orožje.

V Butalah volijo novega predsednika. Vsa srenja je na nogah: staro in mlado se kritično odziva na ponujene kandidate. Niti eden od kandidatov za njih nima pravih karakteristik, ki bi odgovarjale njihovim zahtevam – vsi najavljeni kandidati trobijo le nekakšne zgodbe o preteklih dogodkih, ki jih dosedanja butalska politika ni bila sposobna pravično rešiti; vsi kritizirajo sedanjega predsednika, ker noče biti moralna avtoriteta in ker se je na vse pomembne dogodke in odločitve vedno mlahavo odzval. Kar je res in strašno moteče.

PRAV JE, DA SMO DOBRODELNI; NI PA PRAV, DA JE DOBRODELNOST (ŽIVLJENJSKO POMEMBEN) DEL DRUŽBENEGA SISTEMA. Morda se zdi komu ta izjava nasprotujoča, vendar jo lahko utemeljimo. Veliko nam pove o svetu, v katerem živimo.

Nisem nacionalist. In nimam rad popačenih desničarskih idej o nekakšni ljubezni do Boga, krščanskih vrednot, domovine, očetnjave, matere, srečne družine, nedolžnih otrok in tradicij ter sovraštva do tujcev, migrantov, homoseksualcev in sploh vseh nepravih Slovencev, ki v svoji čudnosti in zmanjšani inteligentnosti domnevno ne morejo dojeti, kako pomembni smo mi, kleni Slovenci, in kako drugačni oziroma boljši smo od njih. Prav tako ne verjamem, da obstaja posebna substanca, bistvo Slovencev in Slovenk, ki je drugačno od bistva drugih ljudi, zato ne maram njihovega pritlehnega pozivanja, naj se ves čas nečesa bojimo, naj nenehno pazimo na nekakšne čudne ljudi, ki nam hočejo nekaj ukrasti, nas oropati nečesa neoprijemljivega, nam odvzeti nacionalno bit, načeti narodovo dušo in esenco slovenstva ter raniti srce, ki seveda vselej bije za naše.

Videli smo, kako naravne sile lahko opustošijo cele otoke, obale in mesta; v mislih imamo orkane, kakršna sta bila Harvey in Irma, ki sta prizadela Antile, Karibe in dele ZDA. Orkana sta za seboj pustila več deset mrtvih, uničeno naravno okolje ter ogromno materialno škodo na infrastrukturi in objektih, ki se šteje v desetine milijard dolarjev. Vendarle je moč teh naravnih sil zanemarljiva proti uničujočim silam komercializacije, ki v zadnjih desetletjih pustošijo po planetu Zemlja.

Že celih deset let je minilo odkar sem se podala v boj za predsednico republike; kar dolgo nazaj, a hkrati so spomini še živi kot bi bilo nedavno. »Povabilo na ples«, kot sem poimenovala moj vstop na politični parket, je bilo s strani stranke Akacija (Marko Brecelj) tako noro, bizarno, nepričakovano in odštekano, da se mu seveda nikakor nisem mogla upreti. Prevelik izziv in prav zato, ravno pravšnji zame, da me katapultira v še neznano izkušnjo.

Mi smo banda brez idej, poje Zoran Predin. In dol nam visi za zdrav razum, še dodaja. Ne vemo natančno, na koga se nanaša zaimek mi, lahko seveda ugibamo, toda ob poslušanju njegove pesmi se je skoraj nemogoče ogniti mislim, ki sledijo, nanašajo pa se na vedenje in delovanje slovenskih in hrvaških politikov v povezavi z arbitražnim sporazumom o meji.

Preveč pogosto razmišljamo o sebi kot o posameznikih, ločenih drug od drugega, dejansko pa smo povezani in to kar počnemo, vpliva na ves svet. (Nadškof Desmond Tutu)

Pred začetkom novega šolskega leta je v navadi nagovor otrok, pa staršev in učiteljev. To je obenem čas za politično leporečenje in pripovedovanje pravljic o tem, kako lepo je v šolah in kako se mladina uči in še enkrat uči, da bo nekoč v prihodnosti koristen član občestva, kot je rad poudaril Tito. Ni pa pripovedi o resnični, realni plati šolskega sistema, v katerem se konkretni ljudje vsak dan spopadajo s problemi, od katerih so nekateri tako veliki in radikalni, da jih upravičeno imenujemo bizarnosti.