Razkorak bije v oči, je velik in nadvse pomenljiv: medtem ko eni praznujejo vsakoletni dan kulture, se drugi čudijo, o čem govorijo, ko se pritožujejo čez svoj mizerni družbeni položaj. Ne morejo jih razumeti, ker so prepričani, da vse raste in da bo plima dvignila vse čolne, torej tudi njihovega. Čudijo se, ker živijo v vzporednem vesolju, v neoliberalni kulturi, v kateri drugače zaznavajo svet in ga tudi drugače razlagajo. Niso dovzetni za razsvetljenstvo, saj verjamejo, da so ves čas že razsvetljeni. Z vsemi štirimi so za neoliberalno kulturo, torej so tudi za kulturo. Tako kot je Kitajska demokratična država, ker ima besedico demokratična že v imenu; o njeni demokratičnosti torej sploh ne moremo dvomiti, saj je zagotovljena že z rabo besede. Podobno je vsakdanje življenje ljudi odvisno od plime, ki zagotovo pride, obenem pa je čez in čez prepredeno z neoliberalno kulturo, ki se globalno širi, zato bi se lahko čudili tudi sami. A se ne. Medtem ko razglašajo delavce v javni upravi za čudake, ker hočejo višje plače in želijo, da plima res dvigne vse barke, se kulturniki utapljajo v morju denarja, ki nastaja in se kopiči v rokah elit, saj celo Evropa razglaša, da je gospodarska rast v Sloveniji na meji čudežne. Rast je velika, denarja je dovolj, plime je, kolikor hočete, pravijo, le delavci v javni upravi in kulturniki bi se morali končno navaditi, da ne živimo več kulture, ker živimo neoliberalno kulturo. Razloček je, kot rečeno, velik, pomenljiv in bije v oči.

Pozdrav Prešernu iz Društva slovenskih pisateljev

Prostor Društva slovenskih pisateljev je v sredo, 31. 1. 2018, pozdravil prihajajoči kulturni praznik s štirimi novimi pesniškimi zbirkami, ki so jih predstavili pesniki in pesnica ter avtorici spremnih besed. Cvetka Bevc je predstavila svojo pesniško zbirko Siringa, Marko Elsner Grošelj Kirchnerjevo roko, Andrej Medved Iluminacije, Kristijan Muck pa zbirko Knjiga se nasmehne. Jelka Kernev Štrajn je prispevala povzetek svoje spremne besede O Medvedovih Iluminacijah, Veronika Šoster pa je povzela esej Zvezdogled, ki je z njim pospremila Muckovo pesniško zbirko Knjiga se nasmehne. Knjige je izdalo Književno društvo Hiša poezije.1

Ko predstavniki delodajalcev iz sektorja, ki se prikladno poda javnemu sektorju, te dni vnovič gromoglasno sporočajo javnosti, da slednji ni dovolj učinkovit, da je delavcev, ki delajo v njem, preveč, da so breme, težko vsaj pol milijarde evrov letno, da bi jih bilo treba veliko mahoma odpustiti, se bržčas niti ne zavedajo, kako stereotipen, žaljiv in diskriminatoren besednjak uporabljajo, kako izrazito nestrpni so in kako vulgarno se naslavljajo na javnost, na delavke in delavce, ki jih s svojim govorjenjem zagotovo skušajo v nekaj prepričati, saj bi sicer molčali kot grob. Pojdimo lepo po vrsti.

Pri nas je veliko ustvarjalcev umetnosti, ki delajo zastonj ali pa za majhne denarje. Ustvarjajo leta in leta, pa od tega nimajo nobenega zaslužka ali pa dobijo samo drobtinice, ki jih največkrat vlagajo nazaj v umetnost. Očitno je, da se politiki in tudi narod premalo zavedajo, da samo umetnost lahko narodu oplemeniti njegovo podobo in jo ohrani na skupnem portretu zgodovine narodov.

Že večkrat smo napovedali veliko verjetnost nove finančne krize, ki se bo začela z borznim zlomom. Vsaj en zlom je že v polnem teku - zlom kriptovalut. Bitcoin, ki je še vedno na prvem mestu med več kot tisoč kriptovalutami, je z vrednosti 19.796 dolarja ($), ki jo je dosegel 17. decembra 2017, zdrsnil na manj kot 7.000 $, 5. februarja 2018. Čeprav se vrednost teh valut ves čas dviga in spušča, je trend jasno viden - navzdol. Z zamikom se zgodba ponavlja tudi na glavnih svetovnih finančnih borzah, kjer se je s februarjem 2018 - po več letih neprestane rasti - začelo puščanje velikanskega borznega balona. Morda bo šel današnji dan v zgodovino kot "črni ponedeljek".

Če so komarji napaka matere narave, so slovenski filmi napaka očija družbe. Čisto vse prvine (scenarij, režija, kamera, slika, zvok, prizorišča, obleke, igra in montaža) so v najboljšem primeru (redko) nemoteče, v najslabšem (običajno) pa obupne. Vprašanje ni, ali je res tako hudo, temveč zakaj je tako hudo.

Dve, zelo sveži in morda za koga obrobni novici, sta v resnici zelo vroči. Tisto, na kar se nanašata, pa ima lahko zelo daljnosežne posledice za celotno Slovenijo. Prva je aktualni predlog zakona o spodbujanju investicij vključno z možnostjo razlaščanja lastnikov zemljišč, ki bi stali napoti tako imenovanim strateškim investitorjem. (Koalicijski valjar preslišal vse pomisleke o razlaščanju, Dnevnik, 31. 1. 2018) Druga novica pa so predlagane zakonske spremembe, s katerimi se uvaja novo obliko prevoza, in sicer “najem vozila z voznikom”. (Minister Peter Gašperšič pripravil spremembo, ki jo je želel Uber, Dnevnik, 1. 2. 2018) Gre za nič manj kot uberizacijo in magnizacijo Slovenije!

Če želimo razmišljati o resnično drugačni ekonomiji – bolj pravični in trajnostni – jo moramo nujno obravnavati skupaj z ekologijo in etiko. Vsi trije e-ji (ekonomija, ekologija in etika) so neločljivo povezani vidiki ene celote, katere cilj je blaginja človeštva, v najširšem smislu pa tudi usoda celotnega planeta Zemlja.

Po finančni krizi v letu 2008, kasneje pa še ekonomski in družbeni krizi, se življenje v razvitem delu sveta vrača v stare tirnice. To pomeni, da se ponovno povečujejo gospodarska rast, potrošnja, zaposlovanje in špekulacije v različne vrednostne papirje ter v zadnjem času tudi v kriptovalute. Pripadniki razvitega sveta se počasi spet potapljamo v samozadovoljstvo: vemo sicer, da je v svetu kar nekaj težav, a nam gre kar v redu; le zakaj bi se potemtakem preveč vznemirjali ali celo protestirali.

Človeštva niso iztrebile kuge, gripe in sifilisi … Niso ga ugonobile poplave, suše, neurja, zmrzali in pripeke … Niso ga zdesetkali kamni, puščice, puške in bombe … Niso ga prečistila žrtvovanja, verske čistke, mučenja čarovnic, znanstvenikov in nevernikov … Niso ga pokopale prenaseljenost, umazanija, skrajna revščina in razkošje, da se razpočiš … Zdravila s stranskimi učinki, škropiva, gnojila, prehranski dodatki, nenaravna kozmetika, s strupi prepojena umetna oblačila, smrad iz dimnikov in izpušnih cevi ter domače in tovarniške odplake čudnih barv nam ne morejo do živega …