Medtem, ko se bolj ali manj uspešno soočamo s posledicami četrte industrijske revolucije, ki jo označuje predvsem vseprisotna digitalizacija, je na pohodu že peta. Slednjo, peto, morda še najbolje opiše primerjava, ki jo je podal Steve Ballmer (Microsoft), da je bil doslej človek tisti, ki je moral razumeti tehnologijo, odslej pa si bo tehnologija prizadevala razumeti človeka. V mislih je imel peto fazo tehnološkega razvoja, ki jo označuje dostopnost podatkov takoj, kjerkoli in na kar se da enostaven način, preko vseprisotnega svetovnega spleta. A tehnologija prihodnosti prerašča svetovni splet in vse kar smo doslej vedeli o tehnologiji. Že danes je zmogljivost umetne inteligence tolikšna, da lahko z gotovostjo napovedujemo uporabo samovozečih vozil že v naslednjem desetletju. Trend tega desetletja je tehnologija od človeka neodvisnega povezovanja in sodelovanja kibernetskih naprav. Samoučeče se naprave, pa ne le naprave, celotni industrijski procesi, se danes že snujejo na podlagi avtomatov, ki s pomočjo vzorčenja velikih količin podatkov izpopolnjujejo svoje lastno delovanje, podobno kot to počnejo možgani. Tehnologija, ki zlahka obdela velikanske količine podatkov, je na voljo in se lahko uporablja za prepoznavanje vedenja ljudi, čustvovanja, tudi za prepoznavanje posameznika in njegovih nameravanih dejanj v množici drugih ljudi. Generacije, ki odraščajo s to tehnologijo, se danes že lažje in bolje vživijo v navidezno ali prirejeno realnost kot v "normalno" sobivanje z živimi vrstniki, razen, če se jim ti ne predstavijo skozi svoje kibernetske dvojnike v paralelnem svetu.

Ekonomski sistem je v globalnem smislu izjemno uspešen! Morda se s to trditvijo danes strinja le malokdo. Vse bolj uničeno okolje, milijone brezposelnih in obsežna revščina zagotovo govorijo proti zgornji trditvi. Pa vendarle; proizvodnja dobrin danes ne zgolj zadošča za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu, ampak jih celo presega. Imamo neverjetno učinkovite proizvodne, transportne in komunikacijske tehnologije; super računalnike, robote, itd. V čem je potem problem?

Zagrizenost – skrajno, brezobzirno, nespremenljivo, samouničevalno zagrizenost. Poleg njega žene vse naciste, rasiste in ženomrzneže; premore jo cvetober 'vrhunskih' športnikov, umetnikov (nekateri v vojnah radi postanejo kolovodje klavcev) in znanstvenikov (Kdo snuje strupe in orožje?); brez nje ne morejo shajati 'pravi' modrokrvneži, poslovneži in vladarji; zaželena pa je tudi pri vseh ostalih. Brezprizivna zagrizenost je temelj družbenega ustroja, gorivo gospodarstva, bistvo življenja, ki si ima pravico reči »uspešno«.

Imam srečo. Imam sredstva in možnosti, da občasno lahko potujem. Tudi v bolj oddaljene kraje. In več krajev ko obiščem, več ljudi ko spoznam, bolj se v meni utrjuje prepričanje, da smo si v svojem bistvu vsi ljudje enaki. Imamo enake potrebe in podobne želje, ne glede na to kako različni smo po videzu, jeziku, kulturi, religiji, prepričanjih, itd.

Sirija je imela trpežne hiše. Treba jo je bilo pošteno zbombardirati, da so se vsaj za silo porušile. Slovenije ni treba bombardirati. Čez 10, 20 let bo tudi brez tega videti kot Sirija …

Ko beremo življenjepise 'velikih' (iz tega ali onega razloga slavnih) ljudi, pogosto naletimo na podatek, s katerimi drugimi 'velikani' so gulili šolske klopi. A vsi ti 'velikani' so danes starci ali mrtvi, novih velikanov pa ni. Po svetu sicer tekajo trume slavnih mladcev, a nihče od njih ni sveta niti zamajal, kaj šele vrgel s tečajev in spremenil tok zgodovine.

Nekaj pa se je vendarle premaknilo, lahko z veseljem naznanimo, saj je svoj udoben, dobro plačan in varno obložen direktorski stolček znotraj FIHO definitivno izgubil vseprisotni[1] Štefan Kušar. Proti vsem pričakovanjem njegovih trdnih podpornikov in zagovornikov, nekaterih svetnikov FIHO iz vrst nsio[2], ni bil izglasovan; povedano drugače, je mastno in debelo izgubil. Več kot tri mesece prevar v obliki lažnih obljub drugim svetnikom (iz vrst humanitarnih organizacij), ustrahovanjih in poskusih podkupovanja, se je tako izjalovilo v prazen nič.

Na njegovem mestu ga je kot feniks iz pepela zamenjal predsednik Sveta FIHO iz prejšnjega mandata Gregor Kobal, v tej funkciji je zgolj v letu 2013 iz sejnin in nadzorov 9.092,47 + 4.358.14 = skupaj prejel 13.450,61 eur. Ne tako slabo honoriran glede na svojo deklarativno karitativno vlogo[3], do nedavnega zvesti služabnik Štefana Kušarja in Borisa Šuštaršiča. Vsaj tako je bilo videti prav do konca njegovega prejšnjega mandata, dvomimo, da bi mu grozili s pištolo ali ga kako drugače prisljevali, da bi izvajal nečedne stvari, ki jih je. A kdor nima sam presoje in stališč, kaj šele poguma in odločnosti bo vedno imel dovolj izgovorov, da nekaj ne stori kar bi na svoji funkciji iz dolžnosti lahko in moral. Gregor Kobal obljublja novo dobo in nove čase ter seveda veliko sprememb na bolje, in kako mu ne bi dopustili možnosti, da se v resnici izkaže, saj prihaja iz Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote?

Za mnoge je beseda ekonomija sinonim za pokvarjenost, pohlep in sebičnost; za nerazumljivo in pogosto skrivnostno delovanje mogočnih finančnih institucij, kot so na primer banke; za nerazumljivo znanost, ki jo razumejo le redki; za izkoriščanje ljudi in okolja in tako naprej. In imajo prav.

Začelo se je dobro. Tako imenovane kriptovalute so obetale nekaj velikega, skorajda revolucijo na področju denarja. S kriptovalutami naj bi denarno oblast iztrgali iz rok vsemogočnih centralnih bank in jo dali v roke ljudem. Kot nekakšna demokratizacija denarja. Trenutno so kriptovalute predvsem špekulativni žetoni, kriptobalon pa že kmalu lahko poči. In gospodje bankirji bodo rekli: običajnim ljudem pač ni mogoče zaupati nadzora nad denarjem, to znamo samo mi.

Posilstvo ima toliko veze s seksom kot rop z obdarovanjem. Tudi izgleda drugače. Grob seks izgleda kot seks, slišati je kot seks, diši kot seks, ima enake čutne razloge in enake čustvene posledice kot seks. Naj vas to ne zavede, kajti grob seks je seks. Posilstvo ni seks.