Počitniški tabori za invalide so neprimerljivi s čemerkoli, kar ni počitniški tabor za invalide. Kdor bi rad obiskal Restavracijo ob koncu Vesolja, lahko na takšnem taboru doživi približek, boljši od nedosegljivega izvirnika. Vsak invalid prihaja s svojega planeta. Tudi večina pomočnikov prihaja s svojih planetov. Kdo je tu nor? Vsi so nori. Ni prostora za običajne. Običajni se tam počutijo, kot se sicer nori počutimo med njimi – skrijejo se v kot in čakajo, da bo minilo. Običajnost v teh časovno-prostorskih mehurčkih preneha delovati. Ladja na neverjetnostni pogon je na invalidnem avtopilotu.

Afrika je revna, zato moramo Afričanom pomagati. To je preprosta izjava, ki se vsako leto ponavlja v tisočih fotografijah, časopisnih zgodbah in dobrodelnih akcijah, zato ima status resnice. Ko jih beremo in gledamo, utrjujemo predpostavke in zgodbe o Afriki, ki smo jih slišali v svojem življenju. Ponovno potrjujemo svojo podobo Afrike. (Africa is not poor, we are stealing its wealth)

Končno se je napad zgodil v ne-glavnem, ne-pomembnem, ne-sploh in ne-oh evropskem mestu! To pomeni, da se lahko zgodi vsem. A zgodil se bo le nekaterim. Le nekatera mesta se bodo vpisala v zgodovino. Le nekateri preživelci bodo dočakali svojih pet dni slave. Le oni bodo lahko svetu oznanili, kako so žurali in potem bežali in kako je bilo grozno. Le njihovi someščani bodo lahko zatrjevali, da je to grozno, a ne bo spremenilo njihovega načina življenja – da bodo kvečjemu živeli še bolj tako, kot so živeli doslej …

Na tej točki človeške zgodovine imamo dovolj virov, da nahranimo, zagotovimo bivališče in izobrazimo slehernega prebivalca Zemlje. Ne samo to: hkrati imamo globalno zmožnost izboljšanja zdravstvenega varstva, se učinkovito boriti proti nevarnim boleznim in zmožnost, da očistimo okolje. Da ti viri obstajajo, ni samo utopična fantazija, pač pa realnost, o kateri ni potrebno dosti razpravljati. (Richard M. Ryan v predgovoru knjige Visoka cena materializma ameriškega psihologa Tima Kasserja.)

Danes, ko praktično vsak dan obhajamo dan starosti, ko nas mučijo bolečine v križu, ko sopihamo proti koncu svojih let različnih hitrosti, ko stremeč k čim bolj zdravi smrti vztrajno zanikujemo lastno preteklost, kot bi se je sramovali, ko nas od vsepovsod označujejo za jugonostalgike, v bistvu pa sploh ne gre za to, saj je Titova Jugoslavija del naše identitete, pomembno poglavje naše življenjske zgodbe, pa če si to priznamo ali ne.

Odgovor na vprašanje o vesolju, življenju in sploh vsem ni 42, ampak človeška hudobija. Brez hudobije bi bilo spraševanje o teh rečeh nepomembno. Življenje, pa tudi vesolje in sploh vse, bi bilo prelepo, da bi ga imeli potrebo razstaviti in prodreti v vse njegove skrivnosti. Raje bi živeli in se dobro imeli …

Če se imenujete Indijec ali musliman, kristjan ali Evropejec ali kakorkoli drugače, ste nasilni. Ali veste zakaj je to nasilno? Ker se ločite od preostalega človeštva. Če se ločite zaradi prepričanja, nacionalnosti, tradicije, povzročate nasilje. Človek, ki hoče razumeti nasilje, torej ne pripada nobeni državi, nobeni religiji, nobeni stranki ali delnemu sistemu. Zanima ga popolno razumevanje človeštva. (Jiddu Krishnamurti, Freedom From the Known)

Z muko in vznemirjenim želodcem smo preživeli dva dneva mednarodnega posveta na temo Od besed do življenja v skupnosti. Prisotni so bili tudi občasni napadi jeze ob poslušanju številnih govorcev (socialnih delavcev, defektologov, socialnih in specialnih pedagogov, raznih strokovnjakov ter karieristov s področja socialnega varstva, direktorji VDC, CUDV-jev in funkcionarji z ministrstev) in spoznanju, da se na področju deinstitucionalizacije tukaj, v tej podalpski, zaplankani državi, še dolgo nič ne bo spremenilo. Sicer so »strokovni delavci« že osvojili novi besednjak t.i. socialnega modela; uporabnik je merilo vsega in mora biti v središču oblikovanja storitev po njegovi meri, imeti mora možnost izbire in soudeležbe, upoštevati se mora njegove želje, zmožnosti ter hotenja, postati mora aktiven, upoštevati je potrebno njegove človekove pravice, bla, bla, bla ...

Od velike finančne krize letos mineva 10 let. Krizo so leta 2007 povzročili predvsem tako imenovani derivativi oziroma izvedeni finančni instrumenti. Derivativi so finančni produkti, ki naj bi špekulatne zaščitili pred tveganji v prihodnosti (so kot nekakšna stava na rast ali padec vrednosti delnic, valut ali drugih finančnih papirjev v prihodnosti), a ker sploh nimajo realne podlage, se obseg trgovanja z njimi naglo povečuje. Kaj je danes drugače, kot pred desetimi leti? Samo to, da so vzroki za krizo zdaj še bistveno večji.

V naši mladosti ni nič merljivega. Leta se zdijo kot stoletja in dnevi kot leta. Čas se nikamor ne spravi. Komaj čakamo polnoletnost, študiramo, žuriramo, posedamo po kavarnah, se zaljubljamo, drsamo po socialnih omrežjih, potujemo in zdi se, da čas mladosti ne bo nikdar minil. V naboju moči smo prepričani, da bomo ostali večno mladi. V bistvu temu sploh ni težko verjeti, kajti v isto nas preko oglasov, tabloidov, šovov, oddaj, nadaljevank in filmov prepričuje dobro naoljen medijsko-marketinški stroj. In ko z bežnim pogledom vidimo svoje starše, ki zaskrbljeni drvijo od obveznosti do obveznosti, si sploh ne želimo odrasti.