Pred kratkim je moj najboljši prijatelj padel v manijo, natanko pred enim letom se je enako zgodilo nekemu drugemu mojemu prijatelju, pa pred nekaj leti še nekomu, ki mi je bil zelo blizu, vsi so sami vrhunski umetniki in intelektualci, najboljši na svojih področjih, kulturniki, družboslovci, misleci, slikarji, filmarji, pesniki filozofi ... Sprašujem se, ali je to res samo naključje, morda boste zamahnili z roko in rekli, bolezen je pač bolezen, nikogar ne špara, pa vendar so njihove zunanje karakteristike in okoliščine tako podobne, da bi težko govorili samo o bolezni, prej o neki zunanji strategiji sistema, ki v svoji uniformnosti in ukalupljenosti težko prenaša odklone in odstopanja, ki jih z njegovega stališča predstavljajo samostojno misleči ljudje, ljudje, ki radi povejo to, kar mislijo, ki jih ni sram, da so to, kar so, ki bi radi spreminili stvari, ki jih motijo, še več, o groza, ki bi radi svet spremenili na bolje.

Kakšni so danes medsebojnih odnosi med posamezniki ali med državami? So izraz razumevanja, sočutja, enakosti, spoštovanja, kar bi lahko opredelili tudi kot izraz ljubezen do drugega? Ali pa izhajajo iz sebičnosti, pohlepa in ločevanja (glede na raso, vero, prepričanje, družbeni položaj, itd.)? Zagotovo prevladuje slednje.

Bašar obstreljuje ljudi z bojnimi strupi. Donald, Emmanuel in Theresa pa obstreljujejo bojne strupe, ki so obdani z ljudmi. Bašar je grdi grdi, Donald, Emmanuel in Theresa pa so dobri, lepi in pametna …

Politiki vseh slovenskih strank v teh dneh mrzlično pripravljajo in objavljajo svoje politične programe. Vsem je zagotovo skupno to, da svojim državljanom obljubljajo blaginjo. Na žalost pa se zanje blaginja konča na mejah države ali pa še dosti prej. Če pa že pokukajo čez planke oziroma meje, vedno govorijo o interesih države. Poskrbimo za svojo državo, svoje državljane, svoje okolje, svojo zemljo, svoje ozračje…! Kot da je to sploh mogoče?

Višnja Gora je navdihujoč kraj. Po vsakem obisku o njej pripovedujem prijateljem, nekaj tega pa sem tudi že napisal.

Nedavno sem bil tam petič. Prvič sem se povzpel tudi do razvalin Starega gradu – ne edinega v tem starodavnem mestu (res je) s komaj kaj hišami. V drugem je 'zapor za poredne otroke'. V tretjem je bil nekoč muzej, zdaj pa propada. Četrti niti razvalina ni več, kajti iz njegovih zidov so si vrli Višnjanje zgradili svoje. Vidiš višnjanske gradove, pa si videl vse – večstoletna zgodovina in trenutno stanje slovenskih gradov na enem mestu …

Včeraj smo naročniki Dela lahko v sobotni izdaji zagledali reklamo za NLB, ali bolje cel plakat potiskan iz obeh strani na kakovostnem povoskanem papirju. Na eni strani le tega z velikim napisom »Za svoje premoženje izberite najboljše« 15 let privatno bančništvo.

Na drugi strani pa fotografijo izbranih predstavnikov obeh spolov. Ni jasno ali so na plakatu fotografirani uslužbenci NLB, ki izvajajo reklamirano storitev ali so najeti statisti s katerimi naj bi se mi (tisti, ki nas snubijo) identificirali kot z resnimi poslovnimi in uspešnimi subjekti. Tako skrbno izbranih, »poštirkanih«, urejenih in uglajenih, da bi mi kot potencialni varčevalki na NLB moralo vzbuditi željo, da takoj v ponedeljek stečem na banko, odprem račun in se podam, v novo neznano in drzno avanturo z NLB - privatno bančištvo.

Res me zanima koliko je bilo plačano za objavo takšne reklame vodilnemu časopisu in kakšen je namen le-te? Seveda pa tega ne bomo nikoli izvedeli, saj je to vendarle poslovna skrivnost. Ali je morda to že nekakšna napoved v obliki »podkupnine«, da se bo na široko in debelo pisalo o pomenu NLB kot nacionalni interes?

Lepo vas prosim, v meni je takšna reklama najprej vzbudila jezo ter ogorčenost nad neverjetno predrznostjo še vedno državne banke. Kot bi se iz vseh nas državljank in državljanov, davkoplačevalcev, dobesedno delali norce.

Če bi slučajno imela dejansko tak nevzdržen vzgib, bi bilo bolje, da se pred obiskom katere od poslovalnic NLB, oglasim prej na Psihiatrični bolnišnici Polje za resno mnenje glede moje sposobnosti presoje in ocene tveganja.

Koga ta plakat sploh nagovarja in kaj se z njim želi doseči? Ravno v času in kraju, ki ga živimo, po tedenskih škandaloznih objavah, kaj se je tam dogajalo in kaj se še vedno brezskrbno dogaja. Ko je jasno, da nihče ne bo nič odgovarjal, pa se še kar naprej okoli »naše« banke politične točke, moč in prestiž.

Spoštovane poslanke in poslanci Državnega zbora.

V prihodnjih dneh se boste odločali o priznanju Palestine. To vsekakor ne bo lahka odločitev. Številne velike sile temu nasprotujejo, imajo pač svoje računice.

A poskušajte se spomniti ali vživeti v proces slovenskega osamosvajanja. Brez priznanj drugih držav bi bil ves trud zaman, vsako priznanje je pomenilo potrditev legitimnosti slovenske odločitve.

Esej na temo izbranih filmov Festivala dokumentarnega filma v Ljubljani marca 2018*

Bog kot sredstvo in opravičilo

Zmagal je dokumentarni film O očetih in sinovih (Of Fathers and Sons, Talal Derki, 2017). O čem govori? O tem, kako nastajajo mladi islamisti. Nastajajo podobno kot katoličani, protestanti, pravoslavci, hinduisti, budisti, sionisti, nacionalisti, kapitalisti in drugi verujoči: z učenjem. Z operacionalizacijo domislic različnih stopenj krutosti, izgovorjenih in zapisanih v »svete božje« knjige, kajti človek se lahko na poti od dedov prek očetov do sinov nauči česarkoli. Iz roda v rod, že od prvega vrača naprej, ko se mu je iz drobovine posrečilo napovedati »božjo« voljo, po kateri naj se poglavar ravna pri izbiri smeri pustošenja in ropanja. Gotovo v smeri kakih vilenndorfskih vener. A tudi živeža je že primanjkovalo. Ali obstaja razlika med takrat in danes? Seveda, ni še bilo naftnih vrelcev, ki prinašajo dobiček, ni bilo orožarskih trustov, katerih tržnikom uspe spreti vsakogar z vsakim. In tako prav te dni dobavljajo novo pošiljko orožja na Bližnji vzhod, vredno milijardo dolarjev. Tudi človekoljubnih društev še ni bilo, kot sta Amnesty International, ki je film izbral za zmagovalnega, in Organizacija združenih narodov, katere ustanovna članica je Sirija, država, v kateri se odvija zgodba dokumentarca. In kar je najpomembnejše, ko spodbujeni s poročanjem dokumentarnega filma primerjamo zdajšnji in pradavni čas, takrat tudi vatikanske kupole Svetega Petra še ni bilo – in pod njo papeža, kako tam v miru proučuje svetopisemske povedi. Molimo, bratje in sestre, da med njimi še za naslednjih 2000 let ne prezre tistega zlatega pravila: »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim« (Lk 6,31), in da bo tako zdaj zdaj, če ne prej, 11. septembra sirskega predsednika, pripadnika pozitivno diskriminirane manjšine,** ob njegovem rojstnem dnevu razveselil s poslanico, da se krščanska vesoljna cerkev prva izmed cerkva odpoveduje križarsko-kolektivizacijski dogmi o tem, kaj je in kaj ni božja volja.

Lani, 15. novembra 2017, smo v prispevku Kriptovalute in drugi baloni opozorili na nevarnost napihovanja tako imenovanih kriptovalut. Takrat je najbolj znana kriptovaluta bitcoin dosegla vrednost 6.598 dolarja ($). Le dober mesec kasneje, 18. decembra 2017, je bitcoin dosegel svojo najvišjo vrednost, 19.498 $. V dobrem mesecu dni se je torej trg z bitcoini napihnil kar za trikrat (s podobnim tempom so se dražile tudi druge kriptovalute). Danes, 2. aprila 2018, je njegova vrednost zdrsnila na 6.700 dolarjev.

Pri nas smo že po izročilu vsi strokovnjaki za vzgojo, in to en večji kot drugi. Torej sem tudi jaz in lahko v to žlobodro mnogih kuharjev stresem svojo nakladalnico tozadevnih modrosti …