Žalostno in obenem grozljivo, da mora fant na vozičku pri svojih 26-ih letih upati in si celo želeti, da se zanj sprosti mesto v kakšnem domu za ostarele. Dejstvo, da se to kaže kot edina realna opcija za njegovo bivanjsko stisko, bi moralo pri ljudeh sprožati val ogorčenja, pristojne državne institucije pa bi morale biti pozvane na odgovornost in zagovor zaradi nevestnega dela. A saj smo v Sloveniji, kjer so nas državljanke in državljane že navadili, da je socialna država zgolj še beseda na papirju. Danijel Spasojević ima mišično distrofijo, napredujoče obolenje, zato potrebuje poleg strehe nad glavo tudi stalno pomoč oz. osebno asistenco.

Le za nekaj sekund si poskusite predstavljati, da bi bili na njegovem mestu. Ne, prav verjetno si tega ne morete niti za hip zamisliti. Tudi sama, ki imam prav tako distrofijo in potrebujem osebno asistenco 24 ur na dan, se težko vživim v vse to kaj vse Danijel preživlja (prispevek Svet, kanal A) in doživlja, ko zaman piše prošnje domovom za ostarele in trka na pristojne inštitucije.

Cesarjeva nova oblačila

Tedaj pa se je oglasil nek otrok: »Pa saj nima ničesar na sebi!« Mati mu je nemudoma pripeljala zaušnico: »Sram te bodi, kako govoriš! Ah, kaj sem storila, da sem kaznovana s takšnim pamžem?« Fant je skesano uprl pogled v tla, slavnostni sprevod pa je nemoteno nadaljeval svojo pot.


Nova slovenska vlada bo skušala reševati prihodnost Slovenije. Lepo.

Mnenje večine ljudi je, da so pravljice namenjene izključno otrokom. Lahko bi se našel tudi kdo, ki bi trdil, da so izvrstno gradivo za raziskovalce, kot so na primer etnologi, da jih zapišejo in prikažejo pestrost etnografskega in ustnega izročila. Obstajajo pa tudi entuziasti, ki pravljice uporabijo za najrazličnejše tako lingvistične, antropološke in družboslovne analize. Na žalost je teh, vsaj v knjižni obliki, izredno malo. A to naj nas ne odvrača od poskusa, da podamo naš skromni prispevek in pobliže pogledamo, kaj vse nam pravljice ponujajo.

Še nikoli nismo toliko skrbeli o etiki kot danes, ko etične norme postajajo razprostranjen inštrument samoregulacije že večine pomembnejših institucij in poklicev. Živimo v hiperetičnem času, a obenem v prostoru vakuuma vrednot, ki ga ustvarja razkroj centralnih vrednot naroda, vere, ideologije ali pozitivističnega znanja. Tako družba kljub svojim prizadevanjem ne postaja bolj etična ampak se močno povečuje le razkorak med njenimi načeli in praksami.
Etika kot pojem zadeva načela o dobrem in zlu, zakaj v skupnosti veljajo nekatere stvari za dobre, poštene, pravilne, druge pa za nemoralne (Kos Grabar, 2001; Dragoš, 2008). Etika ima opraviti s presojo dobrega, skupnost ali družba pa je sistem, ki ga ne oblikujejo le silnice dobrega in so presoje o tem kaj je dobro v družbi radikalno različne.
Družba tudi ni takšna, kakršna je, objektivno, ampak je politični konstrukt, zato družbena resničnost ni objektivno dana, ni realna na logičen način ampak je realna na konstruiran način. Družbene ureditve na primer okvirov razumevanja tega kaj je dobro so take, kot se dogovorimo, da so, pri tem upoštevaje vse, kar je za tak dogovor že naprej določeno.
Skratka, mnenja o tem kaj je dobro, so močno različna in to na nek poseben način: so enako dobro utemeljena, legitimna in globoka, ker se tičejo presoj, ki imajo za njihove nosilce univerzalen pomen. Torej so nasprotujoče vizije družbenih konstruktov nujno nepremostljive, nerazrešljive in smo prisiljeni živeti z njimi.
Še več, kot se izkaže po tehtnem premisleku so nasprotja izhodišče za oblikovanje vsakega racionalnega modela demokratične družbe. Družbeni konstrukti so kot razrešitve teh nasprotij nujno drugačni od tega, za kar se zavzemajo njihovi protagonisti posamično. Družba potem ni enostavno načrtni konstrukt ampak razrešitev, umeščena nekje vmes med tistim, za kar se zavzemajo sodelujoči – je emergentni rezultat presečnega usklajevanja opozicijskih zavzemanj. Analogno etika na višji ravni ni posplošenje neke posamične etike ampak je emergentni rezultat usklajevanja nasprotnih etičnih sistemov.
Za vrednotenje javnih zadev kot konstruktov je etična nepristranskost tako pomembna, kakor je v znanosti pomembna objektivnost. Pri tem pa je treba upoštevati, da je način zagotavljanja etične nepristranskosti v vrednotenju povsem drugačen od načina zagotavljanja znanstvene objektivnosti. Posledično je treba v vrednotenju družbeno konstruiranih pojmov dosledno razločiti ukvarjanje s tem kar je res in prav od tega, kar je dobro. Etike ni mogoče zagotavljati po poti resnice in normativnih presoj, če je ta (resnica ali norma) mišljena kot ena sama in edino veljavna, ker koncept dobrega ni homogena kategorija.
Uresničevanje etičnih načel je danes v praksi večinoma povezano s predpisovanjem in spoštovanjem etičnih kodeksov ravnanj, se pravi na normativen način. Obstajajo različne vrste etičnih kodeksov, ki so po svoji naravi ekskluzivni. Vsebinsko najožji so »moralistični« kodeksi, ki predpisujejo poklicne lastnosti pri izpolnjevanju predpisanih standardov na področjih delovanja ustanov, ki imajo formalizirane in standardizirane naloge. Primer sta etična kodeksa revizorjev ali statistikov. Naloga tistega, ki vrednoti politike, s stališča naloge same ni tako enostavna kakor naloga, vzemimo, statistika ali revizorja, ki pri svojem delu, če poenostavimo, samo sledita statističnim ali revizijskim pravilom, ki so natančna in nedvoumna. Pri vrednotenju politik se evalvator ne more zanesti na tako trdne opore kakor znanstvenik, revizor, računovodja ali statistik. Osnovna lastnost tistega, s čimer srečuje vrednotenje javnih zadev, je neenotnost objektivnih podlag vrednotenja zaradi heterogenosti perspektiv družbene realnosti (inkomensurabilnost znanja iz Kuhnove »Strukture znanstvene revolucije«; 1970).
Zato so etični kodeksi evalvatorjev praviloma tehnično manj zavezujoči. Ameriški etični kodeks evalvatorjev je vodilo ravnanj pri izvajanju poklica in zato v ospredje postavlja poslovno etiko in poklicni odnos evalvatorjev do naročnikov. Tovrsten kodeks najbolje rabi za potrebe samoregulacije industrije evalvacijskih storitev. Spet drugače usmerjen je avstralsko-azijski etični kodeks evalvatorjev, ki določa le dolžnosti in pravice članov in članic društva evalvatorjev in potemtakem poudarja odnose pripadnosti in interna vprašanja razmerij, ki sledijo iz članstva v poklicnem združenju.
Primer priča, da obstaja veliko samostojnih in značilno različnih etičnih standardov, več pristopov k urejanju etičnih vprašanj in tako tudi več načinov in nivojev etične obravnave. Posebej se težke etične dileme praviloma ne porajajo le v okviru enega etičnega sistema ampak najhujši zapleti, ki iz etičnih razprav ustvarjajo kompleksna vprašanja nastanejo, ko smo soočeni s trkom enako veljavnih, vendar nasprotujočih etičnih sistemov (Dragoš, 2008). V tem primeru ni več dovolj pasivno slediti etičnim normam in zato tudi ni več mogoče v naprej zagotavljati etičnega ravnanja le na normativen način.
Neka etika ne more biti v izvirnem pomenu etična, če je zaprta sama vase, kot je normativna etika. Pri vrednotenjih kompleksnih družbenih pojavov imamo vedno opraviti z različnimi normativnimi sistemi, ki so enako relevantni za presojo in ki jih moramo hkrati upoštevati. Etične dileme vrednotenja zadevajo prav to, kako nepristransko upoštevati različne normativne sisteme, ki neko etiko prevedejo v pravila delovanja. Pravila ravnanja in obnašanja so izvedena iz etičnih presoj in ne narobe, zato jih nanje ni mogoče omejiti. Tako, zgolj kot primer, potrebujemo oba, tako etični kodeks zdravniškega poklica kot etični kodeks zdravstvenih institucij kot etiko varovanja pacientovih pravic. Vsak aspekt pokriva svoj vidik etike na področju javnega zdravja, noben med njimi pa ni splošnejši od drugih (Macur, 2008), vsak je veljavnejši le na svojem področju nanašanja. Izziv etične nepristranskosti v presoji javnih zadev je torej vse prej kot lahek.
Ko imamo opraviti z nasprotujočimi etičnimi presojami je treba razmišljati na metaetični ravni (gl. Reamer, 1990). Ne gre nam več zgolj za to, da bi razrešili konkretno moralno dilemo v posamičnem primeru, ampak da bi poleg tega izboljšali razumevanje možnosti za ravnanje v moralno obarvanih situacijah.
Metaetični pristop je možen s presečno obravnavo inkomensurabilnih etičnih norm. Vzemimo primer na področju vrednotenja politik: kadar zaradi kompleksnosti problema ne moremo opredeliti optimalnega vladnega ravnanja, mora merilo ocenjevanja nekega vladnega ukrepa postati drug vladni ukrep, na primer skladnost ali sinergija med obema ukrepoma (Schnellenbach, 2005). Po tem torej ni najboljša tista politika, ki ima najbolj pozitivne primarne učinke, ampak šele tista, ki ima najbolj ugodne posredne učinke na »druge«, ki so zanjo sicer stranskega pomena, se pravi glede na sekundarne učinke.
Vsaka metaetična dilema dopušča različne možnosti razrešitve. Najbolj nepristranska bo tista, ki bo najbolj presečna med vsemi relevantnimi udeleženci, ki se jih konkretna presoja tiče. Presečna razrešitev je kot nediskriminatorno možna šele, ko so obenem upoštevani kot enako veljavni in konstitutivni za razrešitev vsi sodelujoči raznorodni etični sistemi, vzemimo tako zdravnikov kot pacientov. Vendar pa je presečna razrešitev sprejemljiva le pod sočasnim pogojem enakega upoštevanja vseh prepletenih etičnih sistemov. Etični sistem zdravnikov ni veljaven zgolj glede na to kako dobro služi vrednotam zdravnika ampak enako tudi glede na to, kako dober je za pacienta. In obratno, etični sistem pacienta ni veljaven le toliko kot služi njegovi perspektivi v neki dilemi, povezani z njegovim zdravljenjem ampak enako tudi kako dobro upošteva to, kar se zdi primarnega pomena zdravniku.
Tako je z metaetično obravnavo treba doseči ravnovesje med uveljavljanjem principielnih etičnih razlik na eni strani in neprincipielnih ujemanj v zadevah konkretne dileme, ki so s stališča vsake sodelujoče etične norme sekundarnega pomena (Radej in dr., 2011).
Uporabljeni viri:
Dragoš S. 2008. Metaetika v socialnem delu, v Radej B., "Poklicni etični kodeksi med načeli in prakso", Poročilo z javne okrogle mize Slovenskega društva evalvatorjev, Ljubljana, 24 str., http://www.sdeval.si/Publikacije-za-komisijo-za-kodekse-in-standarde/Okrogla-miza-Etika-vrednotenja.html, [XII/2008]
Kos Grabar J. 2001. Etične razsežnosti polemike o preureditvi Slomškovega trga v Mariboru v letih 1995 – 2000, rokopis, 11 str.
Kuhn, T.S. 1970. The Structure of Scientific Revolutions. Chicago: The University of Chicago Press, 210 pp., http://sciencepolicy.colorado.edu/about_us/meet_us/carl_mitcham/courses_taught/5110/classic_sts/structure_of_scientific_revolutions.pdf, [VII/08].
Macur M. 2000. Vpliv privatizacije na kakovost zdravstvenih storitev – evalvacija z vidika uporabnika. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, doktorska disertacija, 297 str.
Radej B., M. Golobič, M. Macur, S. Dragoš. 2011. Vrednotenje politik: obzorja nove miselnosti. Spremna beseda Darko Štrajn, Ljubljana: Vega, 248 str.
Reamer F. G. 1990. Ethical dilemmas in social service. New York: Columbia University Press.
Schnellenbach J. The Dahrendorf hypothesis and its implications for (the theory of) economic policy-making. Cambridge Journal of Economics, 29/6(2005):997–1009.

Dokaj netvegana je napoved, da je Slovenija in cel zahodnjaški svet vstopil v dolgo krizo, ki utegne trajati celo desetletje, zlasti v družbenem in ekološkem pogledu in na področju človekovih pravic. Po izhodu iz te turbulence zgodovine svet ne bo več enak kot je bil prej. In če se to res dogaja preprosto pomeni, da se nahajamo v času radikalnega preloma, ki ne bo samo premešal kart ampak temeljito spremenil tudi pravila igre. Tako gre zdaj za to, kdo bo prej prepoznal obrise prihodnosti in se začel nanje prilagajati v temeljih, da bo lahko užil sadove zgodnje prilagoditve.

Slovenske progresivne možnosti se v obdobju Dolge krize poslabšujejo zaradi močne odvisnosti od predvidljivo negativnih zunanjih dejavnikov. Vsakomur je jasno, da vstop v EU za Slovenijo ne bo imel veliko pričakovanih ugodnih učinkov, iz dveh razlogov. Najprej se je EU dokazala kot prevelik zalogaj za sedanjo garnituro politiko in njene omejene kapacitete. Obenem pa se je preneslo tudi težišče globalne dinamike iz Zahoda na Vzhod. Tudi znotraj EU se je težišče premaknilo iz Bruslja, kjer je Slovenija lahko formalno soodločala, v Berlin, Pariz in London, kjer ne more več - kljub temu ostaja »najbolj evropska« v smislu, da po uradnih podatkih menda največ razpoložljivih javnih sredstev usmerja v izpolnjevanje evropskih ciljev.

Skorajda bomo imeli novo vlado. Ki nam obljublja izhod iz krize. Izhoda iz krize si res vsi želimo, vprašanje pa je, če je pot, ki so jo zastavili, prava. A ne bomo kritizirali te vlade, sploh ne na pamet in vnaprej. Pač pa bo naša kritika namenjena politiki na sploh, ker ne zmore in ne zna zares reševati in rešiti globoke družbeno-ekonomske krize, ki vse bolj pritiska na nas.

Politična impotenca

Klasične porazdelitve na leve in desne stranke že dolgo ni več, čeprav se še vedno slepimo, da imamo izbiro. Ko vse bolj razočarani državljani v jezi vse pogosteje izjavljajo: “povsem vseeno je, koga volimo, saj so vsi isti”, imajo povsem prav in s tem prekašajo vse profesionalne politične analitike in komentatorje.

Onnoč sem v sanjah potoval skozi čas. To ni bilo potovanje na tisti prežvečeni način: v srednji vek med like s človeško sredico in kovinskim ohišjem oz. v zadnji vek med like s kovinsko sredico in s človeškim ohišjem. Prizorišče je bila čisto navadna sedanjost brez omembe vrednih kovin. Prav tako moja sredica ni doživljala kakšnih pretresljivih sprememb; ves čas sem bil to jaz s svojim sedanjim duševnim stanjem, z vsem svojim znanjem in izkušnjami. Spreminjala sta se moje ogrodje oz. starost tega ogrodja in pripadajoče prizorišče. Jaz-odrasel sem gledal po neki ulici. Jaz-študent sem se na hodniku prerival z drugimi in nekaj razmišljal. Jaz-dijak sem sedel v klopi, zapleten v besedni spopad z učiteljico, ki ni imela prav. Jaz-učenec sem se pogovarjal s sošolci, in imeli smo prav.

Danes je videti, da je v življenju ljudi zelo pomembno uživanje, da se ljudje dobro počutijo, medtem ko razvrščajo odpadke, jedo organsko pridelano sadje, darujejo denar za lačne v Afriki, skušajo biti čim bolj razumni potrošniki in so včasih, ko je dovolj varno, celo proti kapitalizmu. Ideje so manj pomembne, saj so pomembni predvsem informacije in podatki.
Misli in ideje nekateri ljudje zato vedno znova razumejo kot nevarnost. O kakšni nevarnosti lahko govorimo?
Na osnovni ravni lahko rečemo, da so ideje nevarne, ker bi jih ljudje kljub uživanju v razvrščanju odpadkov v ustrezne zabojnike lahko vzeli za svoje in se začeli vesti skladno z njimi. Zaradi take spremembe svet seveda ne bi več mogel biti enak – nekaj bi se spremenilo.

Danes je vse mogoče, pravijo. Če hočeš kaj doseči, te morajo predvsem videti. In če hočeš, da te vidijo, se moraš dokopati do medijev. In ko te vsi gledajo, ni več pomembno, kaj govoriš in kako, saj je pomembno le še to, da si videti lep, privlačen in zanimiv. Berlusconi je paradigma zapisanega.