Včeraj sta na konferenci Subversive Festivala v Zagrebu predavala Renata Salecl in Michael Hardt. Govorila sta predvsem o kapitalizmu, krizi in zadolževanju, kar je trenutno pravzaprav več kot aktualno. Prav tako aktualen je tudi govor o levici oziroma o njeni neprisotnosti – češ da nima vizije, da nima dobre alternative kapitalizmu.

Prejšnji teden sem sodeloval v pogovoru, ki smo ga družno organizirali dijaki in učitelji na bežigrajski gimnaziji. Zgodilo se je prvo srečanje foruma, ki smo ga ustanovili, ker smo ugotavljali, da priložnosti za kvalitetno razpravo v sodobnih občestvih – pa čeprav se imenujejo »demokratična« - kronično primanjkuje. V množičnih občilih je zlasti veliko priložnosti za dokazovanja in merjenja moči, prepričevanja, kdo je »boljši«, »pametnejši«, ali pa kdo ima več denarja – o vsem se da pogovarjati, za vse se najde čas, le za nekatere teme vedno znova ni priložnosti in časa. Najbrž ne po naključju.

Saskia Sassen je na včerajšnjem predavanju na mednarodni konferenci Prihodnost Evrope, ki poteka v Zagrebu v okviru Subversive Foruma, opozorila na pomembno in zelo uporabno razliko med demonstracijami in okupacijo.

Danes imamo dva precej jasno izoblikovana pogleda na rešitev globoke ekonomske, politične, družbene in okoljske krize: prvi je strogo varčevanje, drugi večje trošenje – predvsem s strani države. Oba pogleda sta na nek način logična, problem pa je, ker je v ozadju obeh močan ideološki naboj, ki onemogoča resne premike za izhod iz krize.

Strogo varčevanje

V današnjem ekonomskem sistemu, ki je osnovan na kapitalističnem proizvodnem načinu, le-ta pa temelji na neprestani rasti gospodarstva, povzroča strogo varčevanje države (t. i. neoliberalna doktrina) katastrofalne posledice, saj spodkopava same temelje tega sistema in s tem družbe kot celote. Strogo varčevanje je v tem primeru dobro zgolj z okoljskega vidika, saj se s krčenjem ekonomije zmanjšuje brezglava poraba naravnih virov in obremenitve okolja.

Pips v roki ali pajek na stropu? Zeliščni vrt ali angleška trava in tablete? Reka ali plovno smetišče? … Za edinega neiztrebljenega človečnjaka rodu homo so odgovori jasni.

Otroci nimajo posebnih težav z imaginacijo. Ravno nasprotno: praviloma v njej neskončno uživajo, kar pomeni, da vedno znova potujejo po drugačnih, novih svetovih, in uživajo v njihovem raziskovanju, dokler jih starši ne spremenijo v nevrotične. Odrasli, torej tudi starši, imajo navadno resne težave z imaginacijo.

V Državni zbor smo vložili pobudo za ljudsko iniciativo za Zakon o osebni asistenci. Ta odločitev je dozorela kot nekakšna reakcija na negotovo prihodnost ne le našega programa Neodvisno življenje hendikepiranih, ampak splošnega vzdušja in politike v državi. Nikoli nam ni bilo nič podarjeno, nič nam ni padlo iz neba; program smo si morali od temeljev zgraditi, trdo izboriti in se iz leta v leto, vedno znova, boriti za njegov obstoj.

Že več let naše politike prosimo in jim predlagamo, naj se ta storitev podpre tudi zakonsko, da bi naši uporabniki dobili dejanske možnosti za aktivno, enakopravno in neodvisno življenje ter bi ob pomoči osebnih asistentov živeli na svojem domu in ne v institucijah. Slovenija je podpisnica Konvencije ZN o pravicah invalidov (Uradni list RS, št. 37/2008) in v 19. členu določa tudi pravico do osebne asistence kot eno izmed človekovih pravic.

na osnovi:

  • TEMELJNE USTAVNE LISTINE O SAMOSTOJNOSTI IN NEODVISNOSTI REPUBLIKE SLOVENIJE z dne 25. junija 1991;
  • USTAVNEGA ZAKONA ZA IZVEDBO TEMELJNE USTAVNE LISTINE O SAMOSTOJNOSTI IN NEODVISNOSTI REPUBLIKE SLOVENIJE z dne 25 junija 1991;
  • ZAKONA O RATIFIKACIJI SPORAZUMA O VPRAŠANJIH NASLEDSTVA (MSVN),
    z dne 12. junija 2002,
  • AKTOV O NOTIFIKACIJI NASLEDSTVA z dne 1. julija 1992 in z dne 13. novembra 1992;
  • ZAKONA O RATIFIKACIJI DUNAJSKE KONVENCIJE O NASLEDSTVU DRŽAV GLEDE DRŽAVNEGA PREMOŽENJA, ARHIVOV IN DOLGOV (MDKND) z dne 21. junija 2002;
  • in drugih sprejetih dokumentov s strani R Slovenije,

Zadnja globalna kriza kapitalizma je ogrozila že na milijone ljudi po vsem svetu in še več jih bo. Zadnjič smo slišali, da so se v Italiji zbrale soproge lani preminulih mož, ki so naredili samomor, potem ko jim je kapitalizem vzel vse. Ni jih le ogrozil, temveč jih je potisnil čez rob. Številni z vsega sveta bodo sledili, pa naj politiki še tako milozvočno govorijo o skorajšnjem koncu krize, gospodarski rasti in blaginji za vse.

Danes skoraj ne mine dan, da ne bi v medijih kdo omenil znamenitega vprašanja: »Kje neki so mladi? Prihodnost je v njihovih rokah, oni pa stojijo in se nič ne borijo zanjo.« Splošno pričakovanje javnosti (še posebej intelektualnega dela) je torej nekakšen divji, nebrzdan mladinski upor zoper državno avtoriteto in stvaritev nekakšnega alternativnega družbenega reda. Zgolj običajno umetniško ali intelektualno delovanje ni dovolj (meni so v nekem spletnem komentarju recimo očitali, da sem preveč analitičen in premalo uporniški); zahteva se fizična akcija, revolucija. Vzporedno s tem pričakovanjem se seveda širi tudi razočaranje, saj z izjemno kamenjanja parlamenta in januarja končane zasedbe filozofske fakultete ni nobenih znakov, da bi se takšna revolucija pripravljala. Ravno nasprotno, zdi se, da se mladina čedalje bolj vdaja v enolično rutino vse dlje trajajočega šolanja, ki jo razbija divje vdajanje hedonizmu in opitosti. Grdi mladi, nič se nočejo boriti zase in druge.