Odnos človeške družbe do oblečenosti je najbolj očiten dokaz njene bolnosti. Tudi najustreznejša vzgoja otrok ne more mimo tega, da v tem oziru ustvari nevrotike, v splošnem pa se pričakuje, da bodo do tega pojava razvili družbeno sprejemljiv psihotičen odnos.

Današnji kapitalizem zelo potrebuje države in oblastnike. Svobodni trgi ne obstajajo. Kapitalizem ne potrebuje svobode. Potrebuje oblastnike in prestrašene ljudi, ki so čim bolj nevedni. Pozabite na družbo znanja. Pomembno je samo tisto znanje, ki ga potrebuje kapitalizem in je profitabilno. Vse drugo je nepomembno. Aroganca kapitalizma je velika, saj potrebuje države, da ga varujejo in rešujejo. Varujejo ga celo pred njim samim, saj je njegova narava predatorska in avtodestruktivna.

Neznosna lahkotnost, s katero v teh dneh razglašajo rdečo zvezdo za simbol totalitarizma, vsekakor bije v oči in terja komentar. Še bolj bode (nekoliko starejša) trditev, da sta komunizem in marksizem mrtva. Pisec teh vrstic je na primer zelo živ in tale zapis je vsekakor marksistični. In vsega skupaj bo v prihodnje še več. Ali kot je rekla Hudabivška Meta v Samorastnikih svojim pankrtom: danes vas je malo, toda čez leta vas bo zelo veliko.

Pred dobrima dvema mesecema se je zgodila stavka delavk in delavcev v javnem sektorju. Stavkajoči smo tedaj poleg zahtev, ki smo jih naslovili na vlado oz. pristojna ministrstva, javnosti posredovali kar nekaj sporočil, v katerih smo razmišljali o širših razsežnostih našega protesta.

Profesor Richard Wolff je pred par dnevi za Guardian spisal tekst z naslovom »Da, obstaja alternativa kapitalizmu: Mondragon kaže pot«, v katerem – kdo bi si mislil – poizkuša pokazati, da obstaja alternativna organizacija podjetji, ki je neprimerno bolj demokratična in pravična kot prevladujoča, in da ta organizacija (!) predstavlja alternativo samemu kapitalističnemu produkcijskemu načinu (tega zadnjega sicer ni eksplicitno zapisal, vendar ko omenja kapitalizem, upravičeno sklepamo, da govori o kapitalizmu kot produkcijskem načinu). Nekoliko čudno se sicer zdi (a mogoče za današnje dni zelo simptomatično), da v besedilu radikalnega (marksističnega) ekonomista, ki kritizira kapitalizem in zanj že v naslovu napoveduje alternativo, ni niti besede o socializmu oziroma komunizmu, a vendar nadaljujmo.

Trditev, da slovenski politiki ne bodo načenjali ideoloških tem, je kajpak lahko samo izraz nevednosti, kaj sploh je ideologija, ali pa cinizma, kajti v politiki ne načenjaš ideoloških tem, ker te vselej že načenjajo tebe. Namesto sprenevedanja bi zato pričakovali vpogled v resnične koordinate ideoloških praks in njihovo razumevanje, vendar v teh krajih tako pričakovanje trenutno še ne more obroditi sadov, saj je teoretsko razmišljanje tako rekoč povsem blokirano in marginalizirano.

Zdrava kmečka pamet velja v naši napol podeželski napol državi za najvišjo stopnjo modrosti. V precej bolj pomeščanjeni tujini istemu namenu služi zdrava pamet. Tudi tisti, ki z nemogočimi pravili zapletajo življenje soljudem, se sklicujejo nanjo, kadar kdo drug zapleta življenje njim (pri nas v skladu z narodnim izročilom več ali manj vsi počnemo oboje). A kaj nam bo odgovorila zdrava kmečka pamet, če jo vprašamo: »A si res tako neovrgljivo zdrava?«

Čemu sploh še praznovanje dneva državnosti, če države ni več! Smo jo kdaj sploh zares imeli ali so nam jo že na samem začetku ugrabili in nam zgolj ustvarjali iluzijo, da jo imamo? Morda si jo sploh ne zaslužimo, če se sploh nismo sposobni soočiti z dejstvi naše (polpretekle) zgodovine, pa naj bo ta bolj leva ali bolj desna. Resnica nas straši, ker boli, a se nam vrača kot travma v vsakdanje življenje. Ne potrebujemo nobenih zunanjih sovražnikov, ker smo največji sovražniki sami sebi, še več, sovražnike imamo med nami in sovražnike nenehno ustvarjamo sami. Zato se pustimo zatirati, poniževati, ustrahovati, se prostovoljno uklanjamo dežurnemu gospodarju, ki nam za hip ustvari vtis, da ve kaj hoče in kam nas pelje. Brez soočenja ni spoznanja, brez spoznanja ni resnice in brez resnice ni svobode. Zato ponovno izberemo lažjo in varnejšo pot, hlapčevstvo.

Ne mine dan, ko ne bi na vseh možnih kanalih poslušal ali bral zgodbe ljudi, ki se soočajo s prekarnimi pogoji in revščino. Še bolj tragične so zgodbe tistih, ki kot del „prožnega trga delovne sile“ iščejo zaposlitev. Prožnost trga delovne sile (kot temu ljubkovalno pravijo ekonomisti) se nujno manifestira v visokem deležu brezposelnih. Obenem je to odličen instrument za brezmejno (!) izčrpavanje človeških virov. Delavci so smatrani kot nebodigatreba strošek. Pri tem bogatuški sloj v lovu na profite povsem potepta osnovna moralno-etična načela, posledično pa so osebni dohodki mnogih delavcev prenizki za preživetje, ali pa ga sploh ne prejemajo. Neoliberalni kapitalistični dogmatiki „poznajo“ izhod iz tovrstnih težav za večino prebivalstva. Pravijo, da živimo v svobodnem Svetu. Potrebno se je le vzpeti po družbeni lestvici v višje sfere, kjer se posledično tvorijo neomejene količine ´evritrocitov´ in finančna slika ni več noben problem. Vzpon med slovenske očake naj bi omogočila profitna naravnanost ob vlaganju v finančne, delniške združbe, banke itd... Vsak ima celo pravico kupovati nekakšne vrednostne papirje, saj vendar živimo v svobodnem Svetu. Celo zaželjeno je za vse; čim več malih investitorjev, tem bolje za ozke elite. Žal pa večina ljudi ne more več kupovati delnic, saj je delo povsem razvrednoteno in plače so prenizke. In to ob nezpodbitnem dejstvu, da le delo ustvarja bogastvo.

Še posebej ekonomisti v svojih raziskavah pogosto uporabljajo načelo “ceteris paribus”, latinski izraz, ki pomeni “vse drugo je nespremenjeno” ali “vse drugo ostane enako”. Uporaba tega načela “nam omogoča, da se pri proučevanju določenega pojava ali zakonitosti osredotočimo le na pojav sam, ne pa tudi na druge vzporedne vplive, ki so sicer tudi prisotni, niso pa predmet našega proučevanja v konkretnem primeru” (Wikipedia).

Eden od očetov sodobne ekonomije, Alfred Marshall (1842 - 1924) je v knjigi Principles of Economics, ki je izšla leta 1890, uporabo tega načela pojasnil s tem, “da je element časa glavni vzrok težav v ekonomskih raziskavah”, zato je nujno potrebno, da človek s svojimi omejenimi zmožnostmi “razstavi kompleksno vprašanje” in ga proučuje “korak za korakom” ter v končni fazi “delne rešitve združi v bolj ali manj celovito rešitev celotne uganke.” Raziskava nekaterih dejavnikov se “izolira s predpostavko, da vsi ostali ostanejo nespremenjeni; preostali dejavniki s tem niso zanikani, temveč je njihov moteč učinek za nekaj časa zanemarjen. Bolj, ko se vprašanje zoži, bolj natančno ga je mogoče preučiti: a hkrati tudi slabše odslikava resnično življenje” (Principles of Economics, Bk.V,Ch.V in paragraph V.V.10).