Kot pišejo v spletni Družini, je papež Benedikt XVI. v svojem pismu ob letošnjem svetovnem srečanju katoliških družin v Milanu med 30. majem in 3. junijem zapisal, da je svet dela v današnji družbi preveč usmerjen v tekmovalnost in dobiček, kar prispeva k temu, »da se družina in skupnost izgubljata«. Sveti oče je izrazil zahtevo, naj si Cerkev in politika še močneje prizadevata, da bi »ljudje lahko usklajevali delo in čas, ki ga preživijo z družino, in da bi skupni čas resnično postal praznovanje, še posebej ob nedeljah, ko je dan namenjen družini, skupnosti in solidarnosti«.

V tem toku misli je smiselno razumeti popularen in skoraj vedno napačno razumljen in napadan Marxov izrek iz Prispevka h kritiki politične ekonomije, tj. da produkcijska razmerja (baza) 'določajo'[1] ideološko raven (nadzidava) v družbi. Vulgarni interpreti (ki jih je nemalo tudi, ali celo predvsem, v akademski sferi) bi nas radi prepričali, da je takšna izjava neizpodbiten dokaz Marxovega naivnega ekonomskega determinizma oziroma redukcionizma in da zato vsaj ta del njegove teorije vrednosti preprosto ni uporaben. Tu trdimo nasprotno. Ne le, da je takšna neodgovorna površinska kritika fneprimerno prehitra in zato tako zavajajoča kot tudi zmotna, temveč je predvsem nasprotna tistemu, kar je Marx sploh zapisal.

Kako se da spreminjati svet? Se da, se da; se mora in nujno je. Pravzaprav sploh ni tako težko kot si mnogi že v naprej napačno predstavljajo in se zato sploh nikoli ne lotijo nobenega podviga v tej smeri; in ne vedo kaj zamujajo. Lahko je vse dokaj preprosto, če se zavedamo, zakaj se želimo boriti in zakaj je sploh vredno živeti, nenazadnje tudi zastaviti svoje življenje. Vsekakor zelo ambiciozno vprašanje, na katerega pa lahko najdemo mnogotero različnih odgovorov in vsi so pravilni. Kajti pomembno je in šteje le, da damo nekaj od sebe za sebe in hkrati tudi za druge. Vsak bi si ga zatorej moral najprej resno in iskreno zastaviti sam pri sebi ter poiskati tisto, kar ga dejansko »zagrabi«; nato pa Akcija! Pri tem je potrebno, da smo najprej občutljivi in odzivni do tega, kar se dogaja okoli nas in solidarni do ljudi.

Brezbrižnost, apatija, malodušje in egoizem so za takšne podvige gotovo najbolj nevarne bolezni, ki se v sodobni družbi potrošništva širijo skoraj epidemično. Že vnaprej vas onesposabljajo in vam onemogočajo, da bi uvideli pot in možne rešitve, odvzemajo vam voljo in moč, da bi sploh poskusili karkoli spreminjati. Tako postanete vse bolj zagrenjeni, nezadovoljni, jezni na vse in za vse ter nenazadnje na sami sebe. Zato se je odločno in ostro potrebno upreti tovrstnim ravnanjem in pokazati ljudem, da je možno in mogoče tudi kaj drugega, drugačnega.

Zamenjava na vrhu stranke SD signalizira spremembo, ki je lahko radikalna ali pa pomeni zgolj dolgočasno ponovitev starega. Radikalna sprememba ne pomeni uveljavljanja novega političnega žargona, nove konsistentnosti, ki se bo spopadala s staro. Če se ne bo nič radikalnega spremenilo, bomo imeli na voljo še več istega: nostalgično konzervativno uveljavljanje domačijskega življenja v harmoničnem organskem svetu in levičarsko liberalno zagotavljanje, kako bo življenje čudovito v postrevolucionarnem svetu. Manjkala bo seveda natanko revolucija.

»Oblika vrednosti, katere gotova podoba je denarna oblika, je zelo brezvsebinska in preprosta. Vendar se je človeški um več kot dva tisoč let zaman trudil, da bi jo doumel […],« pravi Marx v predgovoru k prvi izdaji Kapitala (1986) in nadaljuje: »Zakaj? Zato, ker je izoblikovano telo laže proučevati kakor telesno celico.« Kaj točno je s tem mislil in zakaj je ravno oblika vrednosti tako silovito pomembna za pravilno in celostno razumevanje njegove prodorne teorije vrednosti, bomo ugotovili v nadaljevanju.

Skozi zgodovino se je pojavilo nešteto izredno obetavnih novotarij. Če so bile okoliščine ugodne, so vzcvetele, osrečile in duhovno obogatile družbo. Skoraj vse pa so najkasneje v drugem ali tretjem rodu prevzele najhujšo izmed oblik, ki se jih je dalo predvideti na začetku. Nekatere so se kasneje nekoliko poboljšale, a nikoli tako, da bi jih lahko imeli za bolj dobre kot slabe.

Če se postavimo ob bok ljudem, ki so živeli v času, ko je deloval JK, se ne moremo izogniti močnemu vtisu, da je bil Jezus za ljudi okoli sebe nekaj povsem nerazumljivega, za Jude, zlasti za duhovne voditelje, ki so vladali iz templja, pa je moral biti čista travma. V tej perspektivi je Pilat zelo nevtralen človek, saj je rekel: Glejte, pripeljem vam ga ven, da boste spoznali, da ne najdem na njem nobene krivde. (Jn 19,4)

Vsi se strinjamo, da je treba odpraviti krizo, ki trenutno vlada v Sloveniji in v Svetu. Različni so samo pristopi k reševanju in pogledi na vzroke za krizo. Zdajšnja največja vladna stranka je pod taktirko Janeza Janše dolgo pripravljala agendo strogih varčevalnih ukrepov. Ob mučnih pogajanjih s sindikati si je vlada drznila izsiljevati sporazum z zagotovilom sindikatov, da ne bodo podprli referenduma.

Obraz ima zatečen. Izpod povojev s katerimi ima obvezano glavo kaplja kri. Oči so odsotne – neznosno ga mora boleti. Spači se vsakič, ko kolo landroverja udari ob skalo ali jamo na kolovozu.Komrad na sedežu nasproti ga z obema rokama prime za remena. Tako ga skuša loviti, da ne bi omahnil.

Ukor državi iz Bruslja je prišel kor naročen. Namesto stokanja in jamranja nad hudim gospodarjem je namreč zdaj čas za histerično držo in za to, da preberemo priporočeno, zaukazano in z nasveti okrancljano v perspektivi, ki jo izrišejo trije filmi: fenomenalni Maščevalci (The Avengers, Joss Whedon, 2012); poučni in skoraj dokumentarni Avatar (James Cameron, 2009); klasični Brazil (Terry Gilliam, 1985).