Dve priči

Za konec pozovimo še dve priči velikoslovenstva in si oglejmo njuna poziva Slovenom: revolucionarja Mihajla Bakunina, iz leta 1848, ter svetnika Beinse Douna, iz leta 1898. Beinsa Douno, beše rojen kot Peter Konstantinov Deunov v Bolgariji leta 1864 in velja za enega največjih duhovnih mojstrov devetnajstega in dvajsetega stoletja. Beše sin popa, sam pa bogoslovje študiraše v Združenih državah. A namesto, da bi postal pop, več let meditiraše in tako doživeše razsvetljenje. Učiše ezoterično krščanstvo, napisaše več kot 7000 razprav in v tridesetih letih dvajsetega stoletja imaše v Bolgariji več kot 30 000 učencev. Pisaše o človeški zgodovini in človeški naravi, predvsem pa o ljubezni, modrosti, resnici, pravici in vrlini. Razlagaše zakonitosti velikega časovnega kolesja in naznanjaše naslednje obdobje, v astronomskem znamenju vodnarja, ki bo v znamenju mističnega krščanstva v nasprotju s sedanjim krščanskim zunanjim bliščem. Predvsem pa dobo vodnarja povezovaše z dobo razcveta slovenstva in z razširjenjem vegetarijanstva. Slovenstvu je po njegovem prepričanju usojeno voditi človeštvo v dobi vodnarja v znamenju ljubezni, modrosti, resnice, pravice in vrline. Ker predvideše drugo svetovno vojno in komunizem, poslaše v Francijo svojega učenca Mihajla Ivanova ustanoviti duhovno šolo na zahodu. Jasnovidec in prerok vodnarjeve dobe mojster Deunov ustanoviše tudi mednarodno duhovno zvezo vesoljne bele bratovščine. Napovedaše prehod Zemlje skozi območje vesolja, ki bo preoblikovalo in duhovno prečistilo planet. Zanimivo, današnji astronomi napovedujejo prihod našega sončnega sistema skozi del vesolja, polnega vročega helija in vodika, v katerega bomo vstopili septembra leta 2013 in bi znalo imeti komaj predvidljive posledice za infrastrukturo človeške družbe in bivanja na planetu na sploh. Duinove napovedi so v kombinaciji z Majevskim koledarjem, po katerem se neko približno 5000 letno obdobje zaključi letos, temelj teorij v zvezi s spremembami leta 2012. Med ljudmi, ki ga globoko spoštovaho, najdemo Rudolfa Steinerja, Paramahansa Joganando, Krišnamurtija.

Današnja stavka ne bo plačana, poudarja že nekaj čas JJ. V očeh vlade namreč ni niti smiselna niti koristna, kajti čez nekaj mesecev bo položaj v državi še težji in cena, ki jo bomo morali plačati, bo še višja. Vlada mora varčevati, pa naj stane, kar hoče.

Zares pomembni so namreč ljudje, pravi David Harvey. Vse drugo (denar, bogastvo, dobrine) je manj pomembno. Pomembno je, kar imajo ljudje med seboj in kar bi še lahko imeli. Oni imajo sicer denar in dobrine, saj je to nesporno, toda resnično moč imajo ljudje, ne Oni. Z denarjem lahko kupijo medije, politike, menedžerje, lahko kupijo karkoli, vse dobrine tega sveta, le ljudi ni mogoče kupiti. Prav zaradi tega so ljudje največja dobrina, saj ta preprosto ni naprodaj, čeprav jo je v kapitalizmu mogoče nenehno izkoriščati in izčrpavati.

REFLEKSIJA OB VELIKONOČNIH PRAZNIKIH

Bistvo obhajanja praznikov je ozaveščanje efektov/principov dogodkov, ki so se v neki preteklosti zgodili in pustili pečat v človeškem življenju in ki se ob takih trenutkih vedno znova poustvarjajo. Tako sem (na Veliki četrtek – dan, ki je prej) razmišljal o pomenu dveh izstopajočih krščanskih praznikih, t.j. Božiču, kot utelešenju božanskega principa v človeško materialno telo – princip kreacije, in posledične transformacije umrlega, minljivega človeškega telesa v večno »kristično« (ne vem, kako naj to drugače poimenujem) telo – princip evolucije. Seveda, gre za osebno refleksijo, ki ima z dejanskim stanjem lahko neko povezavo ali pa tudi ne.

Kako bi izgledalo, če bi starši in učitelji preživeli dan v koži otrok? Poglejmo! … Potrebovali bi nekaj policijskih ali vojaških specialcev, nekaj povprečnih, torej dolgočasnih in neživljenjskih univerzitetnih profesorjev poljubne smeri, nekaj prostovoljcev, najbolje otrok, in stavbo, recimo kak ograjen hotel, kjer bi se vse skupaj dogajalo.

V klasičnem delu z naslovom Psihopatologija in politika, ki ga je spisal znameniti ameriški politični znanstvenik Harold L. Lasswell davnega leta 1930, beremo tudi tole: Politična prizorišča zlahka postanejo kraji, kamor se premeščajo (displacement) zasebne psihične motnje. Razloga sta vidnost javnega političnega diskurza in konfliktov ter nejasnost simbolov, uporabljenih v političnih sporih, ki so zato priročni objekti, v katere je mogoče premeščati nezavedne afekte.

Kapitalizem ni pravičen. To je vse, kar moramo o kapitalizmu vedeti, da smo lahko prepričani, da se ga moramo znebiti. Do tega spoznanja pa dejansko sploh ni tako lahko priti, kot se morebiti zdi na prvi pogled. Marx je za to krivil blagovni fetišizem in prav je imel. Vsi namreč »vemo«, da je kapitalizem nepravična družbena ureditev, ki je v svojem jedru izkoriščevalska.

Na začetni ravni samoniklo gledamo v svet. Ta se pojavlja pred našimi očmi. Naš pogled je tak, da ga hočemo ohraniti. Torej verjamemo, da bi moral biti svet, ki ga vidimo, še naprej tak, kot ga vidimo. Imamo močan interes, da ohranimo svet pojavov za pogled, za katerega verjamemo, da je naš. Obenem verjamemo, da je pogled nevtralen, da ni posredovan z ničimer, da je svet preprosto tak, kot ga vidimo, zato tudi verjamemo svojim očem in hočemo gledati še naprej tako, da bomo zadovoljni, da bo naš pogled pomirjen in da se ne bo zgodilo nepričakovano.

Živimo v času, ko bojda primanjkuje alternative. Ljudje včasih rečejo, da bi bilo čisto drugače, če bi državo vodil kdo drug (namesto teh, ki so nam – mimo volje večine – zavladali sedaj). Morda se ne motijo. Vendar pa je bolj pomembno najbrž čisto nekaj drugega: to, da alternativo še vedno iščejo v političnih strankah, ki so (domnevno) nasprotne vladajočim, oziroma v t. i. opoziciji. Potem se pojavi razočaranje in občutek nemoči. (T. i.) »levica nas je pustila na cedilu« -- kar naj bi bil dokaz, da alternative zares ni. Toda ali v tem primeru alternativo iščejo na pravem kraju? Če naj bi gospodje, ki so sestavljali prejšnjo vlado, pomenili alternativo, kako to, da postaja vedno bolj jasno, da v resnici med njimi in nekdanjo opozicijo, sedanjo pozicijo, ne obstaja nikakršno nasprotje, temveč kontinuiteta, da gre torej za gladek prehod od ene politične opcije k drugi (saj oboji ponujajo nekaj na moč podobnega)? Ob tem govoriti o levici, ko govorimo o gospodih, kot so Pahor, Janković, Golobič – mar ne spominja to na neko že kar slaboumno šalo? Reči, da je Pahor človek levice je žalitev za vse, ki so se v imenu levičarskih idej v preteklosti borili za vrednote, kot so solidarnost, enakopravnost, demokracija (če spomnimo samo na Roso Luxemburg in Antonia Gramscija, ki sta do zadnjega diha vztrajala v svoji brezkompromisni drži v boju za demokracijo – le kje bi kaj takšnega lahko zasledili pri nekdanjem premierju in njemu podobnih?).

Sklep in Dodatek (Pismo papežu)

Sklep

Danes imamo doma torej podobne težave z državno upravo, kot v Indiji. Med indijsko okupacijo in kolonizacijo so namreč Angleži vzpostavili imperialni birokratski aparat, sestavljen iz podkupljenih, oziroma Britaniji zvestih Indijcev, ki je omogočal najbolj učinkovito izkoriščanje Indije s strani Britanije. Ob odhodu Angležev je celotna državna struktura ostala enaka in njen poglavitni smisel je ostal izsesavanje preostalih Indijcev, dolžnih plačevati požrešni birokratski sistem, ki je postal samemu sebi namen, oziroma je z raznimi mednarodnimi pogodbami še vedno ostal vezan na ukaze iz imperialne tujine.