Na srečo nam ni uspelo postati svetilnik Evrope, sicer bi prav gotovo imeli vsaj eno noštvo, ki bi se bolj ali manj redno pojavljalo v Ligi prvakov. In ne le to; na oblasti bi se nedvomno našel kak junak, ki bi uspel privleči evropsko ali celo svetovno prvenstvo v nogometu na naše domače pragove. Mednarodni huliganski raj bi bil bogatejši za še eno zadolženo zaplato zemlje, posejano z rečmi, ki se jih da uničiti, ter ljudmi, ki se jih da nadlegovati, ustrahovati in pretepati. Ker se pri nas vse reči razvijajo z zamikom, bi bili sedaj, ko je evropski huliganizem v zatonu, verjetno priljubljeno pribežališče za njegove ostanke.

Pred kakimi tremi tedni sem v Večeru bral intervju z dr. Žigom Turkom, ki ga v zadnjem času popularno nazivajo »superminister«, morda zato, ker je izraz »straniščnometličar« nekoliko težko izgovorljiv. In enako kot ob priložnosti, ko je svoje ekonomske poglede demonstriral z metlico za WC, so bili tudi tokrat njegovi argumenti nekoliko nenavadni, čeprav ne tako zelo. Večinoma je šlo za značilno »politična« izmikanja vprašanju, toda ko so prišli do vprašanja zasebnih šol se je prejšnje okolišenje razkadilo. Tako sem lahko bral, da v Sloveniji vlada iracionalen strah pred zasebnimi šolami, ki se vleče še iz socializma in je popolnoma neosnovan. Zasebne šole namreč v ničemer ne ogrožajo javnih in jim ne znižujejo kakovosti, kvečjemu s povečanjem konkurence prispevajo k njenemu izboljšanju. Tudi to, da zasebne šole odžirajo denar javnim ni res, saj se zasebne šole s koncesijo po financiranju ne razlikujejo o javnih.

V filmu Orlovsko oko (Eagle Eye, Caruso, 2008) spremljamo dramatično zgodbo, v kateri skrivnostni nekdo popolnoma nadzoruje vsak gib obeh protagonistov (Shia LaBeouf, Michelle Monaghan). Vsako sekundo ve, kje sta, kaj delata, obenem pa jima daje navodila, kaj morata narediti. Do konca ne vesta, kdo ju nadzoruje in za kaj sta bila izbrana. Vtis je, da se ves svet naravnava tako, da lahko izvajata svoje skrivnostno in čudno poslanstvo, ki ga sploh ne poznata in ne razumeta. Končno imata v rokah celo kovček, v katerem je verjetno bomba, čas pa se jima odšteva.

Neverjetno, kako težko umirajo stari in izjemno zakoreninjeni vzorci; pogled na delo in zaposlovanje ni obtičal samo v 20. stoletju, temveč tam nekje v 18. in 19. stoletju. Medtem, ko so informacijske tehnologije, socialna omrežja, robotizacija proizvodnje, nove storitvene dejavnosti, izobraževalni sistemi, znanost itd. povsem spremenili podobo sodobne družbe, pa razumevanje dela še vedno ne more mimo starega kapitalističnega mezdnega sistema, v katerem so pomembne edino fizična in časovna prisotnost na delovnem mestu ter produktivnost.

Kot pišejo v spletni Družini, je papež Benedikt XVI. v svojem pismu ob letošnjem svetovnem srečanju katoliških družin v Milanu med 30. majem in 3. junijem zapisal, da je svet dela v današnji družbi preveč usmerjen v tekmovalnost in dobiček, kar prispeva k temu, »da se družina in skupnost izgubljata«. Sveti oče je izrazil zahtevo, naj si Cerkev in politika še močneje prizadevata, da bi »ljudje lahko usklajevali delo in čas, ki ga preživijo z družino, in da bi skupni čas resnično postal praznovanje, še posebej ob nedeljah, ko je dan namenjen družini, skupnosti in solidarnosti«.

V tem toku misli je smiselno razumeti popularen in skoraj vedno napačno razumljen in napadan Marxov izrek iz Prispevka h kritiki politične ekonomije, tj. da produkcijska razmerja (baza) 'določajo'[1] ideološko raven (nadzidava) v družbi. Vulgarni interpreti (ki jih je nemalo tudi, ali celo predvsem, v akademski sferi) bi nas radi prepričali, da je takšna izjava neizpodbiten dokaz Marxovega naivnega ekonomskega determinizma oziroma redukcionizma in da zato vsaj ta del njegove teorije vrednosti preprosto ni uporaben. Tu trdimo nasprotno. Ne le, da je takšna neodgovorna površinska kritika fneprimerno prehitra in zato tako zavajajoča kot tudi zmotna, temveč je predvsem nasprotna tistemu, kar je Marx sploh zapisal.

Kako se da spreminjati svet? Se da, se da; se mora in nujno je. Pravzaprav sploh ni tako težko kot si mnogi že v naprej napačno predstavljajo in se zato sploh nikoli ne lotijo nobenega podviga v tej smeri; in ne vedo kaj zamujajo. Lahko je vse dokaj preprosto, če se zavedamo, zakaj se želimo boriti in zakaj je sploh vredno živeti, nenazadnje tudi zastaviti svoje življenje. Vsekakor zelo ambiciozno vprašanje, na katerega pa lahko najdemo mnogotero različnih odgovorov in vsi so pravilni. Kajti pomembno je in šteje le, da damo nekaj od sebe za sebe in hkrati tudi za druge. Vsak bi si ga zatorej moral najprej resno in iskreno zastaviti sam pri sebi ter poiskati tisto, kar ga dejansko »zagrabi«; nato pa Akcija! Pri tem je potrebno, da smo najprej občutljivi in odzivni do tega, kar se dogaja okoli nas in solidarni do ljudi.

Brezbrižnost, apatija, malodušje in egoizem so za takšne podvige gotovo najbolj nevarne bolezni, ki se v sodobni družbi potrošništva širijo skoraj epidemično. Že vnaprej vas onesposabljajo in vam onemogočajo, da bi uvideli pot in možne rešitve, odvzemajo vam voljo in moč, da bi sploh poskusili karkoli spreminjati. Tako postanete vse bolj zagrenjeni, nezadovoljni, jezni na vse in za vse ter nenazadnje na sami sebe. Zato se je odločno in ostro potrebno upreti tovrstnim ravnanjem in pokazati ljudem, da je možno in mogoče tudi kaj drugega, drugačnega.

Zamenjava na vrhu stranke SD signalizira spremembo, ki je lahko radikalna ali pa pomeni zgolj dolgočasno ponovitev starega. Radikalna sprememba ne pomeni uveljavljanja novega političnega žargona, nove konsistentnosti, ki se bo spopadala s staro. Če se ne bo nič radikalnega spremenilo, bomo imeli na voljo še več istega: nostalgično konzervativno uveljavljanje domačijskega življenja v harmoničnem organskem svetu in levičarsko liberalno zagotavljanje, kako bo življenje čudovito v postrevolucionarnem svetu. Manjkala bo seveda natanko revolucija.

»Oblika vrednosti, katere gotova podoba je denarna oblika, je zelo brezvsebinska in preprosta. Vendar se je človeški um več kot dva tisoč let zaman trudil, da bi jo doumel […],« pravi Marx v predgovoru k prvi izdaji Kapitala (1986) in nadaljuje: »Zakaj? Zato, ker je izoblikovano telo laže proučevati kakor telesno celico.« Kaj točno je s tem mislil in zakaj je ravno oblika vrednosti tako silovito pomembna za pravilno in celostno razumevanje njegove prodorne teorije vrednosti, bomo ugotovili v nadaljevanju.

Skozi zgodovino se je pojavilo nešteto izredno obetavnih novotarij. Če so bile okoliščine ugodne, so vzcvetele, osrečile in duhovno obogatile družbo. Skoraj vse pa so najkasneje v drugem ali tretjem rodu prevzele najhujšo izmed oblik, ki se jih je dalo predvideti na začetku. Nekatere so se kasneje nekoliko poboljšale, a nikoli tako, da bi jih lahko imeli za bolj dobre kot slabe.