Na začetni ravni samoniklo gledamo v svet. Ta se pojavlja pred našimi očmi. Naš pogled je tak, da ga hočemo ohraniti. Torej verjamemo, da bi moral biti svet, ki ga vidimo, še naprej tak, kot ga vidimo. Imamo močan interes, da ohranimo svet pojavov za pogled, za katerega verjamemo, da je naš. Obenem verjamemo, da je pogled nevtralen, da ni posredovan z ničimer, da je svet preprosto tak, kot ga vidimo, zato tudi verjamemo svojim očem in hočemo gledati še naprej tako, da bomo zadovoljni, da bo naš pogled pomirjen in da se ne bo zgodilo nepričakovano.

Živimo v času, ko bojda primanjkuje alternative. Ljudje včasih rečejo, da bi bilo čisto drugače, če bi državo vodil kdo drug (namesto teh, ki so nam – mimo volje večine – zavladali sedaj). Morda se ne motijo. Vendar pa je bolj pomembno najbrž čisto nekaj drugega: to, da alternativo še vedno iščejo v političnih strankah, ki so (domnevno) nasprotne vladajočim, oziroma v t. i. opoziciji. Potem se pojavi razočaranje in občutek nemoči. (T. i.) »levica nas je pustila na cedilu« -- kar naj bi bil dokaz, da alternative zares ni. Toda ali v tem primeru alternativo iščejo na pravem kraju? Če naj bi gospodje, ki so sestavljali prejšnjo vlado, pomenili alternativo, kako to, da postaja vedno bolj jasno, da v resnici med njimi in nekdanjo opozicijo, sedanjo pozicijo, ne obstaja nikakršno nasprotje, temveč kontinuiteta, da gre torej za gladek prehod od ene politične opcije k drugi (saj oboji ponujajo nekaj na moč podobnega)? Ob tem govoriti o levici, ko govorimo o gospodih, kot so Pahor, Janković, Golobič – mar ne spominja to na neko že kar slaboumno šalo? Reči, da je Pahor človek levice je žalitev za vse, ki so se v imenu levičarskih idej v preteklosti borili za vrednote, kot so solidarnost, enakopravnost, demokracija (če spomnimo samo na Roso Luxemburg in Antonia Gramscija, ki sta do zadnjega diha vztrajala v svoji brezkompromisni drži v boju za demokracijo – le kje bi kaj takšnega lahko zasledili pri nekdanjem premierju in njemu podobnih?).

Sklep in Dodatek (Pismo papežu)

Sklep

Danes imamo doma torej podobne težave z državno upravo, kot v Indiji. Med indijsko okupacijo in kolonizacijo so namreč Angleži vzpostavili imperialni birokratski aparat, sestavljen iz podkupljenih, oziroma Britaniji zvestih Indijcev, ki je omogočal najbolj učinkovito izkoriščanje Indije s strani Britanije. Ob odhodu Angležev je celotna državna struktura ostala enaka in njen poglavitni smisel je ostal izsesavanje preostalih Indijcev, dolžnih plačevati požrešni birokratski sistem, ki je postal samemu sebi namen, oziroma je z raznimi mednarodnimi pogodbami še vedno ostal vezan na ukaze iz imperialne tujine.

Socialna država je družbena ureditev in hkrati proces, ki se je začel v 19. stoletju ter v 20. stoletju ustvaril družbe, ki so prvič v zgodovini človeštva temeljile na vzajemnosti, solidarnosti in pravičnosti. Seveda idealne socialne države ni in niti ni potrebe, da bi bila; socialna država je lahko samo družbeni proces, v katerem posamezniki, skupine in institucije neprestano eksperimentirajo, razvijajo in iščejo nove poti, ki jim je skupno prizadevanje za splošno blaginjo, pravičnost, svobodo in razvoj celotne družbe.

Slovenska vlada ta hip hlastno pripravlja oder, na katerem bo že v bližnji prihodnosti potekala drama. Vprašanje je, za čigav pogled nastaja prizorišče. Kateri fantazmatski pogled bi radi zadovoljili? Kdo je 'tam zunaj', ki naj bi gledal dramo?

Nihče teh »biserov« katoliške ideologije in prakse do danes ni preklical in so še vedno veljavni, tako da iz učenja katoliških pismoukov izhaja, da je katoliška boginja Devica Marija edina ženska, ki je v katoliških nebesih. Ker brez duše seveda ne moreš v nebesa, vse ostale ženske ne morejo biti tam, saj so po katoliškem nauku ne samo manjvredne, ampak očitno tudi brez duše.

Hannah Arendt v klasičnem delu z naslovom Resnica in laž v politiki na več skrbno določenih mestih poudari, da resnicoljubnost nikoli ni sodila med politične vrline in da je laž vedno veljala za dovoljeno sredstvo. Njena ugotovitev kajpak vzbuja skrb, vendar ima slavna avtorica na žalost popolnoma prav, saj isto velja ne le v politiki, temveč tudi tako rekoč povsod drugje. Skrb je zato lahko velika ali pa postane v določenem trenutku nepotrebna in celo nesmiselna.

Nazadnjaško mišljenje ima lastnosti nindža bojevnikov: je nevidno, zmuzljivo, prilagodljivo in nevarno. Ko že misliš, da si ga stisnil v kot in se bo predalo, ti nasuje peska v oči in z lepljivimi čevlji spleže čez zid. Če ga skušaš dotolči, boš imel vedno več vohunov v svoji vojski. Če ga pustiš pri miru v upanju, da bo tudi ono tebe, te bo zadavilo v spanju. Nindže je znanost že obdelala; skrivnostno ni več skrivnostno. Čas je, da tudi nepojasnljivo postane pojasnjeno …

Vem, da imate v teh dneh veliko dela, s tem kako nas državljane in državljanke držati za vrat ter nam do onemoglosti zategovati pasove, a si bom kljub temu drznila zmotiti vaše težke politične kalkulacije in vam podala nekaj predlogov v razmislek, v upanju, da spremenite smer ukrepov, ki vodijo v gotovo pogubo. Taktika doktrine šoka, ki jo terja neoliberalna ekonomija, je bila že dodobra preizkušena v Latinski Ameriki in se je izkazala za katastrofalno; tako za same ljudi, socialo, ekonomijo in politiko tistih držav na katerih se je izvajal živi eksperiment. S to kruto izkušnjo večina teh držav že prehiteva EU »po desni« predvsem s svojo svežo politično-ekonomijo; morda ni nezanemarljivo dejstvo, da je tako v Argentini kot v Brazililji na čelu države predsednica; Cristina Fernandez de Kirchner Dilma Rousseff. Zato se gre vprašati, zakaj se v EU tako nekritično posnema in povzema prav to »slabo prakso« in še slabšo teorijo? V Sloveniji pa se z našo tradicionalno hlapčevsko tradicijo, ne glede na to katera politična opcija je na vladi, slepo sedi vsakokratnim ali priložnostnim gospodarjem. Čisto v skladu z butalsko logiko.

Kdorkoli vsaj malo razume krizo, v kateri smo se znašli, ve, da kriza ni posledica pomanjkanja dobrin, prevelikega javnega sektorja, nizke produktivnosti, previsokih plač ali česa podobnega iz arzenala “modrih misli” naših in tujih politikov ter ekonomistov, temveč je posledica pomanjkanja denarja. A celo to ne drži povsem, saj je denarja v obtoku več kot kdajkoli prej v zgodovini – najbolj pravilno bi lahko rekli, da je kriza posledica manipulacij z denarjem. In kdor manipulira z denarjem, manipulira z močjo, to je z oblastjo (politično, ekonomsko, družbeno …).

Kriza ne bo rešena, če bomo še bolj “stisnili zobe” ali še bolj “zategnili pas”, kot nam obljubljajo politiki, kajti kriza je način vladanja in obvladovanja sodobnih množic. Nekoč so bili načini drugačni (fizična, ideološka, psihološka represija itd.), danes pa lahko rečemo, da je kriza, ki jo “trajno” generira finančni sistem, mehanizem za obvladovanje množic. Trdimo lahko celo, da globalne finančne elite preko državnih politik vladajo množicam z represijo krize.