Univerzalni temeljni dohodek je nekakšna novodobna socialistična zamisel. Zagovorniki ga sicer raje ne predstavljajo kot takega, a med vrsticami se ga da razumeti kot temeljni kamen za nov poskus gradnje premoženjsko uravnovešene družbe. Kako bi torej takšna reč služila neoliberalcem pri gradnji premoženjsko neuravnovešene, ee, blazne družbe? Poglejmo!

Po praznovanju dneva mladosti si lahko v miru privoščimo nekoliko teorije in si zastavimo preprosto teoretsko vprašanje, kako deluje demokracija danes, ko ni na vidiku ne Tita ne socialističnih totalitarnih sistemov, očitno pa mora vlada kljub temu opozarjati ljudi, naj ne mislijo na Tita in na druge režime, kar seveda obenem daje slutiti, da bi se morali posvetiti obstoječemu sistemu, čeprav obstaja univerzalni egalitarni princip družbenega življenja, ki ga je zastopal zlasti JK, vključno s trenutkom, ki predstavlja potencial za komunistično življenje.

Vlada, ki nikakor ni psihopatska ali nastrojena proti lastnemu ljudstvu, da ne bo kakega nesporazuma, je svetovala državljanom in državljankam, naj nikakor ne poveličujejo Titovega režima, saj naj bi bilo tako početje protiustavno. Kdor ga bo poveličeval, bo seveda razglašen za zlikovca in priveden pred ustrezni organ, kajti danes živimo v pravni državi, o čemer se je mogoče prepričati na vsakem koraku, saj v tej državi skoraj ne poznamo korupcije, afer in kraj skupnega premoženja.

Nedavno so evropski politiki odkrili nekaj pomembnega. Iznašli so - inoviranje. V svoji nepotešeni vnemi za naše dobro zdaj že pripravljajo podrobne načrte za Evropo, ki bo poslej ukrojena kot inovacijska unija. Paradni politični konj preteklega desetletja, namreč EU kot najbolj konkurenčna regija na svetu, se je ob razpočenju finančnega balona tako splašil, da se je usodno polomil, čeprav mu niti prej ni prav nič dobro kazalo, ob jahaču kot ga je imel. Tako politika res zelo potrebuje novega paradnega konja. A ustanovitelj Wikipedije je nedavno v EUobserverju že pripomnil, da naj birokracija zaboga pusti področje inoviranja pri miru, saj so največja prepreka zanj ravno sistemske ovire ustvarjalnosti.

Vrednost blaga v kapitalizmu ni sopomenka cene blaga in je popolnoma drugačna od vrednosti, kot so jo poznali v fevdalizmu in ostalih družbah s takšnimi ali drugačnimi produkcijskimi načini. Vrednost blaga v kapitalizmu, ne glede na to, kar pravijo neoklasični ekonomisti, ni naravna in univerzalna kategorija – vrednost je odvisna od organizacije posameznega načina proizvajanja blaga.

Pričakovano je Upravno sodišče zavrnilo tožbo Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO) zoper Komisijo za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju komisija). Komisija je namreč FIHO zaradi zaznanih korupcijskih tveganj odredila izdelavo načrta integritete, zoper njeno odredbo pa je FIHO vložil tožbo. S tožbo so na FIHO ponovno poskušali uveljaviti ekskluzivno interpretacijo zakonodaje in zaobiti vsa načela transparentnosti in zakonitosti svojega dolgoletnega pokvarjenega delovanja. Pokvarjenega predvsem do invalidov samih, v katero korist bi morali delati. Dejansko pa se nekateri vodilni funkcionarji invalidskih organizacij, združeni v NSIOS, že leta finančno okoriščajo in zlorabljajo položaj za svoje posle. So nedotakljivi. Kljub številnim sumom in aferam nenazadnje tudi očitnim dokazom v nobeni zadevi še ni bilo epiloga, niti ni prišlo do ugotavljanja odgovornosti odgovornih za povzročeno škodo in razsipavanje z javnimi namenskimi sredstvi.

Zakaj so povsod po svetu drugorazredni ljudje vsi, razen zdravih moških domorodcev srednjih let? V čem so oni toliko boljši, oz. česa ženske, starci, otroci, invalidi, bolniki in tujci niso sposobni početi tako dobro? Ali bi se bilo nemara bolje vprašati, v čem so drugorazredni pripadniki družbe tako dobri, da to ogroža njene najboljše člane? …

Vsak človek ve, kaj pomeni trditev, da nosimo maske, za katerimi skrivamo resnični jaz. Lahko je seveda tudi obratno (da je maska resnica, za katero se skriva lažni jaz), toda premislimo tokrat prvo možnost.

Včeraj sta na konferenci Subversive Festivala v Zagrebu predavala Renata Salecl in Michael Hardt. Govorila sta predvsem o kapitalizmu, krizi in zadolževanju, kar je trenutno pravzaprav več kot aktualno. Prav tako aktualen je tudi govor o levici oziroma o njeni neprisotnosti – češ da nima vizije, da nima dobre alternative kapitalizmu.

Prejšnji teden sem sodeloval v pogovoru, ki smo ga družno organizirali dijaki in učitelji na bežigrajski gimnaziji. Zgodilo se je prvo srečanje foruma, ki smo ga ustanovili, ker smo ugotavljali, da priložnosti za kvalitetno razpravo v sodobnih občestvih – pa čeprav se imenujejo »demokratična« - kronično primanjkuje. V množičnih občilih je zlasti veliko priložnosti za dokazovanja in merjenja moči, prepričevanja, kdo je »boljši«, »pametnejši«, ali pa kdo ima več denarja – o vsem se da pogovarjati, za vse se najde čas, le za nekatere teme vedno znova ni priložnosti in časa. Najbrž ne po naključju.