V Evropi se nam obeta politični pretres. Tektonski premiki, ki se kažejo v bližnji prihodnosti se bodo odvijali med politiko in financami, natančneje, med nacionalnimi politikami na eni strani in ECB ter IMF na drugi strani.

Že 6. maja bodo volitve v Grčiji in lahko se celo zgodi, da nova vlada zavrne zapovedane varčevalne ukrepe EU za preprečitev bankrota. Sicer se je bankrot v Grčiji že zgodil, a o tem je treba za zdaj še molčati in tehnično se temu reče insolventnost države. Lepše se sliši in tako se zdi, da je možno še kaj »reševati«, izsiljevati in iztržiti npr. orožarske posle za Nemčijo. Medtem ko mrtvi zaradi samomorov, ki so posledica kriznih razmer, še kar naraščajo, 1725 jih štejejo. Tudi o tem dejstvu je bolje ne govoriti preveč, da se »virus ne razpase« tudi po drugih državah. Italija je že dodobra na podobni poti, kjer se podjetniki ubijajo tedensko zaradi nezmožnosti odplačevanja dolgov in drugih obveznosti.

Če sledimo razmišljanju klasičnih avtorjev, kot so Rousseau, Locke in Spinoza, potem moramo reči, da demokracija nikakor ni samo to, da ima v nekem občestvu vsakdo svoje mnenje, ki ga lahko brez pridržkov kadarkoli pove, ne da bi ga zato nekdo preganjal ali kaznoval. To je sicer lahko del demokratičnih družbenih odnosov, ni pa to že demokracija sama. Lahko si namreč zamislimo situacijo, ko ljudje vsak dan izražajo svoja mnenja, pa ta nimajo nobenega resnega vpliva na to, kakšne odločitve bodo sprejeli ljudje, ki jim je uspelo zasesti oblastne položaje (vsaka podobnost z aktualnostjo ni naključna).

Zadnjič sem slišal nekoga, ki je pravil, kako velika razlika da je med Janšo in Pahorjem. Meni se zdita podobna, spominjata me na snežena moža, eden s črno, drugi pa z rdečo plastično kapico. Oba vztrajata v groteskni situaciji, prisegata na zavožene ideje in ko ju bo v kratkem pobrala pomlad, ne glede na njune obljube o novem 'božjem' snegu, bosta za njima ostala le dva gnila korenčka ter dve plastični kapici, ki še za črve ne bosta dobri. Za moje pojme sta oba narodna izdajalca, ki po navodilih iz tujine potapljata Slovenijo v govno. Ampak ne, Pahor, da je pravi politični talent, ki ga vabijo v Bruselj. Aja? Zakaj pa? Ja, ker se je izkazal za tako profesionalnega pogajalca in se dogovoril za arbitražni sporazum. Prosim? Nek spor s Hrvaško zaradi meje je Pahor 'rešil' tako, da bodo o meji odločali neki tujci? Sem slišal prav? Aha, in zdaj bi ga za nagrado vzeli v Bruselj! Ja seveda, take imajo radi v Bruslju, blebetače polne praznega zraka, ki držijo svoje province v pokornosti do zahodnih gospodarjev. Naj kar gre. Tudi Janšo imajo v tujini radi, Merklova ga je pred volitvami prav izpostavila, kot da bi morali Slovenci to njeno gesto upoštevati, zdaj pa je jasno, da bomo z njegovimi novimi zadolževanji zasužnjili poleg naših otrok še naše... vnuke.

JK je pred dvema tisočletjema umrl na križu. Nekateri ljudje danes trdijo, da verjamejo vanj. V kaj torej verjamejo?

Dolžniška kriza ima različna imena, odvisno kdo o njej govori, od kje in o čem govori. Visoki zadolženost evropskih držav, ki ji pri nas rečemo »finančna kriza« ali včasih, sicer veliko manj radi ampak tem bolj pravilno, »evrska kriza«, so Američani poimenovali »kriza suverenov« oziroma kriza prezadolženih evropskih vladarjev. Po tem torej kriza ni rezultat napačnega delovanja državljanov evropskih držav, niti gospodarstev, niti v bistvu samo bank ampak zlasti in predvsem nakopičenih težav vladarjev in dolgo nerešenih družbenih izzivov, ki bi že davno zahtevali strukturno ureditev (nekomu nekaj vzeti, kar je dolgo užival kot pravico, drugemu dati ali še to ne) in zdaj kot nerešene trajnostno nevzdržno obremenjujejo državne blagajne.

Praznovanje dneva, ki je sicer že nekaj časa posvečen delu in delavcem, je dobro začiniti s prodorno mislijo oziroma z radikalnim spoznanjem. V prihodnosti bo spoznanje morda celo odločilno, kajti delavci bodo morali zavihati rokave in ustvariti pogoje za revolucijo oziroma korenito spremembo kapitalizma ali pa bo praznik dela le še nostalgično spominjanje srečnih dni.

Kot smo že nekajkrat zapisali je Slovenija praviloma vedno bolj papeška od papeža samega. Drugi po vrsti od držav članic EU, takoj za Portugalsko, smo namreč v državnem zboru že obravnavali in tudi takoj sprejeli Zakon o ratifikaciji medvladne pogodbe o fiskalnem paktu. Pogodbenice morajo zlato pravilo prenesti v nacionalne zakonodaje v roku enega leta; ustavne določbe so zaželene, nikakor ne zapovedane. Hitro, hitro, da nebi ljudstvo opazilo velike prevare, ki so nam jo zakuhali »v naše dobro«, kajpak. Da nebi trošili več kot porabimo, nam bodo postavili samoomejitev in varčevali na naši koži. Kaj je tako izjemnega, posebnega in temeljnega, da je to zdravorazumsko pravilo, ki ga mora obvladovati in se v svojem vsakdanjem življenju po njem tudi ravnati prav vsaka gospodinja, potrebno zapisati v samo ustavo?

Še pomnite, tovariši? Še pomnite, česa ste si želeli v svinčenih časih komunizma; po čem ste hrepeneli?

Letošnja praznika dan upora proti okupatorju in praznik dela sta aktualna, kot že dolgo ne. Ne gre samo za praznika, ko se spominjamo preteklih dogodkov, temveč gre za razmislek o časih, v katerih živimo.

Boj proti okupatorju

Kdo je danes okupator, koga in kaj okupira in kako se proti njemu boriti? Za odgovor se vrnimo v ne tako daljno preteklost.

Vsako leto praznujemo praznik samostojne Slovenije in prav je tako, saj smo si želeli biti samostojni in neodvisni, tako kot naši pradedje v davni Karantaniji. Žal pa je naša današnja samostojnost v resnici le praznična pravljica in razen v času govora naših politikov ni vredna omembe. Toliko bolj pa je omembe vredna naša odvisnost in nesamostojnost, ki se kaže ob vseh drugih priložnostih.