V zadnjih dneh smo lahko priča pozivom RKC, s katerimi nagovarja vernike z eksplicitnimi navodili, kako glasovati na referendumu o družinskem zakoniku. Prizadevanja so silna, vsekakor jim ne manjka strasti in gorečnosti. Žal ne moremo enako trditi tudi glede njihove umnosti, etičnosti, logične konsistence ter relevantnosti za konkretne pravne probleme, o katerih bomo odločali na referendumu.

Ali najvišji cerkveni dostojanstveniki zmorejo najvišjo etično držo? Hm …

Iz ene najbolj reprezentativnih raziskav izvemo, da je iz družbenega delovanja Slovencev izrinjeno izobraževanje, " ... pa tudi prosti čas, medtem ko se skrb za družino oziroma "družinske obveznosti" vse bolj materializirajo in so samo alternativne oblike neformalnega dela in ne predvsem vzgoje, negovanje humane družbe, kvaliteta preživljanja prostega časa in podobno".

Otroci so poredni, ker so lačni ljubezni. Poskusili so jo dobiti že na vse prijetne načine, ki so se jih domislili, a če pri hiši ljubezni ni, je ni. Ker je ne dobijo – hudič v sili tudi muhe žre –, se prično prehranjevati s pozornostjo. To vedno uspe. Zmerjanje, nadiranje, soljenje pameti, grožnje in udarci staršev ali skrbnikov so zmeraj čustveni, pa če so vzrok ali posledica porednosti otrok. Res se s temi oblikami 'vzgoje' otroci ne morejo nasititi, jim pa omogočajo, da se kljub odsotnosti ljubezni ohranijo pri življenju in ne povsem bolni pameti.

Starodavni zakon, ki od nekdaj uravnava življenje ljudi v občestvih, je zelo preprost: obnašaj se tako, da boš poskrbel za svoje dobro. Zdi se, da je tako vedenje egoistično, vendar ni tako.

Vsi poznamo, kako Janez opiše zadnje trenutke Jezusovega življenja. Njegove zadnje besede naj bi bile: Moj bog, zakaj si me zapustil?

Vesela novica, kot strela z jasnega se je našla izjemna in neverjetna ponudba, priložnost za Danijela Spasojevića, ki jo je ponudil sam direktor Inštituta za rehabilitacijo Robert Cugelj. Jupi ju!

Nekako tako je pred dvema dnevoma, 17.2.1012, zaokrožila novica po medijih, da se je za Danijela našla ustrezna rešitev; negovalni oddelek v bolnišnici na Vrazovem trgu. Po dolgih tednih Danijelovih prošenj in pozivov, po še daljših dnevih negotovosti, stiske in številnih pritiskov ter šikaniranja, ki jih je Danijel doživljal, se je zdelo, da si bo za nekaj časa lahko oddahnil.

Prizadevanje za obnovitev normalnosti je danes najbolj radikalen možen odgovor na kaotične razmere, ki jih s seboj prinaša podiranja temeljev vsega, kar je desetletja in stoletja veljalo za normalno, zdaj pa je v seriji sistemskih kriz zadnjih dveh desetletij, od padca berlinskega zidu leta 1991 do padca Wall street v letu 2008, razkrinkano v vsej kulturni omejenosti svojega pogleda na svet v obče in na družbo prav posebej. Zidovi so porušeni, veliko vprašanje zdaj tako ostaja ali je res še naprej smiselno vztrajati na razbijanju ruševin starega reda. Družbena kritika v razmerah, ko je obstoječa politična ureditev kot takšna in v veliki večini družbe, v 99 odstotkih, prepoznana kot nevzdržna, zagrize v do konca oglodano kost in se kvečjemu pretvori v mimimalistično socialno leposlovje. Lahko se zgodi, da bo naslednja družbena pomlad ostala, če parafraziramo Rachel Carson (1962), nema, herojsko udrihanje po ruševinah razsvetljenskega zahodnega imperija ne bo prav nič spremenilo.

Ko nasprotniki družinskega zakonika zagovarjajo otrokove pravice, navadno simptomatično spregledajo logiko družinskega nasilja, zaradi katerega najbolj trpijo prav otroci. Spravljajo se nad geje in lezbijke, ker domnevno ne morejo odigrati vloge očeta in matere, ničesar pa ne rečejo o nasilju empiričnih očetov in empiričnih mater, zaradi katerih trpi ogromno otrok v slovenskih družinah prav ta trenutek.

Mislimo lahko samo v jeziku, ki nam omogoča razmišljanje; seveda mislimo tudi z njim. V njem pa lahko mislimo tudi proti njemu in iluzijam, ki jih omogoča z našo pomočjo. Če hočemo biti svobodni, to pa tudi moramo biti, saj je zahteva po svobodi imanentna, moramo znotraj jezika in z njim misliti tudi iluzije, za katere vselej poskrbimo sami.