Razlika med filozofom in sofistom je, da prvi verjame v resnico, drugo pa trdi, da obstaja zgolj retorika, ki jo prav zato tudi nenehno uporablja. V zadnjem času lahko povsod po Sloveniji sledimo opisani razliki: realne družbene dogodke skušajo politiki razložiti kot vsakdanje trivialnosti, začinjene s patologijo in z ekscesi, za katere naj poskrbi policija. Realnim pritožbam ljudi skušajo ustreči s predlogi lepotnih popravkov političnega sistema, radikalnih izrazov nezadovoljstva preprosto ne slišijo, ker jih nočejo slišati. Za resnico družbenega dogajanja se ne zmenijo, saj so prepričani, da jo že poznajo in da je natanko taka, kot trdijo sami, zato so njihova usta polna retoričnih bravur.

Novica, ki jo objavil časopis Dnevnik, da sta dva vidna člana vlade, minister za delo, družino in socialne zadeve Vizjak in vodja direktorata za javno premoženje na finančnem ministrstvu Runjak, kupovala delnice v času, ko je vlada pripravljala teren za prodajo Telekoma, je skrajno resna. V poslovnem svetu svetu se takšne vrste dejanjem reče - zloraba notranjih informacij. Če se seveda dokaže, je kazen za takšno dejanje do 5 let zapora.

Navaden človek je tovorno živinče. Je kakor kamela. To je neverjetno potrpežljivo, vztrajno, skromno in nezahtevno bitje, ki se nikoli ne pritožuje. Molče prenaša težke tovore, dolgo zdrži brez vode, prenese skrajne puščavske razmere. A človek ni samo trpežna žival. Ima tudi zavest o sebi in zavest o zavesti, zavest o lastni trpežnosti in potrpežljivosti. Človek se zaveda samega sebe in se zaveda, da se zaveda. Zaveda se tudi tega, kar se dogaja okoli njega. Nikakor ne bi smeli domnevati, da je navaden človek tudi neumen ali neveden, saj zna misliti.

ali zelo kratek prispevek k vračanju v slovensko normalnost

Spontani protesti preraščajo v vstajo zoper sistemsko korupcijo političnih in kapitalsko - finančnih navez. Domiselni štajerski klic gotof si kot duh straši po državi. Preveč je bilo kapelj čez rob, ugotavlja prof. dr. Miro Cerar. Zamajale so se politične tehnologije za drugo republiko in ostale norosti povampirjenega neoliberalizma.

2.12.2012 se je začela zadnja faza kraje slovenske države. V naslednjih 2-3 letih nam bodo pred nosom demontirali in nato na naše stroške odnesli še vse tisto, kar je od Slovenije danes ostalo. Ne verjamete?

Ljudje so na ulicah, kričijo, protestirajo, razbijajo, zahtevajo, da jih začne oblast poslušati; da se začnejo stvari spreminjati. No, vse kaže, da jim bo oblast zahteve izpolnila, vendar na način, da se ona sama ne bo spremenila. Kaj je dejal Janez Janša takoj po izvolitvi Boruta Pahorja? Da bo potrebno ukiniti nedotakljive poslanske, županske in še kake mandate.

JJ je oni dan rekel, da aktivni državljani zaslužijo priznanje. Neaktivni oziroma pasivni ga torej ne zaslužijo. Metalci granitnih kock tudi ne. In kaj pomeni biti aktivni državljan, na katerega očitno računa tudi JJ, ki, opogumljen, že predlaga politične spremembe, za katere preprosto ne verjamem, da bodo v prid državljanom in državljankam?

Zdravljica

o

Prijat'li oddelile so vlade dince nam tesnó,

ki širijo nam žile, srce temnijo in oko,

ki krepé

brige vse,

v potrtih prsih up budé.

Nič se ne bo zgodilo, le kaj bi se lahko zgodilo! Tako je mnenje številnih Slovencev in Slovenk, ki imajo preprosto dovolj politikov, njihovega besedičenja in zlorab moči, potem ko smo dobili novega predsednika; za resnične spremembe bodo morda poskrbeli šele ljudje, ne politiki, saj ni razloga, da bi se nenadoma začeli obnašati bistveno drugače, kot so se doslej.

Po državi potekajo protesti. Zastopnike oblasti grabi panika, saj ne morejo določiti, kdo stoji za njimi, zato krčevito in obupno iščejo »storilca«. Oziroma dogajanje poskušajo prevesti v bolj domače in udomačene teme: protestniki naj bi bili podkrepljeni s strani opozicije trenutni vladi; skratka zgodbo, ki jo oblastniki ne znajo (ali ne upajo) razlagati drugače, razlagajo z znano vižo: protest kot način strankarskega boja za oblast.

Kdorkoli se je udeležil nedavnih ljubljanskih protestov, se lahko strinja z zapisom v časopisu Dnevnik: Ukradli so nam državo in zdaj še proteste. Sporočila mirnih in pisanih protestov, ki so združevalil vse generacije in ljudi različnih prepričanj, je preglasila “vojna” manjših skupin s policijo. Ker se politiki vztrajno trudijo najti sovražnika in zarotniška ozadja, je prav, da jih opozorimo na ključna sporočila protestov v Ljubljani, Mariboru in drugod. V razmislek.