Tak je naslov Marxovega razmišljanja iz leta 1843. Danes je enako aktualno in potrebno, kot je bilo takrat. O čem govori?

Navadni človek vsak dan posluša isti žargon. Politiki in ekonomisti kar naprej govorijo o uporabni vednosti, menjalni vrednosti, koristnem znanju, dodani vrednosti, ekonomski rasti, družbi znanja, vlaganju v znanost in tehnologijo. Kaj vse to sploh pomeni, v kaj verujejo, ko uporabljajo te besede?

Včeraj so bile predsedniške volitve. Zvečer so jim sledile velike in vznesene besede o odpiranju novih obzorij, ljudeh, ki vidijo dlje, preseganju pričakovanj in moralnih vrednotah. A navadno je v takih primerih namesto občutkom in čustvom bolje slediti številkam. So bolj natančne in nam več povedo.

Kateri je največji greh predsednika Republike Slovenije, zaradi katerega mu je občutno padla podpora? Je morda koga žalil ali mu grozil? Ga je kak mariborski radar ujel pri divjanju? Je ponaredil svoj doktorat? Je omalovaževal svoje volilce? Ne, nič od tega. Če bi počel te reči, bi mu – sodeč po odzivih Slovencev na takšno vedenje – podpora kvečjemu narastla. Ne, ta grozni Türk je svojo grozansko plačo (Lahko kdo zasluži toliko denarja, ne da bi bil lopov?) namesto v hiše, vikende, avte in jahte vložil v – kar prsti se mi zatikajo, ko skušam to napisati – udobno in prijetno življenje. Ne, tak človek pa res ne more biti predsednik Slovenije! Lahko je predsednik katerekoli druge države na svetu, ampak Slovenije ne!

Živimo v temnih časih, zato ni čudno, da JJ in predstavniki vlade ljudstvu nenehno obljubljajo luč na koncu predora; zadevo občasno dodatno začinijo s kako moralistično opazko, da bo luč samo za tiste, ki bodo pridno ubogali. Ljudem se ponujajo kot Veliki Drugi, za katerega se domneva, da ve (da zares obstaja luč na koncu predora). A na delu je velika prevara, ki se je bodo ljudje boleče zavedli šele čez čas, ko bo že prepozno.

Marsikdo reče, naj se v tej državi vse čimprej sesuje, potem pa bodo morda le nastopili boljši časi. Glede na to, da večino dobrih zgodb odlikuje ravno dramatičen, pogosto nasilen razplet, ki prinese očiščenje ali katarzo, se najbrž res zdi logično, da bi jo krvavo rabili tudi v tem trenutku na Slovenskem. Vendar pa stvari niso tako preproste in to sploh ni žalostno, temveč je, prav nasprotno, celo spodbudno dejstvo.

Predsedniški kandidati nas te dni kot kakšni apostoli vztrajno nagovarjajo, naj jim zaupamo, češ da bomo skupaj zmogli narediti več. SKUPAJ!!!??? Predsedniški kandidati hočejo dobro plačano službo ZASE, zato nas tudi prosijo za glasove! To je vse. Zakaj potem govorijo v prvi osebi množine?

Globalni ekonomski krizi kar ni videti konca. Uradno se je sicer kriza res začela leta 2008, a dejansko je kriza mnogo starejšega datuma; leta 2008 je samo “vstopila” v tako imenovani zahodni oziroma razviti svet. O vzrokih za krizo je bilo prelitega mnogo črnila, a najpomembnejše, kar pri tem lahko rečemo je, da je sodobna družba že zdavnaj prerasla svoje politične in ekonomske institucije. Povedano drugače: politične in ekonomske institucije, ki so nastale (daleč) v preteklosti, so za današnji čas popolnoma neustrezne.

Slovenija se je resno lotila razprodaje nekoč uspešnih podjetij; podjetij, ki so tudi danes nedvomno sposobna preživeti na trgu. V zadnjem času so bili prodani Etol, Fructal, Terme Maribor, Juteks, Gumarstvo Sava, Ljubljanska borza, Ljubljanske mlekarne, pred prodajo pa so tudi mnoga druga podjetja. Hkrati se drastično povečuje neenakost med ljudmi. Poskusimo razumeti dogajanje , nemara drugače, kot nam ga običajno interpretirajo v dnevnih poročilih.

Predsednik parlamenta, gospod Virant, je na televiziji rekel, da si določene stranke lahko privoščijo karkoli, pa na volitvah nikoli niso kaznovane; potem je dodal, da to ni prav. Razmišljanje o etičnem delovanju, ki ga je omenjal, je zato zelo na mestu. Poglejmo, kam nas lahko pripelje.