Starodavni zakon, ki od nekdaj uravnava življenje ljudi v občestvih, je zelo preprost: obnašaj se tako, da boš poskrbel za svoje dobro. Zdi se, da je tako vedenje egoistično, vendar ni tako.

Vsi poznamo, kako Janez opiše zadnje trenutke Jezusovega življenja. Njegove zadnje besede naj bi bile: Moj bog, zakaj si me zapustil?

Vesela novica, kot strela z jasnega se je našla izjemna in neverjetna ponudba, priložnost za Danijela Spasojevića, ki jo je ponudil sam direktor Inštituta za rehabilitacijo Robert Cugelj. Jupi ju!

Nekako tako je pred dvema dnevoma, 17.2.1012, zaokrožila novica po medijih, da se je za Danijela našla ustrezna rešitev; negovalni oddelek v bolnišnici na Vrazovem trgu. Po dolgih tednih Danijelovih prošenj in pozivov, po še daljših dnevih negotovosti, stiske in številnih pritiskov ter šikaniranja, ki jih je Danijel doživljal, se je zdelo, da si bo za nekaj časa lahko oddahnil.

Prizadevanje za obnovitev normalnosti je danes najbolj radikalen možen odgovor na kaotične razmere, ki jih s seboj prinaša podiranja temeljev vsega, kar je desetletja in stoletja veljalo za normalno, zdaj pa je v seriji sistemskih kriz zadnjih dveh desetletij, od padca berlinskega zidu leta 1991 do padca Wall street v letu 2008, razkrinkano v vsej kulturni omejenosti svojega pogleda na svet v obče in na družbo prav posebej. Zidovi so porušeni, veliko vprašanje zdaj tako ostaja ali je res še naprej smiselno vztrajati na razbijanju ruševin starega reda. Družbena kritika v razmerah, ko je obstoječa politična ureditev kot takšna in v veliki večini družbe, v 99 odstotkih, prepoznana kot nevzdržna, zagrize v do konca oglodano kost in se kvečjemu pretvori v mimimalistično socialno leposlovje. Lahko se zgodi, da bo naslednja družbena pomlad ostala, če parafraziramo Rachel Carson (1962), nema, herojsko udrihanje po ruševinah razsvetljenskega zahodnega imperija ne bo prav nič spremenilo.

Ko nasprotniki družinskega zakonika zagovarjajo otrokove pravice, navadno simptomatično spregledajo logiko družinskega nasilja, zaradi katerega najbolj trpijo prav otroci. Spravljajo se nad geje in lezbijke, ker domnevno ne morejo odigrati vloge očeta in matere, ničesar pa ne rečejo o nasilju empiričnih očetov in empiričnih mater, zaradi katerih trpi ogromno otrok v slovenskih družinah prav ta trenutek.

Mislimo lahko samo v jeziku, ki nam omogoča razmišljanje; seveda mislimo tudi z njim. V njem pa lahko mislimo tudi proti njemu in iluzijam, ki jih omogoča z našo pomočjo. Če hočemo biti svobodni, to pa tudi moramo biti, saj je zahteva po svobodi imanentna, moramo znotraj jezika in z njim misliti tudi iluzije, za katere vselej poskrbimo sami.

Prijatelji Danijela Spasojevića ne bomo dovolili podlega načrta, ki ga Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, v sodelovanju z Društvom distrofikov Slovenije in Inštitutom za rehabilitacijo pripravljajo zanj. Preprosto ga hočejo pospraviti na negovalni oddelek v bolnico na Ptuju! Oprostite za skorajšnje zavajanje; so tako dobrohotni in prijazni, da so mu ponudili celo več možnosti izbire kraja začetka svojega konca; še negovalni oddelek v Novi Gorici ali pa lahko izbere znano hiralnico za neperspektivne invalide (tudi distrofike) Zavod Prizmo v Ponikvah, pa še nekaj drugih domov za ostarele ima na izbiro.

Danijel je preveč glasen in kritičen, zato ga je čim prej potrebno spraviti iz Ljubljane, daleč stran od novinarjev, ki so končno začeli vrtati in raziskovati gnilo resnico invalidskih tajkunov. Stran od prijateljev in aktivistov, ki ga močno podpirajo, saj v njem vidimo simptom celotne družbe v kateri se dostojanstvo posameznika zlahka potepta.

Krščanski fundamentalizem ne pomeni, da zadrti, napol blazni in slabo artikulirani verski navdušenci silijo druge ljudi, naj sprejmejo njihovo religijo kot najboljšo na svetu. Resnica fundamentalizma je precej bolj prozaična, obenem pa je tudi nevarnejša. Zakaj je tako?

Nasprotniki družinskega zakonika morda verjamejo, da imajo v rokah dobre argumente, vendar jih nimajo, kot sem že pokazal v prejšnjih zapisih. Vse skupaj pa je zanje še veliko slabše, saj se postavljajo v položaj arogantnega človeka, ki si jemlje pravico do presojanja, kdo lahko vzgaja otroke in kdo ne. Če bi bili dosledni, bi seveda morali preveriti čisto vsakega roditelja. Nekaj takega so nekoč že poskusili narediti nacisti, pa se jim ni izšlo.

Če ni boga, ni svobode. Ker sem svoboden, bog nujno je.