V vsakdanjem življenju smo se na žalost navadili pretirano prilagajati in nas je strah, zato včasih rečemo, da ima večina vselej prav, da se moramo vesti tako kot večina, da zase ne smemo misliti, da smo nekaj posebnega. Pa vendar vse to ne pomeni prav veliko, kajti možno je tudi nekaj drugega.

Sodobni človek ima tako rekoč vsak dan vtis, da se kapitalizem počasi kar sam od sebe spreminja v komunizem, saj je videti, da vse bolj skrbi za ljudi in njihovo dobrobit; zdi se celo, kot da bolj skrbi za ljudi kakor pa zase, kar je gotovo nenavadno. Zlepa zato ni mogoče odkriti, da kdo koga izkorišča (na primer kapitalisti delavce). Prav tako je očitno, da nam Marx danes ne more več pomagati pri razumevanju kapitalizma in njegove narave, saj se je tako spremenila, da so njegova razmišljanja postala kratko malo zastarela in neuporabna.

Ko se govori o krizi evroobmočja, je najbolj razširjeno mnenje, ki ga veselo lansirajo »pomembni in veliki mediji«, da gre za preveliko razsipnost, potratnost, nebrzdano javno porabo in nepazljivost predvsem »manjših« evro članic, ki se jih rado poimenuje kar z kratico PIIGS (Portugalska, Irska, Italija, Grčija in Španija). Morda se je ta kratica tako dobro prijela tudi zato, ker ima tako pomenljiv sopomen. Prašički, ki se valjajo v lastnem blatu in se brezskrbno redijo.

Vsak človek je sprva del starega sveta. In nobena sprememba takega sveta se ne more zgoditi brez spremembe samega človeka. Dokler bodo ljudje verjeli, da lahko spreminjajo svet, ne da bi se spreminjali sami, je njihovo razmišljanje o spremembah zgolj nepomemben dim v vetru.

Komunizem torej ne tekmuje s kapitalizmom za iste cilje, zato ni proti njemu in se ne spopada z njim. [Komunizem je vselej ZA.] Saj je povsem jasno: egalitarnost ljudi in svetega duha nima nobene zveze s tekmovalnostjo egoističnih, različnih posameznikov, ki skušajo kopičiti dobrine znotraj kapitalizma in uresničevati imaginarne želje. Kapitalizem in komunizem sta zato radikalno vsaksebi.

Grki so zopet v sedlu, je bilo slišati zjutraj na radiu. Proevropske sile so končno zmagale na volitvah, negotovosti ni več, Siriza je poražena, borze, menedžerji in bankirji so si oddahnili, sedaj bo vse steklo kot po maslu: Grki bodo zategnili pas, reforme se bodo izvajale po načrtu, na koncu tunela že sveti luč, banke bodo rešene, kapitalizem bo rešen, veselimo in radostimo se, saj bo življenje dolgoročno za vse bistveno boljše.

Kdo so učitelji? Široko razgledani in globoko izobraženi ljudje z uravnovešenimi osebnostmi in zglednim vedenjem? Ne, to bi samo morali biti … So predvsem ljudje, ki večino življenja do upokojitve preživijo na dveh krajih: doma in v šoli. Tako družinski člani kot učitelji smatrajo, da je pravo njihov naravni sovražnik ter da sami znajo in zmorejo bolje.

Kak minister sem in tja oholo reče, da bomo živeli v družbi znanja šele, ko se bomo dovolj potrudili ter pridno ustvarjali znanje in vednost, ki bosta dobičkonosna ali profitabilna. Iz take in podobnih izjav sledi, da bi morali zlasti pesniki, filozofi, humanistični paraziti in drugi nebodijihtreba, ki ne proizvedejo ničesar profitabilnega, vnovič resno premisliti, kaj počnejo, kaj bodo počeli in kako bodo v prihodnosti skrbeli za profite oziroma dodano vrednost, kot jo ljubkovalno imenujejo ekonomisti, če sploh še hočejo biti člani občestva, ki mu sicer pripadajo. Enako se zdi, da vsi naravoslovci, tehniki in inženirji že tako rekoč po definiciji ustvarjajo izključno dobičkonosno znanje, ki bi ga moralo biti iz dneva v dan več, a ga v glavnem vendarle ni nikjer videti.

Theodor Adorno je leta 1941 v članku o popularni glasbi poudaril, da je zanjo značilno predvsem to, da je standardizirana v taki meri, da lahko govorimo kar o njeni umetni vnaprejšnji prebavljenosti (predigested) – poslušalci imajo zato vtis, da so jo že slišali, čeprav jo slišijo prvič.

Vprašanje je seveda psihoanalitično, freudovsko, kar je dobro, obenem pa je tudi politično in celo revolucionarno, kar je še bolje; a saj je že psihoanaliza revolucionarna. Slovenska vlada sicer ni subjekt, človeško bitje, je pa pomembna instanca, ki jo zastopajo konkretni ljudje iz krvi in mesa. Ti so kajpak izvoljeni predstavniki ljudstva, saj živimo v demokraciji, kar pomeni, da mu tudi odgovarjajo. Vlada zato preprosto mora vedeti, kaj hoče, saj jo v nasprotnem primeru ljudstvo lahko vsak čas odpokliče. Sledi pragmatični razum.