Predsednik parlamenta, gospod Virant, je na televiziji rekel, da si določene stranke lahko privoščijo karkoli, pa na volitvah nikoli niso kaznovane; potem je dodal, da to ni prav. Razmišljanje o etičnem delovanju, ki ga je omenjal, je zato zelo na mestu. Poglejmo, kam nas lahko pripelje.

JJ nima nobene alternative, je bilo samozavestno rečeno oni dan. Nič novega; tudi za Tita so nekoč enako samozavestno trdili, da bo z nami večno, pa se je kasneje vendarle obrnilo drugače. Stavek o tem, da ni alternative, je sicer prišel v svetovno zgodovino pred skoraj štirimi desetletji, izrekla pa ga je neverjetno samozavestna Železna lady. Potem je dodala, pač skladno z lastno samozavestjo, da bo spremenila še dušo ljudi in potem kar ves svet. In jo je, dušo namreč. Pa svet tudi. Na žalost. A kako je mogoče, da en sam človek spreminja dušo sveta? Kaj delajo medtem preostale milijarde ljudi, zaboga?

S čim svečeniki opravičujejo nujnost svojih podjetij za prodajanje megle? Vsak s svojim poznavanjem in doumevanjem tega, kar naj bi se skrivalo za kopreno smrti. Od v meglo zavitih pradavnih začetkov so spacali skupaj nepregledno množico različic in jih bodo pacali še globoko v prihodnost, zakrito z meglo. Vsaka od njih naj bi bila edina pravilna, ponavadi so tudi dokaj natančne in pogosto so tako obupno zapletene, da se človeku zamegli pred očmi.

Izhod iz krize? Mnenja se vselej razlikujejo, a vrnimo se k preprosti in jasni logiki. Verjetno se bo marsikdo strinjal s tem: Če bi se resno hoteli izkopati iz krize, slediti osamosvojitvenemu duhu ter biti na Slovenskem sami svoji gospodarji, bi morali predvsem sodelovati med sabo in delati za neke skupne cilje.

Ljudje smo bitja ali subjekti smisla in pomena, to pa nima nobene posebne zveze ne z denarjem ne z reševanjem bank ali samega kapitalizma. Življenje ima oboje le, če se kreativno spreminja, če pričakujemo, da se bo zgodilo kaj zares zanimivega in pomembnega, vrednega, dobrega, lepega in resničnega. Če se življenje leta in leta zgolj ponavlja, če je dan dnevu skoraj enak, če se nekatere zadeve, kot so trgovine, denar in materialne dobrine, banke, korporacije, borze in politični žargon le kopičijo in grmadijo, medtem ko čutimo, da nam nekaj vrednega zlagoma polzi iz rok, potem tudi življenje počasi izgublja pomen in smisel, zato se pogreza in postaja depresivno.

Bodo tudi letos potekale goljufije za pozicije v Državni svet? Državni svetniki so voljeni prek posrednih volitev v interesnih organizacijah oziroma lokalnih skupnostih po volilnih telesih in jih volijo t.i. elektorji. 6 od 40 svetnikov je predstavnikov negospodarskih dejavnosti in med temi je tudi predstavnik za področje socialnega varstva, ki ga preko elektorjev volijo poklicne organizacije strokovnih delavcev na področju socialnega varstva. Za to mesto se ponovno poteguje Boris Šuštaršič, ki mu je od leta 1992 spodletel le en mandat.

Ob vsakem novem mandatu se moramo tako utemeljeno spraševati o zakonitosti volitev oz. upravičenemu številu elektorjev. Sum glede ponarejanja števila elektorjev se vleče že dolga leta[1], a do sedaj se še noben organ po uradni dolžnosti ni lotil raziskovanja, čeprav gre za kaznivo dejanje po 165. členu KZ[2]. Morda pa le v upanju, da bo tokrat drugače pišemo in opozarjamo na to.

Prehitra vožnja v Sloveniji ni le splošno družbeno sprejeta, ampak je po ljudskem pravu ustrezna. Vožnja na zgornji meji omejitve je moteča, vožnja, ki je za več kot 10 km/h počasnejša od te omejitve, pa je tako rekoč prekršek. Če bi zanjo predpisali kazen, bi bila nedvomno deležna manjšega neodobravanja kot kazen za prekoračitev. Pospeševanje skozi rumeno ali pravkar rdečo luč je ustrezno, ker veča pretočnost prometa in manjša količino izpuhov, ki nastajajo pri stanju pred rdečo lučjo. Pospeševanje pri prehitevanju v škarje pa tako ali tako rešuje življenja …

V državi vladajo izredne razmere. V to bi nas nedvomno radi prepričali vladajoči. Zakaj? Čemu?

Zgodba 1:

Nevzgojen, razvajen, sebičen, nesramen in pohlepen mladenič v kazinojih zakocka* velikansko premoženje, za katerega se je večinoma zadolžil. Zaskrbljena starša mu tik pred popolnim propadom nakažeta denar za poplačilo nakopičenih dolgov in se pri tem tudi sama krepko zadolžita. Vendar sin z njunim denarjem v resnici ne poplača svojih dolgov, temveč z denarjem staršev začne še bolj tvegano kockati. In uspe mu, kocke so mu naklonjene. Pokrije svoje dolgove in poleg tega še bajno zasluži. Živi lagodno in premožno življenje ter kocka naprej. Starša se otepata s hudimi dolgovi, zmanjšujeta obroke hrane, prodajata zlatnino in srebrnino, garata, pozimi skorajda ne kurita, a sin se zanju in njune težave ne zmeni. To pač ni njegov problem; svetuje jima, celo zahteva, naj pač bolj skromno živita, da bosta lažje odplača svoje gromozanske dolgove.

* kockanje - pri tem mislimo na igranje različnih iger na srečo

Kamena, bakrena, bronasta in železna doba, predtem in potem pa kaj?

Lesena doba? Uporabo lesa vrli izkopaninoslovci zanemarjajo, ker ni ostankov. Zaradi tega ne vemo ničesar o vojskah, ki so šle nad sosednja plemena ne le s pestmi, zobmi in kamni, ampak tudi s kiji in koli, in so svojim alfa samcem priborile nekajštevilna lesena kraljestva.