Letošnja praznika dan upora proti okupatorju in praznik dela sta aktualna, kot že dolgo ne. Ne gre samo za praznika, ko se spominjamo preteklih dogodkov, temveč gre za razmislek o časih, v katerih živimo.

Boj proti okupatorju

Kdo je danes okupator, koga in kaj okupira in kako se proti njemu boriti? Za odgovor se vrnimo v ne tako daljno preteklost.

Vsako leto praznujemo praznik samostojne Slovenije in prav je tako, saj smo si želeli biti samostojni in neodvisni, tako kot naši pradedje v davni Karantaniji. Žal pa je naša današnja samostojnost v resnici le praznična pravljica in razen v času govora naših politikov ni vredna omembe. Toliko bolj pa je omembe vredna naša odvisnost in nesamostojnost, ki se kaže ob vseh drugih priložnostih.

Revolucija se nikakor ne sme zgoditi; in sploh se ne sme zgoditi zdaj, ko moramo zelo zategniti pasove, da bomo kasneje srečni, vlada pa nam vsak dan sproti sporoča, da bomo morali zaradi morebitnega upiranja pasove zategniti še bolj, kot bi jih sicer, če bi bili pridni in ubogljivi. Vnaprej in za vsako ceno moramo torej preprečiti morebitni izbruh revolucije, kar pomeni, da je treba nadzorovati zlasti pesnike, filozofe, sociologe in druge ljudi, ki kar naprej razmišljajo o človekovi naravi, njegovi svobodi, pravičnosti, usodi, odnosih do boga. Take misli so namreč nevarne, čeprav so nekoristne, zato jih ne bi smeli misliti. Uporabiti je treba tudi trdo roko, če ne gre drugače.

Kdor je v zadnjih dneh spremljal občila, je lahko zasledil tudi tole sporočilo: nekdanji premier (in vodja ene od »opozicijskih strank«) je izjavil, da bo storil vse, da bo prepričal svoje strankarske kolege in kolegice, naj še enkrat premislijo in vendarle podprejo zapis t. i. »zlatega fiskalnega pravila« v ustavo. Dve največji opozicijski stranki sta namreč s svojim nasprotovanjem preprečili, da bi to storili že sedaj. To pomeni, da sta opravili svojo nalogo, ki je v zastopanju nekega drugačnega stališča, kot je vladno. Člani obeh strank so argumentirali takole: ob tako pomembni odločitvi si je treba vzeti čas za razmislek, preden se ukrepa. To je vsekakor zelo smiseln in razumen argument. In Pahor? Treba je ukrepati za vsako ceno, tudi če je odločitev nepremišljena. Bolj kot nepremišljenost (ki je za Pahorja sicer značilna) je zaskrbljujoče to, da je vtis, da Sloveniji vlada ena sama stranka, vse močnejši. Vodja opozicijske stranke s svojim delovanjem deluje v prid ukinitvi opozicije in pluralizma (ki je sicer nujni pogoj za parlamentarno demokracijo) in približevanju enostrankarskemu režimu. Drugo ime zanj poznamo. Pahor dela vse, da bi se tak režim dokončno udejanjil.

Če je politika vsaj od Aristotela naprej pomenila skrb za obče dobro, potem je v današnjih časih v parlamentu bore malo politike. Tam se dogaja vse kaj drugega in morda je že čas, da ljudi, ki tamkaj dnevno krojijo naše usode, nehamo imenovati politiki ali predstavniki ljudstva in končno rečemo bobu bob, kot pravi star slovenski pregovor.

Rast, o kateri vsak dan in brez odmora govorijo ekonomisti, ni isto kot razvoj; ni niti približno. Zadeva je zelo preprosta: rast pomeni preprosto količinsko povečevanje nečesa (na primer 3 % letno), medtem ko je razvoj drugi izraz za kreativnost ljudi, za kakovost in kompleksnost njihovih življenj. In nihče me ne bo prepričal, da se kakovost mojega življenja povečuje, ker lahko v trgovini izbiram med petdesetimi vrstami mleka, jogurta, kavbojk, plastičnih igrač, pametnih telefonov, pralnih praškov, zobnih ščetk, čistilnih sredstev za WC školjko ali stotimi vrstami česarkoli.

Prvi odgovor na zastavljeno vprašanje je seveda povem jasen: revolucija ni možna in niti in potrebna, saj že imamo univerzalni kapitalizem, ki prijazno skrbi za nas. Kaj bi sploh še hoteli?

“Desničarski načrt kanclerke Merklove ima lahko smisel v Nemčiji, za našo ekonomijo in za naše ljudi pa je smrtna obsodba”, pravi irski sindikalist Eamon Devoy (Common Dreams).

Se še spomnite naših ekonomistov in politikov, ki so nam še ne tako dolgo nazaj za zgled dajali Irce, pa Slovake in druge “ekonomske tigre” (ki so zdaj vsi po vrsti zabredli v hude težave), zdaj pa nam za zgled ponujajo nemški model. To naj bi bilo tisto pravo: proračunsko varčevanje, zlato pravilo, zmanjševanje javnega sektorja, odrekanje in tako naprej. Vse za lepšo in svetlejšo prihodnost.

Nekaj dni preden so ptički, pajki in črvički s svojim plesom končno pričarali nekaj dežju podobnega (zabitih debelomožganarjev 'lepo' vreme ni niti malo onesrečevalo; malodane so plesali za podaljšanje), so na poročilih objavili kratko vestičko o Jedrski elektrarni Krško. Povedali so, da vodostaj Save zaenkrat ni tako nizek, da bi ogrozil delovanje elektrarne.

Prosim?!!!

Kapitalizem je najboljši sistem življenja. Igra z dolgom je zato preprosta: državi Grčiji je treba dati milijarde, da jih bo ta dala bogatim korporativnim bankam. V Sloveniji je enako: materam, dojenčkom in starcem, pesnikom, učiteljem in administratorjem je treba vzeti, da bo država dala bankam.

Živimo in delamo zgolj še za to, da se odplačujejo obresti javnega dolga. Tisti, ki imajo srečo, da delo sploh še imajo. V to nas namreč silijo politične elite in nam hkrati vsiljujejo tudi vse strožje pogoje življenja, saj naj bi bilo prav zmanjšanje javnega dolga prvi in temeljni cilj za izhod iz krize. V tem norem prostem padcu pa iz dneva v dan izgubljamo socialne pravice, trošimo prihranke, postajamo vse revnejši. Bolj kot smo revni, bolj nam raste dolg in še bolj se dvigajo obresti za ta dolg, ki postaja vse dražji. Začaran krog, ki je sam sebi namen ali bolje - namenjen je tistim bogatim, da še bolj bogatijo in služijo na račun velike večine, ki vse bolj hira.