Veliko razmisleka je botrovalo dejstvu ali naj ta članek sploh napišem. Veliko je bilo tudi na tem portalu že napisanega na temo kapitalizma pa naj bo to še eden izmed tistih člankov, ki pričajo o tem v kakšnem svetu na žalost živimo. Vsak, ki vsaj malo misli s svojo glavo in pri "serviranih" ponudbah tega sistema uporablja svoje možgane, kaj hitro ugotovi, da je to verjetno najbolj izprijena doba v kateri živimo. Ta članek bo vseboval precej osebne izkušnje, ki sem jo sam pridobil kot nadebudni študent Fakultete. Naj pa že kar na začetku napišem, da je vse napisano moje osebno mnenje in rezultat slike, ki sem si jo sam ustvaril v letih študija zato naj služi zgolj kot mnenje in ne sodba – čeprav bi si želel drugače.

Zrel, odrasel mož, Slovenec, je pred kratkim izjavil, medtem ko je vanj zrla televizijska kamera, da Slovenci in Slovenke potrebujemo gospodarja. Izjava je lahko modra, pretehtana in produktivna, lahko pa je tudi naivna, klišejska, nepremišljena, kar pomeni, da je zgolj neproduktivno mnenje.

Danes menda živimo v civilizaciji paranoje. Veliko filmov je že bilo posnetih o vsesplošnem državnem nadzoru in veliko člankov je že bilo napisanih o omejitvah naše zasebnosti v imenu vojne proti terorizmu, vojne proti mamilom, internetnemu kriminalu itd. V Sloveniji je k temu še dodatno prispevala dediščina socialističnih tajnih služb, ki so nekoč preverjale, ali državljani morda izražajo kaka protidržavna mnenja in odstopajo od predpisane poti socializma. Vse to ustvarja ozračje, v katerem se ljudje panično umikajo v skrivno zasebnost. Hiše morajo biti obkrožene z visokimi ograjami in še višjimi živimi mejami, okna morajo biti neprestano zagrnjene z zavesami, vse zato, da »nas drugi ne bi gledali«. Če smo doma, moramo govoriti tiho, da »na sosedi ne bodo slišali«, če smo kje v družbi pa sploh ne smemo govoriti, saj nas lahko sliši kdo pomemben (oziroma mu naše besede sporočijo) in nam potem škodi. Glede na to, da vladne evidence vedo marsikaj o nas in da imamo na vsakem vogalu kamere na v vseh mogočih oblikah, v okolici Maribora celo zakamuflirane kot ptičje hišice, se to zdi kot precej utemeljena drža. Na vseh straneh nas gledajo in nadzorujejo. Ali pač?

“Povedano najpreprosteje, ključni vzrok za lakoto nista pomanjkanje hrane ali vode, temveč pomanjkanje demokracije. Počakajte trenutek! Kaj ima demokracija z lakoto? Iz našega vidika – vse. Demokracija v sebi nosi princip odgovornosti. Demokratične strukture so tiste, v okviru katerih imajo ljudje besedo pri odločitvah, ki vplivajo na njihovo blaginjo. Voditelji morajo biti odgovorni do potreb večine. Antidemokratične strukture so tiste, katerih moč je tako ozko skoncentrirana, da večina ljudi sploh nima možnosti spregovoriti. Voditelji so odgovorni samo močni manjšini.” (Frances Moore Lappé, Joseph Collins in Peter Rosset: World Hunger: 12 Myths, 1998)

Pred časom je v televizijski oddaji voditeljica zastavila gostujočemu strokovnjaku vprašanje, kdaj se bo prebudila kritična javnost. Zastavila ga je tako, kot če bi nekdo poprosil matematika, naj laični javnosti na razumljiv način na hitro razloži kvadratni koren iz minus ena.

Privzemimo za trenutek, da je človek naravno bitje, in se vprašajmo, kaj hočejo od njega politiki, ki morajo biti prav kot on naravna bitja, saj so ljudje.

V Sloveniji še vedno odmeva odločitev Vatikana, ki je kaznoval upokojenega nadškofa Urana z izgonom iz Slovenije. Mnogi ljudje, tudi številni verniki katoliške cerkve, menijo, da gre v tem primeru za kršenje človekovih pravic. Njihova reakcija kaže, da ti člani katoliške cerkve očitno ne poznajo cerkvenega nauka.

Ob besedi psihopat večina najprej pomisli na kakšnega ostroličnega zlikovca brez čustev in brez las iz filmov ali pa na Breivika in njemu podobne ostrolične zlikovce brez čustev in brez las iz informativnih ali dokumentarnih programov na televiziji. Na drugo žogo se tej sliki pridruži še kak napol lasat in nekoliko bolj zalit poslovnež, lahko tudi politik, ki množice pobija posredno, počasneje in ne čisto do konca. S črno-sivolaso večkratno vdovo dopolnijo sliko zgolj najvztrajnejši, ki nočejo biti pristranski do žensk. In tu se naša predstava o psihopatih konča …

Minilo je pol stoletja od smrti Marilyn Monroe. FBI sporoča, da so dosje o njeni tragični smrti izgubili. Nas imajo za popolne tepce? In MM? Je zgolj tržno blago. Še vedno.

Prejšnji teden je desničarski kandidat za predsednika republike Milan Zver dejal, da se lahko iz krize rešimo zgolj z ustvarjanjem novih delovnih mest in da je ravno to tisto, za kar si bo sam prizadeval, če bo le prišel na oblast. Izjava je zares zanimiva iz vsaj treh razlogov: (1.) zdi se, da skoraj ni vladnega uradnika na svetu, ki se ne bi oklepal prav tega demagoškega klišeja (to velja za celoten politični spekter, nikakor zgolj za desnico – trenutno v ZDA, denimo, potekajo kampanje predsedniških kandidatov, kjer favorita demokratov in republikancev Obama in Romney ubirata identično pot: krizo bomo prebrodili z ustanavljanjem novih delovnih mest in pravičnejšimi mezdami in plačami); (2.) očitno je tudi, da predsedniški kandidati te in one države ne premorejo drugega kakor patetičnih zdravorazumskih floskul, ki nimajo ničesar skupnega z resničnim svetom, vsaj kar se tiče ekonomije; (3.) če je kaj razvidno iz kandidatove obljube, je to že staro prepričanje, da lahko v družbi, ki je osnovana na kapitalističnem produkcijskem načinu, s političnim dekretom premostimo notranje zakone tega produkcijskega načina – ideja je privlačna in preprosta, vendar če se posvetimo nekoliko podrobnejši analizi sistema, v katerem živimo, ali če se vsaj bežno zanimamo za zgodovino (in torej vemo, kakšna usoda je dočakala Sovjetsko zvezo, v kateri se je s političnimi zakoni dokaj neučinkovito odločalo o naravi produkcijskega načina) lahko relativno hitro ugotovimo, da je takšno prepričanje neosnovano in zmotno.