Čisto mogoče je, da bodo naša zanamci čez nekaj milijonov let nam manj podobni, kot smo mi danes podobni amebam. In če bodo razmišljali o nas in naših sistemih skupnega življenja, si bodo mislili vsaj to, da smo bili kamenodobni barbari zaradi povsem norega prepričanja, da živimo v najboljšem od vseh možnih sistemov, kar jih bo razvil kdorkoli, kadarkoli in kjerkoli v vesolju, tj. v kapitalizmu.

Socializem je dokončno propadel, pravijo, kapitalizem je zmagoslaven, očitno je človeško bitje sebična žival, ki hoče profite zase, zato je demokracija v ekonomiji popoln nesmisel. Na svetu smo zato, da vsakdo poskrbi zase; kdor ne more, ne zna ali ne želi, naj ne računa, da bo zanj skrbela država.

'Invalid' ali 'oseba s posebnimi potrebami'? 'Kreten' ali 'oseba z vseživljenjskimi motnjami v delovanju ščitnice'? 'Butelj' ali 'oseba z motnjami v duševnem razvoju'? Kripelj' ali 'oseba z oteženim gibanjem zaradi poškodbe'? 'Mutec' ali 'nema oseba'? 'Špeglar' ali 'slabovidna oseba' (moja kategorija, da mi ne bo kdo očital, da sem pameten glede drugih)? 'Pritlikavec' oz. 'liliputanec' ali 'oseba majhne rasti'? 'Norec' ali 'duševno bolna oseba' in 'norišnica' ali 'bolnišnica za duševne bolezni'? 'Bolnik' oz. 'pacient' ali 'hospitalizirana oseba' oz. 'klient'? 'Peder' oz. 'lezbijka', 'homoseksualec' ali 'oseba s spolnim nagnjenjem do oseb istega spola'? 'Črnec' ali 'podsaharski Afričan'? 'Indijanec' ali 'ameriški staroselec'? 'Kurba', 'prostitutka' ali 'oseba, ki spolno občuje za denar'? 'Izdajalec' ali 'domobranec'? 'Terorist' ali 'partizan'? …

Društvo Liberalna akademija je dne 20.9.2912 organiziralo in izpeljalo javno tribuno na temo "Slovenija potrebuje politično alternativo". Na dogodek so bili vabljeni ugledni člani omenjenega društva in tudi več drugih raznih doktorjev znanosti. Vabilo je bilo objavljeno in na ogled postavljeno na spletni strani Liberalne akademije. Dogodka sem se glede na seznam povabljencev z velikimi pričakovanji osebno udeležil. V vabilu je z debelim tiskom izpostavljeno (retorično) vprašanje: „Kdo ima moč ustaviti z neoliberalizmom povezano desnico?“

Britanski umetnik John Peter Berger samega sebe že nekaj časa imenuje marksist, pravi pa tudi, da je a story teller. V nekem razgovoru je rekel tole: moje branje Marxa, s katerim sem pričel že v zgodnjih letih, mi je pomagalo razumeti zgodovino, naše mesto v njej, zato mi je pomagalo razumeti tudi povezavo med človeškim dostojanstvom, prihodnostjo in pravičnostjo. Na koncu je dodal: če se ozremo okoli sebe, vidimo, da nenehno poudarjajo pomen ene same besede, ki je profit. V tej perspektivi Marx nikakor ni zastarel, ampak je bolj aktualen, kot je bil kadarkoli.

Staro reklo pravi, da so rešitve problemov pogosto največji vir težav. Reklo je dobro in preverjeno, preverimo pa ga lahko vedno znova. Na primer danes, ko pripadniki elit trdijo, da vedo, kako rešiti problem, ki ga imenujejo kapitalistična kriza. Rešitve, ki jih dnevno ponavljajo kot pokvarjena plošča, so v resnici vir težav, iz katerih se bomo težko izvlekli, če ga ne bomo blokirali. Zgodba je zelo preprosta.

Natančno poslušanje politikov in pripadnikov elit vam hitro pove, da uporabljajo zgolj nekaj izjav, ki jih vedno znova ponovijo, nanašajo pa se na krizo, varčevanje, izhod iz krize, obsojanje revolucije in komunistično mafijo, ki je kriva za vse. Vse to delajo tako zagnano in s tako ihto, da bi smeli sklepati na naravo njihovega značaja.

V postideološkem svetu, v puščavi postideološkega sveta, kot ga imenuje Slavoj Žižek, v svetu, v katerem nima ideja o koncu zgodovine nobene vrednosti več, ideologije pa so le še muzejski eksponati, seveda ne pričakujemo, da bo kak teoretik povedal, kaj naj naredimo, da bomo spremenili svet na bolje, saj nočemo več verjeti ideologom in raje verjamemo, da smo svoje usode kovači in da se odločamo o svojem delovanju kot razsvetljena racionalna bitja; morda je to ena največjih iluzij, kar jih lahko razvijejo človeška bitja.

Nihče ga še ni videl, nihče ga ne pozna, ne ve se kakšen obraz ima in če ga sploh ima, nihče ni slišal še njegovega glasu, a kljub temu je vseprisoten, vseobsegajoč in dobesedno prebiva med nami; tako v mislih, kot v besedah. Nanj se vsi sklicujejo, ga poveličujejo in mnogi ga obožujejo kot tistega, ki uravnava in uravnovesi razmerja moči. Deluje s svojo »trdo« nevidno roko, s svojo kruto neusmiljeno logiko, ter seže prav v vse pore družbenega življenja. Zanj lahko mirno trdimo, da obvladuje in kraljuje svetu. Na naša vsakdanja življenja ima velik in celo usoden vpliv, saj nas lahko kaznuje, nam sodi in obsodi brez milosti in ugovora. Se ga časti, se ga slavi in mnogim žene strah v kosti.

Velikokrat smo že slišali, da je gibanje Okupirajmo Wall Street, ki se je pričelo razvijati natanko pred enim letom, klavrno zamrlo, da protestniki niso bili uspešni, saj niso spremenili ničesar, da so premalo upoštevali te in one teoretske koncepte, da so se prehitro predali, da pravzaprav sploh niso imeli nobene možnosti, da so bili izgubljeni že na začetku, da so bili premalo artikulirani ali pa sploh niso bili, da so bili naivni sanjači, utopični uporniki, bla, bla, bla. Pa je res tako?