Ekonomisti pravijo, da se vlada ne bi smela bati ljudstva, sindikalne predstavnike pa imenujejo neki sindikalni funkcionarji. Modrost izjave je res velika, kajti oblast bi se v resnici morala bati ljudstva, ko nastopa proti njemu. In racionalno razlaganje ljudstvu, o katerem še modrujejo ekonomisti, najprej pomeni razmišljanje o neoliberalnem kapitalizmu, saj ne živimo na Luni. Lotimo se torej racionalnega razmisleka o njem.

Ko razmišljamo o reševanju današnje krize, neprestano govorimo o ekonomskih reformah. Te reforme pa so dejansko namenjene zgolj ohranjanju obstoječega ekonomskega sistema, ki sam po sebi generira krizo. Tisto, kar zares potrebujemo, niso manjši popravki sistema (čemur pravimo reforma), temveč temeljita ekonomska preobrazba

Vseeno je, kako poimenujemo današnji ekonomski sistem, dejstvo je, da je ekonomski sistem danes izjemno nepravičen, kar predstavlja brezkončen vir družbenih konfliktov ter spodkopava planetarno ekološko ravnovesje in s tem pod vprašaj postavlja dolgoročno blaginjo in celo obstoj človeštva.

Črt

Naj se končno lotimo že razčlenjenja omenjenega članka izpod peresa Engelsa, kjer omenja dopis ruskega carja evropskim kronam, ter drugih nekaj njegovih člankov o Slovenih. Pravzaprav bomo razčlenili bistvo kar štirih njegovih člankov, kjer je razviden njegov protislovenski pogled, podoben Madisonovemu, ameriškemu evgeniku, ki ga omenjahomo v enem prejšnjih delov krije. V prvih dveh člankih iz leta 1949 Engels cinično poskuša razvrednotiti Bakuninov Poziv Slovenom ob revolucionarni pomladi narodov. V tretjem članku (prevod objavljen na koncu tega dela krije) na splošno posmehljivo kritizira Slovene in njihovo vlogo v revoluciji, v zadnjem izmed štirih njegovih člankov o Slovenih (prevod objavljen na koncu tega dela krije), ki beše objavljen hkrati na obeh straneh Atlantika v dveh jezikih, v Angleščini in Nemščini, pa že skoraj panično svari pred občo slovensko nevarnostjo. Ne tiče se le velike Slovenije, pač pa posebej omenja tudi nas, karantanske Slovence. Način pisanja člankov pa nam še posebej zaradi zgodovinske distance odpira pogled na marsikatero pomembno podrobnost. Kaj je torej razvidno iz Engelsovih člankov o Slovenih?

Labor, delo, je bilo človeku vsiljeno. Že takoj po izgonu iz raja. Nekatera afriška ljudstva še danes delajo le toliko kot je nujno potrebno za vsakdanje preživetje. Razviti zahod z Evropo v kup svoj napredek in bogastvo dolgujeta delavcem vseh profilov, ki morajo delati za svoje preživetje in za ugodje lastnikov kapitala. Temu se lepše reče »dodana vrednost« le da se je ta dodana vrednost razbohotila do te mere, da je vase posesala še tisti nujni preživitveni delež delavčeve mezde. Sodobni kapitalisti imajo o sebi globoko humano mnenje in si niti za ceno enega sivega lasu ne želijo nositi nalepko »pijavk in krvosesov«.

Ukrepi, ki jih pripravlja za tukajšnje ljudstvo njegova vlada, bodo sprožili celo vrsto pozitivnih učinkov, saj vanje nihče več ne dvomi. Nekateri nepoboljšljivi uporniki bodo sicer protestirali, toda gospod Janez Šušteršič je že spravljivo rekel, pri tem pa je bil tudi nekoliko pokroviteljski, da imajo pravico izraziti svoje mnenje; torej ga bodo izrazili, karavana pa bo šla naprej, kot da je to dim v vetru.

Za otroško igro velja, da je vanjo vloženo dosti več čustev kot pameti, da njena pravila nastajajo sproti in da je igrajoči nikoli nočejo končati. Kljub temu je igra otrok čudovita in koristna priprava na njihovo odraslo življenje … ko do njega pride. Pa poglejmo, kako daleč smo s tem v Sloveniji …

Klasična teza: če delam, kar je treba (kategorični imperativ), me bo Bog morda nagradil ali pa ne (v nobenem primeru ničesar ne izgubim); če ne delam, kar je treba, bom na koncu pogubljen, ker se bom pogubil sam (torej ni pomembno, ali Bog obstaja, da bi me kaznoval, ali ne). V mojem interesu pa tudi v interesu sveta je, da delam, kar je treba, saj ne želim biti pogubljen in ne želim, da svet propade. Tako delovanje je avtentično, kar pomeni, da je utemeljeno v sebi, in ne potrebuje zunanje avtoritete.

Res imamo Slovenke in Slovenci neverjetno toleranco do »naših vrlih« politikov, ki naj bi nas predstavljali in torej delali za nas, celo v naše dobro. »Pa kaj še, lažje je verjeti v Božička«, boste rekli. In prav tu je naša največja logično-ontološka napaka v razmišljanju ter posledično tudi v (ne)delovanju, ki nas hkrati pripelje v veliko (so)odgovornost in (so)krivdo, da smo tu, kjer smo (na robu prepada) in da se nam obeta še veliko hujšega. Politiki delujejo povsem v nasprotju s plemenitim principom odgovornosti do volivcev, ki bi moral za vse veljati kot nekakšen etični zakon, in pika. Državljanke in državljani (volivke, volivci) bi morali svojo odgovornost jemati veliko bolj resno (pa se je niti dobro ne zavedamo, kaj to pomeni) ter zakaj pa ne, tudi po volitvah poskrbeti, da so tisti, ki nas prevarajo, izdajo, izigrajo in iz nas delajo norce, pošteno sankcionirani. Ne predlagam ravno uvedbo giljotine, ker nam to zgodovinsko gledano ni blizu, tudi ne grmade, ki nam je v teh krajih veliko bolj domača, ampak nekakšno stigmo, ki bi se jo bilo težko otresti brez družbeno pokore.

V kapitalističnem svetu je zelo pomembno, da so ljudje razdeljeni in razvrščeni. Razdeljeni so kot posamezniki, ki skrbijo vsak zase, čeprav se pri tem tudi družijo drug z drugim (a ne s komerkoli, da ne bo pomote), poleg tega pa so še razvrščeni glede na sposobnosti, zmožnosti, interese, osebnostne tipe, značaj, gene, okolje in podobno.

Katoliški celibat ima poganske korenine. Celibatistični predpisi glede čistosti izhajajo iz kamene dobe religiozne zavesti. Številni poganski duhovniki so se skopili, da se ne bi omadeževali s spolnostjo in bi lahko ostali čisti in sveti posredniki med ljudmi in bogom ali boginjo.

Cerkveni oče Hieronim piše v nekem spisu o tistih škofih, ki mirno prenašajo, »da so žene klerikov noseče in da otroci kričijo v materinem naročju«, takole: »Konec koncev se v ničemer ne razlikujejo od svinj«.