Osnovni naravni princip našega življenja je, o tem je veliko povedal Marx, da se lahko še tako konservativne poteze v novih okoliščinah spremenijo v revolucionarne in resnično napredne. Dialektika nazadnjaškega in naprednega je resnično zapletena in včasih zelo čudna.


V današnjem svetu je veliko mračnjaštva. Veliko je tesnobe med ljudmi, veliko je strahov. Včasih se zdi, kot da nas poganja en sam strah. Drvimo proti nekakšnim ciljem, vendar ne ustvarjamo pozitivnih vizij sveta.


Nekateri slovenski politiki skušajo z menedžerji, bankirji in lastniki kapitala, prišteti pa jim moramo še bojevnike zoper družinski zakonik, preveč oblikovati občestva. Prav zato je pomembno, da jim ponudimo v razmislek, kar sledi.

Res zanimivo in bizarno kako nespretno se vlada bojuje proti »ukradenim« posnetkom sej vlade na You Tubu, ki resnici na ljubo kljub oznaki tajnosti niso nič kaj posebnega. Komaj so jih s pravnimi sredstvi državnega aparata uspeli odstraniti, pa so že ponovno na spletu.

Moja zgodba je ob tem dogodku še toliko bolj zanimiva za analizo in vredna pozornosti, a jo v medijih seveda ne dobi. Konec avgusta sem na svojem kanalu You Tubu objavila 48 minut dolg dokumentarec z naslovom Invalidski multifunkcionar. Zmontirala sem ga iz arhivskih posnetkov Kanal-a A, Vest.si, Spletne Tv za gluhe in lastnih posnetkov, vse skupaj pa začinila z nezakonito pridobljenimi zvočnimi posnetki telefonskih pogovorov med mano in (takratnim, sedaj že pokojnim) direktorjem FIHO, g. Janezom Jugom. Nimam nobenih zadržkov odkrito povedati, da za snemanje nisem imela dovoljenja s strani sogovorca. Ti pogovori so med nama potekali v obdobju od 2009 do 2011. Zavestno sem šla v riziko ovadbe oz. tožbe, da le objavim resnico o zamolčani temi, »invalidski mafiji«, ki nikoli (hote ali nehote) ne pride v osrednje novinarsko raziskovanje, čeprav se okrog tega področja obrača veliko javnih sredstev, interesov in političnih kupčkanj. Medtem, ko so se v zadnjih letih v Sloveniji podrli že marsikateri tabuji in so se novinarji lotili številnih »nedotakljivih« baronov, pa je na področju t.i. invalidskega varstva še vedno prisotna neka bojazen, strah ali nelagodje, da bi se lotili invalidskih funkcionarjev, ki svoje pozicije spretno zlorabljajo za pridobivanje zasebnih koristi in večje moči. Po prvi objavi na You Tubu sem se s prošnjo za nadaljno objavo obrnila tudi na Požareport in Politikis, kjer so mi obljubili premislek, a nisem prejela ne odgovora in ne objave. Povezavo pa sem potegnila tudi na moj blog na MMC, kjer je prav tako bilo veliko ogledov.

Vsak človek ima nekakšen občutek volje, pa če je ta še tako majhna. Navadno zato pravimo, da imamo voljo. Toda narava volje je bistveno drugačna, kot verjamemo.

Žalostno in obenem grozljivo, da mora fant na vozičku pri svojih 26-ih letih upati in si celo želeti, da se zanj sprosti mesto v kakšnem domu za ostarele. Dejstvo, da se to kaže kot edina realna opcija za njegovo bivanjsko stisko, bi moralo pri ljudeh sprožati val ogorčenja, pristojne državne institucije pa bi morale biti pozvane na odgovornost in zagovor zaradi nevestnega dela. A saj smo v Sloveniji, kjer so nas državljanke in državljane že navadili, da je socialna država zgolj še beseda na papirju. Danijel Spasojević ima mišično distrofijo, napredujoče obolenje, zato potrebuje poleg strehe nad glavo tudi stalno pomoč oz. osebno asistenco.

Le za nekaj sekund si poskusite predstavljati, da bi bili na njegovem mestu. Ne, prav verjetno si tega ne morete niti za hip zamisliti. Tudi sama, ki imam prav tako distrofijo in potrebujem osebno asistenco 24 ur na dan, se težko vživim v vse to kaj vse Danijel preživlja (prispevek Svet, kanal A) in doživlja, ko zaman piše prošnje domovom za ostarele in trka na pristojne inštitucije.

Cesarjeva nova oblačila

Tedaj pa se je oglasil nek otrok: »Pa saj nima ničesar na sebi!« Mati mu je nemudoma pripeljala zaušnico: »Sram te bodi, kako govoriš! Ah, kaj sem storila, da sem kaznovana s takšnim pamžem?« Fant je skesano uprl pogled v tla, slavnostni sprevod pa je nemoteno nadaljeval svojo pot.


Nova slovenska vlada bo skušala reševati prihodnost Slovenije. Lepo.

Mnenje večine ljudi je, da so pravljice namenjene izključno otrokom. Lahko bi se našel tudi kdo, ki bi trdil, da so izvrstno gradivo za raziskovalce, kot so na primer etnologi, da jih zapišejo in prikažejo pestrost etnografskega in ustnega izročila. Obstajajo pa tudi entuziasti, ki pravljice uporabijo za najrazličnejše tako lingvistične, antropološke in družboslovne analize. Na žalost je teh, vsaj v knjižni obliki, izredno malo. A to naj nas ne odvrača od poskusa, da podamo naš skromni prispevek in pobliže pogledamo, kaj vse nam pravljice ponujajo.

Še nikoli nismo toliko skrbeli o etiki kot danes, ko etične norme postajajo razprostranjen inštrument samoregulacije že večine pomembnejših institucij in poklicev. Živimo v hiperetičnem času, a obenem v prostoru vakuuma vrednot, ki ga ustvarja razkroj centralnih vrednot naroda, vere, ideologije ali pozitivističnega znanja. Tako družba kljub svojim prizadevanjem ne postaja bolj etična ampak se močno povečuje le razkorak med njenimi načeli in praksami.
Etika kot pojem zadeva načela o dobrem in zlu, zakaj v skupnosti veljajo nekatere stvari za dobre, poštene, pravilne, druge pa za nemoralne (Kos Grabar, 2001; Dragoš, 2008). Etika ima opraviti s presojo dobrega, skupnost ali družba pa je sistem, ki ga ne oblikujejo le silnice dobrega in so presoje o tem kaj je dobro v družbi radikalno različne.
Družba tudi ni takšna, kakršna je, objektivno, ampak je politični konstrukt, zato družbena resničnost ni objektivno dana, ni realna na logičen način ampak je realna na konstruiran način. Družbene ureditve na primer okvirov razumevanja tega kaj je dobro so take, kot se dogovorimo, da so, pri tem upoštevaje vse, kar je za tak dogovor že naprej določeno.
Skratka, mnenja o tem kaj je dobro, so močno različna in to na nek poseben način: so enako dobro utemeljena, legitimna in globoka, ker se tičejo presoj, ki imajo za njihove nosilce univerzalen pomen. Torej so nasprotujoče vizije družbenih konstruktov nujno nepremostljive, nerazrešljive in smo prisiljeni živeti z njimi.
Še več, kot se izkaže po tehtnem premisleku so nasprotja izhodišče za oblikovanje vsakega racionalnega modela demokratične družbe. Družbeni konstrukti so kot razrešitve teh nasprotij nujno drugačni od tega, za kar se zavzemajo njihovi protagonisti posamično. Družba potem ni enostavno načrtni konstrukt ampak razrešitev, umeščena nekje vmes med tistim, za kar se zavzemajo sodelujoči – je emergentni rezultat presečnega usklajevanja opozicijskih zavzemanj. Analogno etika na višji ravni ni posplošenje neke posamične etike ampak je emergentni rezultat usklajevanja nasprotnih etičnih sistemov.
Za vrednotenje javnih zadev kot konstruktov je etična nepristranskost tako pomembna, kakor je v znanosti pomembna objektivnost. Pri tem pa je treba upoštevati, da je način zagotavljanja etične nepristranskosti v vrednotenju povsem drugačen od načina zagotavljanja znanstvene objektivnosti. Posledično je treba v vrednotenju družbeno konstruiranih pojmov dosledno razločiti ukvarjanje s tem kar je res in prav od tega, kar je dobro. Etike ni mogoče zagotavljati po poti resnice in normativnih presoj, če je ta (resnica ali norma) mišljena kot ena sama in edino veljavna, ker koncept dobrega ni homogena kategorija.
Uresničevanje etičnih načel je danes v praksi večinoma povezano s predpisovanjem in spoštovanjem etičnih kodeksov ravnanj, se pravi na normativen način. Obstajajo različne vrste etičnih kodeksov, ki so po svoji naravi ekskluzivni. Vsebinsko najožji so »moralistični« kodeksi, ki predpisujejo poklicne lastnosti pri izpolnjevanju predpisanih standardov na področjih delovanja ustanov, ki imajo formalizirane in standardizirane naloge. Primer sta etična kodeksa revizorjev ali statistikov. Naloga tistega, ki vrednoti politike, s stališča naloge same ni tako enostavna kakor naloga, vzemimo, statistika ali revizorja, ki pri svojem delu, če poenostavimo, samo sledita statističnim ali revizijskim pravilom, ki so natančna in nedvoumna. Pri vrednotenju politik se evalvator ne more zanesti na tako trdne opore kakor znanstvenik, revizor, računovodja ali statistik. Osnovna lastnost tistega, s čimer srečuje vrednotenje javnih zadev, je neenotnost objektivnih podlag vrednotenja zaradi heterogenosti perspektiv družbene realnosti (inkomensurabilnost znanja iz Kuhnove »Strukture znanstvene revolucije«; 1970).
Zato so etični kodeksi evalvatorjev praviloma tehnično manj zavezujoči. Ameriški etični kodeks evalvatorjev je vodilo ravnanj pri izvajanju poklica in zato v ospredje postavlja poslovno etiko in poklicni odnos evalvatorjev do naročnikov. Tovrsten kodeks najbolje rabi za potrebe samoregulacije industrije evalvacijskih storitev. Spet drugače usmerjen je avstralsko-azijski etični kodeks evalvatorjev, ki določa le dolžnosti in pravice članov in članic društva evalvatorjev in potemtakem poudarja odnose pripadnosti in interna vprašanja razmerij, ki sledijo iz članstva v poklicnem združenju.
Primer priča, da obstaja veliko samostojnih in značilno različnih etičnih standardov, več pristopov k urejanju etičnih vprašanj in tako tudi več načinov in nivojev etične obravnave. Posebej se težke etične dileme praviloma ne porajajo le v okviru enega etičnega sistema ampak najhujši zapleti, ki iz etičnih razprav ustvarjajo kompleksna vprašanja nastanejo, ko smo soočeni s trkom enako veljavnih, vendar nasprotujočih etičnih sistemov (Dragoš, 2008). V tem primeru ni več dovolj pasivno slediti etičnim normam in zato tudi ni več mogoče v naprej zagotavljati etičnega ravnanja le na normativen način.
Neka etika ne more biti v izvirnem pomenu etična, če je zaprta sama vase, kot je normativna etika. Pri vrednotenjih kompleksnih družbenih pojavov imamo vedno opraviti z različnimi normativnimi sistemi, ki so enako relevantni za presojo in ki jih moramo hkrati upoštevati. Etične dileme vrednotenja zadevajo prav to, kako nepristransko upoštevati različne normativne sisteme, ki neko etiko prevedejo v pravila delovanja. Pravila ravnanja in obnašanja so izvedena iz etičnih presoj in ne narobe, zato jih nanje ni mogoče omejiti. Tako, zgolj kot primer, potrebujemo oba, tako etični kodeks zdravniškega poklica kot etični kodeks zdravstvenih institucij kot etiko varovanja pacientovih pravic. Vsak aspekt pokriva svoj vidik etike na področju javnega zdravja, noben med njimi pa ni splošnejši od drugih (Macur, 2008), vsak je veljavnejši le na svojem področju nanašanja. Izziv etične nepristranskosti v presoji javnih zadev je torej vse prej kot lahek.
Ko imamo opraviti z nasprotujočimi etičnimi presojami je treba razmišljati na metaetični ravni (gl. Reamer, 1990). Ne gre nam več zgolj za to, da bi razrešili konkretno moralno dilemo v posamičnem primeru, ampak da bi poleg tega izboljšali razumevanje možnosti za ravnanje v moralno obarvanih situacijah.
Metaetični pristop je možen s presečno obravnavo inkomensurabilnih etičnih norm. Vzemimo primer na področju vrednotenja politik: kadar zaradi kompleksnosti problema ne moremo opredeliti optimalnega vladnega ravnanja, mora merilo ocenjevanja nekega vladnega ukrepa postati drug vladni ukrep, na primer skladnost ali sinergija med obema ukrepoma (Schnellenbach, 2005). Po tem torej ni najboljša tista politika, ki ima najbolj pozitivne primarne učinke, ampak šele tista, ki ima najbolj ugodne posredne učinke na »druge«, ki so zanjo sicer stranskega pomena, se pravi glede na sekundarne učinke.
Vsaka metaetična dilema dopušča različne možnosti razrešitve. Najbolj nepristranska bo tista, ki bo najbolj presečna med vsemi relevantnimi udeleženci, ki se jih konkretna presoja tiče. Presečna razrešitev je kot nediskriminatorno možna šele, ko so obenem upoštevani kot enako veljavni in konstitutivni za razrešitev vsi sodelujoči raznorodni etični sistemi, vzemimo tako zdravnikov kot pacientov. Vendar pa je presečna razrešitev sprejemljiva le pod sočasnim pogojem enakega upoštevanja vseh prepletenih etičnih sistemov. Etični sistem zdravnikov ni veljaven zgolj glede na to kako dobro služi vrednotam zdravnika ampak enako tudi glede na to, kako dober je za pacienta. In obratno, etični sistem pacienta ni veljaven le toliko kot služi njegovi perspektivi v neki dilemi, povezani z njegovim zdravljenjem ampak enako tudi kako dobro upošteva to, kar se zdi primarnega pomena zdravniku.
Tako je z metaetično obravnavo treba doseči ravnovesje med uveljavljanjem principielnih etičnih razlik na eni strani in neprincipielnih ujemanj v zadevah konkretne dileme, ki so s stališča vsake sodelujoče etične norme sekundarnega pomena (Radej in dr., 2011).
Uporabljeni viri:
Dragoš S. 2008. Metaetika v socialnem delu, v Radej B., "Poklicni etični kodeksi med načeli in prakso", Poročilo z javne okrogle mize Slovenskega društva evalvatorjev, Ljubljana, 24 str., http://www.sdeval.si/Publikacije-za-komisijo-za-kodekse-in-standarde/Okrogla-miza-Etika-vrednotenja.html, [XII/2008]
Kos Grabar J. 2001. Etične razsežnosti polemike o preureditvi Slomškovega trga v Mariboru v letih 1995 – 2000, rokopis, 11 str.
Kuhn, T.S. 1970. The Structure of Scientific Revolutions. Chicago: The University of Chicago Press, 210 pp., http://sciencepolicy.colorado.edu/about_us/meet_us/carl_mitcham/courses_taught/5110/classic_sts/structure_of_scientific_revolutions.pdf, [VII/08].
Macur M. 2000. Vpliv privatizacije na kakovost zdravstvenih storitev – evalvacija z vidika uporabnika. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, doktorska disertacija, 297 str.
Radej B., M. Golobič, M. Macur, S. Dragoš. 2011. Vrednotenje politik: obzorja nove miselnosti. Spremna beseda Darko Štrajn, Ljubljana: Vega, 248 str.
Reamer F. G. 1990. Ethical dilemmas in social service. New York: Columbia University Press.
Schnellenbach J. The Dahrendorf hypothesis and its implications for (the theory of) economic policy-making. Cambridge Journal of Economics, 29/6(2005):997–1009.