Današnja stavka ne bo plačana, poudarja že nekaj čas JJ. V očeh vlade namreč ni niti smiselna niti koristna, kajti čez nekaj mesecev bo položaj v državi še težji in cena, ki jo bomo morali plačati, bo še višja. Vlada mora varčevati, pa naj stane, kar hoče.

Zares pomembni so namreč ljudje, pravi David Harvey. Vse drugo (denar, bogastvo, dobrine) je manj pomembno. Pomembno je, kar imajo ljudje med seboj in kar bi še lahko imeli. Oni imajo sicer denar in dobrine, saj je to nesporno, toda resnično moč imajo ljudje, ne Oni. Z denarjem lahko kupijo medije, politike, menedžerje, lahko kupijo karkoli, vse dobrine tega sveta, le ljudi ni mogoče kupiti. Prav zaradi tega so ljudje največja dobrina, saj ta preprosto ni naprodaj, čeprav jo je v kapitalizmu mogoče nenehno izkoriščati in izčrpavati.

REFLEKSIJA OB VELIKONOČNIH PRAZNIKIH

Bistvo obhajanja praznikov je ozaveščanje efektov/principov dogodkov, ki so se v neki preteklosti zgodili in pustili pečat v človeškem življenju in ki se ob takih trenutkih vedno znova poustvarjajo. Tako sem (na Veliki četrtek – dan, ki je prej) razmišljal o pomenu dveh izstopajočih krščanskih praznikih, t.j. Božiču, kot utelešenju božanskega principa v človeško materialno telo – princip kreacije, in posledične transformacije umrlega, minljivega človeškega telesa v večno »kristično« (ne vem, kako naj to drugače poimenujem) telo – princip evolucije. Seveda, gre za osebno refleksijo, ki ima z dejanskim stanjem lahko neko povezavo ali pa tudi ne.

Kako bi izgledalo, če bi starši in učitelji preživeli dan v koži otrok? Poglejmo! … Potrebovali bi nekaj policijskih ali vojaških specialcev, nekaj povprečnih, torej dolgočasnih in neživljenjskih univerzitetnih profesorjev poljubne smeri, nekaj prostovoljcev, najbolje otrok, in stavbo, recimo kak ograjen hotel, kjer bi se vse skupaj dogajalo.

V klasičnem delu z naslovom Psihopatologija in politika, ki ga je spisal znameniti ameriški politični znanstvenik Harold L. Lasswell davnega leta 1930, beremo tudi tole: Politična prizorišča zlahka postanejo kraji, kamor se premeščajo (displacement) zasebne psihične motnje. Razloga sta vidnost javnega političnega diskurza in konfliktov ter nejasnost simbolov, uporabljenih v političnih sporih, ki so zato priročni objekti, v katere je mogoče premeščati nezavedne afekte.

Kapitalizem ni pravičen. To je vse, kar moramo o kapitalizmu vedeti, da smo lahko prepričani, da se ga moramo znebiti. Do tega spoznanja pa dejansko sploh ni tako lahko priti, kot se morebiti zdi na prvi pogled. Marx je za to krivil blagovni fetišizem in prav je imel. Vsi namreč »vemo«, da je kapitalizem nepravična družbena ureditev, ki je v svojem jedru izkoriščevalska.

Na začetni ravni samoniklo gledamo v svet. Ta se pojavlja pred našimi očmi. Naš pogled je tak, da ga hočemo ohraniti. Torej verjamemo, da bi moral biti svet, ki ga vidimo, še naprej tak, kot ga vidimo. Imamo močan interes, da ohranimo svet pojavov za pogled, za katerega verjamemo, da je naš. Obenem verjamemo, da je pogled nevtralen, da ni posredovan z ničimer, da je svet preprosto tak, kot ga vidimo, zato tudi verjamemo svojim očem in hočemo gledati še naprej tako, da bomo zadovoljni, da bo naš pogled pomirjen in da se ne bo zgodilo nepričakovano.

Živimo v času, ko bojda primanjkuje alternative. Ljudje včasih rečejo, da bi bilo čisto drugače, če bi državo vodil kdo drug (namesto teh, ki so nam – mimo volje večine – zavladali sedaj). Morda se ne motijo. Vendar pa je bolj pomembno najbrž čisto nekaj drugega: to, da alternativo še vedno iščejo v političnih strankah, ki so (domnevno) nasprotne vladajočim, oziroma v t. i. opoziciji. Potem se pojavi razočaranje in občutek nemoči. (T. i.) »levica nas je pustila na cedilu« -- kar naj bi bil dokaz, da alternative zares ni. Toda ali v tem primeru alternativo iščejo na pravem kraju? Če naj bi gospodje, ki so sestavljali prejšnjo vlado, pomenili alternativo, kako to, da postaja vedno bolj jasno, da v resnici med njimi in nekdanjo opozicijo, sedanjo pozicijo, ne obstaja nikakršno nasprotje, temveč kontinuiteta, da gre torej za gladek prehod od ene politične opcije k drugi (saj oboji ponujajo nekaj na moč podobnega)? Ob tem govoriti o levici, ko govorimo o gospodih, kot so Pahor, Janković, Golobič – mar ne spominja to na neko že kar slaboumno šalo? Reči, da je Pahor človek levice je žalitev za vse, ki so se v imenu levičarskih idej v preteklosti borili za vrednote, kot so solidarnost, enakopravnost, demokracija (če spomnimo samo na Roso Luxemburg in Antonia Gramscija, ki sta do zadnjega diha vztrajala v svoji brezkompromisni drži v boju za demokracijo – le kje bi kaj takšnega lahko zasledili pri nekdanjem premierju in njemu podobnih?).

Sklep in Dodatek (Pismo papežu)

Sklep

Danes imamo doma torej podobne težave z državno upravo, kot v Indiji. Med indijsko okupacijo in kolonizacijo so namreč Angleži vzpostavili imperialni birokratski aparat, sestavljen iz podkupljenih, oziroma Britaniji zvestih Indijcev, ki je omogočal najbolj učinkovito izkoriščanje Indije s strani Britanije. Ob odhodu Angležev je celotna državna struktura ostala enaka in njen poglavitni smisel je ostal izsesavanje preostalih Indijcev, dolžnih plačevati požrešni birokratski sistem, ki je postal samemu sebi namen, oziroma je z raznimi mednarodnimi pogodbami še vedno ostal vezan na ukaze iz imperialne tujine.

Socialna država je družbena ureditev in hkrati proces, ki se je začel v 19. stoletju ter v 20. stoletju ustvaril družbe, ki so prvič v zgodovini človeštva temeljile na vzajemnosti, solidarnosti in pravičnosti. Seveda idealne socialne države ni in niti ni potrebe, da bi bila; socialna država je lahko samo družbeni proces, v katerem posamezniki, skupine in institucije neprestano eksperimentirajo, razvijajo in iščejo nove poti, ki jim je skupno prizadevanje za splošno blaginjo, pravičnost, svobodo in razvoj celotne družbe.