Nobenega dvoma ni, da je letošnje poletje privilegirani trenutek za razmišljanje o komunizmu; zgodovina bo to dodatno potrdila za nazaj. Privilegij namreč pomeni, da lahko naredimo nekaj zares vrednega in dobrega. Morda je res, da ljudje premalo berejo in razmišljajo, toda to nas ne more ovirati pri lastnem branju in razmišljanju. In skladno s Kantovim imperativom lahko prebrano in premišljeno povemo še na glas in javno. V tem je privilegij, ki se mu ne bi smel odreči noben človek, ki je zmožen za razmišljanje, zmožen pa je vsakdo.

Poskusi evropskih političnih in ekonomskih voditeljev, da bi poenotili evropsko finančno politiko, je nevaren proces, ki ima lahko zelo hude posledice. Ne gre samo za finančno povezovanje, temveč za proces popolne izgube politične in ekonomske suverenosti posameznih držav. S tem postaneta demokratična ureditev držav in njihova ekonomska neodvisnost samo “lupina” brez kakršnekoli vsebine.

Državni zbor je konec leta 2011 z ustavno večino potrdil spremembe Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (ZRPLS). To je bilo storjeno zaradi številnih netransparentnih ter diskriminatornih dogajanj pri delitvi sredstev ter nedopustne kolizije interesov v samem Svetu FIHO ter v drugih njegovih organih odločanja.

Zato je že na začetku tega mandata (obdobje 2012-2017) potrebno postaviti povsem drugačne temelje dela in dogovarjanja, ki slonijo na načelih gospodarnosti, smotrnosti, transparentnosti, ki upoštevajo načelo nezdružljivosti funkcij, nediskriminatornosti in načelo o pravični porazdelitvi namenskih sredstev FIHO po enotnih in jasnih kriterijih med vsemi upravičenci. Prekiniti je potrebno s staro prakso »zgodovinskih zaslug« posameznih organizacij, s prakso delitve invalidskih sredstev za zaprtimi vrati v Izoli, kjer so nekatere organizacije popolnoma izključene sogovornice, s prakso klientelizma in nepotizma, izsiljevanja in pogojevanja, ki je v preteklih mandatih veljal za zmagovito strategijo upravljanja in uzurpacije nad javnimi sredstvi FIHO. Predvsem je potrebno postaviti jasna merila in pravila za ocenjevanje kvalitete programov[1] in učinkovitosti le-teh z vidika vpliva na posameznikovo neodvisno življenje ter izenačevanja možnosti. Primerljivi programi morajo biti ocenjevani na enak način in ne po t.i. indeksaciji, kjer imajo tisti, ki že prejemajo največ, avtomatično višje letno povečanje sredstev, ne glede ali se njihovi programi sploh izvajajo, ali so obiskani, ali so kvalitetni, dejansko potrebni in ali jih članstvo sploh koristi oz. potrebuje.

Kadar je govora o dolgu, nam raznorazni strokovnjaki vedno postrežejo z nepredstavljivimi številkami. Te številke lično razporedijo med besede v neoprijemljive povedi, ki se navezujejo na same sebe. Novinarji jim pri tem držijo štango. Star slovenski običaj je, da se modrost izšolancev meri s stopnjo njihove nerazumljivosti. Toda, a se moramo sprijazniti s tem, da je zadeva za navadnega smrtnika pretežka? Ne vem, kako je z vami, ampak jaz se ne bom!

Ko se ljudje očitno ne prenesejo (več), ko se ne morejo niti pogovarjati, ko torej samo še lajajo drug na drugega in se ne želijo gledati niti trenutek, je najbolje, da gredo mirno narazen. Zlasti je dobro, da se ne sprenevedajo, da so drug drugemu konstruktivna kritika, če se srečujejo na primer v parlamentu, saj preprosto niso.

V zadnjem času se je v žargonu vladajočih uveljavil neki izraz, ki je pogosto uporabljen, ko se govori o vladnih ukrepih ali tudi o ukrepih delodajalcev, ki delujejo v skladu z direktivami vlade. Ta izraz je »racionalizacija«. Na prvi pogled gre za nekaj pozitivnega, nekaj, kar bi si nemara zaslužilo našo polno podporo. Človek bi najprej pomislil, da gre za nekaj, kar je v tesni zvezi z rabo razuma.

Ko JJ razlaga, da država nima denarja za izbrisane, da ga ne bo imela, ker je pol milijarde torpedo v slovensko ekonomijo, in se tako rekoč požvižga na sodbo evropskega sodišča, ki državi nalaga plačilo odškodnin, ima na obrazu nenavaden izraz, ki bode v oči prav kot presežek nad hladnim ugotavljanjem dejstev. Bodite pozorni: poteze so trde, pogled je strm in nekoliko depresiven, usmerjen ponižno navzdol, če pa gleda naravnost v kamero, je očitajoč. Drža telesa je sklonjena, glas je globok in odločen, v njem je čutiti moralistični prizvok, zato ima človek občutek, da premier bodisi pridiga bodisi grozi – seveda je možno tudi oboje sočasno.

Odnos človeške družbe do oblečenosti je najbolj očiten dokaz njene bolnosti. Tudi najustreznejša vzgoja otrok ne more mimo tega, da v tem oziru ustvari nevrotike, v splošnem pa se pričakuje, da bodo do tega pojava razvili družbeno sprejemljiv psihotičen odnos.

Današnji kapitalizem zelo potrebuje države in oblastnike. Svobodni trgi ne obstajajo. Kapitalizem ne potrebuje svobode. Potrebuje oblastnike in prestrašene ljudi, ki so čim bolj nevedni. Pozabite na družbo znanja. Pomembno je samo tisto znanje, ki ga potrebuje kapitalizem in je profitabilno. Vse drugo je nepomembno. Aroganca kapitalizma je velika, saj potrebuje države, da ga varujejo in rešujejo. Varujejo ga celo pred njim samim, saj je njegova narava predatorska in avtodestruktivna.

Neznosna lahkotnost, s katero v teh dneh razglašajo rdečo zvezdo za simbol totalitarizma, vsekakor bije v oči in terja komentar. Še bolj bode (nekoliko starejša) trditev, da sta komunizem in marksizem mrtva. Pisec teh vrstic je na primer zelo živ in tale zapis je vsekakor marksistični. In vsega skupaj bo v prihodnje še več. Ali kot je rekla Hudabivška Meta v Samorastnikih svojim pankrtom: danes vas je malo, toda čez leta vas bo zelo veliko.