Človek z vsaj trohico inteligence se te dni sprašuje, kaj je narobe s predstavniki vlade. Oni dan je tako nekdo na ulici pripomnil, da je JJ psihotičen, drugi pa ga je popravil, češ da je verjetno mislil, da je psihopat. Klinične diagnoze so seveda del vsakdanjega žargona, zato ne povedo dosti, je pa pomenljivo, da ljudje razmišljajo, da je z vlado nekaj hudo narobe. Kako se torej razvija zgodba?

Duhovno zdravje Slovencev in Slovenk je (vnovič) na resni preizkušnji. Ne ogroža ga zgolj JJ s svojo vladno ekipo, ogrožajo ga tudi sami prebivalci te države. V nedeljo se bo na referendumu že pokazalo, kako znajo sami poskrbeti zanj.

Ljudovlada

Najprej na kratko ponovimo, kaj ugotovihomo o pojmu Velika Slovenija. Ta pojem torej obstajaše še vsaj pred 150 leti, pomeniše pa združitev vseh slovensko govorečih narodov, s čimer beho mišljeni tisti narodi, katerim pravimo danes slovanski. Takšno gibanje beše v sredi 19. stoletja eno izmed ključnih velikih družbenih dogajanj in njegovi največji sovražniki beho v Vatikanu ter na evropskih dvorih, poleg tega pa še v nemškem komunističnem gibanju. Središčna politična osebnost tega velikoslovenskega gibanja v 19. stoletju beše Rus Bakunin, središčna jezikoslovna osebnost pa naš - karantanski Matija Majar Ziljski. Velikoslovensko gibanje namreč vsebovaše svojo politično in svojo jezikoslovno težišče. To gibanje iz srede 19.stoletja pa beše dejansko potomec reformnega gibanja iz 16. stoletja, ko beše jezikoslovno težišče zbrano v Trubarjevem moštvu, politično težo pa nosiho kranjski, štajerski in koroški deželni zbor. Največji sovražnik velikoslovenskega gibanja v 16. stoletju beše katoliška cerkev, ki književno dejavnost prepovedaše in knjige zažigaše. . . Tudi to velikoslovensko gibanje pa beše potomec cerkvenoslovenskega gibanja iz 9. stoletja, ko kot jezikoslovno težišče delovaho učenci Cirila in Metoda, politično težo pa nosiho Moravski knez Rastislav, Karantanski knez Kocelj ter do neke mere tudi bizantiski cesar Mihael II, ...in začuda celo papež Leon II.! Zdi se torej, da Rim takrat še ne beše tako neusmiljen nasprotnik Velike Slovenije, a to seveda beše zgolj iz političnih odnosov z Bizancem, saj ob prvi priložnosti – ob Metodovi smrti, ukazaše brezpogojen odpoklic njegovih učencev in v Pragi namesto slovenske, ustanoviše katoliško škofijo. In že v 11. stoletju pa spodbujaše Bretislavovo sekanje svetih dreves stare vere in izgon pravoslavja. Še toliko jasneje se Rim opredeliše v 19. in 20. stoletju, in sicer ostro nastopiše proti socializmu Bakuninovega tipa ter se v tem konfliktu odločno postaviše na fašistično stran.

Dr. Spomenka Hribar v pogovoru z Vojkom Flegarjem, julij 2011 (iz knjige »Svet kot zarota«, Ciceron)

Če smo torej nekoč imeli revolucijo, ki je trajala, vzporedno z njo pa nenehno diferenciacijo, potrebujemo zdaj, če prav razumem vaš očitek Janši, ob nedokončanem osamosvajanju in kulturnem boju še nekakšno neprestano čiščenje narodovega telesa?

Primer družine Vaskrsić je dejanska in simbolna točka, ki zahteva, da marsikaj premislimo na novo. Nekatere stvari po tem primeru preprosto ne držijo več oziroma niso več enake kot prej. Če je doslej veljalo, da ima država svoje represivne in ideološke aparate (glej: Louis Althusser), ki omogočajo nadvlado in oblast družbenih elit, potem zdaj lahko trdimo, da država postaja samo še represivni aparat kapitala.

1.0 – Čustvena odtujenost od narave

Najprej je bila narava. Kot njen del smo se razvili ljudje in se še razvijamo. Naši predniki pa so se že zdavnaj odločili, da ljudje nismo del narave, ampak nekaj drugega, posebnega, edinstvenega.

Katoliška korporacija ima seveda močan interes, da pridobi za svojo stvar čim več vernikov, ki so lahko tudi duhovni vojaki, kot pravijo organizatorji kampov v ZDA, kamor vabijo otroke že v najbolj rosnih letih in se ne sprenevedajo, da se bodo otroci pozneje borili zoper muslimanske vernike oziroma vojake. Tako delovanje od korporacije tudi pričakujemo. A v Sloveniji je vendarle bistveno drugače.

Ko Zoran Janković te dni vabi politične stranke k oblikovanju leve opozicije (ta se kajpak lahko imenuje tudi kako drugače, saj ni vgravirano v granit, kaj pomeni leva opozicija ali opozicija z leve), dobi navadni smrtnik za kratek trenutek vtis, da se bo morda zaradi tega v Sloveniji končno kaj pomembnega premaknilo na bolje in da nas ne bo več zgolj strah tega, kar napoveduje desna oblast in po kapljicah spušča v javnost grozilna sporočila, da bi se ljudje počasi navadili na vse hudo, kar jim pripravlja, kar pomeni, da jih pogojuje po načelih, ki jih je nekoč artikuliral ruski psiholog in nevrofiziolog Ivan Pavlov. Seveda lahko dvomimo, da se bo zgodilo kaj takega, na kar bi lahko sklepali na podlagi Jankovićevega poziva, kajti za resnično spremembo bi moral biti poziv bistveno drugačen.

Zadnje zatočišče človeka je njegova misel. In če ta temelji na zdravem razumu, ti to zatočišče nudi vsaj dostojanstvenost, če ga že ne moreš pojesti ali si z njim kupiti klobaso. In prav zdrav razum se človeku spodnaša skozi dogme, religijo, tradicijo in še z vrsto stvari s skaljenim razumom, ki jih neusmiljeno podpihujejo religija, mediji, politika, žal tudi znanost.

Dobro in zlo je že ena od stvari, ki jo je človek sprejel kot neispodbitno dejstvo. Pa je temu, namreč, da v osnovi obstajata dobro in zlo, res tako?

Če želimo prave ekonomske spremembe, moramo stopiti iz okvirjev, ki nam jih postavlja sodobna ekonomska “znanost”. Ekonomsko znanost pa moramo postaviti v narekovaje, ker se (zavestno) ukvarja zgolj z enim delom celotnega ekonomskega področja – s tržno ekonomijo. Vse ostalo preprosto ignorira. To je natanko tako, kot če bi astronomi preučevali zgolj polovico vesolja.