Prizadevanje za obnovitev normalnosti je danes najbolj radikalen možen odgovor na kaotične razmere, ki jih s seboj prinaša podiranja temeljev vsega, kar je desetletja in stoletja veljalo za normalno, zdaj pa je v seriji sistemskih kriz zadnjih dveh desetletij, od padca berlinskega zidu leta 1991 do padca Wall street v letu 2008, razkrinkano v vsej kulturni omejenosti svojega pogleda na svet v obče in na družbo prav posebej. Zidovi so porušeni, veliko vprašanje zdaj tako ostaja ali je res še naprej smiselno vztrajati na razbijanju ruševin starega reda. Družbena kritika v razmerah, ko je obstoječa politična ureditev kot takšna in v veliki večini družbe, v 99 odstotkih, prepoznana kot nevzdržna, zagrize v do konca oglodano kost in se kvečjemu pretvori v mimimalistično socialno leposlovje. Lahko se zgodi, da bo naslednja družbena pomlad ostala, če parafraziramo Rachel Carson (1962), nema, herojsko udrihanje po ruševinah razsvetljenskega zahodnega imperija ne bo prav nič spremenilo.

Ko nasprotniki družinskega zakonika zagovarjajo otrokove pravice, navadno simptomatično spregledajo logiko družinskega nasilja, zaradi katerega najbolj trpijo prav otroci. Spravljajo se nad geje in lezbijke, ker domnevno ne morejo odigrati vloge očeta in matere, ničesar pa ne rečejo o nasilju empiričnih očetov in empiričnih mater, zaradi katerih trpi ogromno otrok v slovenskih družinah prav ta trenutek.

Mislimo lahko samo v jeziku, ki nam omogoča razmišljanje; seveda mislimo tudi z njim. V njem pa lahko mislimo tudi proti njemu in iluzijam, ki jih omogoča z našo pomočjo. Če hočemo biti svobodni, to pa tudi moramo biti, saj je zahteva po svobodi imanentna, moramo znotraj jezika in z njim misliti tudi iluzije, za katere vselej poskrbimo sami.

Prijatelji Danijela Spasojevića ne bomo dovolili podlega načrta, ki ga Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, v sodelovanju z Društvom distrofikov Slovenije in Inštitutom za rehabilitacijo pripravljajo zanj. Preprosto ga hočejo pospraviti na negovalni oddelek v bolnico na Ptuju! Oprostite za skorajšnje zavajanje; so tako dobrohotni in prijazni, da so mu ponudili celo več možnosti izbire kraja začetka svojega konca; še negovalni oddelek v Novi Gorici ali pa lahko izbere znano hiralnico za neperspektivne invalide (tudi distrofike) Zavod Prizmo v Ponikvah, pa še nekaj drugih domov za ostarele ima na izbiro.

Danijel je preveč glasen in kritičen, zato ga je čim prej potrebno spraviti iz Ljubljane, daleč stran od novinarjev, ki so končno začeli vrtati in raziskovati gnilo resnico invalidskih tajkunov. Stran od prijateljev in aktivistov, ki ga močno podpirajo, saj v njem vidimo simptom celotne družbe v kateri se dostojanstvo posameznika zlahka potepta.

Krščanski fundamentalizem ne pomeni, da zadrti, napol blazni in slabo artikulirani verski navdušenci silijo druge ljudi, naj sprejmejo njihovo religijo kot najboljšo na svetu. Resnica fundamentalizma je precej bolj prozaična, obenem pa je tudi nevarnejša. Zakaj je tako?

Nasprotniki družinskega zakonika morda verjamejo, da imajo v rokah dobre argumente, vendar jih nimajo, kot sem že pokazal v prejšnjih zapisih. Vse skupaj pa je zanje še veliko slabše, saj se postavljajo v položaj arogantnega človeka, ki si jemlje pravico do presojanja, kdo lahko vzgaja otroke in kdo ne. Če bi bili dosledni, bi seveda morali preveriti čisto vsakega roditelja. Nekaj takega so nekoč že poskusili narediti nacisti, pa se jim ni izšlo.

Če ni boga, ni svobode. Ker sem svoboden, bog nujno je.

V prid odsotnosti ministrstva za kulturo sem leto nazaj pisal na drugem mestu, in tisti zapis je danes še bolj na mestu, kot je bil takrat. Zdaj, ko sem nekoliko starejši, bolj izkušen in moder, ga lahko še malček razvijem. S tem izkažem tudi kanček dojemljivosti za modne smernice v kulturi, ki zadnja leta narekujejo predvsem nategovanje in prežvekovanje ustvarjalnih del preteklosti. Torej:

Perma-kultura II.

ali

Tako poglobljena razčlemba kulture, jezika in naroda, da od njih nič ne ostane

Kdor uporablja razum, ne mistificira sveta in tega, kar je v njem. Ne pristaja na to, da je svet lep, ker ne vidimo dreka, ki ga vsak dan proizvajamo, in smeti, ki sproti izginjajo in se kopičijo nekje daleč proč od naših oči.

Otroke lahko vzgaja vsakdo, saj nihče ne more hoditi od hiše do hiše in preprečevati staršem vzgajanja lastne dece. To pa še ne pomeni, da jih vsakdo tudi zna vzgajati. Tako kot mora avtomehanik vedeti, kako popravljati avtomobile, mora vzgojitelj vedeti vsaj to, kaj vzgoja sploh je.