Zgodba o Sidarti je prigoda o iskalcu resnice. Princ, ki živi na dvoru, obkrožen s srečnimi, zdravimi in mladimi ljudmi, občuti hrepenenje. Kam ga bo pripeljalo, čemu ga muči in mu drobi kristale sreče po katerih hodi? Blišč dvora, okusno in mamljivo obložene mize, glasba, ki boža srce, borilne veščine, namenjene le vzbujanju teka in ne resničnemu boju, lebdenje v objemu podarjene ljubezni - vse to ne potolaži njegovega duha. Mora obstajati še kaj na tem svetu za kar je vredno živeti, si misli zdaj že na pol zrel mož pri tridesetih.

Pomlad je kajpak že sama po sebi nekaj novega, svežega in obetavnega, je nov začetek po dolgi in mrzli zimi, zato je nova pomlad posebna. Včasih je namreč nov začetek zares povsem nov in zelo drugačen od vsega, na kar smo navajeni.

Kdor ne skrbi, kako se razrešujejo javne zadeve, se bo moral sprijazniti s tem, je menda rekel Platon, da mu vladajo hudobci.

V vsakdanjem pogovoru pogosto rečemo, da so sedanje razmere nesprejemljive, ker so se poslabšali socialni pogoji življenja, od povečanja neenakosti do nezaupanja. Večina ljudi nima več občutka, da živi dobro – celo v Nemčiji, ki je ne pretresa kriza za krizo, ker je uspela uveljaviti bolj odgovoren razvojni model od večine drugih.

V izvrstnem filmu z naslovom J. Edgar, ki ga je pred kratkim režiral Clint Eastwood, v nekem trenutku agent reče direktorju FBI, ki je prav J. Edgar Hoover, da vendar preiskujejo ideje, in ne zločina, direktor pa mu mirno odvrne: če so ideje nevarne, so že zločin. Ko torej preiskujejo ideje, preiskujejo zločin, kar pomeni, da je avtor idej že zločinec.

Še ena v seriji novic, ki gredo mimo naših ušes, govori o smrti osemčlanske afganistanske družine - očeta, matere in njunih šestih otrok (Vir: Afghan Family of Eight, Including Six Children, Killed in Nato Missile Attack).

Družina je bila ubita v času, ko je velik del prebivalcev Slovenije in drugih članic NATA gledal popolnoma bebav in dekadenten evrovizijski spektakel.

Univerzalni temeljni dohodek je nekakšna novodobna socialistična zamisel. Zagovorniki ga sicer raje ne predstavljajo kot takega, a med vrsticami se ga da razumeti kot temeljni kamen za nov poskus gradnje premoženjsko uravnovešene družbe. Kako bi torej takšna reč služila neoliberalcem pri gradnji premoženjsko neuravnovešene, ee, blazne družbe? Poglejmo!

Po praznovanju dneva mladosti si lahko v miru privoščimo nekoliko teorije in si zastavimo preprosto teoretsko vprašanje, kako deluje demokracija danes, ko ni na vidiku ne Tita ne socialističnih totalitarnih sistemov, očitno pa mora vlada kljub temu opozarjati ljudi, naj ne mislijo na Tita in na druge režime, kar seveda obenem daje slutiti, da bi se morali posvetiti obstoječemu sistemu, čeprav obstaja univerzalni egalitarni princip družbenega življenja, ki ga je zastopal zlasti JK, vključno s trenutkom, ki predstavlja potencial za komunistično življenje.

Vlada, ki nikakor ni psihopatska ali nastrojena proti lastnemu ljudstvu, da ne bo kakega nesporazuma, je svetovala državljanom in državljankam, naj nikakor ne poveličujejo Titovega režima, saj naj bi bilo tako početje protiustavno. Kdor ga bo poveličeval, bo seveda razglašen za zlikovca in priveden pred ustrezni organ, kajti danes živimo v pravni državi, o čemer se je mogoče prepričati na vsakem koraku, saj v tej državi skoraj ne poznamo korupcije, afer in kraj skupnega premoženja.

Nedavno so evropski politiki odkrili nekaj pomembnega. Iznašli so - inoviranje. V svoji nepotešeni vnemi za naše dobro zdaj že pripravljajo podrobne načrte za Evropo, ki bo poslej ukrojena kot inovacijska unija. Paradni politični konj preteklega desetletja, namreč EU kot najbolj konkurenčna regija na svetu, se je ob razpočenju finančnega balona tako splašil, da se je usodno polomil, čeprav mu niti prej ni prav nič dobro kazalo, ob jahaču kot ga je imel. Tako politika res zelo potrebuje novega paradnega konja. A ustanovitelj Wikipedije je nedavno v EUobserverju že pripomnil, da naj birokracija zaboga pusti področje inoviranja pri miru, saj so največja prepreka zanj ravno sistemske ovire ustvarjalnosti.

Vrednost blaga v kapitalizmu ni sopomenka cene blaga in je popolnoma drugačna od vrednosti, kot so jo poznali v fevdalizmu in ostalih družbah s takšnimi ali drugačnimi produkcijskimi načini. Vrednost blaga v kapitalizmu, ne glede na to, kar pravijo neoklasični ekonomisti, ni naravna in univerzalna kategorija – vrednost je odvisna od organizacije posameznega načina proizvajanja blaga.