Ameriški predsednik je pred nekaj dnevi označil koncept globalnega segrevanja planeta kot elaborate hoax, kar lahko prevedemo kot izdelan načrt, kako prepričati ljudi v nekaj, kar preprosto ni res. Gospod Trump torej očitno verjame, da je nekdo (na primer znanstveniki) namenoma izdelal načrt, s katerimi naj bi prepričali ljudi v nekaj, kar ni res. Morda celo ne verjame v to, kar govori, in se zgolj pretvarja, da verjame, toda končni učinek je enak, saj zaseda mesto predsednika najmočnejše države sveta, ki je tako močna, da lahko dramatično vpliva na dogodke in procese, ki krojijo usodo čisto vseh ljudi na planetu, pri čemer sploh ni pomembno, kaj kdo verjame. Situacija je torej taka: če ameriški predsednik reče, da je nekaj prevara, čuti zelo konkretne posledice ves planet, pa čeprav je izrečeno čista neumnost. Znanstvena spoznanja so v tej luči vredna toliko kot kupček govna ob cesti. Vprašanje, ki se ob tem nujno zastavi, je: zakaj bi znanstveniki kot razumni ljudje, kar vsekakor so, to naredili, čemu, s kakšnim namenom? In kdo jih plačuje, da nekaznovano počnejo nekaj tako nesramnega, nizkotnega in bedastega? Če ima ameriški predsednik prav, bi jih morali takoj odpustiti in poslati na samotni otok sredi oceana, saj kujejo zaroto proti človeštvu. Obenem se zastavlja še tole vprašanje: zakaj, s kakšnim namenom, čemu gospod Trump trdi, da je vse skupaj a hoax, prevara, potegavščina torej? Kdo torej upravlja s tem svetom in zakaj upravlja tako, kot upravlja? Kam plujemo?

Po zadnjem terorističnem napadu v Londonu je britanska premierka Theresa May izjavila, da se prebivalci Velike Britanije nikakor ne bodo pustili prestrašiti. Kaj je narobe z njeno izjavo?

Danes je v “obtoku” mnogo izrazov za globalno prevladujoči ekonomski sistem - kapitalizem, turbokapitalizem, hiperkapitalizem, neoliberalizem itd. - a noben med njimi zares ne zajame njegovega bistva. Najbolj pa se približamo pravi “naravi” ekonomskega sistema s pojmom “kazino ekonomija”.

Najpomembnejša postranska stvar ni nogomet, ampak elektrika. Brez nogometa lahko preživijo tudi kavč & šank skrajneži. Še več: brez nogometa lahko preživijo tudi navijači in celo nogometaši. Prvi bi hitro našli drugo versko blaznost za sproščanje svojih duševnih bolezni, drugi pa bi se lotili telesu bolj prijaznega športa, postali kavč & šank skrajneži ali z dotlej prisluženimi milijoni preprosto uživali življenje.

“Slovenci smo leta 2050 srečni ljudje. V vsakdanjem življenju občutimo, zakaj nas globalne lestvice blaginje uvrščajo čisto pri vrhu.” (Vizija Slovenije 2050)

Lepo zveni tale stavek iz nedavno objavljene Vizije Slovenije 2050. Čez 33 let bomo torej srečni, med najbolj srečnimi na planetu. Politiki imajo radi dolgoročne vizije. Ker vedo, da jim danes za njihovo uresničitev (še) ni treba niti s prstom migniti. Ljudstvu obljubiš srečo v prihodnosti, v sedanjosti pa jim še bolj “zategneš pas”. Vendar nismo naivni. Današnja politika ni pot do sreče in blaginje, temveč prej pot do (globalne) apokalipse - okoljske, ekonomske in družbene.

Slovenski geolog Branko Grims je te dni komentiral tudi podnebne spremembe in segrevanje Zemlje. Takole je govoril: ko se govori o toplogrednih plinih, veste, enkrat vprašajte kakega geologa, ene tristo let nazaj je bilo bistveno topleje kot zdejle, dva tisoč let pred tem je bilo pa še bistveno, bistveno topleje, pa ni bilo nikakršnih toplogrednih plinov; vse je odvisno od tistele pečke tamle gori, ki deluje enkrat malo bolj, drugič pa malo manj. Pa sem se pozanimal pri nekem geologu, ki ni gospod Grims, in prebral nekaj znanstvenih del, ki so napisana na precej višji ravni, kot je sveta preproščina. Ta geolog je William W. Hay, profesor geoloških znanosti, doktoriral je iz geologije na Stanfordu, napisal pa je nekaj sto znanstvenih člankov in znanstvenih monografij s področja geologije. Naj omenim zgolj dve referenci, saj je za vse premalo prostora: Hay, W. W., 2013, Experimenting on a Small Planet – A Scholarly Entertainment. Springer, Heidelberg, New York, Dordrecht, London. xvii + 983 str.; Hay, W. W., Flögel, S., 2012, New thoughts about the Cretaceous climate and oceans. Earth Science Reviews, 115, 262-272.

Dragi Dušan,

zelo me razveseljuješ s svojimi kolumnami. :-)

Včeraj na poti domov iz službe sem se ustavila v Mercator centru. Sin mi je poslal sms, da nekaj nujno potrebuje. Če ne bi bilo treba, bi se v velikem loku izognila trgovini. Berg doktorja seveda nisem šla gledat, sem pa od daleč videla dogajanje. Ljudi je bilo kar precej, vse skupaj se je dogajalo na ograjenem in varovanem parkirišču. Da neka glava pripada Berg doktorju, sem sklepala po tem, ker je bilo okoli nje največ dvignjenih rok z mobilniki, ki so snemali ali fotografirali.

Me je pa v Mercator centru neprijetno presenetilo nekaj drugega. Presenetilo morda ni najboljši izraz, saj te kaj takega ne more presenetiti. Bolje bi bilo reči, da me je navdalo z občutki vnovičnega razočaranja, nemoči in gnusa. Na mestu, kjer je stala trgovina s čevlji, katere ponudbo bi opisala z 'nižji cenovni razred srednje kakovosti', kar pomeni, da je trgovina ponujala obutev v cenovnem razredu od 30,00 EUR do 150,00 EUR za par, sedaj stoji nekaj drugega. Stoji trgovina s čevlji 'najnižjega cenovnega razreda nižje kakovosti', kar cenovno pomeni obutev od 15,00 EUR do 60,00 EUR za par. Trgovina je popolnoma nova, včeraj so imeli celo otvoritveni 20 % popust. V njej je mrgolelo ljudi. Prvi vtis, ki sem ga o trgovini dobila, pa je odvraten. Čeprav je trgovina nova, je iz nje že od daleč smrdelo po ceneni plastiki. Trgovina kot celota tudi ni prav nič lično urejena. Videti je, da hoče biti obenem tudi skladišče, saj je na policah velika količina škatel z obutvijo. Človeka, ki ima vsaj za silo nekakšen okus, mora vse skupaj navdati z odporom.

A ta trgovina nikakor ni izjema. V Mercator centru jih je več deset podobnih. Prodajajo cenene ure, ceneno obutev, cenena oblačila, cenene torbe ... Iz vseh veje plastičen smrad ... Vedno, kadar sem tam, pomislim, kako odveč je vse to, kako lepši bi bil svet brez vseh teh smeti in bi na veliki površini trgovskega centra raslo cvetje. Slika je namreč izjemno bizarna. Če pomislim, da so za produkcijo tako nesmiselnih stvari brez vsakršne vrednosti, brez estetike, brez česarkoli, zaradi česar bi lahko človek imel do njih odnos (razen gnusa), bili porabljeni dragoceni naravni viri ... Da njihova produkcija uničuje naravo, zastruplja ljudi, živali in rastline ...

Ker je tega vse več, čutim nekakšno nemoč in jezo. Nemoč zato, ker sem premajhna in mi ne uspeva s svojim ravnanjem vplivati na karkoli. Jaz ne kupujem ničesar takega. Pa ne zato, ker zmorem kupovati boljše in dražje in se mi ni potrebno prerivati v cenenih trgovinah. Večino tega, kar sama cenim, pravzaprav ne morem kupiti. Na eni skrajni točki imam opraviti s tem, kar mi je nedostopno, na drugi pa s tem, česar nočem niti zastonj. Vmes ni tako rekoč ničesar. Rezultat je ta, da še malo manjka, pa bom naokoli hodila gola ali zavita v kako rjuho, ampak kaj, ko mi zaledeni kri, če pomislim, da bi morala dati nase nekaj, kar je prepojeno s strupi in proizvedeno na kraju in na način, ki ga nočem videti. To me naredi povsem bolno. Z jezo pa me vse skupaj navdaja zato, ker vse te smeti (smeti so od trenutka, ko se porodi ideja o njih) zastrupljajo zrak, ki ga diham, vodo, ki jo pijem ... Jezi me tudi to, da ljudje pristajajo na to in se vedejo kot podganja zalega, ki požre vsakršno svinjarijo, se maže z njo in odeva vanjo. Jezi me seveda tudi to, da sama sebe doživljam kot nekoga, ki si zasluži vse kaj boljšega. Prav nič se ne tolažim z ničimer. Ne iščem višjega smisla v svojem početju (nekupovanju cenenih stvari). Prav nič se ne tolažim z dejstvom, da je moja minimalistična drža dobra za naravo in nikakor ne propagiram nošenja stvari do popolnega iztrošenja, niti ne podpiram kake druge eco propagande. Prizadevanja za previdno kupovanje in ravnanje s čimerkoli z eco namenom vsekakor cenim, vendar si ne dovolim, da bi me to zaslepilo pred realnostjo sveta, v katerem živim. Ne veselim se recikliranih oblačil, ki so proizvedena iz odpadkov, starih plastenk in podobnega. Ne veselim se puloverjev iz reciklirane volne. Več kot očitno je, da reklame za tovrstne produkte nagovarjajo mene, tebe, sosedovo Micko ..., ne pa Melanije Trump denimo.

No, le da Cerar pravi: 'Stvari se izboljšujejo.' Kje, kaj, za koga? Tako je torej rekel pred dnevi Cerar, ministrski predsednik. Prav. Komentar?

Stari Rimljani so imeli veliko stvari modro urejenih in morda bi lahko danes marsikaj od tega, kar je bilo dobro in koristno, ponovno uvedli, seveda prilagojeno današnjim okoliščinam. Ena od takšnih stvari je pravna doktrina “res extra commercium”, ki dobesedno pomeni “stvar zunaj poslovanja”. Preprosto povedano, nekatere stvari ne morejo biti predmet zasebnih pravic in zato z njimi ni mogoče trgovati.

Potreb po seznanjanju ljudi z znanstvenimi spoznanji o naravi stresa, vplivov hrane na možgane in tvorjenju tumorskih celic je toliko, da se ne morem odzvati na vsa vabila za predavanja. Kar je dobro, kajti ljudje očitno želijo nekaj narediti, da bi zmanjšali vplive industrije hrane, oglasov, propagande in korporativnih pritiskov, naj jedo junk food, naj bodo debeli in naj imajo okvarjene možgane.

Vsake toliko časa je teden možganov in takrat tudi mediji priobčijo cvetko ali dve o delovanju tega neverjetno kompleksnega in zmogljivega organa. Seveda povedo le tisto, kar se jim zdi, da je lahko zanimivo za množice, po navadi pa vse skupaj ne traja več kot nekaj kratkih minut, ki jim sledijo nujne reklame, ker je medijski čas dragocen, kot pravijo, čas pa je kajpak denar. Naslovni zapis tega prispevka je obenem naslov takega skorajšnjega medijskega ocvirka, ujetega v primež vsakdanjih zahtev, ki nikakor niso zgolj zahteve kapitala. V njem sta pomembni besedi kriza in možgani. Kaj še lahko rečemo o zapisu, da bo teden možganov vsaj nekoliko znanstveno podkovan, saj sta besedi pomemben sestavni del naših vsakdanjih življenj, kar seveda pomeni, da bi morali mediji bistveno več časa posvetiti omenjenima temama, pa tega iz neznanih razlogov vendarle ne naredijo? Za kaj in za koga potem sploh so? Vprašanje nikakor ni naivno. In ne mislim, da je edini pravilni odgovor: za kapital in za profite.