»Kaj je to: počitnice?« vpraša invalid, in lahko mu povemo. Mogoče si jih bo potem lahko predstavljal, doživel pa jih ne bo …

Malokateri invalid gre na počitnice – je preveč zapleteno in predrago. Če gre, gre z očkom in mamico – tudi če je star 50 let. Ko očka in mamice ni več, bratcu in sestrici pa ni do tega, ne gre več na počitnice.

Fides je spet presenetil in dokazal, da staro razredno razmerje med delodajalcem in najemnim delavcem, ni tako zelo napeto, kot sta še nedavnega trdila minister za javno upravo in premier. Za dinamiko plačnih pogajanj v javnem sektorju je spet tiho zdrsnilo v neopaznost, oziroma iz sivega ozadja vsakodnevnih normalnosti spet ni izstopilo dejstvo, da dobijo ženske po petindvajsetem letu delovne dobe za vsako nadaljnje leto 0,43% moškim pa 0,33%. Razmerje med spoloma je, globalno zgodovinsko gledano, še bolj temeljno in trajnejše od razrednega.

Čeprav nova slovenska vlada, s premierjem g. Marjanom Šarcem na čelu, še niti začela ni z delom, se že sooča z močnim odporom oziroma bolje rečeno – s pravimi jurišnimi napadi. Zakaj napadati vlado, ki sploh še ni operativna? Ker je nevarna? Kdo se bori proti kom? Razmislimo.

Vstanite v suženjstvo zakleti Invalidi, prekleti!
Vstanite in postavite se že enkrat na noge, uprite se!
Zakaj pa ne?
Vas je strah, ne zmorete, ne znate, se vam ne da?
Da to ni mogoče ne drži,
ja, ja, ja, to je možno, to se da.

Življenje okoli sebe vidim in razumem, menda drugače. Vse, kar se mi zdi, da bi moralo biti, ni takšno, kot si predstavljam. Ne vem, kaj se dogaja z menoj, ne čutim nostalgije na včeraj, ne vidim jasne slike za danes in tudi jutri je v temi. Na obzorju ne vidim jasnega cilja, naprej začrtanih razvojnih poti, ni voditeljev, ki bi nas zanesljivo in odločno popeljali v resnično demokratično družbo in razvito gospodarstvo.

Večkrat smo že zapisali, a ponovimo še enkrat: pred nami je nov borzni zlom! Morda kdo poreče, da je to zgolj paničarjenje in črnogledost. Natančno napovedati borzni zlom je pravzaprav nekaj nemogočega, lahko pa opozorimo na »znamenja«, ki potrjujejo bližino finančne kataklizme. Stara modrost pravi: »Po toči zvoniti je prepozno.« Pozvonimo dokler je še čas.

»Kot svinja z mehom« pomeni, da z neko stvarjo delamo malomarno, grdo, nemarno. A to običajno ni nekaj posebno hudega, saj stvari pač nimajo občutkov in zavesti. Hujše je tako delati z ljudmi. In tako z drugimi zelo radi počnejo ljudje, ki se dokopljejo do vodstvenih ali drugih višjih položajev v podjetjih, različnih ustanovah ali v družbi na splošno, ki jim niso dorasli. Ker običajno niso preveč sposobni in ustvarjalni, se pogosto lotijo maltretiranja predvsem tistih, ki so resnično kreativni in ki, kot taki, »mislijo s svojo glavo«.

Poznate tisto o enookcu, ki so mu ob koncu 2. svetovne vojne izrezali oko, »da bi na drugega prešla vsa moč«, le da so mu izrezali napačnega? …

Popotovanja so dobra stvar. Kot vse drugo imajo tudi slabe strani, med njimi je zagotovo na prvem mestu onesnaževanje okolja; vsaj z zdaj prevladujočimi prevoznimi sredstvi. Koristi pa so številne. Popotniki običajno prihajajo iz ekonomsko močnejših držav in pogosto potujejo v ekonomsko šibkejše države ter tako vrnejo vsaj delček denarja, ki ga od tam »izčrpa« globalni ekonomski sistem, ki je prej kolonialni, kot pa svobodno-tržni. A vsaj nekaj je pri potovanjih zagotovo neprecenljivo, in sicer spoznanje, da ljudje, ki jih obiščemo, niso prav nič drugačni od nas samih. Zato nas vsako srečanje, vsak medsebojni stik, vsak pogovor zbliža in utrdi v prepričanju, da je človeštvo eno.

Zakaj ima 'sredina' raje desnico kot levico? Zakaj je šel zmešani peterček bolj na roko zahtevam NSi kot pogojem Levice? NSi je zahtevala malodane obnovitev dobrega starega 19. stoletja, Levica pa hoče le, da bi revni živeli malo manj slabo kot doslej … In še zdaj se vsem petim sredincem kolca po cankarjansko bedo terjajočem Toninu, Mesca in njegovo tolpo pa bi najraje poslali na Mesec.