Pred tremi tedni sem po naključju gledala pretresljivo reportažo italijanske televizije Rai, natančneje TG Dossier z dne 5.5.2018 o dogajanju v »bližnji« Bosni in Hercegovini. Osebno me je reportaža močno pretresla, saj se ne morem otresti občutka, da se vse to dogaja v naši neposredni bližini, kjer smo še pred nekaj leti imeli prijatelje in znance. Praktično vsak drugi slovenski državljan je posredno ali neposredno na nek način še povezan s to balkansko državo, ki gnije od znotraj in ne kaže prav nobenih političnih, kaj šele ekonomskih perspektiv v bližnji prihodnosti.

… si nas je začel vrteti okoli prsta leta 1952. Mene si je začel vrteti okoli Novega leta 1985, ko sem dobil v dar enega od Mikijevih stripov. Postal sem pravi mali džanki, morda še hujši, kot kadar je bil v igri sladoled …

Če želimo skupno prihodnost, kjer bo sleherni Zemljan živel v blaginji, miru in v primernem naravnem okolju, je ključnega pomena razumevanje koncepta enosti človeštva. Kajti če bomo še naprej ‘hodili po poti’ ločevanja, sebičnosti, tekmovalnosti, izkoriščanja, premoči, bomo naša prihodnost kaj klavrna, če sploh bo. Kaj je enost človeštva in zakaj je tako zelo pomembno, da jo razumemo in ‘živimo’?

To je seznam 100 kolumen, ki sem jih objavil na Za-misli med 18. 1. 2016 in 29. 4. 2018. Za lažje prebijanje skozi naslove so razdeljene v poglavja: Diktatura večine (8), Družba (7), Gospodarstvo (9), Modrovanje (9), Nasilje (10), Šport (2), Umetnost (12), Vladanje (11), Vojna (6), Vzgoja (8), Zgodovina (4) in Znanost (13).

Človeška prihodnost je negotova. Znašli smo se pred prelomno točko. Lahko ostanemo na obstoječi poti, kar pomeni, da nadaljujemo z uničujočo tekmo za vse bolj izčrpane in prizadete planetarne vire in jih še naprej trošimo preko vseh zmogljivosti globalnega okolja. Vendar v tem potrošniško-komercialnem spektaklu uživa le del človeštva, večji del pa živi v hudi revščini, pomanjkanju in vse številnejših družbenih konfliktih, ki vedno lahko prerastejo v vojne.

Ljudje mi pravijo, da pretiravam, ko napovedujem vojno,

saj se skoraj nič ne dogaja,

razen nekaj Arabcev in črncev, ki pridejo in nočejo ostati.

Šolstvo je ena tistih reči, ki so prevelike, da bi lahko propadle. Tako veliko je, da se niti spremeniti ne more, kaj šele propasti – in to že od srednjega veka dalje …

Pred kratkim je moj najboljši prijatelj padel v manijo, natanko pred enim letom se je enako zgodilo nekemu drugemu mojemu prijatelju, pa pred nekaj leti še nekomu, ki mi je bil zelo blizu, vsi so sami vrhunski umetniki in intelektualci, najboljši na svojih področjih, kulturniki, družboslovci, misleci, slikarji, filmarji, pesniki filozofi ... Sprašujem se, ali je to res samo naključje, morda boste zamahnili z roko in rekli, bolezen je pač bolezen, nikogar ne špara, pa vendar so njihove zunanje karakteristike in okoliščine tako podobne, da bi težko govorili samo o bolezni, prej o neki zunanji strategiji sistema, ki v svoji uniformnosti in ukalupljenosti težko prenaša odklone in odstopanja, ki jih z njegovega stališča predstavljajo samostojno misleči ljudje, ljudje, ki radi povejo to, kar mislijo, ki jih ni sram, da so to, kar so, ki bi radi spreminili stvari, ki jih motijo, še več, o groza, ki bi radi svet spremenili na bolje.

Kakšni so danes medsebojnih odnosi med posamezniki ali med državami? So izraz razumevanja, sočutja, enakosti, spoštovanja, kar bi lahko opredelili tudi kot izraz ljubezen do drugega? Ali pa izhajajo iz sebičnosti, pohlepa in ločevanja (glede na raso, vero, prepričanje, družbeni položaj, itd.)? Zagotovo prevladuje slednje.

Bašar obstreljuje ljudi z bojnimi strupi. Donald, Emmanuel in Theresa pa obstreljujejo bojne strupe, ki so obdani z ljudmi. Bašar je grdi grdi, Donald, Emmanuel in Theresa pa so dobri, lepi in pametna …