Narodnozabavna glasba ni niti narodna niti zabavna.

Narodna glasba se igra na glasbila, ki si jih narod izdela sam. Harmonika ni ljudsko glasbilo. V 19. stoletju so jo izumili in dodelali znani mojstri. Harmonike izdelujejo mojstri.

Leta 1765 je ruska carica Katarina Velika izvedela, da je Denis Diderot (1713 – 1784), znameniti francoski razsvetljenski filozof, pisatelj, umetnosti kritik in soustanovitelj ter glavni urednik znamenite Enciklopedije (Encyclopédie), v resnih finančnih težavah. Kot dobro znana podpornica razsvetljenskih filozofov, je nemudoma kupila njegovo zbirko knjig; vendar jo je Diderot lahko obdržal doma. Poleg tega ga je za 25 let zaposlila kot svojega knjižničarja in mu vnaprej izplačala celotno plačo.

Gospod Jezus je pred skoraj dva tisoč leti rekel, da bo spet prišel.

A je že skoraj minilo dva tisoč let, njega pa še ni. Govoril je o tem takrat, ko je bil star od trideset do triintrideset let, da bo spet prišel. Če prav seštejemo[1], še manjka nekje petnajst let, ko bo dva tisoč let od njegovih besed.[2]

Pred več kot 70. leti, leta 1948, smo se v Splošni deklaraciji človekovih pravic zavezali, da bomo vsem ljudem zagotovili »zdravje in blaginjo« (25. člen). Danes, ko smo že globoko zakorakali v 21. stoletje, je še vedno veliko Zemljanov, ki jim kršimo njihove osnovne pravice oziroma njihove osnovne potrebe. Tako je še vedno več kot 800 milijonov ljudi lačnih; 2 milijarde jih nima dostopa do čiste pitne vode. A to je le »vrh ledene gore« in sploh ne edini problem človeštva in planeta, ki ga pretresajo še okoljski, ekonomski, politični, migrantski in drugi problemi.

Novo leto sem preživel na gorenjskem Jamniku. Tam je čudovit razgled na nešteto vasi med Prešernovo Vrbo in rokovnjaškim Udin borštom. Mesta – od razvlečenih Jesenic preko kičastega Bleda do bele Ljubljane – učinkovito zakrivajo griči in hribi s svojim zelenjem.

Hotel sem stran od gomazeče gneče, maničnih pijancev, razglašenega tuljenja in uničujočega pokanja. A to je dandanes nemogoče. Vse to je namreč bilo tudi na Jamniku. Bilo je v vseh vidnih vasicah in nevidnih mestih. In bilo je tudi na vseh gričih in hribih. Še dobro, da sem bil človek; če bi bil žival, bi se od groze skozi središče zemlje prekopal na Antarktiko …

25. maja 1948 je nekdanji vojaški pilot Združenih držav Amerike Garry Davis vstopil v ameriško veleposlaništvo v Parizu, se odpovedal ameriškemu državljanstvu in se, pred presenečenimi uradniki, razglasil za državljana sveta. Zaradi tega je imel kasneje veliko težav, večkrat je bil aretiran in izgnan iz različnih držav, kamor je potoval z lastnim »globalnim« potnim listom. Verjel je, da so nacionalne države vzrok za vojne. Čeprav bodo imele države še dolgo v prihodnost pomembno politično in ekonomsko vlogo, pa vendarle že zdaj lahko razmišljamo o ideji državljanstva sveta, kot ideji, ki nas združuje in ozavešča o medsebojni povezanosti ter soodvisnosti.

Če smo iskreni, se ne bi smeli imenovati »Homines sapientes« – misleci, ampak »Homines tapetarii« – okraševalci. Če nam ne grozi neposredna nevarnost, večino svojih misli namenimo okraševanju.

Morda se zdi naslov nekoliko pretiran, a dejstvo je, da so najpomembnejši ameriški borzni indeksi doživeli najhujše padce na predbožični dan v zgodovini (biggest Christmas Eve declines ever). Na sam božični dan pa je osrednji japonski borzni indeks izgubil kar 5 odstotkov svoje vrednosti. Tudi najbolj znana kriptovaluta Bitcoin je na božični dan izgubila več kot 10 % vrednosti. Vendar je to samo del daljšega procesa, ki se odvija že več mesecev in nakazuje začetek nove velike krize. Ta kriza pa ne bo tako enostavno rešljiva, kot je bila prejšnja. Zakaj?

Zadnji francoski in zadnji slovenski množični nemiri so imeli enak povod: vladarji so skušali oskubiti voznike.

Ljudje se zdimo sami sebi znameniti, ker mislimo. In kaj so dokazi, da mislimo? Govor, orodje, sodelovanje, kmetovanje … Nič takega, česar ne bi našli pri kopici 'nemislečih' živali in celo nekaterih brezmožganskih rastlin. Že od malega se trudim na človeški vrsti najti karkoli edinstvenega, pa mi še ni uspelo. Še najbolj obetavno se mi zdi verovanje; žal pa znanost še nima toliko vpogleda v misli drugih bitij, da bi ga lahko potrdili kot 'sposobnost', ki nas ločuje od njih. Pa tudi če bi ga; verovanje je po svojem bistvu čisto nasprotje mišljenja, torej nikakor ne more biti tisto, kar nas dela misleče …