V zelo kratkem času se je zgodilo veliko. Čas nenadoma teče hitreje, dogodki se vrstijo z veliko naglico. Mislim na vsakodnevne poteze novega ameriškega predsednika, pa tudi na poteze slovenske vlade in slovenskega parlamenta. Ameriški predsednik izpolnjuje predvolilne obljube: tako bo res gradil zid na meji z Mehiko, dolg bo okoli tri tisoč kilometrov. Zid bo kajpak drag, mehiški predsednik pa je že rekel, da ga Mehika niti slučajno ne bo plačala. Kdo ga bo torej plačal? Ameriška podjetja bodo prisiljena zaradi druge predsednikove odločitve proizvajati dobrine na domačih tleh, namesto na tujih, kjer je cenejša delovna sila. In ker nismo pravkar padli z Lune, vemo, da bodo na domačih tleh plačevala ameriške delavce, ki niti slučajno niso pripravljeni delati za toliko denarja kot mehiški ali kitajski. Torej bodo ameriški avtomobili dražji, saj je delavec strošek. Kdo bo kupoval dražje ameriške avtomobile? In še na slovenska tla: provinca se je odločila prek svojih demokratično izvoljenih predstavnikov, da lahko zapre meje, če bodo begunci in migranti spet množično želeli v obljubljene dežele. Nad tako odločitvijo se zgraža ves svobodni svet, toda provinca trmasto in zaverovano vase vztraja pri odločitvi, ki krši civilizacijske norme. V resnici me je vse bolj sram, da sem njen prebivalec.

Pod roke mi je prišel daljši razgovor z gospodom Boštjanom M. Zupančičem, ki uporablja različne metafore, kot je na primer tista o prededipalcih, pa ona o pesticidih in maskulinizaciji možganov, ki je sodobna nevroznanost ne pozna, metaforo o dečkih, ki nikoli ne postanejo moški, kar je sicer veliko bolje, o ljudeh, ki zasedajo položaje in svobodno vladajo v tej provinci kot kakšni naduti despoti, kar je prav tako zelo dobro, sem pa sodi tudi metafora o množici ljudi, ki skoraj mazohistično uživa v lastni podrejenosti, v prislovičnem slovenskem hlapčevanju in drobcih, ki redno padajo z bogatinove mize, da je ravno prav potešena in da se ne upira preveč, čeprav, empirično vzeto, pogojev za kak dober upor sploh ni. Sledi komentar, ki je obenem tudi daljni odmev pogovorov, ki sva jih imela s pokojnim Rugljem ob večerih v njegovi dnevni sobi.

Pred časom me je antropologinja, pesnica, publicistka in aktivistka Miša Gams prosila za intervju, ki naj bi bil objavljen v reviji Zarja. Intervju ni bil objavljen, zato ga z avtoričinim privoljenjem objavljam na tem mestu.

Včeraj sem imel predavanje na piranski gimnaziji. Za mlade. Za tiste mlade, ki jih je Sokrat kvaril in za svoje delo plačal najvišjo ceno, saj je bil prepričan, da dela prav. Tako v resnici upam, da sem jih vsaj malo pokvaril tudi sam, saj sem prepričan, da delam prav, ko mislim in učim mlade misliti, kajti duh svobodnega razmišljanja, ki ga širim, je edini pravi način, kako se upirati oblasti, izkoriščanju, kapitalu in privilegijem, v katerih uživajo nekateri. Ceno sem kajpak voljan plačati. Kaj torej pomeni kvariti mladino danes?

Morda napoved 45. predsednika ZDA, da bo odslej dalje veljala pri njemu samo še politika “Amerika najprej!”, sploh ne bi bila tako napačna, če se jo bo Trump dejansko držal. Pa poskušajmo pogledati, zakaj tako menimo.

Po 2. svetovni vojni so ZDA postale nekakšen samooklicani in tudi simbolno v veliki večini sprejet varuh svetovnega reda. Nenazadnje so Evropo in svet osvobodile fašizma in nacizma. V dobrem in slabem so bile od takrat naprej vedno referenca tudi za politiko Evrope, bolj natančno, eden od zgledov in osnovnih temeljev povezovanja številnih nacionalnih držav (najprej predvsem zahodnih) v nekakšno politično nadstrukturo EU. Po vojni so bile ZDA pomembne ustvarjalke politične klime in “stabilnega ravnovesja” znotraj hladne vojne ter odnosov z USSR. Tudi »Naš Tito«, čeprav neuvrščen, je bil pomemben igralec znotraj te šahovske igre.

Od njih se je pričakovalo, da bodo vedno pokazale pravi odgovor na vse svetovne izzive in neproblematično sprejemalo ali posnemalo vse kar je od njih bilo zahtevano z vidika materialnih in človeških virov. Izvažanje demokracije in vmešavanje v politike drugih držav ter kultur “po ameriško”, ni ravno zgodba o velikih uspehih in človekoljubnih dejanjih, prav nasprotno. Je prej zgodba katastrofe za katastrofo, vojn, ki porajajo nova in nova konfliktna žarišča, zgodba sledenju interesov in teritorialni ekspanziji moči upravljanja ter hkrati premosorazmerno rasti vedno bolj radikalnih uporov/odporov in fundamentalističnih terorizmov. Nenazadnje so ZDA pod taktirko različnih predsednikov vedno bile deležne tudi velikih kritik, nasprotovanj; teorije zarote, vmešavanja v notranja politična vprašanja z namenom izsiljevanja svojih korporativnih interesov, izvažanje svojega stila življenja, kulture hitre potrošnje itd. Ameriški način življenja je pravzaprav postal globalna, množična kultura sodobnega kapitalizma, z izjemo nekaterih držav, ki so si le-to prilagodile ali iz upora popačile…Kitajska, Rusija, Severna Koreja, države znotraj Srednje in Južne Amerike. Simbolne oznake pa so ostale iste, saj pravzaprav niso več simboli zgolj Amerike, ampak predvsem globalnega kapitalizma, ki tudi ni več vezan na nacionalnost ali specifično kulturo.

Torej bi se sedaj lahko veselili, da se bodo končno Američani nehali vmešavati v tuja posla in se bodo posvetili zgolj pometanju pred lastnim pragom ter reševanju številnih problemov svojih državljanov, na katere je v svojem govoru dobro opozoril sam predsednik? In teh ni malo; revščine in velike razslojenosti, brezposelnosti, slabe socialno-zdravstvene oskrbe, rasizma in neenakosti. Le-te je Donald Trump zaznal. Tako kot je na veliko svetovno presenečenje medijev in javnosti očitno zaznal tudi »duh časa« v njegovi državi.

V seriji predvidevanj političnih izidov, ki so se izkazali kot streli v koleno; grexit, brexit, razmišljanja o reformiranju Lizbonske pogodbe, zamrznitev schengena. Kje je sploh kakšna zunanja politika EU; nikar, da je to Visoka zunanja in varnostna predstavnica Federica Mogherini!? Kdo je tisti, ki vodi EU; Merklova ali kdo drug!? Kdo odgovarja na kritične izzive kot so migracije in izsiljevanje Erdogana, za katerega smo se tako preprosto lahkoverno odločili v prepričanju, da bomo problem obdržali zunaj domačega praga? Sedaj imamo problem migracij, izsiljevanje in še drago plačujemo, da se ne bi drastično povečala grožnja terorizma. Z Erdoganom smo sklenili hudičev pakt, ki nas bo stal vsega dostojanstva in etičnih načel, ki smo jih še premogli in so nas držale vsaj malo v prednosti pred ZDA.

Da si povemo to naglas, je na nek način že prepozno, saj Evropa kot je bila mišljena, že zdavnaj ne obstaja več. Zavrteti film nazaj je sedaj nemogoče, levica in vse ostalo kar se definira kot center in center od centra, nima politično-alternativnih rešitev, ki bi jim ljudje bili sposobni verjeti.

EU je živi mrtvec, ki se ga hrani na infuzijo. Tudi to smo že zapisali nekoč nekje, takrat je še bil čas obujenja s poskusi elektrošokov, sedaj se bojim, da telo že trohni in nihče od odgovornih si tega ne upa izgovoriti. Dovolj je, da pomislimo na domače polemike teh dni glede Zakona o tujcih. Kdo nam kaj grozi, komu kdaj sledimo; enkrat smo ubogljivi hlapci bruseljskim birokratom, drugič hočemo biti uporniki politikam EU in uveljavljati neko svojo namišljeno suverenost, a pravzaprav smo vedno luzerji! Prej si bomo to priznali, prej bomo lahko začeli znova postavljati nekaj na novo in nekaj novega na drugačnih temeljih. Ne, ne spet bomo taktično čakali, da se odločijo drugi namesto nas in potem bomo skočili na zadnjo karjolo, ki bo še prosta, da nas bo popeljala do pravega tira skupaj z zmagovalnimi... No, saj tudi Pahorju ni uspelo skočiti na francosko-nemški hitri vlak (TGV).

Če nam je všeč ali ne, dejstvo je, da je Donald Trump postal predsednik ZDA! Lahko ga imamo za klovna, bedaka in kar je še podobnih prispodob, a prej ali slej bo treba dojeti in sprejeti, da množični protesti ne bodo več zadostovali. Ne bodo dovolj, so povsem odveč in so pravzaprav znak nemoči pogojno rečeno »politične levice« oz. demokratov v ZDA, ki ne uspejo najti protistrupa populizmom. Nenazadnje lahko vprašamo samega Trumpa, kdo pa pravzaprav so Američani? Mar niso to v veliki večini osvajalci iz Evrope, emigranti različni rodov nazaj, zopet predvsem iz Evrope; Mehičani so prišli veliko kasneje.

Tudi protesti gibanja OccupyWallStreet.org je vzbujalo velike upe globalnega boja proti manjšini elit, ki obvladujejo svet in upravljajo s finančnimi in naravnimi viri, a je počasi, počasi izgubilo svojo moč, navdušenje in radikalnost, ter se prepustilo staremu toku udobnosti.

EU je popolnoma dezorentirana ker nima svojih kredibilnih političnih avtoritet, nahaja se v totalnem kaosu, načela in principi, ki so za EU bila vezivo, ne držijo več in Tramp ne bo prijazen gospodar! Bo EU zmogla ves ta pritisk pred pomanjkanjem izvršilne oblasti brez upravilne sposobnosti?

Oh ta naš ambivalentni slovenceljski odnos do gospodarjev in oblastnikov. Gospe Melaniji smo se posmehovali, sedaj je oboževana, poslali smo ji v dar copatke s cofkom in brez pete (za ta zadnje kmete). Kot mlado dekle je iz Sevnice pravzaprav zbežala v širni svet in s trebuhom za kruhom iskala slavo ter upala, da nihče ne bo izvedel odkod je njeno poreklo. Imela je srečo in to je vse, da s takšnim možem poročila se je. Kaj imata tukaj sevniški in slovenski ponos, res ne razumem? Verjamem pa, da mnogi želijo pristaviti svoj lonček; biznis je biznis. Šentjernejsko podjetje Arex, ki je vstopilo na največji svetovni orožarski trg ter predsedniku ZDA izročilo pištolo Rex Zero 1S. Minuli teden pa je bila pištola izbrana za pištolo tedna. Wow! Amazing!!

ZDA so demokracija, Rusija je diktatura. Kapitalizem je dober, komunizem je slab. Zahod je napreden, Vzhod je nazadnjaški. NATO vadi in zagotavlja mir, ruska vojska izziva in ustvarja vojne. Predsednik ZDA je (bil doslej) vsega spoštovanja vreden, predsednik Rusije pa je nadut zlobnež. ZDA naklonjene vlade so zgledne, Rusiji naklonjene vlade so zločinske. Kdor ni z ZDA, je proti njim, kdor ni proti Rusiji, pa je z njo …

Mnogi veliki ljudje so bili za časa življenja skorajda neopaženi, nekateri zasmehovani, nerazumljeni in celo preganjani ali ubiti. Mnogi ljudje, ki so zase mislili, da so veliki, in so se tako tudi obnašali, pa so preprosto poniknili v zgodovinskem času.

V času zatona se niža tudi kognitivna raven delovanja, zato se ljudje vse bolj ukvarjajo s trivialnostmi, čeprav so sicer še vedno inteligentna bitja kot prej; ravnajo natanko tako, kot je predvidel Freud v razpravi Množična psihologija in analiza jaza. Ugotavljajo na primer, ali so krave, ki jih bodo zaklali, srečnejše od sosedovih ali ne. Ukvarjajo pa se tudi z drugimi zadevami, primernimi času.

Potem naredijo raziskavo in brž ugotovijo, da so slovenske krave še kar srečne. Pravzaprav spoznajo, da so nekatere celo srečnejše od krav, ki se pasejo po italijanskih in avstrijskih pašnikih. Z izsledki raziskave so kajpak zadovoljni, saj je veliko bolje, da so srečne naše krave kakor pa sosedove. O sami zamisli kravja sreča na tem kraju ne razpravljam, temveč jo privzemam kot smiselno. Krave so torej znanstveno dokazano srečne in to je vsekakor dobro; bolje je, da so srečne, če to rečejo znanstveniki, kot pa če so zgolj domnevno srečne, saj so take domneve upravičeno predmet dvoma in kritike. Ne povedo pa, da so ljudje izkoriščevalci. Preprosto dejstvo je, za to ne potrebujemo nobene znanstvene raziskave, da krave že tisočletja večinoma gojijo natanko zato, da bi jih na koncu – ubili. Zaradi mesa. Ki ga pojedo v velikih količinah, čeprav je dokazano rakotvorno. Poleg tega silijo krave k velikanskim naporom, da nenehno proizvajajo mleko, ki jim ga prav tako jemljejo in ga uživajo sami, čeprav je po vseh naravnih zakonih od nekdaj namenjeno teličkom. Srečne krave so tako dober primer človeškega sprenevedanja in goljufanja samega sebe. Kako to vem? Prebral sem veliko dobrih knjig. Tudi tole: Andrew Rimas, Evan Fraser. Beef: The Untold Story of How Milk, Meat, and Muscle Shaped the World (William Morrow, 2008). Spregovoriti pa nameravam še o drugih primerih sprenevedanja.

Obstaja ekonomska totalitarnost, ki jo živimo danes, in sicer nezavedno, zato namesto tega močnega, neprijaznega, neprijetnega in za nežne duše neprimernega izraza uporabljajo evfemizem: gospodarska rast. Dodajam: za vsako ceno. Obstaja torej zahteva po gospodarski rasti za vsako ceno. O tem nameravam razmišljati in govoriti, ker je preprosto treba govoriti in razmišljati, saj je zahteva neizprosna oziroma sadistična. Podobno je Kant razmišljal o francoski revoluciji in v njenem času ter nam potisnil v roke miselna orodja za pojasnjevanje banalnosti zla, Eichmannovega monstruoznega uveljavljanja kreposti, moralne impotentnosti današnjega časa in ekonomskega totalitarizma, ki dnevno razčlovečuje milijarde ljudi, medtem ko elita raja, ameriški predsednik Trump pa obljublja ljudstvu nemogoče zdravstveno zavarovanje za vsakogar.