... zato živim zdravo. Tako pravi oglas, čigar oblikovalci se očitno ne zavedajo, kaj sporoča. Nastal je namreč v svetu, v katerem vse raste in vse se širi: Zemlja se segreva, polarni led se krči, oceani se dvigujejo, ker so vse toplejši, vremenske katastrofe so vse katastrofalnejše in vse pogostejše, gosenice in komarji in druge živali se širijo na ozemlja, kjer jih je bilo pred tem malo ali nič, tropski gozdovi se krčijo zaradi potreb lesne industrije, količine metana v ozračju naraščajo, količine ogljikovega dioksida naraščajo, bogati ljudje bogatijo, čiste pitne vode je vse manj, vse več je spopadov zanjo, narašča število suženjske delovne sile, povečujejo se trgi s človeškimi organi in z ljudmi, narašča število beguncev in iskalcev zaposlitve ... A treba je postavljati meje, vzklikajo vsak dan ljudje, ki vsaj intuitivno čutijo, da meje morajo biti, da morajo obstajati avtoritete, da mora obstajati odgovornost, da mora obstajati spoštovanje. A kako to narediti? Lahko je govoriti, čisto nekaj drugega pa je znati postaviti meje in jih znati varovati, ohranjati; postavljanje žičnate ograje na državni meji je le beden poskus uresničevanja zapisanega. Aktualni primer je tudi tale: V nekaterih ameriških zveznih državah se republikanci prav zdaj močno trudijo, da bi sprejeli zakone, na podlagi katerih učitelji v šolah v sicer demokratični državi ne bi poučevali mladih o podnebnih spremembah in o znanosti, ki jih pojasnjuje. Sliši se skoraj neverjetno, vendar je absolutno res. Taki podvigi sicer niso povsem novi, so pa pomembno znamenje časa ali še bolje: so simptom časa. Živimo namreč v svetu, v katerem je vsak dan znova mogoče odkriti, da je znanost le nosilka mnenj med drugimi nosilci mnenj, kar pomeni, da imajo enako ali pa celo večjo pojasnjevalno moč religija, naključna mnenja mimoidočih, vraževerje in sporočila nezemeljskih bitij. Velikokrat se zgodi, da ljudje omalovažujoče zamahnejo z roko, ko nanese beseda na znanost in pojasnjevanje vsakdanjih pojavov. Pojasnjevanje jih bodisi ne zanima bodisi so prepričani, da nekaj onkraj znanosti vse skupaj pojasni še veliko bolje kakor znanost. Kaj se pravzaprav dogaja? In kaj pomeni, da hoče narediti ameriški predsednik veliko Ameriko? Je povečevanje stroškov za vojsko in zapovedovanje učiteljem, kaj smejo govoriti deci in česa ne smejo, uvod v vse skupaj? Je to novo postavljanje meja?

V kapitalizmu je nekaj zelo preprosto: ko imaš vse, ni dovolj. Logika asketskega življenja, ki je v samem srcu kapitalizma, je namreč paradoksna in je tale: cilj je profit. Tega bi bilo dovolj le, če bi ga bilo neskončno veliko. Ker pa ga ne more biti toliko ... Bizarnost te logike je tudi tale: 1 % zadovoljuje čisto vse mogoče želje in potrebe, ki si jih lahko izmisli, vsi ostali pa bolj ali manj stojijo ob strani in opazujejo. Poleg askeze je v srcu kapitalizma tudi družbena nepravičnost. Nekateri pa še vedno vztrajajo, da jo to najboljši sistem ever. In vrtijo tole lajno: teorija vrednosti lahko temelji na izbirah potrošnikov, kar pomeni, da moramo Marxa kar lepo pozabiti. Morda bi zapisano delovalo v idealnem svetu in na popolnih trgih, kjer bi imel čisto vsak posameznik enako izhodišče, enake možnosti, enako znanje in enako moč, ki pa dokazano ne obstajajo in ne morejo obstajati. Mogoče bi kaj pomagalo, če bi lastniki kapitala več investirali v proizvodnjo dobrin, toda pravkar smo izvedeli, da bo Amerika povečala vojaški proračun za okroglih 54 milijard dolarjev letno, kar je v desetih letih 540 milijard. Če bi kdo včeraj predlagal, da bi vložili enako vsoto v znanstvene raziskave, s pomočjo katerih bi pospešili iskanje zdravil za raka ali Alzheimerja, bi gotovo dobil odgovor, da je utopist in da to ni mogoče. Ampak to je le drobec v morju norosti, v katerimi se soočamo vsak dan, medtem ko nam mainstream ekonomisti razlagajo pravljice o popolnih trgih, harmoniji in ravnotežjih, stabilnosti trgov, racionalnih izbirah potrošnikov, nevidni roki, ki vse uravanava tako, kot je prav, in seveda o rasti vsega. Za uvod pa še tole: povsem jasno je, da so podnebne spremembe neločljivo povezane z akumuliranjem kapitala, s to povezavo pa se noče soočiti nobena vlada tega sveta. Prav zato se njihovi predstavniki ob priložnostih pred kamerami držijo za roke, plešejo in se objemajo, pojejo in nam mahajo v pozdrav, kot da bo rešitev problemov magično padla z neba, če bodo le dovolj dolgo rajali.

Prejšnji teden sem časniku Večer poslal dve pismi bralcev. Niso ju objavili, zato ju objavljam tukaj. Spodaj pa sledijo pripombe, ki jih ni v pismih …

Medtem ko prebiram poročila znanstvenikov o najnovejših podatkih o naraščanju količin ogljikovega dioksida v ozračju (leto 2016 je bilo rekordno, saj je količina narasla za 3.36 ppm (molekul na milijon), kar pomeni, da je človeštvo dodalo nadaljnjih 36.4 Gt CO₂ (govorimo torej o milijardah ton), medtem ko razmišljam o procesih, kot so: krčenje gozdov, degradacija rodovitne zemlje, podnebne spremembe in katastrofalni vremenski dogodki, nezmožnost oceanov, da vsrkajo nove količine ogljikovega dioksida, se dogaja tole: televizijski dnevnik se vse pogosteje pričenja z nepričakovanimi in povsem svežimi novicami o fuzbalu, ki je na prvem mestu po pomembnosti tem, pa o smučarskih skokih, ki čisto nič ne zaostajajo za njim, o smučanju, če je na sporedu pozimi, pa o atletih in drugih športnikih, če je na sporedu, kadar ni zime, kar pa je kar pogosto, saj traja zima le kratek čas; potem se vrstijo najrazličnejše in vselej enake zamisli o naših, o junakih in junakinjah, o zmagah, pozitivnih zgodbah, o uspehih, derbijih, zanimivih ljudeh, ki so vselej isti in so vedno zanimivi, čeprav uporabljajo vedno znova povsem enake stavke, ko odgovarjajo na povsem enaka vprašanja, o pričakovanjih, ki so vselej večplastna, čeprav jih ljudje vselej opisujejo z istim naborom petih besed, od katerih ni nobena daljša od dveh zlogov, pričakovanjih, ki se dvigujejo, pa o navijačih, tekmovalnih vidikih, mnenjih, ki so vselej deljena, kako se je kdo pripravljal na tekme, zlasti na tiste, ki so posebne, bistveno drugačne, take pa so skoraj vse, o rivalstvu, psiholoških obremenitvah, ki si jih navadni smrtniki domnevno komaj predstavljamo, o spremenljivkah in neznankah, o fizičnem stanju tega ali onega športnika, o učinkovitosti, zmagah, stopničkah, točkah, golih, številu gledalcev, ki vedno presega rekorde, o primerni prehrani, ki mora biti primerna in tudi je primerna, o maksimalni pripravljenosti, ki je vedno maksimalna, kot da ne bi mogla biti drugačna, o odgovornosti, težkih situacijah, ki so polne odgovornosti, o polnih stadionih, ki pričakujejo rezultate, vpeljevanju navijačev v razne zgodbe, o podpori, ki gre z roko v roki, favoritih, lestvicah, ugotavljanju, kje je kdo in kdo je kdo, kdo bo še boljši, o tem, da se lahko vselej kaj zgodi, o všečnosti; nadalje poslušamo še o pravih fantih in pravih moških, to so tisti, ki naj bi šli po Erjavčevem mnenju v vojsko, vendar ne za dlje kot tri mesece; tja naj bi šli, da se naučijo discipline in delovnih navad in da ne bodo mehkužni, kot da so brez vojaščine nujno nedisciplinirani, brez delovnih navad, pomehkuženi in seveda nepravi; vse to je zelo pomembno, nam pojasnjujejo, ker ni dobro, če imamo v domovini premalo tapravih fantov, ki znajo že zgodaj zjutraj pospraviti posteljo in so tudi sicer tapravi oziroma taki, kot se spodobi; Slovenci smo poleg tega znani vrtičkarji, pravijo nekateri, vendar se Slovenci nikoli v zgodovini niso predali, kar je tudi dobro; in jezik naredi narod, še dodajajo, karkoli že to pomeni; zaradi športnikov je Slovenija vse bolj znana v svetu, ponavljajo, kar je seveda zelo dobro, saj je dobro, če si znan; vmes so oglasi in izvemo, da se lahko zapeljemo in da imajo za nas veliko fantastičnih izdelkov; slišimo tudi, da se vse manj zdravo prehranjujemo in da imajo kajpak rešitev za nas; na koncu dnevnika je šport, zato še enkrat poslušamo o smučarjih in drugih tekmovalcih, iskreni sreči, uspehih, herojih, junakih in junakinjah, o njihovi samozavesti in o zaupanju, pa seveda o stopničkah in točkah in slovenski himni, ki smo jo lahko zopet poslušali in so nam tekle solze po licih; čisto na koncu je še več enakih novic o fuzbalu, dnevni formi, razpoloženju fuzbalerjev in napovedih trenerjev; oglasi, ki jih je kot listja, nam vmes med fuzbalerji in smučarji in tekmovalci tudi vsak dan sporočajo, da preobremenjujemo svoja telesa in da moramo nekaj narediti, da se ne bomo preobremenjevali preveč, kajti če se preobremenjujemo, smo preobremenjeni, če pa se zastrupljamo, smo zastrupljeni in bi se morali vsi brez izjeme takoj razstrupiti.

Ko poslušam kak koncert, na katerem nastopa Joss Stone, Alanis Morrisette ali Katie Melua, in ko slišim priredbo znamenite On the Road Again, ki jo izvaja prav slednja, se za kratek čas ustavi čas in se okrepi občutek, da je še upanje. Obstajajo še nekateri drugi trenutki, ki potrjujejo take občutke in misli, ki jih človek zelo potrebuje, in če ima za preživetje, jih potrebuje celo bolj kakor denar. Prav tako so potrebne utopične misli kot protiutež utopičnih zamisli zastopnikov kapitalizma, s katerimi nas nenehno zasipavajo, kot bi se bali, da bomo preveč mislili, če nas ne bodo vedno znova ustavljali. Potrebno pa je tudi to, kar zastopa Matthew McConaughey v filmu Gold, ki me je resnično navdušil. Vse skupaj je treba povezati v celoto ob gledanju filma z naslovom The Other Side (2015, Roberto Minervini).

Stephen Hawking ni kdor koli; je ugleden britanski fizik, astrofizik, matematik in kozmolog. Navkljub amiotrofični lateralni sklerozi, ki ga je skoraj povsem ohromila, je zdaj petinsedemdesetletni Hawking že postal znanstvena legenda. A Hawking ne piše - s pomočjo sintetizatorja govora in drugih pripomočkov - samo o fiziki, matematiki in astrofiziki, temveč tudi o družbi, v kateri živimo. V britanskem časopisu Guardian je lani decembra izšel njegov članek z naslovom To je najnevarnejši čas za naš planet (This is the most dangerous time for our planet; citirano besedilo iz članka je zapisano v ležeči pisavi).

Strokovnjaki, mainstream ekonomisti, bankirji, politiki in drugi, kar jih je zainteresiranih za kapitalizem, ne popuščajo, empirična dejstva pa prav tako ne: zgornji procent elite v Ameriki odnese vsako leto domov okoli 20 % družbenega proizvoda, medtem ko so leta 1978 odnesli le 12 %; v istem času je zgornji procent Kitajcev podvojil svoj prihodek. Vsi drugi se morajo pač zadovoljiti s preostankom. Spregovoriti pa nameravam še o nečem drugem. Obstaja namreč bogastvo študij o revščini ljudi, o razkošju elit ter o absurdni logiki, da je zapravljanje in brezmejno trošenje, neskončno potrošništvo in povečevanje dolgov nekaj naravnega, skoraj esencialnega, če hočemo obdržati kapitalistično mašino v dobri kondiciji, češ da je kopičenje profitov zaradi samih profitov nekaj intrinzično dobrega, da je torej treba obrniti logiko askeze, ki vodi samodiscipliniranje ljudi v stanje krivde in kopičenje dolga, ki ga ni mogoče nikoli poplačati. Torej: rešitev iz nemogočega položaja je hedonizem, rešitev je potrošništvo – rešitev je ekonomija dolga! Bizarnosti kapitalizma so res brezmejne. Z neverjetnim užitkom sem prebral: Elettra Stimilli, Il debito del vivente. Ascesi e capitalismo (Quodlibet, 2011). Takih knjig je zares malo. Kapitalizem se zaradi knjig sicer ne bo spremenil, sem se pa spremenil jaz.

Otrok je prejšnji teden doma poročal, kaj jih je učila (…). Pogovarjali so se o aktualnih dogodkih, tudi o pretepu onega fanta do smrti in kaznovanju. Mladež se je v tem primeru zavzela za dosmrtno ječo ali smrtno kazen kot edino pravično za tako hudo dejanje, ko nekdo zaradi objestnosti storilca, izgubi življenje, obenem pa je bila kritična do obstoječega milega sistema kaznovanja, v katerem jo storilci najhujših kaznivih dejanj odnesejo z nekajletnimi zapornimi kaznimi, pogojnimi izpusti in podobno, kar ne odraža teže storjenega dejanja, učiteljica pa jim je dopovedovala, da je potrebno v obstoječi sistem zaupati, sodbe spoštovati, jih jemati kot pravične in verjeti, da je tako, kot je, že prav. Ker sem pravnica, sem seveda morala doma vse to korigirati. In sicer: Sistema (konkretno pravnega) ne smemo jemati kot nekaj statičnega, samoumevnega, nekaj za vselej danega. Če ga doživljamo kot nepravičnega, moramo o njem razmišljati, zlasti s spraševanjem, kako bi lahko bil boljši, pravičnejši, zakaj je tak, kot je, in s kakšnimi mehanizmi deluje. Nikakor ne smemo na sistem gledati kot na delo nekega božanstva, saj je sistem delo človeka, ki ni nezmotljivo bitje. Tudi v srednjem veku, ko so žgali ljudi na grmadah, je obstajal sistem. Sodbam se je seveda treba podrediti. Podrejanje pa ni enako kot spoštovanje. Spoštujem lahko tisto sodbo, ki je pravična. Nepravične sodbe ne morem spoštovati, čeprav se ji podredim. Toda ne smemo pozabiti, da so tudi sodbe rezultat dela ljudi. Nikakor ni nujno, da so pravilne in pravične. Otrok je vse to predal učiteljici in se skliceval na referenco, na mamo, ki je študirala pravo, pa je odvrnila, da se s tem 'ne strinja', da ne ve, 'kako lahko kdo sploh tako razmišlja' in 'da je že prav tako, kot je, in da sodbe nastajajo z uporabo pravil, ki so delo znanstvenikov, so znanstveno preverjena in kot taka pripeljejo do pravičnega rezultata.' Kaj meniš?

Po včerajšnjem predavanju v Ljubljani sem preprosto moral narediti refleksijo lastnega delovanja. Že v dvorani sem se spraševal, kaj delamo, po predavanju pa sem nadaljeval z razmišljanjem in se odločil, da ga na tem mestu tudi priobčim. Kaj torej delamo iz meseca v mesec, iz leta v leto?

Ima književnost smisel? Vsaka umetnost ima smisel. Bruhotvori 'umetnikov' nam res lahko skrajšajo življenje. A te je treba ločiti od umetniških del, tako kot je treba ločiti bajonete od kuhinjskih nožev. Kuhinjski noži posredno in na dolgi rok hranijo našo kri, bajoneti pa jo neposredno in na kratki rok puščajo …

In kakšen je smisel književnosti? Književnost je oče sočutja (mati je pač mati).