4. maja 2020 mineva štirideset let od smrti takratnega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita (1892 – 1980). Takrat sem bil star dvanajst let; dovolj, da se spominjam tega obdobja. Z zdajšnje časovne razdalje se spodobi, da mu ob okrogli obletnici smrti namenimo nekaj misli. Seveda pa je danes skorajda tvegano o Titu reči kaj dobrega, ker se potem takoj najdejo "anonimni spletni heroji", ki ti očitajo, da si npr. proti osamosvojitvi in proti Sloveniji. Kar je velika neumnost. Vendar naj morebitnim "trolom" kar vnaprej povem, da sem veteran vojne za Slovenijo in to ne eden tistih, ki so se "junaško borili" iz pisarne. Za samostojno Slovenijo sem torej veliko naredil.

Delovni čas ni naravni pojav. Da se je lahko pojavil in nam začel krasti življenje, so morali biti izpolnjeni tile pogoji:

1. merjenje časa, ki ima sicer bogato zgodovino, vendar je postalo zares natančno in zanesljivo šele v 17. stoletju (še dobro, sicer nas delodajalci ne bi nategovali le z nadurami, ampak bi poleg tega nategovali tudi same ure …);

2. merljivo delo, torej (dolgočasno) delo, sestavljeno iz zaporedja enakih dejanj, ki jih je treba določen čas (v nedogled) ponavljati; večinoma gre za delo ob strojih, namesto strojev ali kot stroj, ki – za razliko od predindustrijskih kmetovanja, vojskovanja, moljenja in vladanja – delavcem med delom prepovedujejo kazati kakršnekoli znake življenja, ki niso nujni za opravljanje dela;

3. prosti čas, torej čas, ko delavec lahko zapravlja čas in kaže druge znake življenja.

Jutri je praznik dela. Marsikomu se zdi, da ta praznik sodi na smetišče zgodovine. V resnici pa je ravno nasprotno, ta praznik je še kako aktualen, celo bistveno bolj kot v zadnjih nekaj desetletjih. Še zlasti zdaj, ko tonemo v veliko "krizo dela", ki jo sprožila pandemija koronavirusa; dejansko pa je koronakriza razgalila že tako slabo stanje na področju delavskih pravic. Zaradi robotizacije in avtomatizacije se v zadnjih letih močno zmanjšujejo potrebe po delu, veliko število nezaposlenih pa lastnikom kapitala omogoča zniževanje plač, krčenje pravic in izkoriščanje (še) zaposlenih. Boj za delavske pravice pa ne sme biti samo boj za višje plače tistih, ki so redno zaposleni, temveč boj za večjo družbeno, ekonomsko in okoljsko pravičnost.

Piše se zgodovina. Najbrž čez čas ne bomo govorili »po koronskem štetju«, zagotovo pa »pred« in »po« korona krizi, podobno kot »pred« in »po« drugi svetovni vojni. Nekateri napovedujejo tektonske družbene in gospodarske premike. Trenutno je glede tega težko karkoli napovedati, zagotovo pa je marsikaj odvisno od tega kako hitro bomo dobili zdravilo ali cepivo in koliko valov epidemije bo še sledilo.

Da bo silno domoljubna slovenska vlada poslovala po pravilih? Menda ja nismo tako otročje zaupljivi! Kot vsaka hudo domoljubna vlada tudi slovenska posluje po domače. To pomeni, da posluje samo z ljudmi, ki jih kateri od vladarjev osebno pozna.

Čeprav številni ljudje, še zlasti politiki in gospodarstveniki, upajo, da se bomo kmalu vrnili v čas pred tako imenovano krizo, pa vse bolj jasno postaja, da temu ne bo tako. Nekatere panoge, še zlasti turizem in vse kar je z njim povezano, transport, proizvodnja transportnih sredstev in tako naprej, še dolgo ne bodo zaživele. Izjemen padec cen nafte, veliko število odpuščenih delavcev v ZDA in drugod ter podobni trendi nakazujejo, kako velike so v resnici gospodarske motnje. Ekonomski sistem, ki smo ga doslej poznali, je na "smrtni postelji". Namesto, da ga skušamo obuditi k življenju, rajši razmislimo o drugačnem, bolj pravičnem ekonomskem sistemu, ki bo koristi vsem ljudem in okolju, ne pa le ekonomsko privilegiranemu delu človeštva.

Njujork, Njujork:

Veliko Jabolko, Talilni Lonec, Središče Vesolja, Mesto, Ki Nikoli Ne Spi …

– indijanska imena za morilca Indijancev.

Ti se ne talijo, ampak se kuhajo na špiritu in špehu,

kolikor jih je še, izgnanih v puščavo …

Dnevno prejemam obvestila s strani portala Necenzurirano.si vsake toliko, kar me zanima, tudi z veseljem preberem, a tokrat me je naslov članka dobesedno razkuril. Iz pisarn in tovarn na prisilno delo v nasade in njive? Potemtakem lahko sklepamo, da je delo na njivah nekaj poniževalnega, manj vrednega, da so kmetje nebodigatreba, da je trud kmetov, delo in prizadevanja za kakavostne pridelke, manj vredno kot delo v pisarnah, na ministrstvih, v tovarnah in uradih; imenovati to prisilno delo, halo!?

Služba ubija. No, ne čisto; živ ostaneš, a to je bolj ali manj vse. Če delovni teden ne premore kakšnega državnega praznika, ki ti ga šefi dovolijo užiti tudi zasebno, imaš ob službi ravno dovolj časa, da se za silo naspiš, nahraniš, in očediš. Za prosti čas, ki bi si zaslužil to ime, ti preprosto zmanjka časa. Poglejmo!

Na 28. Redni seji Državnega sveta je svetnik g. Danijel Kastelic podal vprašanje v zvezi z upravljanjem Sveta Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO) in razrešitvami predstavnikov invalidskih organizacij s ključnih mest v Svetu FIHO ter Komisiji za ocenjevanje in pripravo predlogov za razporeditev sredstev invalidskim organizacijam. Vlado Republike Slovenije v novi sestavi poziva, naj se podrobno seznani s postopki in podlagami za nedavno sprejete odločitve v okviru Sveta FIHO, ki se nanašajo na razrešitev dveh članov, ki sta bila imenovana s strani Državnega zbora na predlog Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije.