Nekdo mi je prijazno poslal povezavo do spletne strani, kjer lahko preberemo tole: pred nekaj tedni so se v Budimpešti mestni svetniki odločili, da bodo odstranili kip filozofa Györgyja Lukácsa. Pred kratkim je še stal v Parku Szent István, čez čas pa bo tam stal nov kip svetega Štefana. Zamisel o odstranitvi kipa je prišla iz ust mladega nacionalista Marcella Tokodyja iz neonacistične stranke Jobbik in dobila dovolj podpore med svetniki. Še kot študent sem prebral knjigo z naslovom Zgodovina in razredna zavest, ki še danes stoji na pomembnem mestu v moji knjižnici; njen avtor je kajpak Lukács. Filozof je ob koncu svojega življenja, umrl je leta 1971, dejal, da je njegova intelektualna kariera moja pot k Marxu (mein Weg zu Marx). Kako to razumeti? Takole: vse svoje življenje sem skušal dojeti, kaj je povedal Marx. Zakaj? Ker je povedal nekaj, kar me zadeva v samem jedru eksistence in je zame zelo pomembno.

Ko govorimo o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), si najprej velja ogledati nekaj podatkov. Na svetu vsako leto umre približno 17 milijonov ljudi zaradi vzrokov, ki so povezani s skrajno revščino oziroma s pomanjkanjem osnovnih dobrin; povprečno torej vsak dan po nepotrebnem umre 46.000 ljudi. Po drugi strani pa v svetu, kjer nas zdaj živi 7,5 milijarde, pridelamo hrane za 10 milijard ljudi, hkrati pa v svetovnem merilu letno zavržemo 30 do 50 odstotkov vse pridelane hrane oziroma med 1,2 in 2 milijarde ton.

Danes je precej nevarno in malodane škandalozno javno govoriti o krizi kapitalizma oziroma neoliberalizma ali o njegovih temnih plateh, saj je izjemno plastičen, hiter, dinamičen, aktiven, produktiven in ponuja nekaterim ljudem neverjetne in tako rekoč čudežne možnosti za življenje, delo, razmišljanje, druženje in vse drugo, zato ni čudno, da je takega govorjenja izjemno malo, v medijih pa ga tako rekoč ni mogoče niti zaslediti, saj bi bilo res presenetljivo, če bi kdo tak način življenja, ki temelji na mladosti in ponuja večno mladost, če lahko uporabim to metaforo, problematiziral, postavljal pod vprašaj in kritiziral. Ne mislim le na splošno prepričanje tako strokovnjakov kot navadnih ljudi, da je sistem daleč najboljši od vseh sistemov, kar jih je kdaj izumil človek, in da bo trajal večno ali pa vsaj nedoločeno dolgo, kar je prav tako zelo dobro, saj so tako problematični cilji, na katere bi vendarle lahko pomislili, zelo oddaljeni, mislim bolj na pritlehne, skoraj trivialne vsakdanje zadeve, kakršno je na primer življenje različnih posameznikov v coni udobja, znotraj katere ljudje na splošno in zelo samodejno doživljajo svet kot naravno danost, sebe pa kot privilegirance, ki lahko v miru uživajo svoj vek in se veselijo vse lepše prihodnosti, rasti, napredka in blagostanja za vse, spreminjanja, novih priložnosti, drobnih presenečenj, prijaznosti in zlasti udobja, da o sreči niti ne izgubljam besed. V resnici se vam lahko pripeti, da vas vsaj začudeno ali nekoliko zabodeno in postrani gledajo, če odprete usta in začnete govoriti o krizah, dolgi depresiji, padanju kakovosti življenja, zniževanju standardov, neenakosti, razlikah med revnimi in bogatimi, podnebnih spremembah, ekoloških katastrofah, politični infantilnosti voditeljev, odsotnosti realnih načrtov za življenje v družbah izobilja, družbeni (ne)pravičnosti, egalitarnosti in emancipaciji, vojnah, nasilju, terorizmu in vzpenjanju ekstremne desnice, strahu pred tujci, novi arabski pomladi in podobnem. Meni se to dogaja vsak dan, zato razmišljam, ker sem tako rekoč prisiljen razmišljati; ne preveč, kot mi očitajo nekateri, ampak ravno prav. In ugotavljam: čisto mogoče je, da je z menoj nekaj narobe, kajti tamle zunaj je resnično veliko znakov gospodarske rasti, ki jih mediji obešajo na veliki zvon, znamenj, ki pričajo, da ljudje vse bolj optimistično zrejo v prihodnost, hodijo v trgovine in zapravljajo denar, da raste BDP, da gre Ameriki dobro oziroma iz dneva v dan bolje, čeprav ima za predsednika Trumpa, da se Evropska unija pobira, da je vse enotnejša, trdnejša in samozavestna, da ne govorimo o Kitajski, pa o Indiji in celo Afriki. Vsepovsod so znamenja vsesplošnega, globalnega napredka, progresa, optimizma, sreče in zadovoljstva, le Rutar nekaj nori in govoriči v tri krasne, kar seveda pomeni, da ga ni treba jemati resno in da je verjetno že prestar za ta mladi svet, ki je poln moči, energije, notranje motivacije in jasnih ciljev pred seboj. Kaj je torej narobe z menoj?

Končno smo po dolgih letih zavzemanja za sistemsko rešitev z Zakonom o osebni asistenci dosegli dolgo pričakovane sanje. Prav tako tudi spoštovanje 19. člena OZN Konvencije o pravicah invalidov (obvezno branje v angleškem jeziku, saj so iz slovenskega prevoda zabrisani pomembni koncepti).

Dobil sem pismo, v njem pa je med drugim zapisano tole: v mojem svetu ni nikogar, ki bi znal razmišljati na način, da bi se malo odlepil od sveta, v katerega je pogreznjen. Vsi okoli mene doživljajo ta svet kot naravno okolje ali rečeno drugače: kot da bi bil svet, tak kot je, in njegov razvoj delo narave. Ničesar ne problematizirajo, enako kot ne problematiziramo dejstva, da nekatera drevesa v gozdu rastejo naravnost, nekatera pa malo postrani. Da imajo starši otroke in da zaslužijo skupaj za eno normalno plačo, ni nič nenavadnega. Otroci namreč vedo, da se mora vsak znajti in vsak potruditi. Dodajam: naravna stanja sveta imajo kajpak naravna nadaljevanja. In tako kot v gozdu jutri ne bo bistveno drugače, kot je danes, v savani na primer tudi ne, ne more biti nič drugače niti v družbah. Dobro, ampak čemu potem vizije, če pa lahko v najboljšem primeru računamo le na več istega, v najslabšem pa na občasne naravne nesreče?

Poznamo različne skupine najmočnejših držav; od skupine G7, G8 do G20. Črka G pomeni group oziroma skupino, številka pa število držav v tej skupini (npr. Group of Eight oziroma G8). V vsakem primeru ta skupina predstavlja skupino najmočnejših svetovnih držav, predvsem v gospodarskem smislu, kar pa je vedno povezano tudi s politično in vojaško močjo. Na nek način črka G simbolizira Globalizacijo po meri teh držav - najmočnejših in najagresivnejših, ki ustvarjajo “svet po svoji podobi”.

Kako poteka manipulacija, kaj pomeni manipulirati z ljudmi? Kaj naredite, če ste elita, da bi bili delavci mirni in navidezno spravljeni s svetom, da se ne bi vznemirjali in šli na ulice, da se ne bi organizirali in vzeli zadev v svoje roke, da ne bi postali komunisti? Preprosto. Da bi razumeli logiko manipulacije, je nadvse poučno primerjati vizije Slovencev in ameriške administracije, iz primerjave se res lahko veliko naučimo, poleg tega pa je vredno dodati še tokratno Cerarjevo modrovanje o digitalizaciji s človeškim obrazom, o čemer je govoril te dni bogatim arabskim šejkom in drugim pripadnikom elite, ki sicer s trdo roko obvladujejo delavce, zlasti migrante, ki nimajo tako rekoč nobenih pravic, ko gradijo zanje čudežno bogate nebotičnike in vse drugo, kamor sami ne bodo nikoli vstopili, ker je vse, kar so zgradili s svojimi rokami, zanje preprosto predrago. In za začetek naj navedem en sam objektivni podatek, da ne bo vse skupaj preveč posladkano in pravljično. Leta 2012 so tako imenovane države v razvoju dobile 1300 milijard dolarjev investicij od zunaj. Če bi se zadržali pri tej številki, in številni se zadržijo, ker jim je številka všeč, bi prek medijev vsak dan veselo sporočali ljudem, kako prijazni tuji kapital priteka v dežele v razvoju, ki hitro rastejo in se razvijajo in njihovi prebivalci postajajo srečni, ker je kapital tako dober, da dere k njim kot veletok in jim pomaga razvijati se. Če pa smo elementarno pošteni, vztrajamo do konca in se potrudimo priti do druge številke, ki je tale: istega leta je iz istih držav v razvoju odteklo 3300 milijard dolarjev. Naravoslovne metafore so torej jasne: nekaj je priteklo, veliko več je odteklo. In če razširimo obzorje tja do leta 1980, ugotovimo tole: od tistega leta do zdaj je globalni jug postal revnejši za 16300 milijard dolarjev (cit. po Roberts). Pa še tole: države v razvoju so od leta 1980 neposredno nakazale bogatim bankam v New Yorku in Londonu samo za obresti 4200 milijard dolarjev. V tem času so kajpak dobile od bogatašev tudi nekaj drobtinic pomoči (prav tam), o katerih sicer poročajo na televiziji, da bi ljudje verjeli v njihovo filantropijo.

Mladenka mi je te dni rekla: vem, da veliko razmišljate, in zahvaljujem se bogu, da nisem v vaši koži. Kaj je s tem povedala in kaj je hotela povedati? Poleg tega smo včeraj slišali, da Slovenija raste hitreje kot Evropa, da je gospodarska rast v provinci že tako velika, da bi se morali radostiti še veliko bolj, kot se sicer že radostimo. Kaj nam hočejo povedati? Naj najprej odgovorim na prvo zastavljeno vprašanje, potem pa bo razviden tudi odgovor na drugo.

Heglova dialektika razmerij med gospodarji in hlapci je prav gotovo izjemni spoznavni podvig, obenem pa je tudi zelo primerno teoretsko orodje za dekonstrukcijo življenja, ki smo ga prisiljeni živeti v neoliberalnem svetu; na vse nas vselej že delujejo sile kapitalizma kot družbenega življenja, zato smo siljeni in ne moremo delati, kar bi hoteli, češ da smo svobodni, čeprav si morda tega kdaj želimo. Hegel je tako natančno pokazal, zakaj gospodar potrebuje hlapce, saj ne more biti gospodar brez njihove potrditve, da je gospodar, medtem ko hlapci delajo na sebi, da bi postali orodje, ki ga potrebuje gospodar, da bi bil še naprej to, kar je in kar hoče biti. Ne smemo pozabiti, da je tudi gospodar pripravljen narediti vse, kar je treba, da bi pridobil hlapce in njihovo potrjevanje, zato gara. Hegel je še enkrat zelo jasen: težko delo čaka tako enega (gospodarja) kot drugega (hlapci). Vsi zato spontano delajo na sebi, kot se reče, pri tem pa se sklicujejo tudi na moralo, etiko, vrednote in najvišje standarde življenja, ki pa jih ne morejo doseči, saj je etika pogoj za dekonstrukcijo razmerij moči, ne pa orodje za njihovo utrjevanje. Paradoks gospostva zato je, da so gospodarji oziroma voditelji, kar je verjetno primernejši izraz zlasti za nežne duše, obenem močni (powerfull) in nemočni (powerless), kot pravi Nancy Harding v razpravi z naslovom Reading leadership through Hegel's master/slave dialectic: Towards a theory of the powerlessness of the powerful, ki je bil priobčen v reviji Leadership (2014, št. 4, str. 391 – 411). Problem je, da hlapci napačno domnevajo, da je gospodar človek z močno voljo, znanjem in s kompetencami, da jih vodi v svetlo prihodnost, ta pa je zapeljan, kot pravi avtorica, z erotiko oblasti (erotics of power). Posledice so lahko tudi katastrofalne za vse udeležence.

Dandanašnji in pri nas književnost večinoma služi predvsem povzročanju zgage. Kot trni se zasaja v pete učencem in dijakom, da ne morejo pohajati naokoli in početi neumnosti, temveč morajo z nogami v zraku kot bolniki ždeti in brati. Učiteljev, ki se prebijajo skozi njihova nečitljiva in neberljiva dognanja, do katerih so se dokopali ob branju, ne peče samo grlo, temveč tudi oči in srce (če ga imajo).