PRAV JE, DA SMO DOBRODELNI; NI PA PRAV, DA JE DOBRODELNOST (ŽIVLJENJSKO POMEMBEN) DEL DRUŽBENEGA SISTEMA. Morda se zdi komu ta izjava nasprotujoča, vendar jo lahko utemeljimo. Veliko nam pove o svetu, v katerem živimo.

Nisem nacionalist. In nimam rad popačenih desničarskih idej o nekakšni ljubezni do Boga, krščanskih vrednot, domovine, očetnjave, matere, srečne družine, nedolžnih otrok in tradicij ter sovraštva do tujcev, migrantov, homoseksualcev in sploh vseh nepravih Slovencev, ki v svoji čudnosti in zmanjšani inteligentnosti domnevno ne morejo dojeti, kako pomembni smo mi, kleni Slovenci, in kako drugačni oziroma boljši smo od njih. Prav tako ne verjamem, da obstaja posebna substanca, bistvo Slovencev in Slovenk, ki je drugačno od bistva drugih ljudi, zato ne maram njihovega pritlehnega pozivanja, naj se ves čas nečesa bojimo, naj nenehno pazimo na nekakšne čudne ljudi, ki nam hočejo nekaj ukrasti, nas oropati nečesa neoprijemljivega, nam odvzeti nacionalno bit, načeti narodovo dušo in esenco slovenstva ter raniti srce, ki seveda vselej bije za naše.

Videli smo, kako naravne sile lahko opustošijo cele otoke, obale in mesta; v mislih imamo orkane, kakršna sta bila Harvey in Irma, ki sta prizadela Antile, Karibe in dele ZDA. Orkana sta za seboj pustila več deset mrtvih, uničeno naravno okolje ter ogromno materialno škodo na infrastrukturi in objektih, ki se šteje v desetine milijard dolarjev. Vendarle je moč teh naravnih sil zanemarljiva proti uničujočim silam komercializacije, ki v zadnjih desetletjih pustošijo po planetu Zemlja.

Že celih deset let je minilo odkar sem se podala v boj za predsednico republike; kar dolgo nazaj, a hkrati so spomini še živi kot bi bilo nedavno. »Povabilo na ples«, kot sem poimenovala moj vstop na politični parket, je bilo s strani stranke Akacija (Marko Brecelj) tako noro, bizarno, nepričakovano in odštekano, da se mu seveda nikakor nisem mogla upreti. Prevelik izziv in prav zato, ravno pravšnji zame, da me katapultira v še neznano izkušnjo.

Mi smo banda brez idej, poje Zoran Predin. In dol nam visi za zdrav razum, še dodaja. Ne vemo natančno, na koga se nanaša zaimek mi, lahko seveda ugibamo, toda ob poslušanju njegove pesmi se je skoraj nemogoče ogniti mislim, ki sledijo, nanašajo pa se na vedenje in delovanje slovenskih in hrvaških politikov v povezavi z arbitražnim sporazumom o meji.

Preveč pogosto razmišljamo o sebi kot o posameznikih, ločenih drug od drugega, dejansko pa smo povezani in to kar počnemo, vpliva na ves svet. (Nadškof Desmond Tutu)

Pred začetkom novega šolskega leta je v navadi nagovor otrok, pa staršev in učiteljev. To je obenem čas za politično leporečenje in pripovedovanje pravljic o tem, kako lepo je v šolah in kako se mladina uči in še enkrat uči, da bo nekoč v prihodnosti koristen član občestva, kot je rad poudaril Tito. Ni pa pripovedi o resnični, realni plati šolskega sistema, v katerem se konkretni ljudje vsak dan spopadajo s problemi, od katerih so nekateri tako veliki in radikalni, da jih upravičeno imenujemo bizarnosti.

Če prebiramo mainstream medije in poslušamo mainstream politike, smo skorajda lahko gotovi, da je huda ekonomska kriza, ki jo je v letih 2007-2008 sprožil finančni sektor, rešena. Gospodarska rast se je vrnila, zmanjšala se je brezposelnost; politiki si hitijo pripenjati medalje; ekonomski inštituti, bonitetne hiše in mednarodne finančne institucije pa za prihodnja leta napovedujejo nadaljnje rasti gospodarstva. Pa je ekonomska slika res tako lepa? Poglejmo si nekaj dejstev, ki na tej sliki puščajo grde madeže.

Prišel je čas, ko moramo v milijonskem številu demonstrirati, ne proti temu ali onemu, temveč na temelju volje do dobrega in sočutja, ki opredeljujeta, kdo v resnici smo. Kajti v slehernem človeškem srcu je vgrajena ljubezen in modrost celotnega človeštva. - Mohammed Mesbahi

Neonacisti: slabi
Antinacisti: dobri
To sem se naučil kot otrok.
Bilo je več kot očitno.
Sajid Javid, britanski politik, 16. avgust 2017