Bliža se velika noč, največji krščanski praznik. V samem jedru krščanstva, in tudi drugih religij, je ljubezen. Ljubezen do drugega pa je sploh eno temeljnih Jezusovih sporočil. Zakaj torej ne bi o tem razmislili v kontekstu časa, v katerem živimo? Pirhi, potica in šunka niso dovolj, potrebno je razmišljati in delovati v svetu, kjer so sovraštvo, izkoriščanje in trpinčenje še kako živi. A ljubezen do drugih ni sentimentalno čustvo, temveč delovanje za njihovo dobro. Kdo so tisti drugi, ki jih kolektivno izključujemo, sovražimo, izkoriščamo, trpinčimo …?

Ko smo nekoč, pred nedavnimi nedavnimi časi, v pravokotno oko velikega brata Googla kaj vtipkali in pritisnili »Enter«, nam je na pladnju prinesel najpomembnejše in najbolj smiselne spletne strani, kar jih je na svetu in se nanašajo na to, kar smo vtipkali. Vseeno je bilo, kdo smo in kateremu računalniku izpovedujemo svojo radovednost; kar je v tistem trenutku na dano temo vedel Google, smo nemudoma vedeli tudi mi.

Iskrene čestitke novinarki Lidiji Hren in njeni raziskovalni ekipi. A kaj, ko je taka oddaja predvajana vsaj pet let prepozno. No, verjetno pred petimi leti takšen dokumentarec ne bi nikoli ugledal luč sveta na RTV Sovenija. Ponovno, pa jo kot že tolikokrat, najverjetneje pristojni, odgovorni in dolžni organi ukrepanja, ne bodo vzeli za temelj, npr. kot dodatno dokazno breme, svojega dolžnega profesionalnega ter odločnega dela ali obravnave. Bolje je valiti odgovornost za stagnacijo, počasnost, neadvekatnost zakonodaje in postopkov ukrepaja, iz ene veje oblasti na drugo, pa potem na tretjo in tako čas mineva ter nihče nič ne ukrepa. To je res odlična taktika za kritje banksterjev, ki v miru harajo dalje in še naprej. V Sloveniji sprenevedanje kraljuje in zmaguje na veliko. Praksa pa govori o tem, da se to vsem vpletenim splača ter bogato obrestuje.

Ekonomija, ki je utemeljena na neprestani gospodarski rasti, hkrati pa ta rast povzroča vedno večjo družbeno neenakost, ni vzdržna niti z okoljskega niti z družbenega vidika. Države s sebičnim ekonomskim ravnanjem, ki ga zagovarjajo s skrbjo za blaginjo lastnih državljanov (v resnici pa delujejo v interesu najbogatejših), povzročajo številne mednarodne konflikte in nekatera območja na Zemlji puščajo v globokem pomanjkanju. Ne gre samo za to, da takšen sistem ni dober, dejansko je nevaren in ogroža prihodnost človeštva. Zato je naša dolžnost, da vzpostavimo pravičen ekonomski sistem na globalni ravni, ki bo utemeljen na resničnem mednarodnem sodelovanju in na globalni delitvi dobrin.

Človeški možgani naj bi bili nekaj posebnega. Jasno; pri poveličevanju svoje izjemnosti se težko sklicujemo na druge dele telesa. Preveč so podobni, enakovredni in pogosto manj učinkoviti, kot tisti na živalih.

Naša koža je na primer povsem neuporabna. Sonce jo opeče. Veter jo osuši in razbrazda. Mraza sploh ne prenaša. Lahko jo je poškodovati. Lahko jo je videti, ker se njena barva ne ujema skoraj z ničemer v okolju. Lahko jo je izvohati, ker pot teče povsod.

Že leta se opotekamo iz krize v krizo. Enkrat ekonomska, potem politična, pa družbena, vojaška, migrantska in ves čas prisotna podnebna oziroma ekološka kriza. Politiki in ekonomisti se resda trudijo z njihovim reševanjem, a bolj kot odpravljajo vzroke za krize, zgolj gasijo požare; s svojimi dejanji pa pogosto zanetijo še nove. Ali obstaja rešitev, enostavna in izvedljiva, ki bi se zares lotila temeljnih vzrokov, ki nas pehajo iz krize v krizo?

Ni enostavno razumeti današnjega ekonomskega sistema. Zakaj imamo na eni strani zelo uspešna gospodarstva, ki proizvajajo dovolj dobrin za vse prebivalce planeta, hkrati pa se v globalnem merilu poglablja revščina, na drugi strani pa se kopiči velikansko bogastvo v rokah peščice Zemljanov? Odgovor ni enostaven, a morda ga najlažje ponazorimo s primerjavo s človeškim telesom. Recimo, da je celotno človeštvo telo enega samega človeka.

Vrhovno sodišče je razveljavilo referendum o drugem tiru.

Ali je to dobro ali slabo ne bomo zanesljivo vedeli nikoli, saj bi to lahko izvedeli le tako, da bi vzeli kakih deset enakih Slovenij, zgradili v vsaki drugo traso ob drugem času in potem stvar opazovali kakih sto let. Kljub temu se osebno nagibam k mnenju, da je to slabo.

Rdeča luč na semaforju za pešce. Zastanem nedaleč stran in kot sokol opazujem drveče ljudi, ki zamišljeno letajo na vse strani. V tem metežu sivine moje uho prestreže glasen, a nadvse prijeten dekliški smeh. Pogledam. Na drugi strani ceste, avtobusna postaja. Nenavaden par. Prijeten in nasmejan fant ob še bolj nasmejanem dekletu. To je ona, njen glas sem prestregel. Dekle ljubko in simpatično, a pol nižje od fanta - sedi v invalidskem vozičku. Paraplegik? Človek. Zelena luč in že lebdim nad zebro, a ne morem si kaj, da ne bi še nekajkrat uzrl proti njima. Skril se bom kot vrstni vohun, zanima me nadaljnji razplet. Glede na preteklost naše države ne bi smelo biti težko, saj je bil včasih pri vsaki hiši vsaj en vohun. Vsakdo je tu vohunil za vsakomur. Cinkal je brat brata. Mora mi uspeti. Na stran z zgodovino, vrnem se v sedanjost. Komaj najdem varno točko opazovanja, ko se okoli njiju nenadoma zbere množica ljudi. Neuki statisti zakrijejo moja junaka.

"Moje študije so dokončno odločilno dokazale, da živijo nezdravljeni rakasti bolniki do 4 krat dlje kot zdravljeni posamezniki." - Dr. Hardin B. Jones iz Akademije medicinskih znanosti v New Yorku