Facebookovi algoritmi so neumni, ampak ne lažejo. Ker po mojih objavah in ogledih pravilno sklepajo, da me zanimajo protivladni protesti, so me vtaknili v protestni mehurček. In kdo so moji soborci, s katerimi se nadejam Sloveniji prikolesariti zmeren namesto skrajen fašizem?

Združeni narodi so 2. oktober, dan, ko se je leta 1869 rodil indijski voditelj Mahatma Gandi, razglasili za mednarodni dan nenasilja. V svetu še vedno poteka več vojaških konfliktov: nedavno sta se spopadli Armenija in Azerbajdžan; še vedno potekajo konflikti v Siriji, Jemnu, Afganistanu, Ukrajini ter še številni drugi konflikti, ki se kadarkoli lahko razplamtijo v večjo vojno (npr. v Kašmirju med Indijo in Pakistanom). A nasilje je lahko tudi drugačno, saj je sam Gandi dejal, da je »revščina najhujša oblika nasilja«.

Ljudje stradajo,

povsod,

tudi pri nas obstajajo.

Danes, 29. septembra 2020, prvič obeležujemo Mednarodni dan ozaveščenosti o izgubah hrane in odpadni hrani (International Day of Awareness of Food Loss and Waste). Hrana je osnovna človekova potreba, kar pomeni, da je od nje odvisno preživetje in zdravje ljudi. Prav tako pa ima hrana izjemen vpliv na naše okolje in podnebne spremembe. Tema letošnjega prvega mednarodnega dneva ozaveščenosti o izgubah hrane in odpadni hrani se glasi: "Prenehajmo ustvarjati prehranske izgube in odpadke. Za ljudi. Za planet." (Stop food loss and waste. For the people. For the planet.)

Nekoč je bila umetnost in so bili umetniki. Nato je Duchamp v galerijo položil pisoar in to opredelil kot »Fontano«. Takšni pisoarji danes zavzemajo levji delež prostora v muzejih sodobne umetnosti. Zdaj je umetnost vse, kar naredi umetnik, umetnik pa je vsak, ki sam sebe označi za umetnika. To velja tako za ljubitelje kot za tiste, ki se s takšnim početjem preživljajo. Večina ljudi za to nima posluha.

Pred tremi tedni smo objavili kolumno z naslovom FIHO – podjetje družine Oman, ki bi po našem mnenju morala pretresti odgovorne za proračun RS, varuhe integritete javnih in namenskih sredstev ter nenazadnje organe pregona. Pa nič od tega se še ni zgodilo; natanko trije članki »t.i. desnih medijev« so zgodbo nekoliko raziskali in jo razčlenili.

Maske, razkuževanje, zapiranje lokalov, omejitve gibanja in potovanj, karantene, samoizolacije, prepovedi večjih združevanj in tako naprej. Živimo v dobi prisilnih ukrepov. Kar nas jezi. Počutimo se omejene. Ogrožen je naš način življenja. Hočemo živeti tako kot prej. Jezimo se na oblast, zdravnike, farmacevte, ki so del nekakšne širše zarote. Pa pri vsem tem kdaj pomislimo, da smo morda sebični, da smo del razvajene potrošniške družbe, ki ne prenese niti malo odrekanja, žrtvovanja za druge, nesebičnosti, empatije?

Zgodbo o Maitreji, svetovnem učitelju, sem prvič slišal pred več kot petindvajsetimi leti. Od takrat mi ne da miru. Čeprav je zgodba za povprečno izobraženega človeka 21. stoletja zares nenavadna, pa se mi vendarle zdi nekako zelo verjetna. Eno je osebno prepričanje, drugo pa so različni dogodki in znamenja, ki se v zadnjih desetletjih intenzivno pojavljajo v svetu. Mediji se tej zgodbi močno izogibajo, zato se s tem ukvarja le nekaj posameznikov in skupin.

V zadnjih tednih smo izvedeli, da je večina svetovnih držav zaradi pandemije koronavirusa doživela visoke padce BDP-ja (bruto domačega proizvoda). Padci so bili 10, 20, 30-odstotni. Rekordni, zgodovinski! Politiki in ekonomisti zdaj vlagajo izjemne napore (to počnejo z velikimi vsotami tako imenovanega poceni denarja in novega zadolževanja), da bi se čimprej vrnili h gospodarski rasti. Gospodarska rast (ki se odraža z rastjo BDP) je »alfa in omega« modernega sveta.

Meja naša ostaja srčna rana,

a za prmej krvav duš kockasti,

ne damo vam Terana,

ne damo vam Terana!