Po izvolitvi Donalda Trumpa za ameriškega predsednika in še pred njegovo zaprisego, se je sredi decembra 2016 v ZDA oblikovalo progresivno gibanje Indivisible (Nedeljivi). Takrat je skupina bivših kongresnih uslužbencev na spletno stran postavila priročnik Indivisible za “upor proti Trumpovi agendi”. Priročnik si je doslej preneslo že več kot milijon ljudi, spletno stran Indivisible pa je obiskalo preko milijon ljudi. Spletna stran se je v začetku, zaradi velikega prometa, celo začasno sesula. (How The Indivisible Movement Is Fueling Resistance To Trump)

Zgodil se je dogodek. Ne v smislu, o katerem govori Alain Badiou, kajpak, saj bi bilo to preveč radikalno, zlasti za te kraje, pa vendar ga je vredno omeniti. Vreden je celo komentarja in kritične misli, saj ravno ni dogodek v filozofskem pomenu besede, ampak je zgolj simulacija dogodka, kar je še en prispevek h kapitalistični blaznosti, je neuspelo srečanje, ki je odveč prav kot neuspelo, in je čista izguba časa, čeprav je čas tudi denar, kot pravijo. Pa tudi zato, ker je vse skupaj neka gospa zelo jedrnato komentirala takole: Sicer pa je vredno pogledati celotno oddajo Cerar in mladi, ker je vse skupaj zelo perverzna groteska. Pred mladimi sedijo trije bajno plačani politiki in otresajo neslane šale o prekariatu. Juncker je denimo izjavil, da je njegova služba sedaj prekarna. Potem je še Cerar nekaj podobnega trosil in se smehljal. Še dobro, da je intervenirala neka mladenka in mu naravnost rekla, naj se neha smejati, ker ni smešno. Mislim, da te kap. Torej.

Vsak človek je neizmerno srečen, ko sreča sorodno dušo, in neizmerno nesrečen, ko spozna, da ni tako zelo sorodna. Nekateri jo skušajo potem prepričati, da bi postala sorodna, ali pa se ji pustijo prepričati – zlepa ali zgrda. Tretji si jo skušajo podvreči ali pa se ji pustijo podvreči. Četrti jo pustijo pri miru in skušajo imeti mir pred njo. Ljudje ne maramo nesorodnih duš.

Oglas pravi takole: Bolj slovensko kakor hribolazenje, smučanje, igranje na harmoniko. Kaj nam torej sporoča? Sporoča nam, da naj bi bilo nekaj bolj slovensko, kot je slovensko nekaj drugega. Na prvi pogled še ena reklama v morju bolj ali manj artikuliranih reklam, toda v resnici je prav v tem času vredna natančne analize ali dekonstrukcije.

Ljubljana, 3.3.2017

Zadeva: Priprava podzakonskih aktov za Zakon o osebni asistenci

Spoštovani!

Zakon o osebni asistenci je bil dne 27.2.2017 objavljen v Uradnem listu RS (št. 10/17). Vljudno vas torej naprošamo, da konkretno določite časovnico za pripravo vseh podzakonskih aktov, ki so potrebni za operativnost Zakona o osebni asistenci. Vsi podzakonski akti, pravilniki in obrazci morajo biti izdelani najkasneje do 30.6.2018. Zakon mora namreč s 1.1.2019 stopiti v veljavo, brez priziva ali odloga! Ne glede na takratne politične razmere in dogajanje v družbi.

V praksi to pomeni, da obstoječi uporabniki, ki smo življenjsko odvisni od osebne asistence in jo potrebujemo prav vsak dan (vključno s prazniki, nedeljami in dopusti), ne moremo imeti izpada te pomoči. Med sedanjimi programi in zakonom ne sme biti prekinitve, saj bi se s tem dobesedno ogrozila življenja ljudi. Prav tako pa mora biti s tem datumom tudi novim uporabnikom omogočeno polnopravno uživanje pridobljenih pravic.

Ves svet mu ne ploska zato, ker je ameriški predsednik v svojem govoru kongresu povedal nevarno pravljico. Vanjo je vključil še nekaj mitov (o ameriškem delavcu, ki trdo dela, sledi etičnim principom in skrbi za družino; o varnih skupnostih, iz katerih je pregnano zlo in kjer se igrajo otroci na dvoriščih, igriščih in drugih varnih krajih, hodijo v dobre šole in brezskrbno uživajo življenje; o močni Ameriki, kjer je ameriški način življenja eno samo uresničevanje sanj), dodal veliko patosa, povezanega z vojnimi veterani, njihovimi vdovami in otroki, s težko bolnimi mladostniki, ki so se uprli smrtonosnim boleznim in v neenakopravnem boju kljub vsemu zmagali, s starimi ljudmi, ki so še vedno pri močeh in predstavljajo ustvarjalnost ameriškega naroda, vse skupaj začinil z močnimi domoljubnimi čustvi, ki se jim ni mogoče upirati, na koncu pa dodal obvezni Bog blagoslovi Ameriko. Pravljice, miti in patos imajo kajpak funkcije, ki pa nimajo nobene resne zveze z realnim življenjem večine ljudi v neoliberalnem svetu, saj so dobre le za elito in za kakega naivneža, ki se še ni prepričal, kako zadeve zares stojijo na tem planetu. Poleg tega ameriškemu predsedniku ne ploskamo zato, ker obstaja veliko zadev, o katerih ni črhnil niti besedice, pa bi moral, saj kot predsednik predstavlja vse državljane ZDA.

Končno, bi lahko rekli. Pa smo le dočakali trenutek, ko je nekdo mirno, jasno in brez dlake na jeziku stopil naprej, postal avantgarda in vsem ljudem povedal, kako dalje; ko je končno konkretno odgovoril na večno vprašanje kaj storiti; ko je pokazal pot, začrtal meje, odgovoril na številna vprašanja, ki so dolga leta čakala na odgovore, naletela pa le na abstraktno levičarsko sholastiko; ko je pokazal vsemu svetu, da ni treba vselej nedoločeno dolgo cincati, dvomiti, neproduktivno govoriti in govoriti, pa ničesar povedati, da torej obstaja čas, ko je treba zavihati rokave ter nekaj preprosto narediti in nehati govoriti, kajti čas je izjemno dragocen, da je treba slabim ljudem kratko malo s silo, ki se je ne smemo sramovati uporabiti, onemogočiti zločinko delovanje, da obstajajo načini, kako zagotoviti ljudem varnost in jih zaščititi pred radikalnim islamskim terorizmom. In ta nekdo je natanko ameriški predsednik, pri čemer ni pomembno, ali je komu všeč njegova pričeska ali mu ni všeč. Na prvi pogled je skoraj neverjetno, da je bilo treba čakati toliko časa, da se je pojavil človek, ki je preprosto rekel bobu bob in se ne boji radikalnih sprememb. Kje so bili taki ljudje prej, se sprašujemo, saj najbrž Trump ni edini človek na tem planetu, ki ve, kaj narediti, kje so bili vsi mainstream ekonomisti, Nobelovi nagrajenci za ekonomijo, kje so bili vsi kritični levičarji, ki domnevno vedo, kako v lepšo prihodnost? Kaj se je dogajalo doslej, zakaj nihče ni jasno povedal, kaj storiti, da bo prihodnost zopet lepa, svetla, optimistična in bogata, če pa je vse skupaj izjemno preprosto, le sešteti je treba dva in dva? Zakaj torej doslej tega niso storili, zakaj je moral priti Trump? In kakšna bi bila usoda sveta, če po kakem naključju ne bi zmagal na volitvah in ne bi postal ameriški predsednik?

... zato živim zdravo. Tako pravi oglas, čigar oblikovalci se očitno ne zavedajo, kaj sporoča. Nastal je namreč v svetu, v katerem vse raste in vse se širi: Zemlja se segreva, polarni led se krči, oceani se dvigujejo, ker so vse toplejši, vremenske katastrofe so vse katastrofalnejše in vse pogostejše, gosenice in komarji in druge živali se širijo na ozemlja, kjer jih je bilo pred tem malo ali nič, tropski gozdovi se krčijo zaradi potreb lesne industrije, količine metana v ozračju naraščajo, količine ogljikovega dioksida naraščajo, bogati ljudje bogatijo, čiste pitne vode je vse manj, vse več je spopadov zanjo, narašča število suženjske delovne sile, povečujejo se trgi s človeškimi organi in z ljudmi, narašča število beguncev in iskalcev zaposlitve ... A treba je postavljati meje, vzklikajo vsak dan ljudje, ki vsaj intuitivno čutijo, da meje morajo biti, da morajo obstajati avtoritete, da mora obstajati odgovornost, da mora obstajati spoštovanje. A kako to narediti? Lahko je govoriti, čisto nekaj drugega pa je znati postaviti meje in jih znati varovati, ohranjati; postavljanje žičnate ograje na državni meji je le beden poskus uresničevanja zapisanega. Aktualni primer je tudi tale: V nekaterih ameriških zveznih državah se republikanci prav zdaj močno trudijo, da bi sprejeli zakone, na podlagi katerih učitelji v šolah v sicer demokratični državi ne bi poučevali mladih o podnebnih spremembah in o znanosti, ki jih pojasnjuje. Sliši se skoraj neverjetno, vendar je absolutno res. Taki podvigi sicer niso povsem novi, so pa pomembno znamenje časa ali še bolje: so simptom časa. Živimo namreč v svetu, v katerem je vsak dan znova mogoče odkriti, da je znanost le nosilka mnenj med drugimi nosilci mnenj, kar pomeni, da imajo enako ali pa celo večjo pojasnjevalno moč religija, naključna mnenja mimoidočih, vraževerje in sporočila nezemeljskih bitij. Velikokrat se zgodi, da ljudje omalovažujoče zamahnejo z roko, ko nanese beseda na znanost in pojasnjevanje vsakdanjih pojavov. Pojasnjevanje jih bodisi ne zanima bodisi so prepričani, da nekaj onkraj znanosti vse skupaj pojasni še veliko bolje kakor znanost. Kaj se pravzaprav dogaja? In kaj pomeni, da hoče narediti ameriški predsednik veliko Ameriko? Je povečevanje stroškov za vojsko in zapovedovanje učiteljem, kaj smejo govoriti deci in česa ne smejo, uvod v vse skupaj? Je to novo postavljanje meja?

V kapitalizmu je nekaj zelo preprosto: ko imaš vse, ni dovolj. Logika asketskega življenja, ki je v samem srcu kapitalizma, je namreč paradoksna in je tale: cilj je profit. Tega bi bilo dovolj le, če bi ga bilo neskončno veliko. Ker pa ga ne more biti toliko ... Bizarnost te logike je tudi tale: 1 % zadovoljuje čisto vse mogoče želje in potrebe, ki si jih lahko izmisli, vsi ostali pa bolj ali manj stojijo ob strani in opazujejo. Poleg askeze je v srcu kapitalizma tudi družbena nepravičnost. Nekateri pa še vedno vztrajajo, da jo to najboljši sistem ever. In vrtijo tole lajno: teorija vrednosti lahko temelji na izbirah potrošnikov, kar pomeni, da moramo Marxa kar lepo pozabiti. Morda bi zapisano delovalo v idealnem svetu in na popolnih trgih, kjer bi imel čisto vsak posameznik enako izhodišče, enake možnosti, enako znanje in enako moč, ki pa dokazano ne obstajajo in ne morejo obstajati. Mogoče bi kaj pomagalo, če bi lastniki kapitala več investirali v proizvodnjo dobrin, toda pravkar smo izvedeli, da bo Amerika povečala vojaški proračun za okroglih 54 milijard dolarjev letno, kar je v desetih letih 540 milijard. Če bi kdo včeraj predlagal, da bi vložili enako vsoto v znanstvene raziskave, s pomočjo katerih bi pospešili iskanje zdravil za raka ali Alzheimerja, bi gotovo dobil odgovor, da je utopist in da to ni mogoče. Ampak to je le drobec v morju norosti, v katerimi se soočamo vsak dan, medtem ko nam mainstream ekonomisti razlagajo pravljice o popolnih trgih, harmoniji in ravnotežjih, stabilnosti trgov, racionalnih izbirah potrošnikov, nevidni roki, ki vse uravanava tako, kot je prav, in seveda o rasti vsega. Za uvod pa še tole: povsem jasno je, da so podnebne spremembe neločljivo povezane z akumuliranjem kapitala, s to povezavo pa se noče soočiti nobena vlada tega sveta. Prav zato se njihovi predstavniki ob priložnostih pred kamerami držijo za roke, plešejo in se objemajo, pojejo in nam mahajo v pozdrav, kot da bo rešitev problemov magično padla z neba, če bodo le dovolj dolgo rajali.

Prejšnji teden sem časniku Večer poslal dve pismi bralcev. Niso ju objavili, zato ju objavljam tukaj. Spodaj pa sledijo pripombe, ki jih ni v pismih …