Naslov knjige, ki jo berem, je: Education and Capitalism: How Evercoming Our Fear of Markets and Economics Can Improve America's Schools. Spisala sta jo Herbert J. Walberg in Joseph L. Bast. Moja ideja je prav nasprotna od njune: kako lahko vračanje k človekovi naravi preseže kapitalizem in mite o svobodnih trgih, na katerih se je treba nenehno bati nekoga, s katerim tekmuješ, in tega, da ti bo zabodel nož v hrbet.

Hvalabogu! Orgije nakupovanja, ki svoj vrhunec dosežejo za božič, so bolj ali manj mimo. Praznik, ki obeležuje rojstvo Kristusa, rojstvo ljubezni in luči, je postal največji poganski praznik materializma, potrošništva, sebičnosti in samozadovoljstva. Samo v ZDA je bilo v “božični praznični sezoni” (november, december) za darila zapravljenih gromozanskih 655 milijard dolarjev (625 milijard €). Kaj ta številka pomeni?

Učenec v ameriški šoli. Test. Vprašanje: Opišite situacijo, ko si številni ljudje nekaj delijo, vsi pa imajo od tega koristi. Učenčev odgovor: komunizem.

Vsi čakamo na iPhone 8. Tako beremo v časopisu. No, vsi prav gotovo ne čakamo, ker vsaj jaz nikakor ne čakam, to pa je že dovolj, da ne moremo reči, da čakamo Vsi.

Počitnice ne služijo samo temu, da se spočijemo od dela ali učenja. Potrebne so tudi, da pridemo k sebi od praznikov. Res pa se ljudje, ki med prazniki najbolj dosledno praznujejo, med počitnicami prav tako naprezajo. Nekateri pač ne znajo izpreči: služba in fuš, pripravljanje, praznovanje in pospravljanje …

Praznovanje ni veselje. Praznovanje je napor. In pogosto spor … Praznikov se veselijo le otroci. Odrasli so najbolj veseli v postelji zadnji večer, ko je vse pospravljeno, ko so gostje odšli in ko sledi običajen delovni dan.

Sem narobe zapisal letnico? Saj se vendar bliža leto 2017. Morda pa je kar prav tako, da zapišemo 2007, kajti v resnici smo izgubili celo desetletje. Zato na simboličen način ne vstopamo v leto 2017, temveč ponovno v leto 2007. V leto, ko se je začela največja sodobna ekonomska kriza, ki še zdaleč ni končana (ne verjemite politikom, ki prav zdaj trdijo, da smo krizo premagali), temveč se lahko kadar koli, zagotovo že zelo kmalu, zaostri bolj, kot si sploh lahko predstavljamo. Zakaj to lahko trdimo? Imamo vsaj pet razlogov:

Tovariši in tovarišice! Na praznično jutro berem knjigo, kot se spodobi: Jesus Before the Gospels: How the Earliest Christians Remembered, Changed, and Invented Their Stories of the Savior. Spisal jo je izvrstni Bart D. Ehrman, izšla pa je pri založbi HarperOne, in sicer pred kratkim. Temeljna zamisel? Vloga spomina pri pripovedovanju zgodb o Jezusu in njihovem širjenju med ljudmi, vloga pripovedovalcev in vloga poslušalcev. Preden so cerkvene avtoritete spolirale uradne zgodbe o Jezusu in jih priredile za svoje oblastne potrebe, so si namreč ljudje sami pripovedovali zgodbe o njem in njegovem delovanju. Neprimerno zanimivejše in radikalnejše! Zakaj? Sledi odgovor. Obenem berem še eno izvrstno knjigo z naslovom The Verso Book of Dissent: Revolutionary Words from Three Millenia of Rebellion and Resistance; uredila sta jo Andrew Hsiao in Audrea Lim. V novem letu tudi vam privoščim mnoge dobre knjige in veliko etičnosti v bojih zoper nepravičnosti in krivice.

UDK:

Izvleček

Marijan Gerdej, OČE NAŠ. Izvirnik v slovenščini, izvleček v slovenščini in angleščini, povzetek v angleščini.

Tekst molitve Oče naš, ki ga najdemo v prevodih v svetega pisma, je različen in avtor pokaže, kakšni bi morali biti popravki. Avtor prikaže tekst očenaša in nakaže razlike v prevodih še posebej v pojmovanju nebes, na koncu pa je v sedanjem tekstu poziv Bogu, da nas vpeljuje v skušnjavo.

“Terorizem je vsako organizirano nasilno dejanje, ki je usmerjeno proti civilistom/civilnim ustanovam v politične ali/in gospodarske namene. Izvajajo ga nedržavne skupine, posamezniki ali države. Terorizem je večinoma javno dejanje, saj s tem hočejo teroristi doseči čim večje število ljudi (s pomočjo sodobnih medijev, ki pokrivajo take incidente) in tako vplivati na širše javno mnenje.” (Wikipedija)

Kako lahko v družbi znanja, kot jo imenujejo, nastaja znanje, če ne v odnosih do resnice? Logično je namreč, da ne obstaja znanje brez resnice. Obstaja tudi neznanje, toda nihče ne govori o družbah neznanja. Slavijo znanje, vendar obenem ne slavijo vsaj enako tudi resnice. Zakaj je potem okoli nas tako malo resnice in zakaj nas ves čas prepričujejo, da živimo v družbi znanja, če pa je očitno, da slavijo znanje, ki ne obstaja, če ne slavimo obenem tudi resnice? In v novem letu nam želijo veliko sreče in zdravja. Kako, če ne natanko v odnosu do resnice, ki je luč? Ali kot bi pripomnil Alain Badiou: če hočemo novo življenje, potrebujemo najprej novo luč.