Sindikati so v 19. in 20. stoletju odigrali izjemno pomembno vlogo. Z dolgotrajnimi boji so milijonom zagotovili številne delavske pravice (osemurni delavnik; pokojninsko, zdravstveno in socialno varstvo, itd.), ki so postale pomemben, če ne kar ključen dejavnik tako imenovane socialne države oziroma države blaginje. Vendar smo v 21. stoletju (deloma pa že prej) priče tako velikanskim ekonomskim in družbenim spremembam, da sindikati danes postajajo vse bolj ostanek preteklosti. Če ne bodo prepoznali teh sprememb in začeli reševati resničnih problemov današnjega časa, bodo dokaj kmalu pristali na smetišču zgodovine ali v njenem zakotju.

V prvi epizodi serije Black Mirror (Charlie Brooker, 2011 – ) mora britanski prvi minister pred kamerami spolno občevati s svinjo. Zares, ne zgolj na videz. In pristojni morajo omogočiti ogled dogodka vsem ljudem na tem planetu, sicer se bo ugrabljeni princesi zgodilo nekaj strašnega. Kaj po kritičnem in tehtnem premisleku stori gospod? Občuje s svinjo, ljudje pa gledajo. V čem je poanta lekcije? Naj se odgovoru približam po ovinku.

Bajke o izbrancih, ki rešujejo svet pred takšnim ali drugačnim uničenjem, so stare kot svet. A Holivud – Homer 20. in začetka 21. stoletja – je zadnje čase tako obseden z njimi, da drugačnih skorajda ne ustvarja več.

Danes ni enostavno biti roditelj. Številni v neoliberalizmu rojeni otroci pritiskajo na svoje starše, češ da so luzerji, ker niso dovolj bogati, da bi se lahko spodobno vozili vsako leto na počitnice na Sejšele, Karibe ali kam drugam na drug konec sveta, da bi imeli najsodobnejše pametne telefone, da bi lahko investirali v draga oblačila in se oblačili tako, kot velevajo dizajnerji, ki se na take zadeve gotovo spoznajo, in je prav, da jih poslušamo, da bi imeli razkošno stanovanje ali, še raje, hišo z vrtom, svojega vrtnarja, butlerja in tri služkinje, da bi se šolali na elitnih tujih univerzah in imeli na koncu vsaj tako visoke plače, kot jih imajo najbolje plačani javni uslužbenci, med katerimi prednjačijo zdravniki, ki sicer te dni stavkajo in hočejo še več denarja, s katerim je mogoče kupiti tudi kak drag avto, saj ne gre, da bi človek po svetu peš hodil, kot bi rekel Martin Krpan, ki je sicer zelo močnemu in robatemu Brdavsu ročno snel glavo z ramen, to pa je dejstvo, ki v pričujočem zapisu niti ni tako zelo nepomembno, kot bi se lahko zdelo na prvi pogled, na katerega se zanašajo prav dizajnerji.

V lanskem letu smo v Sloveniji dobili nov bralnik za slepe, t. i. sistem za dinamično pretvorbo besedil v slovenski govor! Ni ne prvi ne zadnji. Samo od leta 2005 je Slovenija za projekte razvoja bralnika vložila 2,3 milijona evrov javnih sredstev. To niso vsa sredstva, saj so morda izpuščena redna programska sredstva in sredstva zavodov ali podjetij, ki niso bila zabeležena na ministrstvih in Agenciji za raziskovalno dejavnost. Poleg tega vemo, da je Slovenija denar za raziskovanje in razvoj bralnika namenjala že četrt stoletja. Skupna vsota je torej bistveno višja.

Leta 1956 je William Walsh, učitelj edukacijskih znanosti na univerzi Edinburg, priobčil v reviji British Journal of Educational Studies jedrnat in izjemno zanimiv članek. Članek je res tako dober, kar pomeni, da je inteligenten in produktiven, da ga na tem kraju, več kot pol stoletja pozneje, obširneje komentiram, saj je pomemben in pomenljiv tudi za razmišljanje o današnjem šolanju mladih ljudi, ki je pogosto še vedno tako, kot da bi od rib terjali, da plezajo po drevesih gor in dol. Naslov članka je The Literary Critic and the Education of an Elite.

V Slovenji stavkajo zdravniki. Upravičeno terjajo boljše pogoje za svoje delo. Terjajo višje dohodke, terjajo več denarja, da bi lahko opravljali svoje delo kakovostno in v dobro pacientov. Povsem se strinjam, da so zdravniki zelo pomembni delavci; zagotovo ne bi želel živeti v deželi, kjer jih ne bi bilo ali pa bi namesto njih delovali mazači, šušmarji in priučeni mesarji oziroma ljudje, ki bi me zdravili tako, da bi gledali v karte, steklene krogle, kravje iztrebke ali zrli v oblake in odkrivali terapije v konfiguracijah oblakov. Trdim pa, da so vsaj tako pomembni tudi učitelji. Ne zdravijo sicer pacientov, zato pa vzgajajo in izobražujejo generacije otrok, med katerimi bodo nekoč tudi zdravniki, ki bodo zdravili paciente, med katerimi bodo tudi učenci in učitelji. Vse to delajo v razmerah, ki učenju niso dovolj naklonjene, v razmerah, v katerih je še vedno pomembno medsebojno tekmovanje za ocene, točke in druge standardizirane oblike nagrajevanja znanja, zlasti pa je pomembna pridnost. Kako vem, da je vse to res? Ker zapisanega ne potrjujejo le izkušnje številnih generacij ljudi, med katere sodijo tudi moje, kajpak, temveč predvsem znanost. Čez približno mesec dni izide znanstvena knjiga, ki sem jo uredil, njen naslov pa je Kognitivna znanost v šoli za 21. stoletje. Na tem kraju predstavljam njeno osnovno idejo.

Lacan je nekoč, leta 1959, ko nastaja njegov sedmi seminar z naslovom Etika psihoanalize, dokazal, da človeška bitja ustvarjamo realnost iz ugodja. Načelo realnosti je zato v resnici načelo ugodja, čeprav so ljudje spontano prepričani, da je oboje bolj ali manj ločeno. Onkraj načela ugodja je kajpak gon smrti, kot je pokazal Freud. Njegova spoznanja so še danes v glavnem pozabljena, svet pa se vse bolj divje vrti in zapleta, vse bolj postaja očitno, da nima nihče ideje, kako seči onkraj njega, in da si celo morda ne upa. Donald Trump se ponuja kot izjema, vendar nima dobre ideje ali vizije, kar je lahko zelo slabo za ves svet. Ideje namreč ima, le da niso dobro premišljene.

Pogosto se zgražamo nad korporacijami, ki se obnašajo neodgovorno do okolja in do svojih delavcev; prav tako radi nergamo nad politiki, ker tako malo naredijo za zaščito okolja in za zaščito svojega prebivalstva. Nikoli pa ne vidimo, da smo tudi sami del tega sistema in da soustvarjamo realnost, nad katero se potem jezimo. Še posebej je vse to opazno v času praznikov, ki so postali predvsem prazniki potrošništva.

Kdor je svoboden? Kdor je srečen? Kaj je svoboda in kaj je sreča? …