Univerzalni temeljni dohodek (UTD; ang. universal basic income) je predlog, ki ga strokovnjaki iz različnih področij že dlje časa zagovarjajo kot rešitev za vse bolj razslojeno družbo, ki številne ljudi peha na sam rob preživetja ali celo preko (danes je lačnih vsaj 815 milijonov Zemljanov); večina človeštva pa že tako in tako živi v stresu pred negotovo prihodnostjo. UTD danes podpirajo tudi nekateri politiki in ekonomisti, celo direktorji korporacij in mnogi aktivisti. V številnih državah in lokalnih skupnostih se izvaja več pilotnih in poskusnih projektov, ki večinoma izkazujejo dobre rezultate. Mnogo novejši pa je predlog za univerzalne temeljne storitve (UTS; ang. universal basic services).

Vsake toliko se pojavi knjiga, ki ti odpre oči za nekaj, kar si že ves čas vedel, a ti ni prišlo v zavest. Takšna knjiga je npr. Pravljica o Kristusu Luigija Casciolija, ki do podrobnosti razdela preprosto in vsem vidno dejstvo, da za obstoj Jezusa Kristusa ter večine drugih likov in dogodkov iz Biblije ni nobenih zgodovinskih in izkopaninskih dokazov – da gre torej za bajke, primerljive z Odisejo in 1001 nočjo. Takšna knjiga je tudi Drama je biti otrok Alice Miller, ki pove, da za žrtve družinskega nasilja ključ do duševnega miru ni odpuščanje, ampak temeljito izživetje vseh čustev, ki so jih kot žrtve občutile – tudi sovraštva. Takšnih knjig se je skozi zgodovino pismenosti nabralo kar nekaj, a za zahodno civilizacijo ta hip najbrž nobena ni tako ključna kot Je res ali ste videli na televiziji Jorisa Luyendijka. V njej nam ta nizozemski poročevalec z Bližnjega Vzhoda odpre oči za postopke, skozi katere gre resnica, da postane novica.

Današnji človek je nenehno v nekem pričakovanju. Čaka na vikend. Čaka na počitnice. Na veseli december in 1. maj. V vmesnem, torej največjem delu časa pa v glavnem trpi, sanjari in igra. Trpi zaradi številnih obveznosti, katerih večino si je sam nakopal na glavo. Čeprav si vztrajno dopoveduje in po določenem času temu prične tudi verjeti, da so mu vse naprtili drugi. Kriv je šef, sosed, partner, otroci, politika, država. Krivi so vsi, razen mene. Sanjari iz povsem preprostega razloga - da ne bi ponorel vsled takšnega robotiziranega načina življenja. Sanjari o potovanjih, hiši z bazenom in brezdelju. Sanjari o zadetku na loteriji, ki ga bo čudežno rešil iz dolgočasnega in nasitnega vsakdana. In nenazadnje igra, da je vse v najlepšem redu. V službi osladno igra najbolj poslušnega zaposlenega, dokler se povsem ne poistoveti s svojo masko in postane ogabno priliznjen. Doma igra pametnjakoviča, ki se v vse razume, čeprav nikoli nič ne naredi prav. Svojim prijateljem in otrokom pridiga eno medtem, ko živi povsem nekaj drugega. Hlini pogum, v resnici pa ga je na smrt strah.

Razkorak bije v oči, je velik in nadvse pomenljiv: medtem ko eni praznujejo vsakoletni dan kulture, se drugi čudijo, o čem govorijo, ko se pritožujejo čez svoj mizerni družbeni položaj. Ne morejo jih razumeti, ker so prepričani, da vse raste in da bo plima dvignila vse čolne, torej tudi njihovega. Čudijo se, ker živijo v vzporednem vesolju, v neoliberalni kulturi, v kateri drugače zaznavajo svet in ga tudi drugače razlagajo. Niso dovzetni za razsvetljenstvo, saj verjamejo, da so ves čas že razsvetljeni. Z vsemi štirimi so za neoliberalno kulturo, torej so tudi za kulturo. Tako kot je Kitajska demokratična država, ker ima besedico demokratična že v imenu; o njeni demokratičnosti torej sploh ne moremo dvomiti, saj je zagotovljena že z rabo besede. Podobno je vsakdanje življenje ljudi odvisno od plime, ki zagotovo pride, obenem pa je čez in čez prepredeno z neoliberalno kulturo, ki se globalno širi, zato bi se lahko čudili tudi sami. A se ne. Medtem ko razglašajo delavce v javni upravi za čudake, ker hočejo višje plače in želijo, da plima res dvigne vse barke, se kulturniki utapljajo v morju denarja, ki nastaja in se kopiči v rokah elit, saj celo Evropa razglaša, da je gospodarska rast v Sloveniji na meji čudežne. Rast je velika, denarja je dovolj, plime je, kolikor hočete, pravijo, le delavci v javni upravi in kulturniki bi se morali končno navaditi, da ne živimo več kulture, ker živimo neoliberalno kulturo. Razloček je, kot rečeno, velik, pomenljiv in bije v oči.

Pozdrav Prešernu iz Društva slovenskih pisateljev

Prostor Društva slovenskih pisateljev je v sredo, 31. 1. 2018, pozdravil prihajajoči kulturni praznik s štirimi novimi pesniškimi zbirkami, ki so jih predstavili pesniki in pesnica ter avtorici spremnih besed. Cvetka Bevc je predstavila svojo pesniško zbirko Siringa, Marko Elsner Grošelj Kirchnerjevo roko, Andrej Medved Iluminacije, Kristijan Muck pa zbirko Knjiga se nasmehne. Jelka Kernev Štrajn je prispevala povzetek svoje spremne besede O Medvedovih Iluminacijah, Veronika Šoster pa je povzela esej Zvezdogled, ki je z njim pospremila Muckovo pesniško zbirko Knjiga se nasmehne. Knjige je izdalo Književno društvo Hiša poezije.1

Ko predstavniki delodajalcev iz sektorja, ki se prikladno poda javnemu sektorju, te dni vnovič gromoglasno sporočajo javnosti, da slednji ni dovolj učinkovit, da je delavcev, ki delajo v njem, preveč, da so breme, težko vsaj pol milijarde evrov letno, da bi jih bilo treba veliko mahoma odpustiti, se bržčas niti ne zavedajo, kako stereotipen, žaljiv in diskriminatoren besednjak uporabljajo, kako izrazito nestrpni so in kako vulgarno se naslavljajo na javnost, na delavke in delavce, ki jih s svojim govorjenjem zagotovo skušajo v nekaj prepričati, saj bi sicer molčali kot grob. Pojdimo lepo po vrsti.

Pri nas je veliko ustvarjalcev umetnosti, ki delajo zastonj ali pa za majhne denarje. Ustvarjajo leta in leta, pa od tega nimajo nobenega zaslužka ali pa dobijo samo drobtinice, ki jih največkrat vlagajo nazaj v umetnost. Očitno je, da se politiki in tudi narod premalo zavedajo, da samo umetnost lahko narodu oplemeniti njegovo podobo in jo ohrani na skupnem portretu zgodovine narodov.

Že večkrat smo napovedali veliko verjetnost nove finančne krize, ki se bo začela z borznim zlomom. Vsaj en zlom je že v polnem teku - zlom kriptovalut. Bitcoin, ki je še vedno na prvem mestu med več kot tisoč kriptovalutami, je z vrednosti 19.796 dolarja ($), ki jo je dosegel 17. decembra 2017, zdrsnil na manj kot 7.000 $, 5. februarja 2018. Čeprav se vrednost teh valut ves čas dviga in spušča, je trend jasno viden - navzdol. Z zamikom se zgodba ponavlja tudi na glavnih svetovnih finančnih borzah, kjer se je s februarjem 2018 - po več letih neprestane rasti - začelo puščanje velikanskega borznega balona. Morda bo šel današnji dan v zgodovino kot "črni ponedeljek".

Če so komarji napaka matere narave, so slovenski filmi napaka očija družbe. Čisto vse prvine (scenarij, režija, kamera, slika, zvok, prizorišča, obleke, igra in montaža) so v najboljšem primeru (redko) nemoteče, v najslabšem (običajno) pa obupne. Vprašanje ni, ali je res tako hudo, temveč zakaj je tako hudo.

Dve, zelo sveži in morda za koga obrobni novici, sta v resnici zelo vroči. Tisto, na kar se nanašata, pa ima lahko zelo daljnosežne posledice za celotno Slovenijo. Prva je aktualni predlog zakona o spodbujanju investicij vključno z možnostjo razlaščanja lastnikov zemljišč, ki bi stali napoti tako imenovanim strateškim investitorjem. (Koalicijski valjar preslišal vse pomisleke o razlaščanju, Dnevnik, 31. 1. 2018) Druga novica pa so predlagane zakonske spremembe, s katerimi se uvaja novo obliko prevoza, in sicer “najem vozila z voznikom”. (Minister Peter Gašperšič pripravil spremembo, ki jo je želel Uber, Dnevnik, 1. 2. 2018) Gre za nič manj kot uberizacijo in magnizacijo Slovenije!