Človekove pravice vse bolj postajajo nebodigatreba. Politiki se do njih obnašajo kot se jim zdi: enkrat se nanje sklicujejo, drugič jih mirno povozijo, tretjič se z njimi igrajo politično trgovino. Vendar ne gre tako, človekove pravice so velik civilizacijski dosežek in z njimi ni mogoče ravnati “kot svinja z mehom”.

Intelektualni fašisti, piše Albert Ellis v članku z naslovom Intellectual fascism, ki je izšel že davnega leta 1985 v Journal of Rational-Emotive & Cognitive-Behavior Therapy, pogosto terjajo od sebe, pa tudi od drugih ljudi, popolno kompetentnost (perfect competence) in univerzalne dosežke (universal achievement). Ali ima njegovo spoznanje kako vrednost ali kak pomen v svetu, v katerem živimo ta hip? Ima. Poglejmo.

Svoboda je pojem, ki opredeljuje odnos posameznika do družbe in do sočloveka. Če družbo predstavlja oblast, to pa predstavlja skupek posameznikov, postane odnos do svobode večpomenski. Človek je lahko svoboden v odnosu do sočloveka, v kolikor ne en ne drug ne predstavljata oblasti. Oblast, četudi gre za mikro košček moči, spremeni njenega nosilca v služabnika. Ta »služnost« ga naredi drugačnega do sočloveka oziroma do tistega, ki je po rangu nižji ali pa nima nič oblasti. »Nošenje« oblasti zahteva od nosilca, da ji je zvest v največji meri, zato se do drugega ne obnaša po svobodni volji (v svoji predstavi o tem, kaj je prav in kaj ne), temveč zagovarja vrednote ali nevrednote sistema, ki ga hrani. Tako on sam postane hrana svojemu gospodarju in sistemu, ki njemu samemu jemlje svobodo. V demokraciji se odnos do svobode dokončno izrodi, saj se svoboda lahko odraža le v nasprotju z nesvobodo, s prepovedjo izražanja »resnice«, ki se zjasni šele skozi prizmo jasne prepovedi. »Tega« ne smeš povedati na glas – a ko opredeliš »tisto, kar se ne sme«, je resnica sama po sebi izrečena. Nasprotnika sta si nasproti, drug drugemu postavljata ogledalo, sta na dveh krajih tehtnice, kažeta si zobe in se odkrito spopadata, v tem boju se očiščujeta in si prihajata vedno bolj blizu, do končnega konsenza ali uničenja. Svoboda ne obstaja v svoji dokončnosti, vendar se težnja, da bi si jo priborili, poraja v nesvobodi. Je kot nikoli dosežen cilj, ki pa vendarle pelje k osvoboditvi od nje same.

Prešli smo dobo, ko so javni in slavni kršili zakone, lagali in se izmikali odgovorom v upanju, da to ne bo postalo javno in slavno. Zdaj to počnejo v upanju, da bo vest dneva. To veča priljubljenost, priljubljenost pa debeli denarnico. Imamo torej pogolten vrtinec, ki se poganja sam. Denarnicam javnih in slavnih najprej dobro dene kršenje zakonov, nato pa še javne razprave o tem, ali so jih kršili ali ne. Izmikanje odgovorom ni več znak pomanjkanja samozavesti, ampak njene izrazitosti. Laganje mora biti iz istega razloga nesramno. Če lažeš vljudno, si oplel. Če med laganjem žališ vse po spisku, prideš v zgodovino. Bolj nesramno lažeš, več ljudi bo od sveta terjalo, da tvoje laži sprejme kot resnice.

Ko govorijo politiki o prihodnosti, navadno ne zbujajo upanja v ljudeh. Njihove pravljice so tako polne žargona in novoreka, ki je tako neverjetno zglajen in poenostavljen, besede, ki jih uporabljajo, pa so tako izpraznjene pomena in smisla, ker se neskončnokrat ponovijo, da preprosto ne morejo sprožiti občutkov in misli, povezanih z resničnim upanjem, s pristnimi emocijami. Mogoče je sicer blefirati, mogoče se je sprenevedati, mogoče je naivno verjeti, da vendarle obstaja upanje, toda to je čisto nekaj drugega. Primer je tudi tale: leta 2007 so mainstream ekonomisti v en glas, skoraj soglasno torej, vsak dan govorili o gospodarskih čudežih, o rasti vsega, o vzpenjanju, o optimizmu na borzah in o vsem drugem iz tega registra, politiki pa so jih nenehno citirali, da bi še sami prepričali volivce, kako čudovito je živeti na Zemlji in kako dobro je imeti globalni kapitalizem ter ljudi, ki se spoznajo na njegovo sicer zapleteno delovanje. Svet je bil po njihovem prepričanju ena sama vesela kapitalistična vas in ljudje naj bi z radostjo v srcih zrli v pravljično kapitalistično prihodnost s prijaznim obrazom za vse. Potem je napočilo leto 2008 in začela se je dolga depresija. Pravljičarji so se nenadoma obnašali, kot da je povsem nepričakovano in v nasprotju z vsemi željami preprosto padla z Lune. V resnici pa so dobro vedeli, da je bila zgodba o domnevnem uspehu neoliberalnega kapitalizma mogoča le zato, ker so dolga desetletja uničevali sindikate, strašili delavce in jih atomizirali, da so bili povsem nemočni. Verjeli so namreč, da je za kapitalizem dobro to, kar je za delavce katastrofa. Potem se je pojavil Donald Trump in začel taistim delavcem pripovedovati novo pravljico. Nevarno pravljico.

Pred nekaj dnevi je ameriški borzni indeks Dow Jones prebil novo “magično mejo” 20.000 točk. Od marca 2009 (ko je znašal 6440 točk) se je vrednost indeksa več kot potrojila. Kako je mogoče, da smo še vedno v krizi, da večina ljudi živi vedno slabše, borze pa dobesedno cvetijo in se kopljejo v denarju? Hkrati pa vemo, da se je neenakost povečala do rekordnih ravni, tako da ima 8 najbogatejših Zemljanov toliko bogastva, kot najrevnejša polovica človeštva (3,6 milijarde ljudi).

V zelo kratkem času se je zgodilo veliko. Čas nenadoma teče hitreje, dogodki se vrstijo z veliko naglico. Mislim na vsakodnevne poteze novega ameriškega predsednika, pa tudi na poteze slovenske vlade in slovenskega parlamenta. Ameriški predsednik izpolnjuje predvolilne obljube: tako bo res gradil zid na meji z Mehiko, dolg bo okoli tri tisoč kilometrov. Zid bo kajpak drag, mehiški predsednik pa je že rekel, da ga Mehika niti slučajno ne bo plačala. Kdo ga bo torej plačal? Ameriška podjetja bodo prisiljena zaradi druge predsednikove odločitve proizvajati dobrine na domačih tleh, namesto na tujih, kjer je cenejša delovna sila. In ker nismo pravkar padli z Lune, vemo, da bodo na domačih tleh plačevala ameriške delavce, ki niti slučajno niso pripravljeni delati za toliko denarja kot mehiški ali kitajski. Torej bodo ameriški avtomobili dražji, saj je delavec strošek. Kdo bo kupoval dražje ameriške avtomobile? In še na slovenska tla: provinca se je odločila prek svojih demokratično izvoljenih predstavnikov, da lahko zapre meje, če bodo begunci in migranti spet množično želeli v obljubljene dežele. Nad tako odločitvijo se zgraža ves svobodni svet, toda provinca trmasto in zaverovano vase vztraja pri odločitvi, ki krši civilizacijske norme. V resnici me je vse bolj sram, da sem njen prebivalec.

Pod roke mi je prišel daljši razgovor z gospodom Boštjanom M. Zupančičem, ki uporablja različne metafore, kot je na primer tista o prededipalcih, pa ona o pesticidih in maskulinizaciji možganov, ki je sodobna nevroznanost ne pozna, metaforo o dečkih, ki nikoli ne postanejo moški, kar je sicer veliko bolje, o ljudeh, ki zasedajo položaje in svobodno vladajo v tej provinci kot kakšni naduti despoti, kar je prav tako zelo dobro, sem pa sodi tudi metafora o množici ljudi, ki skoraj mazohistično uživa v lastni podrejenosti, v prislovičnem slovenskem hlapčevanju in drobcih, ki redno padajo z bogatinove mize, da je ravno prav potešena in da se ne upira preveč, čeprav, empirično vzeto, pogojev za kak dober upor sploh ni. Sledi komentar, ki je obenem tudi daljni odmev pogovorov, ki sva jih imela s pokojnim Rugljem ob večerih v njegovi dnevni sobi.

Pred časom me je antropologinja, pesnica, publicistka in aktivistka Miša Gams prosila za intervju, ki naj bi bil objavljen v reviji Zarja. Intervju ni bil objavljen, zato ga z avtoričinim privoljenjem objavljam na tem mestu.

Včeraj sem imel predavanje na piranski gimnaziji. Za mlade. Za tiste mlade, ki jih je Sokrat kvaril in za svoje delo plačal najvišjo ceno, saj je bil prepričan, da dela prav. Tako v resnici upam, da sem jih vsaj malo pokvaril tudi sam, saj sem prepričan, da delam prav, ko mislim in učim mlade misliti, kajti duh svobodnega razmišljanja, ki ga širim, je edini pravi način, kako se upirati oblasti, izkoriščanju, kapitalu in privilegijem, v katerih uživajo nekateri. Ceno sem kajpak voljan plačati. Kaj torej pomeni kvariti mladino danes?