Še vedno pogost predsodek gre nekako takole: Američani so plehek, celo neumen narod, ki stvari rad poenostavlja. Svoje neumnosti na veliko širijo po vsem svetu skozi globalizacijo, tudi globalizacijo svoje popularne kulture. Na ta način služijo denar, si svet podrejajo skozi »mehko« moč komercialne kulture, ter si ga delajo vse bolj sebi podobnega. Morda je to celo veljalo v preteklosti, a v zadnjih nekaj letih se je zaradi pospešene globalizacije komercialne filmske industrije zgodil zelo velik premik. Ker je denar tudi na tem področju sveta vladar, si v grobem poglejmo nekatere številke.

Skorajda ne mine dan, da ne bi prebrali, slišali in/ali videli zgodbe o tem, kako je za vse probleme sveta kriv kapitalizem ali njegova še bolj zla različica – neoliberalizem. Kapitalizem je kriv za revščino, neenakost, družbene krivice, uničeno okolje, podnebne spremembe in še marsikaj. Vendar ne mislimo razpravljati o tem, kaj je kapitalizem, temveč kdo je v njegovem ozadju oziroma kdo ga pooseblja.

Če hočeš vedeti, kaj se dogaja, moraš iti v gostilno. Tam izveš vse. To velja kot pribito, odkar obstajajo gostilne, in bo veljalo, ko Fejsbuka in Tviterja že zdavnaj ne bo več.

V prvi fazi bo poudarek na prerazporeditevi dobrin, vsak narod bo dal v skupni sklad na razpolago tisti del sredstev, ki jih ima v presežku. Svetovne dobrine si bomo delili prek prefinjene oblike blagovne menjave. (Medsebojna delitev dobrin. Mojster -, prek Benjamina Crema, februar 1982)

Tudi če obstajajo podnebne spremembe, bo v zadnji instanci zanje poskrbel Bog in naredil, da bo na Zemlji spet vse v redu. America is back. Tako razmišljanje je na žalost dober simptom konservativnosti današnjega sveta, v katerem potrebujemo novo vzgajanje želje.

Počitniški tabori za invalide so neprimerljivi s čemerkoli, kar ni počitniški tabor za invalide. Kdor bi rad obiskal Restavracijo ob koncu Vesolja, lahko na takšnem taboru doživi približek, boljši od nedosegljivega izvirnika. Vsak invalid prihaja s svojega planeta. Tudi večina pomočnikov prihaja s svojih planetov. Kdo je tu nor? Vsi so nori. Ni prostora za običajne. Običajni se tam počutijo, kot se sicer nori počutimo med njimi – skrijejo se v kot in čakajo, da bo minilo. Običajnost v teh časovno-prostorskih mehurčkih preneha delovati. Ladja na neverjetnostni pogon je na invalidnem avtopilotu.

Afrika je revna, zato moramo Afričanom pomagati. To je preprosta izjava, ki se vsako leto ponavlja v tisočih fotografijah, časopisnih zgodbah in dobrodelnih akcijah, zato ima status resnice. Ko jih beremo in gledamo, utrjujemo predpostavke in zgodbe o Afriki, ki smo jih slišali v svojem življenju. Ponovno potrjujemo svojo podobo Afrike. (Africa is not poor, we are stealing its wealth)

Končno se je napad zgodil v ne-glavnem, ne-pomembnem, ne-sploh in ne-oh evropskem mestu! To pomeni, da se lahko zgodi vsem. A zgodil se bo le nekaterim. Le nekatera mesta se bodo vpisala v zgodovino. Le nekateri preživelci bodo dočakali svojih pet dni slave. Le oni bodo lahko svetu oznanili, kako so žurali in potem bežali in kako je bilo grozno. Le njihovi someščani bodo lahko zatrjevali, da je to grozno, a ne bo spremenilo njihovega načina življenja – da bodo kvečjemu živeli še bolj tako, kot so živeli doslej …

Na tej točki človeške zgodovine imamo dovolj virov, da nahranimo, zagotovimo bivališče in izobrazimo slehernega prebivalca Zemlje. Ne samo to: hkrati imamo globalno zmožnost izboljšanja zdravstvenega varstva, se učinkovito boriti proti nevarnim boleznim in zmožnost, da očistimo okolje. Da ti viri obstajajo, ni samo utopična fantazija, pač pa realnost, o kateri ni potrebno dosti razpravljati. (Richard M. Ryan v predgovoru knjige Visoka cena materializma ameriškega psihologa Tima Kasserja.)

Danes, ko praktično vsak dan obhajamo dan starosti, ko nas mučijo bolečine v križu, ko sopihamo proti koncu svojih let različnih hitrosti, ko stremeč k čim bolj zdravi smrti vztrajno zanikujemo lastno preteklost, kot bi se je sramovali, ko nas od vsepovsod označujejo za jugonostalgike, v bistvu pa sploh ne gre za to, saj je Titova Jugoslavija del naše identitete, pomembno poglavje naše življenjske zgodbe, pa če si to priznamo ali ne.