Če želimo razmišljati o resnično drugačni ekonomiji – bolj pravični in trajnostni – jo moramo nujno obravnavati skupaj z ekologijo in etiko. Vsi trije e-ji (ekonomija, ekologija in etika) so neločljivo povezani vidiki ene celote, katere cilj je blaginja človeštva, v najširšem smislu pa tudi usoda celotnega planeta Zemlja.

Po finančni krizi v letu 2008, kasneje pa še ekonomski in družbeni krizi, se življenje v razvitem delu sveta vrača v stare tirnice. To pomeni, da se ponovno povečujejo gospodarska rast, potrošnja, zaposlovanje in špekulacije v različne vrednostne papirje ter v zadnjem času tudi v kriptovalute. Pripadniki razvitega sveta se počasi spet potapljamo v samozadovoljstvo: vemo sicer, da je v svetu kar nekaj težav, a nam gre kar v redu; le zakaj bi se potemtakem preveč vznemirjali ali celo protestirali.

Človeštva niso iztrebile kuge, gripe in sifilisi … Niso ga ugonobile poplave, suše, neurja, zmrzali in pripeke … Niso ga zdesetkali kamni, puščice, puške in bombe … Niso ga prečistila žrtvovanja, verske čistke, mučenja čarovnic, znanstvenikov in nevernikov … Niso ga pokopale prenaseljenost, umazanija, skrajna revščina in razkošje, da se razpočiš … Zdravila s stranskimi učinki, škropiva, gnojila, prehranski dodatki, nenaravna kozmetika, s strupi prepojena umetna oblačila, smrad iz dimnikov in izpušnih cevi ter domače in tovarniške odplake čudnih barv nam ne morejo do živega …

Na tem končnem svetu živita samo dve vrsti ljudi; moji mi že od nekdaj govorijo, da je svet zelo preprost, in zdaj jih končno razumem. Eni ljudje so tako čisti, drugi pa niso. Čiste zlahka prepoznaš. To so naši. Nečiste tudi. To so oni. Delitev si mimogrede zapomni vsakdo, ki ima IQ višji od tistega, ki ga lahko pripišemo kokoški. Tako pa je tudi prav, kajti red mora biti. In vsak red je dober, tudi če je slab, saj je še vedno red, medtem ko je njegovo nasprotje, nered namreč, čista polomija. Nered je zato slab tudi, ko je dober. In za red mora nekdo skrbeti; v kratkem bodo tako naredili red v zdravstvu, pravijo. Da ga bodo ljudje imeli. Red namreč. Ljudje so namreč vse preveč nagnjeni k neredu. Nekateri so tudi leni in mnogi so zarukani. Ne izkoristijo priložnosti, ki se jim ponujajo. In to nikakor ni v redu, zato pa je tako, kot je. Vse gre v maloro. No, ne čisto vse. Kar naredimo mi, ne gre v maloro, ker je v redu. Kar naredijo oni, pa gre v maloro, ker ni v redu. Ne vedo, kaj red sploh je, zato je vse, kar naredijo, slabo, in ni v redu. Saj je logično. Nekdo bi jih moral poučiti glede reda. Ali pa jim ni več pomoči, zato bodo naši naredili red, ko pridejo gor, in jih ne bodo nič poučevali, ker so zabiti kot noč in jim ni nič jasno. Ljudje bi namreč morali disciplinirano izkoriščati priložnosti, ki jih imajo. Ne bi smeli biti neurejeni. Biti bi morali urejeni in v redu. Ne bi smeli biti neverodostojni. In če greš na primer na olimpijske igre, moraš biti v redu, ker te vsi gledajo. Zlasti, ko nosiš zastavo. Če jo seveda sploh nosiš. Če si dovolj čist, da ti jo lahko potisnejo v roke. Biti moraš čistokrven. Obstajajo tudi čistokrvne živali. Z rodovnikom, na primer čistokrvni konji. Ti imaj čistokrvne prednike. Čistokrvni Slovenci lahko nosijo zastavo, nečistokrvni pač ne. Kaj tu ni jasno?!

Usodi je treba vedno kljubovati, da jo lahko spremenimo in ustvarjamo nove možnosti in nove svetove. Le tako se porodi nekaj novega, do takrat neznanega in nepredstavljivega. Težko se je sprijazniti z realnostjo, v kateri se zdi, da so se razblinile vse iluzije, ki so te do takrat poganjale in ti dajale moč in voljo, da se ženeš za cilji. Vse tvoje delo se ti naenkrat zazdi brez pravega pomena in smisla, kot nekakšen prazen tek na dolge proge brez oprijemljivega učinka, kaj šele realnega uspeha. V svojem relativno kratkem, a zelo pestrem življenju sem doživela že veliko porazov ali pa brezizhodnih situacij, tudi usodnih razpotij ni manjkalo. Velikokrat sem se soočala s tem, da sem prišla do roba ali mogoče celo na konec življenjske poti, kjer sem se na nek način že poslavljala. Vedno je bilo tudi nekaj obžalovanj do tega kaj sem si zadala še narediti in prav na tem robu prepada in propada je ostal milimeter, kamenček ali celo biljka, na katero sem se oprla z vso silo mojih moči, skupaj s fizičnim naporom ter s silo uma preusmerila tok usode v kontra smer oziroma neko novo pot ali kreacijo. Res je potrebna velika koncentracija, velik napor, nenazadnje tudi trpljenje in misel, da je zgolj še poraz, da ni več upanja in da se bo potrebno sprijazniti ter vdati - usodi namreč.

Mnogi trdijo, da ne moreš spljuvati nečesa, česar nisi videl. A kaj, če vsi 'okoliški' podatki, na katere naletiš, nakazujejo, da gre za nekaj pošastnega – tudi tisti, ki so zadevi več kot naklonjeni? Če kupiš ali plačaš vstopnico, da bi se seznanil in osebno opredelil do nečesa izrojenega, si to reč že podprl … In zakaj bi moral trpeti 'pravo' grozoto, da bi prišel do enakega zaključka, kot ti ga nudijo njeni prav tako grozljivi odmevi?

Človeški jezik ima besede in slovnico. Besede imajo pomen, slovnica smisel, oboje skupaj pa tvori sporočilo z vsebino. Verski jezik vsega tega nima. Kdor v verskih sporočilih išče pomen, smisel in vsebino, je bedak. To mu dajo vedeti tudi člani verskih občestev. Verščine naj ne bi razumel, ampak začutil …

Najprej jaz. Najprej moj narod. Najprej moja država. Najprej naši. Najprej tehnološki napredek. Najprej naravoslovje. Najprej menedžerji. Najprej bankirji. Najprej elite. Ljudje na vseh koncih sveta vsak dan razmišljajo na take načine in ne vidijo v njih nobenega problema. Potem morda vidijo kak dober film. Na primer tega, v katerem režiser Sidney Lumet (film ima naslov The Pawnbroker (1964)) prepričljivo pokaže, kaj se dogaja s človekovo identiteto, če je dolgo izpostavljena zlu: zlomi se, razpade. Ljudje kljub temu pogosto rečejo, da je življenje trdo in da je treba otroke navajati na trdoto že od malega. Kot bi rekli, da jih je treba čim prej pripraviti na zlom moralne identitete. Protagonist Lumetovega filma je na koncu povsem zlomljen, čeprav preživi in je zgolj priča. Torej za moralni zlom ni treba, da je človek avtor zlih dejanj, saj zadošča, da jih spremlja, vidi, sliši zanje. Potem ne pomaga niti Najprej jaz, najprej naši. In tehnologije so zgolj brezbrižne, neme in hladne.

Uboga vatikanska zalega! Uboge njene lovke! Spet ji štrene meša nek Frančišek. Že tisti prejšnji je marsikaj iz Biblije upošteval tudi v dejanjih, ne le v besedi, ta sedanji pa jo – o, groza – hoče kar spremeniti. Sicer (na mojo globoko in iskreno žalost) ne vse, ampak 'le' en stih, a to je luknja, ki lahko nastane razpoka, kjer se lahko vsa ta pradavna skladovnica nesmislov (na moje globoko in iskreno nado) sesuje.

Kriptovalute so za mnoge demokratična oblika denarja, ki bo ljudi osvobodila tiranije vsemogočnih centralnih bank, ali pa revolucionarna tehnološka rešitev, ki bo popolnoma spremenila podobo denarja in ekonomije nasploh. Morda imajo oboji prav, dejstvo pa je, da so v preteklem letu kriptovalute postale predvsem vroče špekulativno blago, ki je vlagateljem (oziroma pravilneje špekulantom) prinašalo sanjske dobičke. Z obsežnim špekuliranjem se je začel napihovati tako imenovani kriptobalon, ki pa že kaže prve znake puščanja. Hud padec vrednosti kriptovalut lahko sproži domino efekt in povzroči pok zares velikih finančnih balonov, ki jih že od leta 2009 s poceni denarjem polnijo največje svetovne centralne banke. Česa nas torej lahko naučijo kriptovalute?