Kljub vsem pomirjajočim tonom, češ da se bo gospod Trump počasi spremenil v normalnega politika, ki bo normalno govoril in se normalno obnašal, ne moremo biti naivni, tudi če bi hoteli biti. Ljudje z desnice in s skrajne desnice morajo zastopati nekaj zamisli, ki predstavljajo njihov železni repertoar, saj sicer niso več desničarji. Načelno se sicer lahko spremenijo in postanejo napredni, vendar je verjetnost tako majhna, da je treba biti pozoren na vsak njihov gib in na vsako njihovo potezo, saj so lahko zelo nevarni. Naj to dokažem na primeru. Mike Pence, Trumpova desna roka, je dokazani križar, ostro naperjen zoper LGBTQ, poleg tega pa tudi vztrajno zatrjuje, da evolucija ni nič drugega kot nedokazana teorija. Na tem mestu me zanima zlasti njegovo izraženo prepričanje, da je treba ustaviti homoseksualce zato, ker je taka Božja ideja. Prepričajmo se, če je to zares lahko Božja ideja, če je torej sploh mogoče trditi, da je Bog proti homoseksualnosti. Mimogrede: Ku Klux Klan je že napovedal shod, na katerem bodo proslavljali Trumpovo zmago – shod bo 3. decembra v Severni Karolini. Ni torej videti, da se bodo zadeve kaj kmalu normalizirale. Bolj verjetno je, da se ravno ne bodo.

"Vsako dejanje, ki poskuša prispevati h končanju obsežnega trpljenja, izhajajočega iz skrajne revščine, je samo po sebi najpristnejši izraz ekonomije delitve, ki se izraža preko srca, naše zrelosti in zdravega razuma, še posebej, če se to dejanje osredotoča na prizadevanja, da bi prepričali naše politične predstavnike, naj se zavežejo h globalni delitvi dobrin."

Bernie Sanders je takole na kratko komentiral Trumpovo za nekatere presenetljivo, za druge pa spektakularno zmago na nedavnih predsedniških volitvah. Donald Trump je dregnil v jezo ljudi iz srednjega družbenega razreda, ki imajo dovolj etablirane ekonomije, etablirane politike in etabliranih medijev. Utrujeni so, ker delajo več za manjše plače in gledajo, kako se dobra delovna mesta selijo na Kitajsko in v druge države s poceni delovno silo, poslušajo o milijarderjih, ki ne plačujejo davkov lastni državi, sami pa ne morejo plačevati šolnin za svoje otroke – povrhu vsega zelo bogati ljudje postajajo še bogatejši. Istočasno je Svetovna meteorološka organizacija objavila podatek, da je bilo obdobje od 2011 do 2015 najtoplejše doslej, cena, ki jo je človeštvo že plačalo za katastrofalne podnebne spremembe, pa zajema več sto tisoč mrtvih ljudi in za stotine milijard dolarjev povzročene škode. Samo suša in lakota sta v vzhodni Afriki samo leta 2011 terjali četrt milijona žrtev, medtem ko je en sam orkan (Sandy) leta 2012 povzročil za 67 milijard dolarjev škode. Donald Trump pa je pred kratkim izjavil, da so si podnebne spremembe kratko malo izmislili Kitajci! Nekateri komentatorji kljub temu tolažijo ljudi, češ da je Trump oportunist, da sploh ni politik, da ga ne smemo jemati smrtno resno in da se bo že v kratkem spremenil tako, da bo tak kot vsi drugi politiki in da bo zopet vse v redu, ker mu bodo pristojni povedali, kako se je treba vesti kot predsednik ZDA. O, sveta preproščina.

Zgodilo se je to, kar imenujejo nekateri komentatorji unthinkable; nekaj torej, česar ni mogoče niti misliti. Govori se tudi o globalnem obratu na desno (the global shift to the right) in vzponu fašizma v Ameriki (the rise of fascism at home). Gospod Trump tako ni več zastopnik farse, ampak je del zapletene politične realnosti. Ki je nikakor ne bi smeli jemati zlahka. In je tudi ne jemljejo. V ZDA so se zato že pojavili protesti zoper novoizvoljenega predsednika. Na ulice so šli ljudje v Portlandu, Oregonu, Chicagu, Oaklandu, Los Angelesu, New Yorku in drugje; v Filadelfiji se je na zidu zapuščene trgovine pojavil celo napis Sieg Heil 2016. Niso zadovoljni, da imajo takega predsednika, kot ga predstavlja gospod Trump. Ta pa jim mirno sporoča: Za seboj imam zelo odprto in uspešno predsedniško kampanjo. Sedaj profesionalni protestniki, podprti z mediji, protestirate. To je zelo nepošteno! Trumpovi podporniki dodajajo: ti ljudje ne spoštujejo demokratičnih procesov. A kaj demokracija sploh je? Poglejmo.

Sram me je, da živim z ljudmi, ki sovražijo tiste, ki na begu pred nasiljem in smrtjo iščejo miren kotiček, svoj prostor na zemeljski obli, kjer bi lahko v miru in svobodi dočakali starost in kjer bi lahko njihovi otroci zaživeli človeku dostojno življenje – brez lakote, vojne in ponižanj.

V teh dneh je zelo koristno, poučno in vznemirljivo gledati dva filma drugega za drugim; lahko si na primer privoščimo movie night. Prvi je Idiocracy (Mike Judge, 2006), drugi pa God Bless America (Bobcat Goldthwait, 2011). Ogled je skoraj obvezen, ker so Američani v realnem svetu pravkar očitno sporočili preostanku sveta, da je njihova domovina na napačni poti, da so jezni na vlado in da imajo vrh glave elit, bogatašev, Hillary Clinton, nesramno bogatih in močnih dinastij, Wall Streeta, neoliberalnega izkoriščanja in vsega drugega. Odločili so se za tretjo pot, če jo lahko tako imenujem, ki pa je paradoksna, saj je Trump tudi milijarder, odvisen od Kapitala, le da daje vtis neodvisnega, samotnega jezdeca, ki prijezdi v mesto, postreli na veliko veselje prestrašenih in nemočnih meščanov vse hudobneže, ker ima največjo pištolo, je najhitrejši in najbolj samozavesten, potem pa se znajde v nemajhnih težavah, ker ga mahoma imenujejo za šerifa, namesto da bi mirno in nekoliko skrivnostno odjezdil v sončni zahod, kot je predvideno. Ne odjezdi tja, ampak naravnost v Belo hišo, kamor tudi ne gre sam, ker ga spremlja gospa, za katero provincialni Slovenci ne pozabijo na čisto vsakem koraku ali pa vsaj enajstkrat na dan poudariti, da je iz Sevnice. Znajo vam tudi povedati, da bo odslej v Beli hiši 'naša' Melania. Kot rečeno: dobro je videti oba filma. In nikakor ne smemo pozabiti, da veliko Američanov sploh ni odšlo na volišča (tja se jih je odpravilo komaj nekaj več kot 50 %), predstavljajo pa velik del delavskega razreda, ki dobesedno životari v sicer neverjetno bogati Ameriki. Prav tem je gospod Trump, ki je sicer milijarder, patetično obljubil, da ne bodo več pozabljeni in da bo poskrbel zanje, češ da bo predsednik vseh Američanov, čeprav vemo, da ve, da mi vemo, da nima pojma, kako to narediti.

Ko se je v času predsedniške kampanje ob, zdaj že izvoljenemu, Donaldu Trumpu pojavil Nigel Farage, glavni zagovornik prav tako uspešnega Brexit-a, je zbranim povedal natanko to, kar je že prej Britancem: "Ne pozabite, da je prav vse mogoče, če je dovolj dostojnih ljudi pripravljenih vzdigniti se proti elitam" (Trump predicted 'Brexit plus plus plus,' and he was right). Če odmislimo, da sta tako Trump kot Farage prav tako pripadnika teh politično-ekonomskih elit, mu lahko samo pritrdimo.

Neki mladenič mi je v teh dneh nekajkrat rekel, da se sicer trudi biti dober, ker ve, da je treba biti tak, vendar se obenem močno boji, da ne bo dolgo zdržal. Če si dober, te namreč vsi j***, je prepričano dodal. Torej je bolje biti slab, sem ga vprašal. Vsekakor se bolj splača, se je izvil. Kaj pomeni Trumpova zmaga za ZDA in kaj pomeni za ves svet, ki je gotovo kapitalističen, v kapitalizmu pa je zelo pomembno vedeti, kaj se splača in kaj se ne?

Trump, za katerega bi volil Slavoj Žižek, ves čas predsedniške kampanje vneto in samozavestno zatrjuje, da bo naredil Ameriko zopet močno, če bo postal predsednik; govori o moči, ne pa o tem, kar je dobro, ali o tem, kar je resnično. Zgolj bežen pogled nazaj nam pove, da se je po letu 1974 v Ameriki ves čas dogajalo prav to: predsedniki so se drug za drugim spraševali, kako narediti Ameriko močno, a je vsem bedno spodletelo, medtem ko so bili ljudje, če odštejemo 1 %, kajpada, vse bolj obubožani; ne le v Ameriki, temveč po vsem svetu. Medtem ko so torej delali Ameriko močno, je bila ta iz dneva v dan bolj na psu, preostanek sveta pa je zgolj stal ob strani in nemočno spremljal dogajanje. Zakaj?

Pristaši narodnoosvobodilne borbe povojne poboje opravičujejo z duhom in razmerami tedanjega časa. S kepo v grlu priznavajo, da je šlo za pretiravanje, maščevanje, za besno divjanje. Pritrjujejo, da bi 'počasna' sodišča takrat preprečila hladno državljansko vojno sedaj.

A nič od tega ne bi bilo potrebno. Vsakomur, ki se seznani z duhom in razmerami, v katerih je delovalo domobransko gibanje, hitro postane jasno, da je takšne ljudi treba trajno onemogočiti – kadarkoli in kjerkoli se pojavijo. Če partizani ne bi izkoristili prilike, ki so jo imeli takrat, bi lahko bile dolgoročne posledice dosti hujše …