Na Fakulteti za socialno delo sem študentkam in študentom oni dan predstavil svojo zadnjo knjigo Inkluzija otrok s posebnimi potrebami: za družbeno pravičnost. Na tem kraju bi dodal razmišljanje o statusu resnice v današnjem svetu in o odnosu ljudi do nje, ker imam vse močnejši občutek, da so vse pomembnejša mnenja, ki jih imajo radi sofisti, in je vse manj pomembna resnica. Ljudje tako vedno znova ponavljajo, da imajo pravico do mnenj in do svobode govora, redko pa slišim koga reči, da ima pravico do resnice.

V času, ko nas mediji dobesedno zasipavajo z božično glasbo, filmi in predvsem reklamami za neverjetno ugodne božične nakupe, si velja ponovno prebrati publikacijo Mohameda Mesbahija Božič, sistem in jaz. Pravi pomen božiča zagotovo ni v množici daril in bogato obloženih mizah. Vendar, pravi Mesbahi, praznovanje božiča ni zločin, zato se brez obsojanja in z vso ponižnostjo poglobimo vase. Poskušajmo se zavedati, kaj počnemo, in prepoznati dejstvo, da vsi skupaj predstavljamo sistem, ki ga tako preziramo, da mi prispevamo k sistemu, ki nas podjarmlja, navkljub temu pa ne želimo videti svoje vloge, ki jo igramo pri ustvarjanju tega rakavega družbenega reda. Skupaj opazujmo soodvisnost vsega dogajanja v svetu in se vprašajmo, ali lahko drugače, resnično ljubeče, praznujemo božič.

Vojni zločinci, klavci nekoč lastnega naroda, morilci otrok, posiljevalci žensk, okrutni morilci, tatovi … To me danes bega: Le kako jih lahko nekateri poveličujejo, spoštujejo – celo, kot narodne junake, heroje?

Služba pogosto nima veze z delom. Velik del službenega časa je namenjen razpravljanju o tem, kaj in kako bi bilo treba narediti. Uvod v to razpravljanje je ponavadi predolg govor samovšečnega vodilnega o tem, kaj in kako se je naredilo. Naredilo se je seveda izključno po njegovi zaslugi, kajti, kot tudi pove, bi vsi ostali lahko delali več in bolje, bili bolj uslužni in ubogljivi ter hkrati samostojni in ustvarjalni. Tudi delavci posvetijo veliko časa in truda gledanju sodelavcem pod prste, ko so zraven, in klevetanju, ko jih ni zraven.

"Vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah", je Marxova misel. Takoj, ko jo zapišemo, tvegamo, da nas bralec proglasi za marksista, socialista ali komunista. Vendar se s tem ne nameravamo ukvarjati. Ideologije običajno hitro razvnamejo vroče glave oziroma najnižje človeške strasti. Takoj se pojavi pravi arzenal žaljivk in zgodovinski spomin se razpotegne vsaj do 2. svetovne vojne, če ne še dlje. Nas pa to ne zanima. S treznim razumom bomo razmislili o zgornjih besedah.

V eni svojih knjig pravim: »Življenje ga je nekajkrat tako dodobra streznilo, da je začel piti.«

Življenje ni nekaj, kar teče po nepojmljivem tiru, ki mu ne gre ugovarjati, češ da je vse določeno vnaprej (spesnjena karma!) ali bob ob steno ali že vnaprej izgubljena bitka. Volja življenja je prav nasprotna! – zahteva, da mu ne prikimavaš, zahteva ugovarjanje, zahteva, da mu ne smeš pokazati, da te šiba, zahteva, da ga sprejmeš za nasprotnika, vrednega najglobljega spoštovanja. In šele na ta način se lahko dostojno spoprijemeš z njim, šele takrat te tudi življenje spozna, sprejme in vrednoti kot dostojnega nasprotnika. In samo pod temi pogoji si lahko ustvarjajoče bitje, ne pa pripadnik čezštevilne črede tako zelo čislanih "vzornih" kimavcev.

Medtem, ko se bolj ali manj uspešno soočamo s posledicami četrte industrijske revolucije, ki jo označuje predvsem vseprisotna digitalizacija, je na pohodu že peta. Slednjo, peto, morda še najbolje opiše primerjava, ki jo je podal Steve Ballmer (Microsoft), da je bil doslej človek tisti, ki je moral razumeti tehnologijo, odslej pa si bo tehnologija prizadevala razumeti človeka. V mislih je imel peto fazo tehnološkega razvoja, ki jo označuje dostopnost podatkov takoj, kjerkoli in na kar se da enostaven način, preko vseprisotnega svetovnega spleta. A tehnologija prihodnosti prerašča svetovni splet in vse kar smo doslej vedeli o tehnologiji. Že danes je zmogljivost umetne inteligence tolikšna, da lahko z gotovostjo napovedujemo uporabo samovozečih vozil že v naslednjem desetletju. Trend tega desetletja je tehnologija od človeka neodvisnega povezovanja in sodelovanja kibernetskih naprav. Samoučeče se naprave, pa ne le naprave, celotni industrijski procesi, se danes že snujejo na podlagi avtomatov, ki s pomočjo vzorčenja velikih količin podatkov izpopolnjujejo svoje lastno delovanje, podobno kot to počnejo možgani. Tehnologija, ki zlahka obdela velikanske količine podatkov, je na voljo in se lahko uporablja za prepoznavanje vedenja ljudi, čustvovanja, tudi za prepoznavanje posameznika in njegovih nameravanih dejanj v množici drugih ljudi. Generacije, ki odraščajo s to tehnologijo, se danes že lažje in bolje vživijo v navidezno ali prirejeno realnost kot v "normalno" sobivanje z živimi vrstniki, razen, če se jim ti ne predstavijo skozi svoje kibernetske dvojnike v paralelnem svetu.

Ekonomski sistem je v globalnem smislu izjemno uspešen! Morda se s to trditvijo danes strinja le malokdo. Vse bolj uničeno okolje, milijone brezposelnih in obsežna revščina zagotovo govorijo proti zgornji trditvi. Pa vendarle; proizvodnja dobrin danes ne zgolj zadošča za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu, ampak jih celo presega. Imamo neverjetno učinkovite proizvodne, transportne in komunikacijske tehnologije; super računalnike, robote, itd. V čem je potem problem?

Zagrizenost – skrajno, brezobzirno, nespremenljivo, samouničevalno zagrizenost. Poleg njega žene vse naciste, rasiste in ženomrzneže; premore jo cvetober 'vrhunskih' športnikov, umetnikov (nekateri v vojnah radi postanejo kolovodje klavcev) in znanstvenikov (Kdo snuje strupe in orožje?); brez nje ne morejo shajati 'pravi' modrokrvneži, poslovneži in vladarji; zaželena pa je tudi pri vseh ostalih. Brezprizivna zagrizenost je temelj družbenega ustroja, gorivo gospodarstva, bistvo življenja, ki si ima pravico reči »uspešno«.

Imam srečo. Imam sredstva in možnosti, da občasno lahko potujem. Tudi v bolj oddaljene kraje. In več krajev ko obiščem, več ljudi ko spoznam, bolj se v meni utrjuje prepričanje, da smo si v svojem bistvu vsi ljudje enaki. Imamo enake potrebe in podobne želje, ne glede na to kako različni smo po videzu, jeziku, kulturi, religiji, prepričanjih, itd.