Epidemija koronavirusa bo privedla do "globalne recesije v obsegu, ki ga doslej še nismo doživeli", vendar bo človeštvu sčasoma omogočila ponastavitev (reset) vrednot, pravi napovedovalka trendov Li Edelkoort za revijo Dezeen. Dejala je, da virus povzroča "karanteno potrošnje", kar bo imelo globoke kulturne in ekonomske posledice.

Rad imam dosti snega. Svet se upočasni in utiša. Rad imam zvoke praskanja lopat po okoliških dvoriščih in snega, ki se z njih usipa na sneg. Svet se zmehča.

Zdaj imam to brez snega in lopat. Ni enako …

Če gre verjeti priročnikom za ženske ter strokovnjakom za alkoholike in Ojdipov kompleks, je razlika med ženskami in moškimi približno takšna kot razlika med volilci Levice in volilci SDS. Edino, kar povezuje volilce, je ozemlje, edino, kar povezuje ženske in moške, pa je bojda sposobnost parjenja. Vse ostalo – vključno s povodi za seks in doživljanjem seksa – naj bi bilo različno. In ja, priročniki in strokovnjaki ne dopuščajo sivih con, kaj šele barv. Vsi moški so takšni in vse ženske onakšne, klicaj.

Združene države Amerike imajo zelo močno gospodarstvo, velike banke in najmogočnejšo vojaško armado na svetu. Vendar je zdaj država ogrožena zaradi novega koronavirusa. Zakaj? Z vidika celotne populacije imajo ZDA slab zdravstveni sistem, ki izključuje milijone Američanov. Novega koronavirusa ni mogoče premagati z najmodernejšimi droni, tanki, raketami itd., temveč le z učinkovitim, univerzalnim, javnim in pravičnim zdravstvenim sistemom, v sodelovanju z drugimi javnimi službami. A to ne velja le za ZDA, temveč tudi za Slovenijo. Komur še ni jasno, bo morda zdaj ugotovil, kako zelo potrebujemo državo, ki ima dobro organizirane javne podsisteme – zdravstveno varstvo, šolstvo, policijo, socialno varstvo, civilno zaščito, javne nadzorne ustanove itd.

Časi, ki so pred nami, bodo zagotovo zahtevni. Izzivi so številni, komajda jih lahko naštejemo: okoljska kriza, globalna neenakost, migracije, roji kobilic v nekaterih državah, koronavirus, ekonomska kriza itd. Od tega, kako se bomo odzvali na to kompleksno situacijo, je odvisna naša skupna prihodnost. Lahko se izoliramo, postanemo še bolj sebični in rešujemo samo sebe in svojo državo, ali pa smo solidarni, sočutni in skupaj rešujemo probleme človeštva. Kajti vse težave, ki smo jih našteli, so globalne, kar pomeni, da na vse nas vplivajo neposredno ali posredno.

Mogoče mu gredo zapohanci na živce,

a ne bi šel nad njih z mačeto kot Duterte.

Kot Bolsonaro Indijance bi Cigane strpal v rezervat,

a gozd ohranil bi za lovce, gardske igre in pohod nedeljski.

Kolikor pač je zdrav, tak duh v telesu zdravem nosi,

a da bi kazal mišice kot Putin, to mu ne leži.

Raje nogomet igra, kot da gradil bi stadione;

Orbán debeli je le vzor za rušenje vsega, kar omogoča misliti s svojo glavo.

Skorajšnja vojna med ZDA in Iranom, obsežni požari v Avstraliji, Brexit in odstavljanje ameriškega predsednika, izbruh korona virusa, vse bolj očitna nova ekonomska kriza in veliki borzni padci, nadaljnji vzpon nestrpne politike in še bi lahko naštevali – zdi se, kot da je leto 2020 apokaliptično, kot da prihaja "konec časov". A bolj verjetno, kot da gre za apokalipso, je, da živimo v času velikega prehoda, velike tranzicije.

Ravno na dan odstopa predsednika Vlade RS, Marjana Šarca, so nekateri člani sveta FIHO nanj naslovili dopis, s katerim predlagajo novo delitev sredstev FIHO na dva dela; v razmerju 90% za invalidske organizacije in 10% za humanitarne organizacije (sedaj 65% za invalidske in 35% za humanitarne organizacije). Gre za predrznost in požrešnost brez primere, bi lahko dejali, a smo s strani invalidov že vajeni njihovih inventivnih manipulacij ter igranja vloge večnih žrtev, zato ta poteza ni presenetila. Že dolgo let se zaskrbljeno sprašujemo, ali obstaja sploh še kdo v tej državi, ki jih pri njihovih izigravanjih še lahko ustavi?

V šestem ali sedmem razredu osnovne šole je sošolec za pusta prišel v šolo s šilt kapo.

»Kaj pa si ti?« sem ga vprašal.

»Didžej!« je odgovoril.

»Kaj je to?« me je zanimalo.

»Tisti, ki vrti glasbo,« mi je pojasnil.

Nič mi ni bilo jasno. In še danes mi ni …

Ljudje zares obstajamo "samo v odnosu do drugih ljudi in do sveta", hkrati pa smo "popolnoma odgovorni za celotno stanje v svetu", je že davno tega dejal izjemni mislec Jiddu Krishnamurti. Nismo torej nemočne žrtve, ampak smo tisti, ki ustvarjamo družbo in svet v katerem živimo. Če smo sebični, sovražni, pohlepni, ločevalni, nestrpni, potem je takšen tudi svet, ki ga pomagamo sooblikovati. Če smo nasprotno nesebični, miroljubni, sodelovalni, tolerantni, potem (so)ustvarjamo natanko takšen svet.

Vendar našega odnosa do drugih ljudi in do sveta ne moremo zamejiti zgolj na družino, skupino ljudi, lokalno skupnost, državo ali skupnost držav. Če "ljubimo" domovino, a hkrati "na smrt" sovražimo "tiste od zunaj", potem smo še vedno tisti, ki (so)ustvarjamo svet sovraštva, nasilja in vojn. Če "ljubimo" pripadnike naše religije, naše politične ideologije, naše rase in tako naprej, a hkrati sovražimo druge, potem smo pač nestrpni. Ljubezen je univerzalna ali pa je ni.