Dragi Dušan,

hvala za prijetno branje danes zjutraj. :-)

Po branju Orwella, katerega opis socialnega dna iz leta 1930 grozljivo spominja na razmere, v katere tone ta svet, sedaj berem knjigo Prihodnost ekonomije: kako se otresti ekonomistifikacije. Spisal jo je Jean-Pierre Dupuy. Že uvodni stavek je obetaven: 'To knjigo sem napisal iz sramu. Sramu, ki me je navdajal ob tem, kako se politika pušča poniževati ekonomiji, oblast ekonomskemu upravljanju ...'

Tudi sama včasih kar ne morem verjeti, da živim v tako barbarskem času, da sem pripadnica vrste, ki uničuje živo in mrtvo. Zelo dobro si zapisal, kaj si o človeku misli Narava.

Nadejam se še kake tvoje refleksije po Berg doktorju. Ampak saj je predvidljivo in dolgočasno. Tam se bo trlo ljudi, Berg doktor bo kaj podpisoval, objemal in pestoval otroke, se fotografiral z mladimi in manj mladimi, pokasiral honorar in se spokal na kako gostijo ali pa kar naravnost na letališče. Zvečer (torej že jutri) bo to osrednja novica pri poročilih. Kako Pop TV in megamarket skrbita za blagor ljudstva. Ljubko, ni kaj.

Dragi Dušan,

če te bo spodnja povezava navdihnila k pisanju psihoanalitičnega pamfleta o stanju duha v dolini in njenih prebivalcih, bom zelo vesela. Zadeva žal ni šla mimo mene, ker sem tam lokalec in so plakati povsod.

Ravno včeraj sva s sinom razpravljala WTF je Gorski zdravnik za ta planet? Rekel mi je, da Leonarda di Capria bi šel še gledat, ampak Gorski zdravnik ... Da bi bila zadeva še bolj bizarna, bi šli ljudje gledat Di Capria zato, ker je znan igralec in je igral že v mnogih filmih. Pri Gorskem zdravniku je povsem drugače. Ljudje ne gredo na snidenje z igralcem, ampak prav z Gorskim zdravnikom ... A ni tu nekaj bolnega? Predvidevam, da se bo trlo ljudi in bodo polni avtobusi romali iz vseh koncev deželice.

Gledaš psa: crklja se, je in pije, hoče na sprehod in drema. Gledaš kravo: pase se, prežvekuje, liže slane kamne in drema. Gledaš vrano, ki je menda pametna: če ravno ne meče orehov na cesto, ždi in opazuje (ali drema). Gledaš miš, ki zgleda še najbolj živčna, a njo vidiš samo, ko teka okoli. Večino časa v luknji drema. Še opice se ponavadi derejo in preganjajo samo nekaj minut, sicer pa dajo mir, se crkljajo, žvečijo in dremajo.

Veliko pišete in govorite, kaj kapitalizem je in kako deluje. Bi lahko napisali kakšno kolumno o tem, kakšnega človeka, občestva, idej in dejanj kapitalizem ne prenese? Naslov bi lahko bil 'Česa kapitalizem ne prenese'. Z veseljem.

V petek se je končal razpis za socialno aktivacijo, ki se »birokratsko rečeno« povsem sklada s ciljem OP EKP 2014-2020, »Opolnomočenje ciljnih skupin za približevanje trgu dela« pod uradnim imenom »Razvoj in izvajanje dolgih programov socialne aktivacije ter povezovanje z zaposlitvenimi programi«. Vsebina razpisa so pojasnili z naslednjim opisom: »Predmet javnega razpisa je sofinanciranje projektov, katerih aktivnosti bodo usmerjene v razvoj in izvajanje dolgih programov socialne aktivacije ter povezovanje z zaposlitvenimi programi. Namen javnega razpisa je sofinancirati predvidoma 40 projektov, ki bodo razvili in izvajali dolge programe socialne aktivacije ter bodo s svojim celostnim pristopom vplivali na ponovno socialno in zaposlitveno vključenost oseb iz ciljne skupine.« Nerazumljivo klobasanje v latovščini razpisa si lahko, če imate filmsko obložen želodec, preberete na zgornji povezavi. Se tudi vi že sprašujete, kaj se za tem pojmom skriva in kaj se za tem prikriva?

Zelo dobro je, da imamo znanost. Prav tako je dobro, da se številni zanesejo nanjo. Ni tako dobro, da imajo nekateri ljudje raje vraževerje, toda verjamem, da bo znanost končno vendarle prevladala in da bo prihodnost sveta svetla. V tej svetli perspektivi bi rad komentiral spoznanji, ki ju najdemo v dveh knjigah. Prva je tale: Experimenting on a Small Planet: A History of Scientific Discoveries, a Future of Climate Change and Global Warming (William W. Hay, 2016), druga pa je The Great Leveller: Violence and the History of Inequality from the Stone Age to the Twenty-First Century (Walter Scheidel, 2017). Branje obeh knjig je zares prvovrstni užitek, ki ga želim ponavljati, saj je branje takih knjig celo veliko bolje kot zadevanje s sladkorjem, z alkotom ali s hamburgerji, z rakotvornim rdečim mesom in drugimi substancami, ki so nam všeč. A kot rečeno: komentiral bi le dve izjavi.

Pred dvema dnevoma je bil osmi marec; danes je deseti. Prvi dan je bil posvečen ženskam, današnji je posvečen moškim. Ne po naključju, kajpak. Zgodovina obeleževanja obeh datumov je dolga, enako lahko rečemo za zgodovino razmišljanj o zamislih, ki so sploh privedle do tega, da se na tadva dneva posebej lotevamo tematike, kaj pomeni biti ženska in kaj pomeni biti moški v sodobnih družbah. Na žalost pa smo zopet poslušali predvsem klišeje, puhlice in novorek, omembe vrednih produktivnih idej pa je bilo komaj za vzorec; zopet ne po naključju, saj nismo naivni. Ženske, so nam tako vnovič pripovedovali, še vedno niso dovolj emancipirane. Niso dovolj spoštovane, niso dovolj upoštevane, kar je sicer zelo res, in to vemo že zelo dolgo časa; torej niso povedali ničesar novega. Niso nam na primer povedali, kaj to sploh pomeni, če odštejemo, da nimajo enakih plač, kot jih imajo moški, zlasti pa niso poudarili, da je v kapitalizmu tako, da noben delavec ni dovolj plačan in da so vsi izkoriščani, da ne odločajo o ničemer in da so povsem odtujeni od elit, ki dejansko odločajo. V Sloveniji je vse skupaj še dodatno zakomplicirano, to pa bo tudi predmet mojega nadaljnjega razmisleka, saj se nekatere zadeve obračajo izrazito v desno. Neka gospa je tako na primer že pred časom rekla, da bi morali posiljenim ženskam pomagati roditi otroka, ker bi jih to osrečilo. A to je šele začetek.

Tistih »res ta starih«, avtohtonih, kot bi rekli DOC Škofjotou jih je res zgolj še za vzorec DNK in bi jih lahko prešteli na prste ene roke. Drugi ste na nek način vsi zgolj (e)migranti; »bodisi južna brača«, med katere lahko štejemo Srbe, Bosance, Makedonce, Albance, Hrvate, ki so lahko muslimanske, pravoslavne ali katoliške veroizpovedi, najdemo tudi ateiste in bivše komuniste (do takrat, ko se je to še splačalo biti). Ne smemo pozabiti tudi na Ljubljančane in priseljence tudi iz drugih slovenskih krajev in regij. Res pisana druščina prebivalcev, krajanov.

Včasih kdo reče, da je dobro imeti veliko sliko sveta pred seboj, da ni dobro gledati na svet kakor skozi ključavnico, da so ozki pogledi problematični, ker človeku premalo povedo, da je torej dobro imeti široko odprte oči in se ne gibati v ozkih okvirih. Človek naj bi bil torej širok, kot se reče. Obenem pa vsakdanja izkušnja potrjuje spoznanje, da velika in natančna podoba pogosto ravno ni sprejeta, da prevladuje relativiziranje, kot da je vsak pogled na svet enako dober kot vsak drug pogled, kot da je vsako mnenje že tudi ustrezno in bi moralo biti samodejno sprejeto. Zadeve so zares zapletene in prav zato je danes na vrsti velika slika sveta.

Dogodku kajpak sledi refleksija. Takole je napisala mati nekega mladeniča, ki se je udeležil srečanja z bajno bogatimi politiki oni dan v Ljubljani: Dobro ste zadeli duh tistega dogodka. Moj otrok je prišel domov precej potrt. Mislim, da se ga je dotaknilo in da je čutil svojo nemoč. Rekel je, da če bi imel Cerar čustva, bi moral pobegniti s prizorišča, se skriti v zadnjo luknjo parlamenta od sramote. Pristavil je še, da bi lahko rekel karkoli, pa bi bilo enako, in da se je počutil, kot bi bil 'med onimi, ki se jim govori, da če nimajo kruha, naj jedo potico'. Mladi so šli domov in po svoje. Trojica dobro plačanih pa na pojedino in teran. Cerarja verjetno ni motilo, kako je izpadlo vse skupaj pred visokim gostom. (Mene osebno bi bilo na njegovem mestu tako sram, da ne bi šla iz hiše vsaj par mandatov koga drugega.) Pa še nekaj je zmotilo sina. Zmotilo ga je, da se je trojica vedla tako, kot bi se pogovarjala z otroki iz jasli, za katere res ne moreš pričakovati, da jim bo kaj jasno. Ampak je na koncu sklenil, da ljudem še ni dovolj hudo, da bi kaj spremenili. Za svoje vrstnike pravi, da jim ni pomoči. Zadevajo se z ekrani in ekrančki, ne razmišljajo o ničemer, in strah ga je prav teh ljudi, ki bodo nekoč pač tako ali drugače krojili usodo tega sveta. Sicer je prepričan, da je vojna neizogibna. Bil je pravzaprav precej – ne vem, kako bi opisala – razdražen. Gospo komisarko je opisal kot 'tisto babo', ki kroji našo usodo. Zelo so ga prizadeli njeni pozivi, naj se mladi obrnejo nanjo, če bodo imeli težave.