Vrhovno sodišče je razveljavilo referendum o drugem tiru.

Ali je to dobro ali slabo ne bomo zanesljivo vedeli nikoli, saj bi to lahko izvedeli le tako, da bi vzeli kakih deset enakih Slovenij, zgradili v vsaki drugo traso ob drugem času in potem stvar opazovali kakih sto let. Kljub temu se osebno nagibam k mnenju, da je to slabo.

Rdeča luč na semaforju za pešce. Zastanem nedaleč stran in kot sokol opazujem drveče ljudi, ki zamišljeno letajo na vse strani. V tem metežu sivine moje uho prestreže glasen, a nadvse prijeten dekliški smeh. Pogledam. Na drugi strani ceste, avtobusna postaja. Nenavaden par. Prijeten in nasmejan fant ob še bolj nasmejanem dekletu. To je ona, njen glas sem prestregel. Dekle ljubko in simpatično, a pol nižje od fanta - sedi v invalidskem vozičku. Paraplegik? Človek. Zelena luč in že lebdim nad zebro, a ne morem si kaj, da ne bi še nekajkrat uzrl proti njima. Skril se bom kot vrstni vohun, zanima me nadaljnji razplet. Glede na preteklost naše države ne bi smelo biti težko, saj je bil včasih pri vsaki hiši vsaj en vohun. Vsakdo je tu vohunil za vsakomur. Cinkal je brat brata. Mora mi uspeti. Na stran z zgodovino, vrnem se v sedanjost. Komaj najdem varno točko opazovanja, ko se okoli njiju nenadoma zbere množica ljudi. Neuki statisti zakrijejo moja junaka.

"Moje študije so dokončno odločilno dokazale, da živijo nezdravljeni rakasti bolniki do 4 krat dlje kot zdravljeni posamezniki." - Dr. Hardin B. Jones iz Akademije medicinskih znanosti v New Yorku

Če ljudje podivjajo, rečemo, da so poživinili. A živina pobesni dosti redkeje, dosti manj, divja krajši čas in manj uniči. Če ljudje naredijo nekaj pošastnega, rečemo, da so zveri. A zveri ne počnejo pošastnih reči – te zavestno in namerno počnejo samo ljudje.

Po drugi strani vsakič, ko človeka slučajno popade biti sočuten in komu pomagati, trobezljamo o njegovi človečnosti in človeškosti. To mu pripisujemo prav takrat, ko je v resnici najbolj zverinski. Zveri, ki živijo v tropih, so namreč izredno ljubeče in druga drugi v podporo.

Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje. 25. člen Univerzalne deklaracije človekovih pravic

Že pred dobrimi štirimi leti sem se po dolgem času navdušila nad politično idejo, ki se mi je zdela sveža, inovativna, drugačna in predvsem odmik od tradicionalnih političnih strank, njihovega načina razmišljanja in delovanja, predvsem pa sklepanja gnilih kompromisov na račun etike in zvestosti volilnemu telesu, državljankam in državljanom. Ideje in načrte ter številne aktivistične proteste Gibanja 5 zvezd sem spremljala predvsem preko bloga Beppe Grilla. Ponosna lahko povem, da sem kot ena prvih novinark v Sloveniji z njim posnela kratek intervju, ki je bil kmalu objavljen tudi na RAI. Z YouTube so sneli moj posnetek in to je bila tudi edina priložnost, ko smo na Italiji lahko videli slovenske podnapise. Pred več kot letom dni se je kot napovedano umaknil iz neposredne politične scene in prepustil Gibanje v roke mlajši generaciji.

Za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb potrebujemo določene dobrine: hrano, vodo, stanovanje, oblačila ter zdravstvene, socialne in izobraževalne storitve. To so dobrine, ki slehernemu človeku omogočajo vzdrževanje njegovih življenjskih procesov (preživetje) ter so osnova za njegovo rast in razvoj (čustveni, mentalni in duhovni). Ključna naloga ekonomskega sistema družbe je, da organizira svoje dejavnosti tako, da slehernemu človeku omogoči zadovoljevanje osnovnih potreb s potrebnimi dobrinami, v širšem smislu pa zagotavlja blaginjo človeštva in planeta kot celote.

Za operacijo nog slovenskega otroka v ZDA je ZZZS zagotovil, kot navaja otrokova mati: »poleg posegov, intenzivne terapije, fizioterapij […] še prevoz in dnevnice […], denar za ostalo, zlasti za nepredvidene medicinske posege in drugo, morava zagotoviti sama.«

In kaj je tisto drugo in koliko stane? Nataša Švikart Žvižej iz Društva Maus, ki zbira sredstva za takšne zadeve, »računa, da bo treba zbrati vsaj 30 tisoč evrov, da bosta lahko v bližini bolnišnice najela stanovanje, kupila poceni avtomobil, pokrila dodatne zdravstvene stroške, ki niso vključeni v že odobreno zdravljenje, pa za prehrano in ostalo najnujnejše.« (Vir)

Zgodba je znana in se vsake toliko pojavi v tem ali onem javnem občilu: slovenski otrok (včasih odrasel) s telesno zdravstveno težavo, ki jo v tujini (ponavadi v ZDA) bojda odpravijo, pri nas pa ne. Grdi grdi bogati ZZZS prispeva nič ali premalo, zato je treba pihniti na dobro in skromno slovensko dušo in iz nje izcuzati denar za »tisto drugo«. Zgodba ima vsakič drugega junaka (junakinja 2, junak 3, …), starša in zbiralca prispevkov, vse ostalo pa je bolj ali manj enako. Dotična otrok in mati sta za potrebe moje kolumne nepomembna; kolumna ni o njuni zgodbi, ampak o zgodbah vseh njih.

Strast izvira iz grške besede pathos in označuje trpljenje in stradanje. Precej hudi in v današnjem času nepopularni besedi, ampak zakaj ravno takšna formulacija? Na prvi pogled strašljiva, a povsem logična. Pomislite, ko ste nekomu ali nečemu posvečeni z vsem srcem in dušo, ali niste takrat pripravljeni tudi na žrtev in stradanje? Resnični podvig je vedno povezan s trpljenjem. In na drugi strani, v kolikor vam ljubezen ni vrnjena ali se z nečim, kar ljubite ne morete ukvarjati potem enako čutite bolečino. Strast je torej izredno močno čutenje za nekom ali nečem.

Če bi ljudje tudi za pusta škljocali zrezke s prilogo in zobovja svojih prijateljev z bližnjo okolico, bi bilo to enako bedasto kot vsak dan. To je pač eden v nizu razlogov, zaradi katerih se bodo prihodnji rodovi sramovali svojih družabno omreženih prednikov. A z vnašanjem potrošniške revščine, površnosti in brezsmiselnosti v obliki pustnih šem v digitalno večnost ne delamo sramote le sebi, ampak sramotimo človeško vrsto in dajemo v njič njene civilizacijske dosežke.