Naj najprej povem, da moje delo poleg predavanj, pisanja člankov in knjig zajema tudi psihološko delo z dijaki in drugimi mladimi ljudmi, ki se znajdejo pred takimi ali drugačnimi težavami oziroma problemi. Te dni sem dobil tole ponudbo od neke Irene Janžekovič Ž.: Dijake lahko spodbudite k samostojnemu reševanju njihovih težav s pomočjo brezpl. aplikacije. Dijaki se pogosto znajdejo v nekem neprijetnem počutju iz katerega ne vidijo izhoda. V aplikaciji POČUTKO - Problem? Resitev za android lahko izberete svoje počutje, nato pa vam aplikacija ponudi več možnih predlogov kaj lahko storite, da izboljšate svoje počutje. Izmed predlogov lahko sami izberete kaj boste storili, da bo vaše počutje boljše. Če posameznik nekaj naredi, lahko svoje počutje izboljša - namen je ljudi spodbujati k aktivnosti in k prevzemanju odgovornosti za svoje počutje. Namen aplikacije je premagati nemoč, dati ljudem moč za svoje življenjske odločitve, posledično tudi za počutje. Pojma nimam, kdo je Irena Janžekovič Ž., dejstvo je, da ne zna dobro slovensko in se ne zna pisno izražati, mogoče je, da sploh ne obstaja in da je sporočilo navadna šala kakega pametnega androida, kljub temu pa sledi komentar, kajti morda bodo ljudje res že v kratkem svoje počutje naravnavali po androidih in drugih pametnih napravah ter se še bolj pogrezali v depresijo, ko bodo spoznavali, da je okoli njih vse več robotov in mrtvih stvorov ter vse manj živih ljudi, s katerimi bi se lahko pogovarjali o svojem resničnem počutju, a se ne bodo.

Leto 2016 gre h koncu. To je še eno leto, v katerem so ljudje na vseh koncih sveta nakopičili milijarde fotk, podob, slik in drugih imaginarijev, misleč, da je tako tudi prav in da jim bodo prijazne podobe nekoč v krogu družine obujale tople in prijetne spomine. Saj jih v resnici bodo, le da bodo to tudi spomini na celotno leto 2016, ne le na tiste dogodke, ki jih želimo videti, ker so nam všeč, na leto torej, ki bo za nazaj videti kot srhljiva podoba še zadnjega upanja, da se svet ogne katastrofi epskih razsežnosti. Prijetni spomini se bodo tako mešali s podobami vulgarnosti, bizarnosti, absurdov, neumnosti in katastrof, ki bodo na povsem nove načine naddoločale še vedno žive podobe koncentracijskih taborišč in vojnih grozot iz prve polovice 20. stoletja, pa podobe obleganega Sarajeva, bombardirane Faludže, porušenega Alepa, neskončnih taborišč za prebežnike po vsem svetu, bodečih žic, zidov in ograj, podobe torej, za katere so pričevalci že zdavnaj povedali, da pomenijo zaton nečesa pristno človeškega, nečesa, kar naj bi ostalo nedotaknjeno na veke, nečesa, kar so ljudje varovali in negovali tisočletja, negovali in kultivirali pa bi tudi v prihodnosti, če bi še lahko upali, da bo napočila. In naj povem že vnaprej, da nikakor na mislim na preprosto in prevečkrat poudarjeno razliko med apokaliptičnim pesimizmom in tehnokratskim optimizmom. Ne eno ne drugo me ne zanima niti malo.

“Ko nam zmanjka hrane, gremo nabirat riž v podganje luknje. Ko ga najdemo, ga naberemo v košaro. Domov se vrnemo, ko ga naberemo za eno vrečo. Naslednje jutro ga skuhamo, potem pa ga gremo spet nabirat. Bog ima veliko srce. Bdi nad nami in nam daje vse. Ko me vidi, kako iščem riž, poskrbi, da ga najdem. Brskam po podganjih luknjah, potem pa se vrnem domov.” (Človek: Na križišču dveh svetov, francoska dokumentarna serija, 2; 18. december 2016, 20.15, TVS 2)

Zopet berem knjigo: Critical Theory and Political Engagement: From May ’68 to the Arab Spring (Christopher Pawling, 2013). Ljudje mi sicer vedno znova pravijo, naj odneham, naj končno že prekinem, naj ne berem toliko, ker se mi bodo skisali možgani, toda ko jih zadnje čase natančneje opazujem, se mi zdi, da so prav njihovi možgani vse bolj kisli, saj so tudi stavki, ki prihajajo iz njihovih ust, vse to pa nadzorujejo prav možgani, vse bolj ubogi, vse enostavnejši, vse krajši, vse bolj oropani pomena in vse bolj klišejski. Ni čudno, da vedno znova potožijo, da jim peša spomin, saj nevroni dobro delujejo le, če jih priganjamo k delu in če jih znamo spodbujati, pri čemer ima poleg branja dobrih knjig pomembno vlogo prehrana, skupaj z veliko gibanja. Potem seveda za svoje težave obtožijo polno Luno in dodajo, da bom že videl, kaj to pomeni, ko bom toliko star, kot so sami; in ko bom imel sto kil, bi smel dodati v duhu njihovega žargona. V resnici sem že sedaj starejši od njih, ampak pustimo detajle ob strani. Berem torej knjigo, se veliko premikam in jem ustrezno hrano, v kateri zlasti ni rakotvornega rdečega mesa, ki ga sicer besno zagovarjajo in je zavest ljudi dobesedno preplavljena z njegovim oglaševanjem oziroma s propagando. Kako je mogoče oglaševati nekaj, kar je dokazano rakotvorno? Vprašanje je kajpak retorično.

Znanost se cepi kot drevo življenja. Za nestrokovnjake obstajata dve glavni veji, naravoslovje in družboslovje, za strokovnjake pa malo več. Vse te veje se delijo na vede, vede na področja, področja na panoge, panoge na … Vsak malo bolj zagnan in častihlepen predavatelj tekom življenja izumi svojo znanost. Ta po njegovi upokojitvi 'izumre' ali pa jo njegovi učenci proslavijo in slejkoprej razcepijo v nove znanosti.

Čas bi že bil, da bi znanosti priznale, da druga brez druge nimajo za burek, in bi začele podirati medsebojne pregrade, namesto da toliko truda vlagajo v gradnjo novih. Življenje je v osnovi okolje, v katerem se neprestano obnavlja, širi in dopolnjuje molekula DNK. Znanost pa je v osnovi okolje, v katerem se neprestano obnavlja, širi in dopolnjuje resnica …

Leta 1916 je nastalo besedilo, napisano v arabskem jeziku, ki ga je razširjal po Kairu Mohammed Ali al-Maliji. Njegov naslov je Vprašajte Jezusa Kristusa. Ne morem si predstavljati, da bi po Ljubljani krožilo besedilo z naslovom Vprašajte Mohameda. Sledi povzetek arabskega besedila. Vprašajte torej in izvedeli boste, potem pa bo odvisno le od vas, kaj boste storili s tako pridobljeno vednostjo.

Sokrat v resnici ni bil nikoli ravno naklonjen demokraciji. Številni ljudje sicer mislijo, da moramo verjeti, da je bil na strani demokracije, ker je bil zelo moder mož, kot da sta modrost in demokracija nujno povezani, vendar je imel, prav zato, nekaj dobrih argumentov, da je bil proti demokraciji, kot jo navadno razumemo. Takole je razmišljal: celo najboljši in najkrepostnejši demokratični voditelji so komaj kaj boljši od demagogov.

Spoštovani poslanke in poslanci,

v obravnavi imate PONOVNO predlog zakona o osebni asistenci, ki bo hendikepiranim ljudem v Sloveniji omogočal dostojno, samostojno in upamo tudi, da srečnejše življenje.

Ljudje bi imeli radi delo, politiki jim ga nenehno obljubljajo, lastniki kapitala pa v zboru ponavljajo, da danes ne more biti tako kot v rajnki Jugi, kjer so imeli vsi delo, delal pa ni skoraj nihče. V resnici govorijo še večje neumnosti, kot smo jih poslušali nekoč. Govorijo nam namreč, da bodo vsak čas nastopili boljši časi, obenem pa se z vsemi štirimi oklepajo kapitalizma, ki temelji na nekaterih principih, o katerih nameravam spregovoriti. Njihovo vedenje je podobno vedenju človeka, ki obljublja, da bo ukinil gravitacijo, obenem pa trdi, da držijo Newtonovi zakoni kot pribito. V resnici nihče ne upa ogroziti profitabilnosti kapitala, zato nam sipljejo pesek v oči, da se ne bi slučajno drznil ogroziti ga kdo od nas. Imajo nas za neumne, v resnici pa se nas na smrt bojijo. Ob priložnostih hvalijo našo inteligenco, drugič jo polivajo z gnojnico. Smo eksperti, ko jim to pride prav, potem smo nenadoma obcestni kamen, ki ga lahko vsakdo zbrca, kamor pač hoče. Danes smo nosilci napredne misli, toda že jutri bomo nebodijihtreba.

Nekdo me je med enim in drugim čajem tako rekoč mimogrede povprašal po mnenju glede pismenosti slovenskih politikov in o tem, koliko knjig preberejo na mesec. Najprej sem odgovoril, da bi moral vprašanje nasloviti nanje, kajti sam ne morem dobro ugibati, koliko jih preberejo, vendar mi je odvrnil, da ga kljub temu zanima moje mnenje. Ker zares nimam nobenega mnenja, odgovarjam na vprašanje tako, da navajam vprašanje, pod katerega je podpisan francoski filozof Jacques Rancière (Kako lahko ljudje, katerih posel ni razmišljanje, prevzamejo vlogo avtoritete na področju razmišljanja in se sočasno konstituirajo kot misleči subjekti?), obenem pa komentiram zelo zanimivo knjigo, ki sem jo pravkar prebral. Njen naslov je Why Voice Matters: Culture and Politics After Neoliberalism. Spisal jo je sociolog Nick Couldry, izšla pa je leta 2010. Že iz naslova je razvidno, da je smiselno in produktivno razmišljati oziroma govoriti o obdobju po neoliberalizmu, samo razmišljanje pa je za praznični čas kot naročeno.