Poznamo različne skupine najmočnejših držav; od skupine G7, G8 do G20. Črka G pomeni group oziroma skupino, številka pa število držav v tej skupini (npr. Group of Eight oziroma G8). V vsakem primeru ta skupina predstavlja skupino najmočnejših svetovnih držav, predvsem v gospodarskem smislu, kar pa je vedno povezano tudi s politično in vojaško močjo. Na nek način črka G simbolizira Globalizacijo po meri teh držav - najmočnejših in najagresivnejših, ki ustvarjajo “svet po svoji podobi”.

Kako poteka manipulacija, kaj pomeni manipulirati z ljudmi? Kaj naredite, če ste elita, da bi bili delavci mirni in navidezno spravljeni s svetom, da se ne bi vznemirjali in šli na ulice, da se ne bi organizirali in vzeli zadev v svoje roke, da ne bi postali komunisti? Preprosto. Da bi razumeli logiko manipulacije, je nadvse poučno primerjati vizije Slovencev in ameriške administracije, iz primerjave se res lahko veliko naučimo, poleg tega pa je vredno dodati še tokratno Cerarjevo modrovanje o digitalizaciji s človeškim obrazom, o čemer je govoril te dni bogatim arabskim šejkom in drugim pripadnikom elite, ki sicer s trdo roko obvladujejo delavce, zlasti migrante, ki nimajo tako rekoč nobenih pravic, ko gradijo zanje čudežno bogate nebotičnike in vse drugo, kamor sami ne bodo nikoli vstopili, ker je vse, kar so zgradili s svojimi rokami, zanje preprosto predrago. In za začetek naj navedem en sam objektivni podatek, da ne bo vse skupaj preveč posladkano in pravljično. Leta 2012 so tako imenovane države v razvoju dobile 1300 milijard dolarjev investicij od zunaj. Če bi se zadržali pri tej številki, in številni se zadržijo, ker jim je številka všeč, bi prek medijev vsak dan veselo sporočali ljudem, kako prijazni tuji kapital priteka v dežele v razvoju, ki hitro rastejo in se razvijajo in njihovi prebivalci postajajo srečni, ker je kapital tako dober, da dere k njim kot veletok in jim pomaga razvijati se. Če pa smo elementarno pošteni, vztrajamo do konca in se potrudimo priti do druge številke, ki je tale: istega leta je iz istih držav v razvoju odteklo 3300 milijard dolarjev. Naravoslovne metafore so torej jasne: nekaj je priteklo, veliko več je odteklo. In če razširimo obzorje tja do leta 1980, ugotovimo tole: od tistega leta do zdaj je globalni jug postal revnejši za 16300 milijard dolarjev (cit. po Roberts). Pa še tole: države v razvoju so od leta 1980 neposredno nakazale bogatim bankam v New Yorku in Londonu samo za obresti 4200 milijard dolarjev. V tem času so kajpak dobile od bogatašev tudi nekaj drobtinic pomoči (prav tam), o katerih sicer poročajo na televiziji, da bi ljudje verjeli v njihovo filantropijo.

Mladenka mi je te dni rekla: vem, da veliko razmišljate, in zahvaljujem se bogu, da nisem v vaši koži. Kaj je s tem povedala in kaj je hotela povedati? Poleg tega smo včeraj slišali, da Slovenija raste hitreje kot Evropa, da je gospodarska rast v provinci že tako velika, da bi se morali radostiti še veliko bolj, kot se sicer že radostimo. Kaj nam hočejo povedati? Naj najprej odgovorim na prvo zastavljeno vprašanje, potem pa bo razviden tudi odgovor na drugo.

Heglova dialektika razmerij med gospodarji in hlapci je prav gotovo izjemni spoznavni podvig, obenem pa je tudi zelo primerno teoretsko orodje za dekonstrukcijo življenja, ki smo ga prisiljeni živeti v neoliberalnem svetu; na vse nas vselej že delujejo sile kapitalizma kot družbenega življenja, zato smo siljeni in ne moremo delati, kar bi hoteli, češ da smo svobodni, čeprav si morda tega kdaj želimo. Hegel je tako natančno pokazal, zakaj gospodar potrebuje hlapce, saj ne more biti gospodar brez njihove potrditve, da je gospodar, medtem ko hlapci delajo na sebi, da bi postali orodje, ki ga potrebuje gospodar, da bi bil še naprej to, kar je in kar hoče biti. Ne smemo pozabiti, da je tudi gospodar pripravljen narediti vse, kar je treba, da bi pridobil hlapce in njihovo potrjevanje, zato gara. Hegel je še enkrat zelo jasen: težko delo čaka tako enega (gospodarja) kot drugega (hlapci). Vsi zato spontano delajo na sebi, kot se reče, pri tem pa se sklicujejo tudi na moralo, etiko, vrednote in najvišje standarde življenja, ki pa jih ne morejo doseči, saj je etika pogoj za dekonstrukcijo razmerij moči, ne pa orodje za njihovo utrjevanje. Paradoks gospostva zato je, da so gospodarji oziroma voditelji, kar je verjetno primernejši izraz zlasti za nežne duše, obenem močni (powerfull) in nemočni (powerless), kot pravi Nancy Harding v razpravi z naslovom Reading leadership through Hegel's master/slave dialectic: Towards a theory of the powerlessness of the powerful, ki je bil priobčen v reviji Leadership (2014, št. 4, str. 391 – 411). Problem je, da hlapci napačno domnevajo, da je gospodar človek z močno voljo, znanjem in s kompetencami, da jih vodi v svetlo prihodnost, ta pa je zapeljan, kot pravi avtorica, z erotiko oblasti (erotics of power). Posledice so lahko tudi katastrofalne za vse udeležence.

Dandanašnji in pri nas književnost večinoma služi predvsem povzročanju zgage. Kot trni se zasaja v pete učencem in dijakom, da ne morejo pohajati naokoli in početi neumnosti, temveč morajo z nogami v zraku kot bolniki ždeti in brati. Učiteljev, ki se prebijajo skozi njihova nečitljiva in neberljiva dognanja, do katerih so se dokopali ob branju, ne peče samo grlo, temveč tudi oči in srce (če ga imajo).

Kakšen je svet, v katerem živimo in v katerem bodo Slovenci postopoma vse srečnejši, kot pravijo v svoji viziji? To je svet, v katerem vlada ena sama vizija prihodnosti, ki bi jo morda lahko imenoval liquid in se še enkrat spomnil izjemnega nedavno preminulega filozofa in sociologa Zygmunta Baumana. Vizija je kajpak kapitalistična in je vizija kapitala. Ni vizija ljudi, čeprav jo zastopajo in imajo za svojo. Vizija pomeni neskončno nadaljevanje in kopičenje istega, tega, kar je Bauman navezoval na posebno držo, ki ponazarja današnje odnose med ljudmi in elito: dajte nam oblast, mi pa bomo prevzeli odgovornost za vašo prihodnost. Ki bo kajpak vse lepša, bi dodal. Vizija v resnici izhaja iz kapitala in se vrača k njemu. Neguje ga, skrbi zanj, ljudem pa obljublja, da bo nekaj drobtinic padlo tudi v njihova usta. Nadaljevanje istega zato pomeni ohranjanje razlik med ljudmi, zlasti pa pomeni, da ljudje, ki nimajo dostopa do kapitala in trgov, vsega tega ne bodo nenadoma čudežno dobili. Resnica kapitala je namreč njegovo kopičenje in koncentriranje v rokah teh, ki ga že imajo. Svet, kakršnega poznamo, bo zato vse bolj nasilen. Razmišljanje o novem fašizmu ni povsem izvito iz trte.

Podatki znanstvenikov so kristalno jasni, objektivni in vanje preprosto ni mogoče dvomiti, tudi če se potrudiš: ta hip je na severnem tečaju temperatura za 30 stopinj Celzija višja, kot bi morala biti. Kako to vemo? Preprosto: vzameš termometer, ki je precej zanesljiva naprava za merjenje temperature, ga pustiš nekaj časa na zraku in odčitaš. Ugotoviš tole: namesto minus 30°C je temperatura okoli ničle. In napovedi taistih znanstvenikov, ki znajo meriti temperature, praviloma so to visoko izobraženi fiziki, so strašljive. Trump pa nič. Kot da se njega to ne tiče. In kako je v provinci? Medtem ko znanstveniki neutrudno opozarjajo na prihajajoče katastrofe epskih razsežnosti zaradi podnebnih sprememb, ljudje v Sloveniji rajajo, se držijo za roke in pojejo. V provinci so tako pravkar ugotovili, da bodo do leta 2050 postopoma vsi Slovenci – srečni ljudje. Tako pravi najnovejša vizija, ki jo je spisalo nekaj izbranih Slovencev. Saj je lepa pravljica, vendar je zgolj to. In od pravljic na žalost ni mogoče živeti. Je pa mogoče od njih umreti.

Živi veliko ljudi, ki nenehno hujšajo. Vedno znova so na dietah in vedno znova ne hujšajo, nekateri pa celo pridobivajo na teži, kar je na prvi pogled zelo nenavadno. Zakaj je tako, zakaj hujšanje praviloma ne pomaga, zakaj študije dokazujejo, da ljudje, ki hujšajo, pogosto poleg pridobivanja teže razvijejo še druge simptome, kot so spominske motnje, težave pri učenju, reševanju problemov in nadzorovanju lastnega vedenja, zlasti čustev, zaradi katerih dodatno trpijo? Za potrebe predavanj o vplivih prehranjevanja na možgane, ki jih imam po Sloveniji, sem prebral še eno dobro študijo. Spisala jo je ameriška psihologinja Charlotte N. Markey, ki se že dolgo časa ukvarja prav z zapisanimi vprašanji. Naslov knjige je Smart People don't Diet.

Čeprav so nas številni politiki, ekonomisti in gospodarstveniki dolgo časa “farbali”, da je gromozanska investicija v TEŠ 6 ekonomična, okoljsko upravičena in vzdržna, nam bodo zdaj najverjetneje obesili 1 evro mesečnega plačila na položnicah za elektriko (Evro davka na položnicah za preplačano naložbo v TEŠ 6). S tem bomo državljani, ki pri tej odločitvi nismo imeli prav nobene besede, neposredno plačevali za morebitno korupcijo in, kar je nesporno dejstvo, za umazano energijo; pa še za človeško neumnost zraven.

Obstaja množica klišejev o kulturi, ki se vztrajno ponavljajo skozi čas kot pokvarjena lajna, in včasih se zdi, da jih ne bo nikoli konec: kultura je pomembna za narod; narod si bo pisal sodbo sam; kultura vsak dan, ne le ob prazniku; umetniku sreča laže. Poleg klišejev pa človeško bitje premore še kaj drugega, pomembnejšega, zlasti pa bolj navdihujočega. Tudi zaradi tega, kar imenujemo kulturni kapital. Pravkar sem prebral izvrstno knjigo: Alexandre Bohas. The Political Economy of Disney: The Cultural Capitalism of Hollywood (Palgrave Macmillan, 2016). Navdihnila me je z dobrimi razmišljanji o kapitalizmu, kulturi in globalni zabavi, vplivih Disneyja na Hollywood in Hollywooda na civilizacijo prostega časa, ki že dolgo niti slučajno ni to, kar nosi v imenu, pa seveda o plitvinah hollywoodskih pripovedi, ob katerih je Prešeren svetovni prvak. Danes zato govorim o njem. Ker se spodobi, kot bi rekli moralizatorji.