Pri meni se je te dni oglasil filozof. Rekel mi je, da bi se rad pogovarjal z menoj o tem, kar zmore telo. Potem je dodal: ljudje pogosto mislijo, da se filozofija začne z idejami in da pomeni zgolj ukvarjanje z idejami, s pojmi, stavki, z abstrakcijami torej. Kot da konkretno telo ni pomembno, kot da ga lahko zanemarimo, kot da smo lahko do njega povsem brezbrižni. In nesporno dejstvo je, da so del telesa tudi možgani, s katerimi mislimo. Ko zanemarjamo telo, zato nujno zanemarjamo tudi možgane. Kako je torej mogoče hvaliti filozofijo, ne da bi skrbeli za možgane in telo? In prav Stari, ki izumijo filozofijo, so že zdavnaj pokazali, da je skrb za dušo obvezno tudi skrb za telo. Prav zato si ne znam predstavljati filozofije brez skrbi za telo, ki se začne pri hrani. Ta ni dobra ali slaba le za telo, temveč je vselej nujno dobra ali slaba tudi za možgane. Na katere moramo še posebej skrbno paziti, ker so izjemno dragocen organ, kar je bržčas očitno.

V teh dneh je zunaj zelo mrzlo in gotovo se najde kdo, ki si misli, da je to sočasno empirični, objektivni dokaz, ki upravičuje dvom v podnebne spremembe in globalno segrevanje planeta. Dogajajo pa se tudi druge reči. Časnik The New York Times je 1. avgusta leta 2015 priobčil podatek, da je zgolj nekaj sto ameriških družin darovalo polovico vsega denarja, potrebnega za ameriško predsedniško kampanjo leta 2016, ki je stala krepko čez dve milijardi dolarjev. In niti ena družina ni neumna, da ne bi pričakovala česa v zameno. Tako je sodobno timsko delo med oligarhi in samo domišljamo si lahko, da vemo, kakšne usluge si izmenjujejo, kajti v kapitalizmu ni nič zastonj, kot pravijo. Thomas Piketty zato lahko samo sanja o globalnem obdavčenju bogastva; tega ne bo nikoli doživel. Dejstvo kapitalističnega življenja pa je tudi korupcija, piše Wolfgang Streeck v knjigi How will capitalism end?: essays on a failing system. Videti je, da ni sile na tem svetu, ki bi jo preprečila. Za povrh pa je treba reči tudi tole: vizije novega sveta ni nikjer. Povsod je le več istega. In zopet je pri roki filmska produkcija: serija The Walking Dead je vse bolj aktualna, in ob gledanju se gledalcu vedno znova ponuja občutek, da sploh ne gre za fikcijo, temveč za realnost, ki jo živimo iz dneva v dan, kar pomeni, da smo zombiji tudi sami.

Na koncu zapisanega naslova ni vprašaja, ker je naslov trditev. Kapitalizem se bo končal, kot sledi, onkraj vsakega razumnega dvoma. Njegov konec razumemo, če prepoznavamo jezdece apokalipse, ki so: stagnacija in nazadovanje; dolgovi; neenakosti. Pravljice o rasti so v takem obzorju zares zgolj pravljice. Pravzaprav so tudi utopije. V tem je zares bizarnost človeških življenj v propadajočem kapitalizmu: verjetje v utopije, ki so sestavni del vsakdanjega življenja tukaj in sedaj. In da bo mera polna: vanje verjamejo celo tisti, ki zatrjujejo, da ves čas kritično mislijo! Resnično, kritično razmišljanje je danes del kapitalističnih utopij. Predlagam, da omenjeni preberejo še tole knjigo: Richard Sennett, The Corrosion of Character: The Personal Consequences of Work in the New Capitalism.

“Dandanes ljudje poznajo ceno vsega in vrednost ničesar.”

Zgornji stavek, ki ga je konec 19. stoletja zapisal Oscar Wilde v Sliki Doriana Graya, veliko pove o času, v katerem živimo. Stvari, ki nas obkrožajo; ekonomski in družbeni odnosi; izobraževanje in zdravstvo; narava in celo ljudje - vse presojamo po njihovi ceni, ne po njihovi resnični vrednosti.

V okoliprazničnih dneh se je bolj občutljivim in pozornim vsak vdih na videz svežega zraka zataknil v grlu. V zraku je bil poleg zraka cel kup delcev, ki bi morali tičati globoko pod zemljo. V naših pljučih so vladale izredne razmere. Alarm je bil stalno prižgan. Naj umremo od dihanja ali naj nehamo dihati in umremo od tega? …

Ničesar, prav ničesar. Na žalost. Nietzsche je vedel, da potrebuje svet novega človeka, novi subjekt, Borut Pahor verjame, da je že samo prijazno govorjenje, sklicevanje na vrednote in lepo bodočnost dovolj za skupno počasno napredovanje in izboljševanje eksistenc ljudi. Medtem ko Nietzsche razmišlja o večnem vračanju istega ter prav zato potrjuje voljo do življenja in novega, se Pahor rokuje z avtoritarnimi voditelji, kot sta Putin in Erdoğan, govori naravnost v kamero in z resnim obrazom poudarja pomen prijateljstva, medtem pa turška vlada pospešeno zapira intelektualce, zdravnike, učitelje in druge ljudi, številke gredo v tisoče, ki prijatelju Erdoğanu preprosto niso všeč. Res je, da se Pahor prikazuje ljudem tudi v delovnih oblekah, medtem ko čisti jaške in kanale, vozi traktor, orje njive in žanje pšenico, kida v štalah, pestuje otroke in razdeljuje hrano lačnim, toda za to potrebuje kamere. In isto je delal Tito, ki je bil, kot vemo, ključavničar, delavcem pa je šla v rajnki Jugi vsa čast in tudi oblast. Vsaj tako je bilo rečeno. A saj je vselej na prvem mestu, kar je izrečenega, medtem ko je resnica izrekanja vselej nekje zadaj, pozabljena, zasmehovana in poteptana. Zdi se, da je pomembno le, da dogaja. In v teh dneh gre hvala tudi na račun Tine, zato ji osrednji televizijski dnevnik namenja desetkrat več časa kot novicam o radikalnih globalnih spremembah, za katere se zdi, da zanje tukajšnji domorodci preprosto ne marajo, dokler imajo Tino in gospoda predsednika. In ko bo prepozno, bo zgolj prepozno.

6. januarja 2017, ko sem dokaj nemočna obtičala v postelji na toplem, zaslišim vest, da se v predsedniški palači podpisuje t.i. Ljubljanska pobuda za novo ustavo EU. »Kako bizarno, kako bizarno«, sem si rekla, »le na kateri vlak želijo gospodje sedaj skočiti tik pred poslednjo vožnjo v pekel«? Sploh še kakšen vlak pelje skozi to podalpsko deželico, je kje še kakšna vmesna postaja ali smo že vsi na končnem postajališču? Je to vse kar se je razcvetelo ter vzkipelo iz te tako opevane EU?

Revščina je največji problem človeštva.
Največji problem sodobnega človeštva je obsežna revščina, ki povzroča hudo trpljenje, mnogo prezgodnjih in nepotrebnih smrti (zaradi lakote in ozdravljivih bolezni) ter družbene napetosti, ki pogosto izbruhnejo v konflikte in vojne. Drugi veliki problemi, še zlasti okoljska in ekonomska kriza, so tesno prepleteni z revščino, prav tako tudi terorizem, ki izhaja predvsem iz velikanske globalne neenakosti.

Umrl je John Berger. Bil je izjemen mislec in človek. Njegove misli so pogost navdih za pisanje kolumen, ki jih objavljam na tem kraju. Tudi danes je tako. Nekoč je zapisal: ljubezen do umetnosti je bila dolgo časa uporaben koncept evropskega vladajočega razreda. Njegovi predstavniki so trdili, da je njihova ljubezen pristna. Toda za uporabnost takega koncepta je bilo treba plačati ceno. Ljubezen do umetnosti je bila njihov privilegij, povezan z moralo, in v XIX. stoletju je nastalo veliko projektov kulturne filantropije – Zahodna ministrstva za kulturo so danes njene zadnje, absurdne in smrti zapisane manifestacije. In zagotovo je res tole: v današnjih evropskih družbah je izvirno umetniško delo obsojeno na propad – na more pobegniti usodi, da postane ritualni objekt oziroma privatna lastnina, in njegova vsebina, četudi ni povsem samodopadljiva, si ne more pomagati, da ne bi bila opresiven in brezupen poskus zanikanja te vloge. Razsežnosti sveta, v katerem se dogaja zapisano, so obenem tudi razsežnosti bodočnosti, ki je morda sploh ne bo – čisto mogoče je, da vam prav zato nenehno in iz dneva v dan pripovedujejo, da vse raste in da bo raslo še bolj.

Vse pogosteje se tudi v glavnih medijih pojavljajo novice o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), o njem zdaj razmišljajo celo v velikih korporacijah in državah, ne več samo v civilni družbi. Vendar moramo v zvezi z UTD opozoriti na nekaj pomembnih stvari: na nevarnost, da postane ekskluziven in se uveljavi le v “potrošniških” družbah ter, da še poveča potrošništvo, kar vodi v dodatno uničevanje okolja.