Zaposlitev za nedoločen čas, plačana bolniška, plačan dopust, plačana vožnja na delo in prehrana na delovnem mestu, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, regres, morda še trinajsta plača. Za večino mladih in za vse večji del preostale populacije je vse našteto vse bolj - znanstvena fantastika! V Sloveniji imamo dve kasti zaposlenih: kasto varno zaposlenih in kasto prekarcev. V Ustavi RS (49. člen) pa v posmeh vse večji množici prekernih delavcev piše: “Vsakdo prosto izbira zaposlitev.”

Kaj imata skupnega vojna in birokracija? Vojna je praktična birokracija, birokracija pa je teoretična vojna.

Kakšna je razlika med vojno in filmi Montyja Pythona? Vojna je resnična, a izgleda, kot da si jo je nekdo izmislil. Pythonci pa so si svoje filme izmislili, a so bolj resnični kot večerna poročila.

Trenutno berem izvrstno, napeto in v slogu spretnega, zlasti pa zelo izobraženega pisca napisano knjigo z naslovom In Search of Memory, ki jo je spisal Eric Kandel, prejemnik Nobelove nagrade za medicino (2000). Knjiga je zares bogata znanstvena študija o nastajanju in delovanju različnih vrst spomina, obenem pa je tudi avtobiografija. Napisana je tako, da se iz nje zlahka poučimo o nas samih, o našem vedenju in delovanju, o dolgoročnem spominu in produktivnem učenju, ki ga tako zelo pogrešamo zlasti v šolah, o zgodovini 20. stoletja in o – napakah, ki jih delamo vedno znova. Izpostavljam zlasti dve: trdovratno vraževerje Cerkve tudi v XXI. stoletju in neoliberalno mizerijo, ki jo dihamo iz dneva v dan kot meglo, ki ni nič drugega kot umazanija.

Pričujoči prispevek se nanaša na nedavne dogodke v četrtni skupnosti Šentvid – Ljubljana. Letošnjo jesen je zaznamovala množica sej Sveta četrtne skupnosti, saj smo v dobrem mesecu našteli polovico letnih sej. Moj namen sicer ni poročati o (ne)delovanju Sveta ČS, tega si kot član omenjenega Sveta ne smem kar tako privoščit.

Donald Trump je napovedal, da bo ameriški obrambni minister general z vzdevkom Mad Dog ali Pobesneli pes. Sam vzdevek še ne pove ničesar o generalu – ali pač, saj ga ni dobil po naključju in tudi Trump ga ni izbral slučajno. Naredimo preskok v času. Ko se Hitler odpravlja na pot v zapor, v katerem bo nekaj mesecev počasi in vztrajno pisal Moj boj, piše se leto 1923, se že zbira na Victoria Alle 7 v Frankfurtu skupina ljudi, da bi sebi in drugim pojasnila svet in njegovo delovanje, da bi torej ljudem razložila resnico sveta, karkoli naj bi že to pomenilo. Rojeva se Frankfurtska šola. Med njenimi najvidnejšimi člani bodo v naslednjih desetletjih: Walter Benjamin, Theodor Adorno, Max Horkheimer, Herbert Marcuse. Potem pride na oblast Hitler in nič več ni, kot je bilo nekoč. Benjamin kasneje stori samomor, Marcuse spiše One Dimensional Man in požanje slavo, Adorno pa doživi radikalno bližnje srečanje z upornimi študenti, ki ga niso več voljni poslušati, in infarkt. Česa se lahko naučimo iz zgodovinskih lekcij in kaj lahko pričakujemo od Pobesnelega psa?

Predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Miro Cerar

Predsednik Republike Borut Pahor

Poslanke in poslanci državnega zbora Republike Slovenije

Državljanke in državljani Republike Slovenije

Ljubljana, 7.12.2016

Po dobrem letu obljube SMC, da bodo v parlamentarno proceduro vložili usklajen Zakon o osebni asistenci, se ni zgodilo popolnoma nič. Gospa Simona Kunstec-Lipicer je takrat v imenu ne zgolj svoje stranke, temveč v imenu celotne koalicije prevzela zavezo, da bo zakon že v prvih mesecih leta 2016 doživel obravnavo. Takrat so to svojo potezo tudi na veliko uporabili v propagandne namene ob 3. decembru – mednarodnem dnevu hendikepiranih. A so jo, po zaključku veselega decembra, januarja takoj pozabili.

Pa smo odštevali dneve do februarja, ko naj bi se zaključila razprava znotraj parlamenta in se tudi ni zgodilo nič. Začeli smo klicati, spraševati, prositi za pojasnila, sestanek, kakršnokoli informacijo na to temo, toda na drugi strani smo naleteli na popolno blokado, molk, ignoranco. V obupu smo zadevo dvignili na javno raven in pred poslanskimi počitnicami posneli poslanico, ki pa prav tako ni zalegla. Vse to je sodu izbilo dno. Primorani smo se bili soočiti z dejstvom, da so poslanke in poslanci, ki so se obvezali, da bodo zakon podprli, enkrat ko so padle maske, pokazali svojo nenačelnost. Prav v teh dneh, natanko leto dni po obljubi SMC, je NSi naznanila, da je vložila svoj predlog zakona, s katerim se strinjajo vse reprezentativne invalidske organizacije.

Ponovna uvedba 2. januarja kot dela prostega dneva je bila sprejeta tako rekoč čez noč in naj bi nam teknil kot žlahten pelinkovec za prebavo vseh grozot, ki se dogajajo na področju zdravstva, sociale, zaposlovanja ... Naš zakon iz leta 2015 bi stal prav toliko kolikor bomo »porabili« 2. januarja, zato da bomo lahko doma (stran od oči in misli tistih, ki živijo v institucijah)! Prav božično-novoletni prazniki so najtežje obdobje za posameznike, ki živijo v domovih za ostarele in podobnih institucijah, saj je takrat oskrba še bolj okrnjena (še večje pomanjkanje osebja), osamljenost na višku, stiska ljudi pa ob vseh zgoraj omenjenih dejavnikih še toliko večja. Je res tako nemogoče, da bi se vsaj enkrat poenotili v skupno dobro in se tako zedinili podpreti Zakon o osebni asistenci, ki nima ideoloških predznakov, ampak je izključno civilizacijski dosežek ter spomenik spoštovanju človekovih pravic?

In prav v imenu spoštovanja in človekovega dostojanstva, še enkrat vljudno ter lepo naprošamo vse parlamentarne stranke, poslanke in poslance, naj še pred koncem leta podprejo NSi in njihov predlog Zakona o osebni asistenci ter končno pričnejo s proceduro v DZ RS. Da bo veseli december zares vesel in boste lahko mirne vesti praznovali v krogu svojih najdražjih (še cel 2. januar).

Strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih

in stara/nova predsednica

Elena Pečarič

Slavoj Žižek je pred kratkim spisal knjigo o težavah s sosedi, ki so obenem tudi težave v paradižu oziroma v kapitalizmu; njen naslov je Trouble in Paradise. Zgovoren je tudi njen podnaslov: od konca zgodovine do konca kapitalizma. Poleg diagnosticiranja stanja neoliberalnega kapitalizma v 21. stoletju, ki je zares katastrofalno, kar vemo že nekaj časa, odkrijemo v knjigi tudi razmišljanja o novih emancipatoričnih spopadih, ki nas bodo pripeljali naravnost v komunizem – če bodo uspešni, kajpak. Na tem kraju pa želim komentirati skorajšnji Žižkov odgovor za televizijsko hišo Al Jazeera. Odgovarjal je na vprašanje, zakaj so begunci tako velik izziv prav za Evropo in tako imenovane evropske vrednote. Pojdimo počasi.

Standing Rock (Stoječa skala) je šesti največji indijanski rezervat v ZDA (9.251 km2, kar pomeni skoraj polovico površine Slovenije) in leži na območjih zveznih držav Severna in Južna Dakota. Rezervat je v zadnjem času postal znan po boju domorodnih plemen in okoljevarstvenikov proti gradnji 1.825 kilometrov dolgega naftovoda Dakota Access, ki bi lahko ogrozil vodne vire in oskrunil indijansko dediščino na območju rezervata.

Temelj kapitalizma je gospodarska rast. Gospodarska rast ni več izdelkov, več storitev, več oddelanih ur in več zaposlenih kot lani. Gospodarska rast je izključno več dobička kot lani. Povzroči jo lahko marsikaj, med drugim tudi povečanje proizvodnje (več izdelkov, več storitev, več oddelanih ur in več zaposlenih) …

“Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.” (1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)

Zgornje besede se nam morda zdijo vzvišen ideal, želja po svetu, kjer bi “drug z drugim ravnali kakor bratje” (in sestre seveda). Mnogim se to zdi nemogoče, saj vendar pripadamo tako različnim narodom in narodnostnim skupinam. Pa res?