Že mesece se smejemo in zgražamo obenem ob nebulozah Donalda Trumpa, ki nam jih praktično vsakodnevno postreže sveže in začinjene. Mediji veselo razpečujejo in po možnosti še potencirajo vse kar je z njim in na njemu narobe; resnici na ljubo nimajo težkega dela. Trump do žensk nima kakšnega posebnega odnosa oz. so predmet kupčevanja in biznisa. Nekako kot farmer do svojih krav, ki jih kupi za dobro molžo in so vredne toliko kot uspejo proizvajati mleka. Tako tudi kot lastnik Miss Universe ravna z izbranimi konkurentkami, vendar v obratni smeri; morajo biti suhe in lepe, ko to več niso, so pač zgolj Miss Piggy, ki mu ne prinašajo več denarja. To je vse, kar lahko pričakujemo od njega, zato je vsako moraliziranje popolnoma odveč in nepotrebno.

Na zelo preprosto vprašanje, koga bi volil, če bi bil Američan, kajpak, je Slavoj Žižek samozavestno odgovoril, kot bi ustrelil iz topa: Trumpa. Prav. A zakaj bi to storil? Žižek sicer ponudi nekaj hitrih odgovorov na vprašanje, toda odgovori so zares zgolj hitri. Vzemimo si zato nekaj več časa in skušajmo pojasniti njegov odgovor, ki je vsaj izzivalen, če že ni kaj drugega. Na primer s knjigo, ki jo je spisal Noam Chomsky, njen naslov je Who rules the World?, avtor pa v njej natančno pojasni, kako so ameriške elite v zadnjih letih vse bolj odporne na demokratične poskuse omejevanja in kako korporacije vse bolj delajo, kar pač hočejo delati, ker so ljudje uspavani, prestrašeni in apatični.

Kmalu za tem, ko je konec osemdesetih eden izmed utemeljiteljev sodobnega neoliberalizma, Francis Fukuyama, napisal esej z naslovom Konec zgodovine in nekaj let pozneje še svetovno »uspešnico« Konec zgodovine in zadnji človek, je neoliberalni model družbe postal nesporni globalni zmagovalec. Razpad Varšavskega pakta in Sovjetske zveze, razkosanje Socialistične federativne republike Jugoslavije ter odpiranje Kitajske zahodnemu gospodarstvu, so bili razlogi, da je ne le Fukuyama, pač pa celotni zahodni kapitalistični sistem slavil zmago neoliberalnega kapitalizma proti komunizmu. Prevladujoči mediji so vsiljevali videz nepremagljivosti gospodarskega, političnega in vojaškega stroja, ki se je iz ZDA in zahodne Evrope širil na vse celine. V tem obdobju v zahodnoevropskih demokracijah svojo moč izgubijo komunistične stranke v Italiji, Franciji, Grčiji. Hkrati se obstoječe sindikalne organizacije v vzhodni Evropi dokončno depolitizirajo in prekinejo dolgoletno ekskluzivno zavezništvo z levim političnim polom, desnica pa si začne postavljati lastne sindikate. Stranke, ki se na vzhodu Evrope oblikujejo kot nekakšna leva kontinuiteta nekdaj vladajočih družbenopolitičnih organizacij, se pomikajo vse bolj v liberalno sredino in od tam celo proti desni. V dobršnem delu Evrope levica dobesedno izgine s političnega prizorišča, sindikalne centrale pa se izgubljajo znotraj mukotrpne spirale socialnega dialoga, v kateri delavstvo drugo za drugo izgublja težko priborjene pravice. Sindikati posledično izgubljajo članstvo, predvsem pa izgubljajo mobilizacijsko sposobnost v boju zoper vse močnejše zavezništvo med vzpenjajočimi se finančnimi lobiji, privatizacijskimi baroni, politično elito in administrativnimi strukturami države. Iz sindikalizma, ki je v nekih drugih časih pregovorno skrbel za svinjske polovice in ozimnico, smo sedaj dobili dogovorni sindikalizem, kjer sindikalni funkcionarji v dogovoru z lastniki kapitala in pod okriljem neoliberalne državne administracije sklepajo sporazume, ki postopno razjedajo še zadnje ostanke delavskih pravic in hkrati skrbijo, da jeza in razočaranje delavcev ne bi prerasla v spontan upor, kaj šele, da bi se začelo delavstvo organizirati na nekih novih temeljih.

Oni dan smo lahko v živo opazovali oziroma spremljali tehnokratsko misel na delu. Na televiziji je potekala oddaja o revščini v Sloveniji, o lačnih otrocih, o šolskih malicah, o denarnih prejemkih njihovih staršev in o vprašanju, ali država dovolj skrbi za revne ljudi ali ne. Ob gledanju oddaje so šli lasje pokonci, kajti tako nesramnih, topoumnih in celo povsem zblojenih pogledov na tematiko zlepa ni mogoče zaslediti. Naj bom zelo natančen: moralistično stokanje in jamranje, da se ljudje obnašajo čudno, ker porabljajo denar tudi za tobak, alkohol in podobne zadeve, s katerimi si lajšajo prenašanje življenja, ne pa za hrano in za dobrobit lastnih otrok, ki so zato pogosto brez šolske malice, preprosto ne pojasni ničesar, saj nima nobene pojasnjevalne moči niti tedaj, ko je posvem upravičeno; stokanje je pač zgolj stokanje. S pritoževanjem čez svet še nihče ni pojasnil, zakaj je svet tak, kakršen pač je, in zakaj se ljudje obnašajo, kot se pač obnašajo. Sočasno sklepamo takole: tehnokratski um, ki misli, da so ljudje racionalni roboti, ki porabljajo težko prigarani denar izključno za dobrine, za katere naj bi ga porabljali na način, ki ga lahko misli taisti um, je morda dober za pojasnjevanje zadev v kakem drugem vesolju, na Zemlji pa prav gotovo ne pojasni ničesar. Oglejmo si zato nekaj temeljnih koordinat življenja na Zemlji v globalnem neoliberalnem svetu v času pred veliko katastrofo, saj ne živimo v vakuumu in nismo roboti.

“Danes trpimo zaradi hudega napada ekonomskega pesimizma. Pogosto slišimo ljudi govoriti, da je doba izjemnega ekonomskega razvoja, ki je bila značilna za devetnajsto stoletje, končana.” Če bi zamenjali besedo devetnajsto za dvajseto, bi bili prepričani, da so besede zapisane v današnjem času. V resnici pa jih je leta 1930 zapisal znameniti britanski ekonomist John Maynard Keynes (1883 - 1946) v eseju Ekonomske možnosti za naše vnuke.

Pravljičarji, med katere sodijo tudi slovenski premier in njegovi pribočniki, se morda ne zavedajo, da je globalizacije konec, zato ljudem še naprej pripovedujejo pravljice za lahko noč. Morda celo vedo, da je globalizacije konec, saj tega ni tako zelo težko spoznati, toda kljub temu vzneseno pripovedujejo pravljice, kar je še veliko slabše, zlasti pa je neetično. Resnično, slovenski oblastniki ne vedo, kaj je etika, a bi to vsekakor morali vsaj vedeti, če se že obnašali ne bi etično, saj lažejo in se sprenevedajo. V resnici nimajo nobene vizije, zato zgolj ponavljajo za gospodarji, ki je tudi nimajo: svetu vladajo bankirji, svetu vlada tržna ekonomija, vse to pa naj bi bilo dobro za vse ljudi. Nikoli ni bilo dobro za vse ljudi, danes pa še zlasti ni, toda ti, ki so na oblasti, iskreno verjamejo, če niso moralno povsem na dnu, da je hiper normaliziranje, o katerem govori Adam Curtis v zadnjem dokumentarcu HyperNormalisation (2016), ultimativna ponudba dobrega in resničnega vsem ljudem, da lahko njihova življenja usmerjajo računalniki, pametne naprave, banke in finančni mogotci, da je to najboljše, kar se jim lahko zgodi, da je surova, brutalna korporativna moč, ki se ne kopiči le v kibernetičnih prostorih, temveč tudi v zavesti ljudi, blagoslov, ki si ga ljudje ne le želijo, temveč ga tudi zaslužijo. Zlasti pa nočejo priznati, da so tudi sami del gigantskega sistema moči, ki domnevno obvladuje čisto vse, a v resnici ne obvladuje prav ničesar. Nimajo ideje, nimajo vizije, zato se zanašajo le na menedžment. Verjamejo v upravljanje z ljudmi, toda zgodovina je tisočkrat dokazala, da se ljudje obnašajo drugače, kot bi radi tehnokrati, menedžerji in politiki, ki na koncu vselej odidejo na smetišče zgodovine in utonejo v pozabo, kajti zanje je realnost zgolj teater, nekaj, s čimer je mogoče upravljati, nekaj, s čimer je mogoče manipulirati, da ljudje nikoli ne vedo, kaj se v resnici dogaja. V ozadju sta tako globoka neetična drža in moralna praznina.

Te dni smo lahko iz ust protestantskih duhovnikov, duhovnic, voditeljev in voditeljic, teh je sicer bistveno manj, poslušali, da ljudje potrebujejo Cerkev. Slišali smo tudi, da o tem ne more biti nobenega dvoma. Pa vendar dvomim, čeprav bi med katoliškim vraževerjem in protestantsko držo do sveta raje izbral slednjo. Stojim torej na tem kraju in dvomim. Obenem gledam serijo The Exorcist (Jeremy Slater, 2016).

Zakaj je cel cirkus okoli tega, da je Bob dobil Nobelovo nagrado? Vsako leto jo dobi cel kup ljudi, za katere takrat slišimo prvič in zadnjič. Vsako leto jo za leposlovje dobi pisec, ki ga ne dotlej ne potem skoraj nihče ne bere. Zdaj jo je dobil nekdo, za kogar je slišalo že dosti ljudi. Večina teh tudi ve, da je glasbenik. Nekateri vedo, da je »Blowin' in the wind« njegova pesem. Peščica bi jih celo znala povedati še kakšen naslov. Število tistih, ki vsaj za silo poznajo delo Boba Dylana ali kateregakoli drugega nobelovca, pa je v masi človeštva povsem zanemarljivo …

Predstavljajmo si kraj, kjer ljudje niso navijači lokalno-globalnih zvezd, temveč so gospodarji svoje usode. To pomeni, da sami pišejo pravila lastnega življenja. To pomeni, ker jih je pač več, da se o pravilih dogovarjajo, da sodelujejo – da znajo sodelovati in so torej zreli.

Danes je 26. oktober. Temperatura zraka ob šestih zjutraj je bila v Ljubljani plus 15 stopinj Celzija. Premier je včeraj, 25. oktobra 2016, vsem Slovencem in vsem Slovenkam orisal svetlo prihodnost in jim jo kajpak tudi zaželel; mimogrede je še poudaril, da smo lahko že sedaj ponosni in da živimo dobro, da smo narod, ki se lahko postavi ob bok kateremu koli drugemu narodu, da znamo stopiti skupaj in vse ostalo. Isto bi lahko rekel kateri koli premier za kateri koli narod na tem svetu.