V teh dneh smo priče dvema pomembnima dogodkoma, ki ju vsaj zapriseženi levičarji ne bi smeli spregledati. Na današnji dan smo v bivši državi praznovali dan republike, najpomembnejši praznik tedanjega sistema, pred dnevi pa nas je kot strela z jasnega doletela novica o smrti voditelja najdaljše revolucije nove dobe, ki se je je prijelo ime kubanska revolucija.

"Dovški župnik Jakob Aljaž je 15. aprila 1895 z občinama Dovje in Mojstrana sklenil kupno pogodbo o odkupu zemljišča vrh Triglava za 1 goldinar." (gore-ljudje.net) Naslednje leto je dal Aljaž na vrh postaviti stolp, na katerega je dal napisati naslednje besedilo:

"Pozdravljen, popotnik! Blagovoli zapisati v to knjigo svoje ime in kako misel, če ti je prav… Ta stolpič s panoramo sem postavil po svojem načrtu in na svoje stroške ter na svojem svetu dne 7.VIII.1896 v občo korist… Jakob Aljaž na Dovjem." (Dediščina Jakoba Aljaža, Aljažev goldinar)

"Sadovi gospodarskega okrevanja so neenakomerno porazdeljeni," so pred kratkim objavili v Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) (The rich are winning the global economic recovery). Podatki so nedvoumni; po začetku krize v letu 2007 so bogati postali še bogatejši, revnejši pa še revnejši.

Začenjamo z osrednjimi vprašanji današnjega časa: Je sploh kaj mogoče spremeniti? Ali sploh obstaja kakšna alternativa? Koliko časa bomo to še tako mirno prenašali? S temi vprašanji se ne strinjam, ker so pesimistična, porojena iz istega strahu, ki diktira tempo izgubljenega človeka v labirintu njega podcenjujočih pravil in omejitev.

2. svetovna vojna je leta 1945 v Evropi zastala. Nemčija je padla. Nacisti so se potuhnili ali se preselili čez lužo.

Tam se niso potuhnili. Kot zlobe so bili polni tudi denarja in imeli so pajkovo zaveso povezav z rimokatoliškimi veljaki. O tem, kaj so počeli v od boga blagoslovljenih krajih na drugem koncu zemeljske oble, ve vsevedni stric Google bolj malo. Zgovoren je predvsem glede tega, kako so prišli tja in kako so jih lovci na naciste v naslednjih desetletjih peščico polovili. Glede tisočev nepolovljenih, ki so jih vlade tamkajšnjih držav (prav tako tesno povezane z rimokatoliškimi veljaki) omogočile gospodarske in politične kariere, pa je zelo skop. A zgodovina tistega konca oble je zadnjih 70 let takšna, kot bi jo držali za vrat nacisti. Tak vtis je prav gotovo izvit iz trte – iz prostranih vinogradov, ki jih je (ob pomoči trdega dela domačinov) nezanemarljivo oplemenitil denar priseljenih nacistov …

Kdor spremlja oddajo Tarča, na sporedu je bila tudi včeraj zvečer, in kdor podrobneje analizira besednjak slovenskih politikov, njihovo vedenje, body language, načine vstopanja v medsebojne odnose in javne nastope, lahko ugotovi, da obstaja nekaj zanimivih in razmisleka vrednih stalnic oziroma konstant, ki omogočajo sklep, da vsaj nekateri ne bi smeli biti na dobro plačanih mestih, ki jih sicer zasedajo, obenem pa lahko sklepa, da bodo kljub vsemu tam še naprej, sklicevali pa se bodo na – demokracijo. Sledijo podrobnosti.

Ameriški borzni indeks Dow Jones, eden najpomembnejših svetovnih borznih indeksov, je pred kratkim (22. novembra 2016) dosegel nov zgodovinski mejnik - 19.000 točk. Tudi številni drugi indeksi so v divjem porastu (The 10+ global stock markets in bull territory). Borzni indeksi izkazujejo, da gre številnim gospodarstvom več kot odlično, hkrati pa kar nekaj ekonomistov opozarja na bližajoči borzni zlom “bibličnih razsežnosti” (80% Stock Market Crash To Strike in 2017, Economist Warns). Nam gre torej zelo dobro ali zelo slabo?

Louis Althusser je nekoč razvijal koncept aleatoričnega materializma (cf. Banu Bargu, In the Theater of Politics: Althusser’s Aleatory Materialism and Aesthetics, Diacritics, let. 40, št. 3, str. 86 – 113). Na kratko: aleatorični materializem je materializem, ki jemlje naključje ali kontingenco resno. Prav zato aleatorični materialisti zlahka mislimo radikalne družbene spremembe. V rokah imamo ustrezno orodje, ki nam pove, da že v sami materialni realnosti obstaja nekaj, kar omogoča radikalne preobrazbe, ki se zato vselej nujno zgodijo. Obstaja namreč lakuna, praznina ali brezno, ki zagotavlja aleatoričnost oziroma met kocke. Tudi Lenin je bil izvrsten zastopnik aleatoričnega materializma.

Obstaja program, ki se imenuje Tanka črta odgovornosti. Na spletu piše, da je to zelo poseben program, ki prinaša 'redefinicijo odgovornosti'. Piše tudi tole: ta interaktivna delavnica, ki je sestavljena iz dveh delov, pojasnjuje vedenjski model, s katerim lahko na preprost način dosegamo osebnostne spremembe ter spremembe v organizacijski kulturi. V filozofiji in znanosti, pa tudi sicer v vsakdanjem življenju, je modele dobro preverjati, da se prepričamo, ali zdržijo logične in še nekatere druge zahteve ali ne. Doseganje osebnostnih sprememb je namreč izjemno zahtevno, zato so lahko obljube po takih spremembah zgolj poceni zavajanje. Še trši oreh pa je 'redefinicija odgovornosti'. Res je, da bi taka redefinicija zelo prav prišla vsemu svetu, zato bi bili lahko samo veseli, če bi nam kdo ponudil recept, čarobni izrek ali model, kako to narediti. Naredimo torej preprost preizkus in se prepričajmo, kako je s tem. In čisto nič ni narobe, če imamo obenem v roki dobro knjigo. Na primer: Michel Aglietta, A Theory of Capitalist Regulation, Verso, 2015. Knjiga je med drugim izvrstna tudi zato, ker postavi tako imenovano regulation theory v kapitalistični kontekst naših življenj v 21. stoletju. V kapitalizmu namreč tudi živimo, saj ne lebdimo v praznem.

Sindikati so v 19. in 20. stoletju odigrali izjemno pomembno vlogo. Z dolgotrajnimi boji so milijonom zagotovili številne delavske pravice (osemurni delavnik; pokojninsko, zdravstveno in socialno varstvo, itd.), ki so postale pomemben, če ne kar ključen dejavnik tako imenovane socialne države oziroma države blaginje. Vendar smo v 21. stoletju (deloma pa že prej) priče tako velikanskim ekonomskim in družbenim spremembam, da sindikati danes postajajo vse bolj ostanek preteklosti. Če ne bodo prepoznali teh sprememb in začeli reševati resničnih problemov današnjega časa, bodo dokaj kmalu pristali na smetišču zgodovine ali v njenem zakotju.