Najprej razložimo naslovno misel, predvsem besedno zvezo razredni boj. Zdi se, da je govor o razrednem boju anahronizem, uporabljanje pojmovnega aparata, ki ga je spreminjanje družbe v zadnjih trideset in več letih zavrglo.

Ženomrznežem se zdijo borke za ženske pravice nekaj groznega. Najbrž se počutijo zapostavljeni, ker jim ne smejo lastnoudno začepiti ust, jih premlatiti ali posiliti. A še vedno obstaja upanje, da bo to naredil kdo drug ali se bodo zaljubile in postale pridne ali pa bodo nemara same od sebe prišle k pameti. Dosti hujši od teh ženskač pa smo za ženomrzneže borci za ženske pravice. Naš obstoj je zanje udarec pod pasom, zaradi katerega jim za nekaj trenutkov zmanjka sape, besed – razen zgoraj naštetih – pa tako nikoli niso imeli.

Med vsemi pravicami, ki jih lahko mislimo v demokratičnih okoljih, obstaja tudi pravica do gibanja; ideja demokracije je od iznajdbe v antičnem svetu neločljivo povezana z idejo svobodnega gibanja. Sodobno življenje v globalnem kapitalizmu to pravico vsak dan potrjuje. Različni trgovinski sporazumi so zato napisani tako, da bi bilo gibanja čim več. Pravzaprav so napisani tako, da bi bilo gibanje absolutno neomejeno in zagotovljeno ter da bi bil vsakdo, ki bi si ga drznil omejevati, postavljen pred sodnika. Vsekakor je res, da je prosto gibanje zelo pomembna vrednota globalnega kapitalističnega sveta, ki jo gre varovati za vsako ceno in z vsemi pravnimi sredstvi; enako lahko rečemo za demokracijo.

V razvitejšem delu sveta se marsikdo znajde v dilemi, kaj storiti s hrano, ki neporabljena ostaja v domovih; na primer po rojstnodnevni zabavi, ali ker smo jo morda preveč kupili ali pripravili? Pred takšno dilemo se je znašla tudi Angležinja Tessa Cook, ki je nekega dne želela še povsem dobro hrano, ki je ni mogla sama pojesti, podariti nekomu drugemu; šla je na ulico, a tam ni bilo nikogar, ki bi jo želel. Takrat se ji porodila zamisel: zakaj ne bi šlo na boljši način - zakaj ne z mobilno aplikacijo? Skupaj s Saasho Celestial-One sta ustanovili OLIO, mobilno platformo za delitev hrane.

Berem izjemno dobro knjigo: Abuse or Punishment?. Violence toward Children in Quebec Families, 1850-1969. Spisala sta jo Marie-Aimée Cliche in Donald Wilson, izšla pa je leta 2014. V njej berem tole. Včasih je bilo telesno kaznovanje otrok normalno, potem pa so ljudje vendarle začeli razmišljati drugače; morda bi lahko celo rekel, da s svojo glavo. V drugi polovici XIX. stoletja psihologija končno nadomešča strogo disciplino in religiozno vraževerje, ki temelji na krivdi in manjvrednosti ljudi. Danes, več kot sto let pozneje, pa se v tej provinci še vedno sprašujejo, ali kaznovati otroke ali ne. Človek bi včasih kar skočil iz kože, če bi se dalo in če bi pomagalo. Sledi odgovor na vprašanje, zapisano v naslovu prispevka, ki je izjemno preprost. V roke mi ga je potisnila sedaj odrasla ženska, ki jo 'obravnavam', kot se reče v žargonu. Povedala mi je tole.

Vsaka resna analiza delovanja kapitalizma mora izhajati iz elementarnega spoznanja, da kapitalizem poganjajo profiti. Ne poganja ga tekmovalnost med lastniki kapitala, ne poganjajo ga potrebe ljudi po dobrinah, ne poganjajo ga tehnologije, ne poganja ga znanost, ne poganjajo ga menedžerji in njihova inteligenca, še zlasti pa ga ne poganjajo delavci. In vsak dober analitik kapitalističnega delovanja vam bo zlahka dokazal, da tak način delovanja nujno proizvaja neenakosti in nezaposlenost. Vsako govorjenje o zmanjševanju nepravičnosti, neenakosti in nezaposlenosti je v kapitalizmu zato zgolj blefiranje in pripovedovanje pravljic za lahko noč. Med lastniki kapitala in delavci lahko poteka samo vojna, ne morejo pa se ujeti v baletnem valčku. Enako velja za same lastnike kapitala, ki se ne morejo ljubiti, saj morajo grabiti profite, dokler jih je še kaj.

Dogajanje v slovenskem zdravstvu je vse bolj podobno cenenemu, nizkotnemu bordelu. Iz afere v afero, ki se jim nikoli ne pride do konca, kaj šele, da bi se krivci in odgovorni poiskali in sankcionirali, postajamo tudi državljani anestetizirani pred grozotami ter okrutnostjo trgovanja z bolniki. Ministrica za zdravje Milojka Kolar-Celarc pa še kar kotali bučke o tem, kako bo sistemsko preuredila zdravstvo in ga ohranila javno dostopnega. Pri tem pa deluje enako prepričljivo, kot anemični hemofilik!

Korupcija in kientelizem v zdravstvu pa veselo romata svojo pot, brez ovir in preprek; denar se pretaka in deli – prav tam, kjer najbolj boli. Življenje je samo eno in vsak si ga želi ohraniti, zato da, kar ima. Samo zadnja peripetija glede plačevanja za preskok čakalnih vrst, je preprost primer, kako deluje ta perverzen sistem. Roka pravice je zaenkrat dosegla namreč samo organizatorja in zelo uspešnega 'zvodnika' storitev, ki je bil del 'etablišmenta' ter imel imel dostop do vseh, ki kaj veljajo. Medtem pa so ostali podkupljivi in skorumpirani zdravniki ter drugi 'asistenti' javnosti še vedno neznanka. Prijavitelj je bil zopet, en in edini, Dr. Erik Brecelj, ki si počasi zasluži že naziv svetnika za svojo smelost in načelnost. A zopet je pri tem sam in osamljen, po vsej verjetnosti pa bo tudi svojo načelnost drago plačal. Takšna je pri nas namreč ustaljena praksa – govorim tudi iz lastnih izkušenj.

Če bo umetna inteligenca kdaj dovolj inteligentna, da bi lahko zavzela svet, tega sploh ne bomo opazili. Ničesar ne bo naredila. Takrat bo namreč dovolj inteligentna, da bo vedela, da ji ni treba niti migniti s prstom. Njene najbolj mokre sanje bomo udejanjali kar sami …

Da bi se izognili predsodkom, moramo biti pripravljeni in voljni poslušati oziroma slišati. To sta skoraj sočasno zatrjevala Freud in Heidegger. In na kaj sta mislila? Mislila sta, da se moramo ljudje učiti misliti; premalo mislimo, zato bi se morali še nekoliko potruditi. Obenem sta se z izjavo navezovala na sorazmerno preprosto filozofsko in kognitivno spoznanje, da pravi učitelj nauči učenca samo nečesa – učenja. Ta se mora naučiti samo nečesa – samega učenja. Njegova dolžnost je, da se nauči učiti in misliti. Učitelj je pred učencem samo zato, ker se uči bolj kakor on. Učitelj se mora nenehno učiti učenja, da bi omogočal učencem, da se učijo. Biti mora bolj učljiv, kakor so učljivi učenci. In v kakšni povezavi je vse to s spravo slovenskega naroda in s predsednikovo izjavo, da sprava že poteka in da bomo postali Slovenci in Slovenke zaradi nje bolj človeški? Kaj sploh pomeni biti bolj človeški?

Čeprav podjetje Uber še ni vstopilo na slovenski trg, pa je prav, da vemo, zakaj je to podjetje in sistem, ki ga predstavlja, tako problematično, celo nevarno. Če Uber in podobni sistemi uspejo, na primer v zakonodajnem smislu, lahko že v bližnji prihodnosti postanemo brezpravna najemniška delovna sila velikih globalnih korporacij. Veliko ljudi, predvsem mladih, že zdaj opravlja prekerna oziroma začasna, negotova dela, brez ustrezne zaščite in socialnih pravic. Uber prekerizacijo dela dviguje na novo raven - globalno. Uberizacija postaja pojem globalne prekarizacije. A ne smemo se upirati samo uberizaciji, temveč vsem oblikam prekarizacije, tudi tem, ki vse bolj “poganjajo” v našem domačem okolju.