• Virtualno smo se udeležili novinarske konference o predlogu Zakona o dolgotrajni oskrbi, da bi dobili nekaj konkretnih odgovorov na vsebinska vprašanja povezana s tem kdo bo lahko dejansko upravičenec do storitev. Kot je očitno videti iz posnetka odgovorov na zastavljena vprašanja nismo bili deležni. Ko smo ponovno dvignili roko za nadaljnje izpraševanje, nas je moderator preprosto ignoriral in prekinil povezavo.

Zagotovo lahko rečemo, da je danes v svetu veliko zelo resnih problemov, ki ogrožajo blaginjo ali celo prihodnost človeštva. Številni pravijo, da so največji problem človeštva podnebne spremembe, zato bomo napeli vse (kapitalske) moči za tako imenovani »zeleni prehod« in spet bo vse v redu. Pa bo res? Bodo revni in zelo revni ljudje kupovali električne avtomobile, nameščali solarne panele, toplotne črpalke in izolirali fasade? Ne. Še naprej bodo kurili oglje, petrolej in sekali drevje, da si lahko pripravijo skromen obrok. Če si ga seveda sploh lahko. Revni ljudje ne razmišljajo o zelenem prehodu, temveč o hrani, pitni vodi, osnovnih zdravilih, sanitarijah in drugih dobrinah za zadovoljevanje osnovnih potreb. Morda bi bilo prav, da pokažemo na pravi vzrok za stanje v svetu, ki je vse prej kot dobro, in to je neenakost, predvsem ekonomska.

Slovenija praznuje te dni 32 let samostojnosti. Politiki ob tej slovesni priložnosti pozivajo, naj se Slovenci in Slovenke skupaj trudimo za lepši jutri. In da je treba paziti na planet – za mlajše generacije. Mimogrede. Današnji The Guardian objavlja najnovejše objektivne podatke o globalnem segrevanju in izpustih toplogrednih plinov (Jillian Ambrose, Greenhouse gas emissions from global energy industry still rising – report, 26. junij 2023): Juliet Davenport, predsednica Inštituta za energijo, je dejala: »Kljub nadaljnjemu močnemu povečanju količine vetrne in sončne energije v elektroenergetskem sektorju so se skupne svetovne emisije toplogrednih plinov, povezane z energijo, spet povečale. Še vedno gremo v nasprotno smer od tiste, ki jo zahteva pariški sporazum.« Gibljemo se torej v nasprotni, popolnoma zgrešeni smeri. Slovenski politiki kljub temu pravijo, da smo država ljudje, ne le politiki in politične kaste. Pravijo tudi, da si klešemo lastno usodo in da živimo v državi, ki temelji na enakosti, svobodi, dostojanstvu, solidarnosti in pravičnosti do vseh državljanov. Glavna skrb politikov naj bi bile torej potrebe vseh prebivalcev in prebivalk Slovenije, posluh zanje. Slovenija je tudi država, v kateri sovraštvo in nestrpnost nimata mesta, dodajajo. Obstajajo pa tudi delitve, je poudaril te dni nekdanji predsednik republike Borut Pahor. In nesrečna mati teh delitev je politična in ideološka delitev; to je strup, ki nas hrani, je podčrtal v svojem govoru, v katerem je izpostavil tudi zamisel, da je še čas, da se tega zavemo z dolžno skrbjo za bolečino drugega. Znanstveniki sočasno poudarjajo, da bi moralo človeštvo prepoloviti toplogredne izpuste do konca tega desetletja, če se hoče izogniti katastrofalnim ravnem globalnega segrevanja. In kdo ima v rokah škarje in platno? Vlade. Ali pa morda naftne, energetske, živinorejske in druge korporacije v spregi z milijarderji. Državljani in državljanke jih prav gotovo nimajo, vsekakor pa imajo močan interes, da živijo v boljšem svetu.

Medtem ko izhajajo po svetu pri uglednih založbah knjige, kot sta: Joel Gwynne (ured.), Transgression in Anglo-American Cinema: Gender, Sex, and the Deviant Body (Columbia University Press, 2016); Jennifer Craik, Uniforms Exposed: From Conformity to Transgression (Berg Publishers (Bloomsbury), 2005), se v Sloveniji nekateri ljudje še vedno trudijo dokazati drugim, da sta spola zgolj dva. Namesto da bi se resno posvečali zapovedanim modifikacijam telesa, fetišizmom, odvisnosti od spolnosti ter obsedenosti s politikami zdravja, skušajo na novo uveljavljati romantične predstave o otroški nedolžnosti in zdravi želji, ne razumejo pa, da sta seks in spol vselej mesto zatiranja, osvobajanja in odpora.

1. Nekaj besed o prvem delu sage in nadaljevanju ...

Spomladi 2020 je izšel prvi del literarnega dela Ilonika, Saga o cesarju Feliksu, pisatelja, novinarja in publicista Domna Mezga. Gre za delo s fantazijsko tematiko. Prvi del je bil namenjen predstavitvi fantazijskega sveta, ki se imenuje “dežele”. Glavna oseba je cesar Feliks, prozno delo pa edinstveno zlasti s slogovnega vidika in kompleksne gradnje domišljijskega sveta. V nasprotju z mnogimi drugimi tovrstnimi deli fantazijski svet ne predstavlja zgolj okvira dogajanja, ampak pred očmi bralca pričara edinstveno pravljično panoramo, ki zahteva kanček domišljije. Gre za izvirno delo z literarno vrednostjo.

Predavanja v naslednjem šolskem letu bom nadaljeval z razmislekom o koordinatah inkluzije in sočutne skupnosti, kot sledi.

Naslov najnovejše študije je The Politics of Social In/Exclusion in the EU: Civic Europe in an Age of Uncertainty (Markus Thiel, Ernesto Fiocchetto, Jeffrey D. Maslanik, Palgrave Macmillan, 2023); po slovensko: Politika družbene vključenosti/izključenosti v EU: državljanska Evropa v dobi negotovosti. Študija je dobra in koristna za aktualna razmišljanja o mehanizmih, zaradi katerih ne bi smeli biti naivni in verjeti, da je vključevanje ranljivih družbenih skupin, kot jih imenujejo, splošni proces, nad katerim so vsi navdušeni. Ker niso. Socialna vključenost in enakost sta sicer znaka sodobne Evrope, toda avtorji opozarjajo, da je zadeva komplicirana in vse prej kot rožnata. Obstajajo namreč železne strukturne značilnosti politik vključevanja in izključevanja, ki jih moramo poznati, če sploh še mislimo resno s politikami vključevanja. Ena od železnih značilnosti je na primer tale.

Zaradi posta človek ne umre. Industrija hrane iz očitnih razlogov nikakor ne more biti zadovoljna, če se ljudje postijo. Ni šans. Izkoriščajo medije, ki jih dobro plačujejo, in ponavljajo, da je treba jesti – na primer petkrat na dan. O tem ni treba razmišljati, sploh pa ne kritično. Sokrat, ki je prav gotovo znal kritično razmišljati, se je redno postil. Govoril je, da tako ostaja mlad in da so njegovi možgani v dobri formi. Nikoli ni rekel, da mu primanjkuje energije. Energije je imel dovolj. Ker ni res, da energije zmanjka, ko se postimo, in da moramo zato skrbeti za profite industrije energijskih pijač. Ker jih ne potrebujemo. Energije je namreč dovolj. Postim se enkrat tedensko. In je res dobro. Kaj vse je dobro?

Kot je človeštvo iz leta v leto bolj debelo, so tudi knjige. Nekoč so poljudnoznanstvene knjige pritegnile otroke, danes jih povprečen odrasel komaj drži v rokah. Nekoč je bilo v eni takšni knjigi vse mogoče; bila je kot majhen Google. Modrost zahoda Bertarnda Russela obsega 300 strani, pa je v njej bolj ali manj vsa modrost zahoda. Danes poljudnoznanstvena knjiga osvetli en pojav z enega zornega kota – morda potrdi ali ovrže eno trditev o njem –, pa po obsegu pogosto prekosi Biblijo … Kako to doseže? Tako, da začne opisovati pričesko, obleko, sobo in vzdušje okoli človeka, ki je pisca tako ali drugače zaznamoval pri pisanju knjige … ter nadaljuje v tem skrajno razvlečenem slogu, polnem opisov in gostobesednih miselnih stranpoti … obenem pa se tako neumorno ponavlja, kot da pisec ne verjame, da bodo bralci dojeli, če ne bo stokrat ponovil.

Preprosto iz radovednosti in zanimanja smo na Chat GPT vtipkali »Osebna asistenca in neodvisno življenje«. To je to, kar nam je računalnik spodaj izpisal. Po mojem mnenju veliko bolje kot to znajo obrazložiti vodilni na MDDSZ.

Je že dolgo izjemno velik in nenehno narašča. Menedžerji se na psihologijo sicer ne spoznajo kaj dosti, imajo pa interes. Ta je naddoločen z logiko profitabilnosti, zato v resnici nimajo interesa za ljudi kot osebnosti, saj jih zanimajo profiti. Moja sreča, na primer, je dobra za njihove profite – še bolje pa je, če kot delavec nisem le srečen, temveč sem tudi učinkovit. Nikjer v tej zgodbi kajpak ni potrebe, da kritično razmišljam o nasilnem svetu, o tekmovalnosti in družbenih hierarhijah, zlasti pa ni potrebe po analiziranju izkoriščanja človeških osebkov za potrebe drugih.