Postkapitalistična družba (Post-capitalist Society, Peter F. Drucker, 1994)

Zelo simptomatično je, da se v kapitalističnih občestvih, in danes so vsa občestva taka, saj je kapitalizem zmagoslaven, vse bolj uveljavlja besednjak, imenujem ga novorek, v katerem je poudarjen pomen znanja. V danes že skoraj klasični razpravi, ki je izšla leta 1994, najdemo ključne koordinate takega besednjaka, ki je tako rekoč povsod, kar je vsekakor zanimivo prav v luči zapisanega. Freud je namreč nenehno poudarjal, da je dobro analizirati simptome, saj ima analiza razsvetljenske učinke, poleg tega pa preprečuje zdrs v temo oziroma v brezno zla in niča.

Pier Paolo Pasolini, St Paul: A Screenplay, Verso, 2014

Italijanski režiser Pier Paolo Pasolini je želel narediti film o svetem Pavlu. Napisal je scenarij, ni pa dobil denarja, zato film ni bil nikoli posnet. Rekli so, da bi bil tak film preveliko tveganje za vlagatelje. Čisto preprosto.

Jacques Lacan: preteklost in sedanjost (Jacques Lacan: Passé présent, Alain Badiou & Élisabeth Roudinesco, 2012)

Človek se z leti kar malo naveliča vedno enakega kritiziranja mislecev, kakršen je bil Jacques Lacan. Kritike so vedno enako neumne in tako simptomatične, da bi vsak njihov avtor posebej moral leči na kavč in se podvreči psihoanalizi, vendar to ni mogoče. Je pa izjemno dobro slišati koga, ki je Lacana zares dobro poznal in ga pozna še danes. Alain Badiou in Élisabeth Roudinesco sta med njimi, zato jima velja prisluhniti.

Marko Štempihar, Portret nomada: Deleuzova socialna filozofija, Ljubljana: Krtina, 2013

Pred seboj imam izjemno in izvirno knjigo. Njen avtor je filozof, Marko Štempihar.

Novi roman pisatelja Saše Vuga z naslovom Borodin, ki je izšel novembra 2013 pri Slovenski matici, je sestavljen iz treh, na prvi pogled, nepovezanih zgodb. A to je samo videz, saj se ob branju rdeča nit triptiha kaže vsaj na dveh ravneh. To sta čas dogajanja in tema smrti. Obe dimenziji se nato svojevrstno prepleteta v rdečo nit romana. Za boljše razumevanje analiza ali študija triptiha ne bo sledila diahroni osi, kot so zgodbe v romanu nanizane, temveč sinhroni, kar pomeni, da bomo zasledovali glavne problemske točke, ki jih delo postavlja pred bralca, v njihovi zastavitvi ali postavitvi in mogoči ali potencialni (raz)rešitvi. To je naš glavni razlog, da bomo skušali interpretirati prvo in tretjo zgodbo kot zrcalni sliki, drugo oz. osrednjo zgodbo pa kot možno problemsko rešitev temeljne dileme, ki se skozi celotne tri zgodbe vleče kot glavna tema, ki ostaja v prvi in tretji zgodbi nerešljiva.

Komentar h knjigi Ivana Urbančiča: O krizi: Epilog k Zgodovini nihilizma

založila: Društvo Slovenska Matica

zbirka: Slovenska filozofska misel

datum izida: 23.10.2012

Nenavaden pogled na krizo - skozi oči nihilista.

Knjiga ne ponuja odgovorov ali receptov za rešitev krize - najverjetneje to ni bil avtorjev namen. Jo pa pojasnjuje. Ta pojasnila sem razumel precej pogubno. Ni nam rešitve. Današnjo krizo vzporeja z izvornim grškim pomenom besede "krisis" kot spor / težavo odločitve. "Ali propad in uničenje ali rešitev v novo možnost drugačnosti tega spora." "Ali se razvoj proizvajanja žene v neodvrnljivo katastrofo - Ali se z njim bliža obrat k resnici Biti? Ali propad v brezno niča nihilizma - Ali zasnutje novega temelja nad breznom?" Omenjena dilema se ujema z vprašanjem "biti ali ne biti", pri čemer se "biti" nanaša na Mislim torej sem, "ne biti" pa na "znanstveno-spletkarsko proizvajanje, ki tiranizira vse ljudi kot živali proizvajanja...". In guess what! "Ne biti" oz. "znanstveno-spletkarsko proizvajanje" (zsp) zmaga. Ker zsp je v bistvu nihilizem in volja do moči, kar je po avtorju bistvo človeka. To pojasni še z drugega zornega kota: zsp vsaketoliko pride do točke, ko se zasiti - ne more več napredovati. To je kriza, ki se ciklično pojavlja v vsej človekovi zgodovini. In zsp izkoristi krizo za odstranitve ovir, ki se postavijo na pot nadaljnjega napredka (vojne, revolucije, spremembe družbenih redov, državne ureditve, pa tudi bolj nam poznane: spremembe davčne, pokojninske, socialne zakonodaje...). Vse to v funkciji odstranitve ovir, ki bi zsp-ju zavirale nadaljnji razvoj. Družba (država, politika, nvo...) bi to sicer želela zavreti in nekako preliti dobrine oziroma bogastvo iz zsp-ja vase, vendar ji to nekako v imenu nihilizma ne uspe. "V nihilizmu ni noben sistem, še posebej družbeni, zavarovan pred propadom v nič." Človek kot razcepljeno bitje (biti - čisti um, duh... in ne biti - žival proizvajanja) vedno niha med obema skrajnostima, a na dolgi rok ne biti zmaga. Urbančič tudi utemeljuje, zakaj je zsp neodvisen in nadrejen državi (družbi, nvo...). Sam to razumem v smislu, da človek ni sposoben povsem kontrolirati svojega uma (znanstvenega raziskovanja), npr. znanstveno odkritje cepitve jeder je imelo katastrofalne posledice za človeka (predvsem na Japonskem) – človek takih katastrof ni sposoben preprečiti. Skratka, zsp (produkcijska žival) premaga čisti um (Bit, nematerialno...).

Leto nevarnega sanjanja (The Year of Dreaming Dangerously, Slavoj Žižek, 2012)

Naslov knjige je zanimiv in celo nekoliko romantičen, saj spregovori o sanjanju, kar bi lahko marsikdo povezoval s sanjarjenjem, z nepomembnim, utopičnim izgubljanjem v sanjskem svetu, ki je kajpak bistveno drugačen od trde, neizprosne kapitalistične resničnosti, v kateri skušamo preživeti.

Nova depresija (The New Depression: The Breakdown of the Paper Money Economy, Richard Duncan, 2012)

Politiki hočejo v teh časih navadnim ljudem naložiti občutke krivde, češ da so v preteklosti preveč zapravljali in najeli preveč kreditov, zato morajo sedaj zategovati pasove in vračati dolgove. Tako razmišljanje je bodisi izraz totalne ekonomske nepismenosti ali zlonamerne manipulacije z daljnosežnimi posledicami.

Demokracija na delu (Democracy at Work: a Cure for Capitalism, Richard Wolff, 2012)

Knjižica Richarda Wolffa ima pomenljiv in za marsikoga preveč samozavesten naslov: zdravilo za kapitalizem. Na prvi pogled bi lahko rekli, da svetovno znani ekonomist preprosto predlaga recept za rešitev kapitalizma, ki ga sicer zaman išče armada strokovnjakov in politikov. Pa vendar ni tako.

Žepni panteon (Petit panthéon portatif, Alain Badiou, 2008)

Kratek, poetičen, silovit in produktiven teoretski sprehod skozi 20. stoletje in zamisli nekaterih filozofov, ki so ga zaznamovali bolj kot večina drugih ljudi in nam zapustili dediščino, s katero se bomo še dolgo ukvarjali. Sledi komentar, ki je nastal na sprehodu z Badioujem.