Marko Štempihar, Portret nomada: Deleuzova socialna filozofija, Ljubljana: Krtina, 2013

Pred seboj imam izjemno in izvirno knjigo. Njen avtor je filozof, Marko Štempihar.

V teh žalostnih časih je izraz moči, zato je silovita in kot taka še pomembnejša. Je izraz moči življenja, ne smrti, destruktivnosti ali kapitalistične mašinerije. Avtor je očitno porabil veliko časa za razmišljanje o življenju, eksistenci in tem, kar je na samem začetku, kot zapiše na začetku knjige.

Na začetku je namreč singularnost. Prav zato ima prvo poglavje knjige naslov Etika in singularnost. Misel se ob prebiranju tega poglavja ves čas vrača ne le k Nietzscheju in Spinozi, temveč tudi k Jezusu Kristusu, ki je bil Jud.

Bil je mesija, ki je utiral pot bogu. S svojim delovanjem je pokazal, kaj pomeni, da misel in življenje končno postaneta eno, zamisel, s katero se ukvarja tudi avtor knjige. Njegov namen je razviden: utirati pot življenju.

In pri tem postaja vse bolj prepričljiv in intenziven. Očitno je tudi, da je opravil delo, o katerem govori Spinoza: garal sem, da bi dojel človekovo delovanje. In dodal: najvišji cilj človekove eksistence je razumevanje, je učenje za razumevanje, kajti samo razumevanje človeka osvobaja od tega, kar omejuje samo življenje.

Ko je človek osvobojen, po-stane singularnost, poseben prostor oziroma kraj, topos, ki ni ego ali osebnost. Po-stane singularnost v samem bogu kot neskončnosti. Tu so korenine Deleuzove socialne filozofije, o čemer tako sijajno razmišlja Marko Štempihar.

Njegovo razmišljanje je silovito, kot je silovito in neuničljivo samo življenje. Obenem je odpiranje. Ne govori o njem, ampak dobesedno je. To je odpiranje končnega neskončnemu. Človek je namreč vselej v bogu, kot pravi Spinoza, zato je njegovo odpiranje nujno silovito. Če ne zmore odpiranja, je njegova eksistenca uborna, uboga, revna in klavrna.

In morda najpomembnejše: vsako odpiranje neskončnemu je že etično in pravično.

Filozofija uveljavlja življenje in ničesar ne razlaga, kot zmotno mislijo celo filozofi, zato je neumnost govoriti o antifilozofiji, čeprav je tudi ta mogoča. Mora ga uveljavljati, saj je taka njena naloga. Obenem ga mora uveljavljati tudi zato, ker je v empiričnem svetu vse preveč človeških eksistenc podrejenih nesmiselnosti oblastnih odnosov in ideoloških praks. Uveljavlja življenjsko silo, zato nasprotuje vsemu, kar ponižuje življenje, ga uokvirja, regulira in spreminja v potrošno dobrino. Prav zato je tudi egalitarna, saj prepoznava ljudi kot bitja, zmožna za samo življenjsko silovitost in za misel.

Štempiharjeva knjiga je zaradi povedanega egalitarna, kot taka pa ni le v spoznavni užitek, temveč je tudi edinstveni vodnik po vsakem življenju, za katerega bi lahko rekli, da je rezultat egalitarnih praks, zavezanih ideji pravičnosti.

Silovitost knjige, ki jo torej berem z velikim užitkom, je sorazmerna silovitosti človekovega kreativnega prispevanja k neskončnosti boga. Rekel sem že, da je človek vselej v bogu, zato lahko pod določenimi pogoji, ko opravi na sebi neko delo, postane subjekt božje neskončnosti in njen nosilec, reprezentant. Taka je tudi ideja te izvrstne knjige.

Ko se človek loti dela, ko se torej uči za razumevanje, že spreminja samega sebe. Nikoli zato ne more nazaj. To je tudi glavni vzvod etike in socialne filozofije, kajti ko se taki ljudje srečujejo med seboj, že ustvarjajo povsem nove prostore občestvenega življenja.

Drugo poglavje knjige ima naslov O zmoti in ljubezni do resnice. Osnovna filozofova ideja je spoznanje, da je človeško bitje zmožno biti subjekt, podložnik resnice, ki zato ni v nedosegljivem onkraj in ni objektivno spoznanje o stanju sveta. Nujno moramo misliti triado subjekt-resnica-dogodek, pravi avtor, saj lahko v nasprotnem primeru zdrsnemo oziroma nazadujemo bodisi k pozitivističnemu pojmovanju objektivne resnice, ki jo raziskujejo novoveški znanstveniki, bodisi k mnenjem ali k temu, v kar verjamemo.

Tretje poglavje knjige prinaša razmislek o etiki logike smisla in o po-stajanju. Naddoloča ga zmožnost Alice iz čudežne dežele, ki se zna pogovarjati in zna uživati v samem jeziku, v jezikanju, v rabah jezika, ki so inherentno divergentne, kreativne in nepredvidljive. Človek se kot subjekt takih procesov nujno vede nepredvidljivo, pravi Štempihar, zato je tudi vselej trn v peti vsakega mogočega zastopnika oblasti, dogem ali ideoloških praks. Subjekt je namreč nomad, zato je vsak poskus njegovega portretiranja radikalno in etično delo. Tudi pričujoča knjiga je tako delo, zato je v spoznavni užitek in je učinek etičnega.

Diferenca je notranja razlika – tako lahko sklepamo ob prebiranju četrtega poglavja knjige. Vodi nas k razmišljanju o tem, kaj naj počnejo človeška bitja v vsakdanjem življenju, kaj je tisto, kar lahko spoznajo, da bodo bolj zmožna za dobro, kajti tak je telos življenja, kot bi rekli Stari.

Dobro je povezano s stopnjevanjem moči posameznikove eksistence. Ta je lahko minimalna: človek je lahko povsem neopazen v svetu in njegova navzočnost je komaj zaznavna. Lahko pa narašča in postane maksimalna. Peto poglavje knjige se zato loteva razmisleka o razliki med moralo in etiko.

Etika nikoli ne more biti spisek pravil, ki bi se jih moral držati posameznik, poudarja avtor. Da bi razumeli sam koncept etike, pa moramo razmišljati še o nekem drugem konceptu: o resnici in o sami naravi razmišljanja, ki je vpisano v eksistenco, ne v posameznika kot psihološkega človeka.

Ne moremo torej govoriti o etiki, če ne govorimo o načinih razmišljanja. In ni vsako razmišljanje že kar etično, pravi filozof.

Peto poglavje govori tudi o viziji. Ta je vselej neposredni izraz razmišlja in delovanja; na primer Sokratovega ali Jezusovega. Jezus je bil mesija, kar pomeni, da je pripravljal pot za boga. Pripravljal je pot za nekaj, kar se bo šele zgodilo. Razmišljanje je taka praksa. Utira nove poti, proizvaja nove ideje. Če jih nihče ne uporablja, pravi Štempihar, je seveda nemočna. Njen čas še ni prišel. In morda sploh ne bo napočil nikoli. Vizija zato ni zagotavljanje tega, kar se bo nujno zgodilo. Nekatere vizije se zato nikoli ne uresničijo, čeprav so realne in dobre.

Vizija je odvisna od tega, koliko ljudi razmišlja. Je namreč učinek, rezultat njihovega razmišljanja. Torej je uresničenje vizij neposredno odvisno od razmišljanja, ki je etična praksa par excellence.

V šestem poglavju se avtor loteva zelo zahtevne teme: subjekt, mnoštvo, srečanje. Spregovori o silah, zmožnosti človeškega bitja za samoniklost in spontanost, o zmožnosti za nove relacije med ljudmi. Človek kot občestveno bitje, pravi avtor, je nujno bitje mnoštva, različnosti, mnogoterosti. Spoštovanje medsebojnih razlik je zato hrbtna stran etike, zmožnosti človeka za novo in drugačno.

Ljudje se lahko organizirajo in samoorganizirajo, nadaljuje smelo avtor, nanašajoč se na vrsto francoskih avtorjev, ki dopolnjujejo vrsto nemških, zlasti pa Spinozo. Branje besedila je zato v užitek, saj je samo na ravni tega, o čemer govori avtor, ko razmišlja o mnogovrstnosti, drugačnosti, razlikah kot pogoju egalitarnosti in pravičnosti družbenih razmerij.

Ne smemo misliti, da je filozofiranje abstraktno nakladanje, zato je sedmo poglavje premišljeno izbrano. V njem spregovori avtor o izkušnji razlike in o učenju. Ne po naključju. Nobeno učenje namreč ni mogoče brez izkušnje razlike, ki odpira nove prostore in prostore novega.

Razmišljanje o razlastitvi in askezi je sicer videti kot napad na kapitalizem, toda avtor nas v resnici prepriča, da kapitalizem nikakor ne more biti najboljši sistem družbenega življenja, saj temelji na privatiziranju, izkoriščanju, profitabilnosti, tekmovanju in bogatenju nekaterih.

Ko govori avtor o askezi, govori o askezi vseh, kar je zelo pomembno. Govori o etiki, ki ne more obstajati brez askeze.

Osmo poglavje (Kaj je filozofija?) je pravšnje nadaljevanje sedmega. Ni mogoča brez askeze, njena prva oblika pa je natanko etika, kot pokaže avtor, sledeč Deleuzu. Ne ponavlja za njim, temveč je kreativen. Ponavlja, a le zato, da bi bil kreativen. Ponavlja namreč gesto, ne vsebine.

Tega ne zmore vsakdo. To je namreč filozofija: kreativno etično ponavljanje, ki odpira nove prostore. Odpira jih nujno, tako rekoč po definiciji. Filozofija, ki ne odpira novih prostorov, ni filozofija.

Pričujoča knjiga je filozofija. Ni o filozofiji, temveč JE filozofija. Kdor jo bo vzel v roke, se bo lahko prepričal, da zapisano drži in da je pomembno za vsako človeško bitje, saj je vsakdo zmožen za razmišljanje, to pa obenem že pomeni, da je zmožen tudi za filozofijo.

Morda je knjiga dragocena predvsem zaradi tega, ker njen avtor zmore resno držo. V današnjem ciničnem svetu, v katerem je pomembno vse, le resen odnos do sveta ne, je njegovo razmišljanje o socialni pravičnosti, saj pravičnost drugačna kot socialna sploh ne more biti, več kot dobrodošlo, kajti kdor jemlje sebe in to, s čimer se ukvarja, resno, je že nevaren.

Morda je treba za konec tega zapisa povedati še tole. Štempiharjeva knjiga je nevarna tudi zato, ker je napisana na način, ki je za filozofske knjige sicer redek. Napisana je namreč razumljivo in tako, da jo lahko razume vsakdo, ki zmore mentalni napor. Je pa res, da je mentalni napor že sam po sebi zahteven.

Filozofija je danes nevarna, kot je bila nevarna vedno, najbolj nevarna pa je natanko zato, ker je pravična in etična.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži