Jacques Lacan: preteklost in sedanjost (Jacques Lacan: Passé présent, Alain Badiou & Élisabeth Roudinesco, 2012)

Človek se z leti kar malo naveliča vedno enakega kritiziranja mislecev, kakršen je bil Jacques Lacan. Kritike so vedno enako neumne in tako simptomatične, da bi vsak njihov avtor posebej moral leči na kavč in se podvreči psihoanalizi, vendar to ni mogoče. Je pa izjemno dobro slišati koga, ki je Lacana zares dobro poznal in ga pozna še danes. Alain Badiou in Élisabeth Roudinesco sta med njimi, zato jima velja prisluhniti.

Knjižica njunih pogovorov, ki to ime tudi zares zaslužijo, saj ne gre za medsebojno dokazovanje, kdo se bolj moti in kdo se s kom ne strinja, se začne s tremi koordinatami, ki naj si jih zapomni vsakdo, ki bi ga psihoanaliza vsaj približno kdaj utegnila zanimati: dialektični materializem, teorija znanosti, teorija subjekta. Brez teh koordinat preprosto ni psihoanalize.

Prvi poskus skupnega razmišljanja o materializmu, znanosti in subjektu je kajpak Badioujevo delo z naslovom Teorija subjekta iz leta 1982. Kdor bi se torej hotel posvetiti psihoanalizi, bi moral vzeti v roke tudi njegovo knjigo. To pa še zdaleč ni vse.

Zavezati bi se moral, da bo skušal dojeti vsaj dve znani Lacanovi izjavi. Obe sta teoretski, vendar imata lahko resne posledice v vsakdanjem življenju, če ju človek dojame in vzame resno.

Prva izjava je tale: imaš vse razloge, da si upornik. To ni poniglavo sporočilo neuravnovešenega očeta svojemu nadobudnemu sinu. Daleč od tega. To je resna teoretska izjava.

In ne gre za to, da ima upornik te ali one razloge za svoje uporniško vedenje. V resnici gre za to, da ima človek vse razloge, da postane upornik. Vse razloge pa ima zato, ker je že 'po naravi' upornik, ker je subjekt, ker drugačen kot upornik sploh ne more biti, ker že nastane kot upornik. Vsak človek je torej objektivno upornik, tudi če o tem ne ve ničesar in ne želi vedeti ničesar.

Prav zato mu Lacan reče, da ima vse razloge, da naj torej razmisli o njih, ker jih vselej-že ima, ker bi bilo narobe, če jih ne bi sprejel, ker jih torej preprosto mora sprejeti, saj nima nobene druge možnosti.

Pravzaprav jo ima, saj je svoboden, toda problem s svobodo je, da jo izgubi, če ne postane upornik.

Druga izjava je tale: nikoli se ne odpovej svoji želji. Izjava je tesno prepletena s prvo izjavo, kajti človek je subjekt želje in je upornik natanko zaradi tega. Brez želje torej ni uporništva, želja pa je taka, da človek drugačen kot upornik niti ne more biti.

Njegova želja je namreč vselej-že zadovoljena, saj je objekt želje njegova odsotnost, kot je pokazal Freud. Prav zato je zmožen postaviti pod vprašaj vsak poskus zadovoljevanja želje.

Prav za to gre pri uporu. Če reče Lacan, da ima človek-subjekt vse razloge za uporništvo, so to razlogi za postavljanje pod vprašaj vsake ponudbe, ki naj bi domnevno zadovoljila njegovo željo.

Ta je na paradoksen način že zadovoljena, zato z lahkoto mislimo ideološke in oblastne prakse, ki v kapitalizmu prav temeljijo na ponujanju objektov želje ljudem in so povsem odvisne od njega. Ideološke prakse zato niso lažne, ne generirajo lažne zavesti v družbenem polju, temveč generirajo iluzije o zadovoljevanju človeških želja in pogojev, pod katerimi se to lahko zgodi.

Uporništvo pa ni usmerjeno le zoper ideološke in oblastne prakse, temveč je vselej usmerjeno tudi k samemu uporniku.

Uporništvo namreč ne pomeni, da se človek upira nasilju, izvajanju oblasti in moči, saj pomeni, da se upira imaginarnim in simbolnim strukturam, v katere je nujno ujet. Lacanovo razlikovanje med Simbolnim, Imaginarnim in Realnim je izvrsten poskus razumevanja ne le strukture realnosti, temveč tudi njene dialektike – upor ima na koncu status Realnega.

Posameznik zato ne more graditi lastnega uporništva na tej ali oni ideji, temveč zgolj na etiki, na kategoričnem imperativu. V tej perspektivi ni naključje, da Lacan v določenem trenutku sreča Marxa.

Torej: psihoanaliza ni mogoča brez osnovnih koordinat, naštetih na začetku prispevka, brez uporništva oziroma etike in brez Marxa.

S tem pridemo do ključnega obrata, ki ga je storil Lacan in nanj večkrat opozoril: psihoanaliza ni interpretacija, psihoanalitik se ne ukvarja z interpretacijami, saj se s tem ukvarja predvsem religija; ukvarjajo se tudi ideologi. Psihoanalitik se ukvarja z označevalci, z materialnim, kar je nekaj drugega.

Psihoanaliza torej ni obremenjena z interpretacijami, psihoanalitik ni človek, ki bi hotel karkoli interpretirati, zlasti pa ni človek, ki bi svoje interpretacije ponujal uporabnikom, da bi se mu ti zahvaljevali zanje.

Ukvarjanje z označevalci je materialna praksa par excellence. Psihoanaliza je materialistična teorija. Freud, Marx in Lacan tako razmišljajo o posameznikih in o proletariatu. Razmišljajo o naravi uporništva, za katerega je zmožen vsak posameznik, zmožen pa je tudi proletariat.

Zmožnost za upor je tudi zmožnost za zastopanje in nošenje simbolnega poslanstva. Proletariat zato ni zgolj skupina delavcev, ki se bojujejo za svoje pravice, temveč je vselej zgodovinski subjekt, zmožen misliti realnost človeštva na nov, zgodovinsko drugačen način. Proletariat je tako zmožen za novo realnost, za nov svet, za drugačen način življenja. Zanj je zmožen tudi vsak posameznik.

Vsak človek je kot subjekt manko v realnosti, enako pa lahko rečemo tudi za proletariat, ki je manko v kapitalističnem redu sveta. Prav kot manko, izraz je Lacanov, pa je tudi subjekt, zmožen za simbolni mandat. Upornik zato nikoli ne more biti zgolj upornik proti nečemu, saj je vselej tudi že nosilec pozitivnega simbolnega mandata, kar pomeni, da je vselej tudi za nekaj.

Natanko o tem spregovorita Alain Badiou in Élisabeth Roudinesco.

Subjekt je na primer za grško tragedijo, za revolucijo, za poezijo, za film, za politično udejstvovanje.

Pomembno je zlasti politično delovanje. Psihoanaliza namreč ni zdravljenje ljudi, ni njihovo prilagajanje obstoječemu in ni trening njihove učinkovitosti. Daleč od tega.

Psihoanaliza nujno vodi k političnemu udejstvovanju. Alain Badiou zato pravi (str. 20): politično delo pomeni osvobajanje potencialov za življenje. Drugače rečeno: individualno pomeni analiza odpiranje možnosti, kreiranje novih možnosti za uveljavljanje subjektovih potencialov, na družbeni ravni pa ravno tako pomeni odpiranje realnosti sami odprtosti, o čemer sem pisal v knjigi z naslovom Komunizem.

Nič čudnega, da je Lacan primerjal Freuda z Marxom, sebe pa z Leninom. Bržčas je sedaj razvidno, kako daleč je običajna praksa terapevtov in ljudi, ki se imajo za analitike, od najbolj radikalnih misli bodisi Freuda bodisi Lacana.

Psihoanaliza je namreč vektor emancipacije v družbenem polju, kot pravi Badiou (str. 21). Redki se zavedajo tega in še bolj redki razumejo, kaj to pomeni. In emancipacija je lahko v kapitalizmu, ki je sistem neenakosti in izkoriščanja, nujno revolucionarna. Lacan je zato psihoanalizo upravičeno imel za revolucijo; psihoanaliza že je revolucija v družbenem polju. Niti približno torej ne pomeni zdravljenja pacientov.

Saj je povedal že Freud: psihoanaliza je teorija resnice.

Pridružijo se ji lahko vsi ljudje, ki znajo misliti, kajti ko človek resnično misli v strogem pomenu besede, mora prej ali slej odkriti, kako zelo ga kapitalizem izkorišča in kako močna so razmerja neenakosti v družbenem polju, proti katerim se je treba bojevati, saj druge možnosti niti ni, ko postane jasno, kaj je emancipacija, kaj je vektor emancipacije, kaj je solidarnost in kaj je etika, ki je na primer v naslovu Lacanovega sedmega seminarja.

Lekcija psihoanalize je torej jasna: človek ima pravico, da je upornik, ima dolžnost, da se ne odreče svoji želji, ima dolžnost misliti v družbenem polju, lahko se osvobodi bremen in iznajde ne le novo, temveč lahko iznajde na novo tudi samega sebe.

Vse to je nujno potrebno, kajti kapitalizem ni zmožen le revolucionarnih preobrazb, temveč je zmožen tudi rasizma, zmožen je spodbujati razvoj tega, kar je Lacan imenoval mrzlični individualizem, zmožen je razvijati neumno množično demagogijo in tiranijo javnega mnenja.

Danes, več kot trideset let od Lacanove smrti, je še bolj očitno, kako zelo potrebujemo, kar je zapisano zgoraj. Badiou zato dodaja: po letu 1981 preobrazi kapitalizem ves svet v prostor brutalne, barbarske globalizacije, brezmejnih finančnih špekulacij in posplošene neokonservativnosti.

Kdor se temu ne bo uprl, ni le objektivno kriv za prapadanje sveta, temveč je tudi odgovoren, da se sploh ni konstituiral kot človeško bitje v polnem pomenu besede.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži