Pier Paolo Pasolini, St Paul: A Screenplay, Verso, 2014

Italijanski režiser Pier Paolo Pasolini je želel narediti film o svetem Pavlu. Napisal je scenarij, ni pa dobil denarja, zato film ni bil nikoli posnet. Rekli so, da bi bil tak film preveliko tveganje za vlagatelje. Čisto preprosto.

Tega seveda niso rekli kar v tri dni. Izrekli so nekaj, kar ponazarja ključno koordinato kapitalističnega sveta, v katerem živimo: če se nekaj ne splača, če ne prinaša dobička in če bi imel človek zaradi tega težave, pač ni vredno, da obstaja, torej tudi ne bo obstajalo. Tudi to je zelo preprosto in značilno za ljudi.

Toda Pasolini kljub temu napiše scenarij o človeku, ki uteleša natanko to, kar je utelešal tudi Jezus Kristus. Če je ta utelešal univerzalno, je seveda tudi danes vredno, da razmislimo, kaj to je in kaj pomeni za nas, ki morda že igramo to, kar s tujko imenujemo end game. V tej igri nas seveda niti Jezus, niti Pavel, niti Bog ne bodo odrešili oziroma rešili; pogubili se bomo sami, brez njih.

Eno ključnih dejanj v zgodovini človeštva je prav gotovo Petrova izdaja Jezusa Kristusa. In vsak človek dobro razume, zakaj ga je izdal: ker se je zbal zase. Tu se zgodba zelo hitro začne, prav tako hitro pa se tudi konča.

V vsakdanjem življenju smo neprestano izpostavljeni žargonu, propagandi, puhlicam, klišejem in domnevnim modrostim. Prežvekujemo jih in morda celo verjamemo, da bomo zaradi tega postali boljši ljudje in da nekdo tam zgoraj skrbi za nas. Pa ne bomo in tam zgoraj ni nikogar.

Boljši postanemo šele z dejanji in zaradi dejanj tu spodaj. In za dejanja je potreben pogum. Vse ostalo so nebuloze.

Pasolini odkrito govori o nostalgičnem odnosu do svetega, častitljivega in nedotakljivega. Zanj je človeško življenje sveto.

Kaj pomeni taka nostalgija v današnjem svetu, v katerem prevladuje načelo uporabnega, koristnega, preračunljivega, vsega tega, kar je mogoče zamenjati za denar?

Svetega namreč ni mogoče zamenjati ne za denar ne za karkoli drugega; svetega preprosto ne menjamo. Ko se znajdemo pred svetim, ne razmišljamo, ali se nekaj splača ali ne. Vsaj prav bi bilo, da se ne bi tako spraševali; če se sprašujemo, nismo svobodni.

Peter tistega večera nima poguma in Jezus pravilno napove, da ga bo izdal, še preden bo zapel petelin. In ga tudi zares je.

Pavel je na začetku v še slabšem položaju. Preganja kristjane in jih daje pobiti. Vendar se v nekem trenutku odpre do novega; in nikjer ni bilo zapisano, da se bo to tudi nujno zgodilo. Vse se zgodi nenadoma in povsem nepredvidljivo; tudi to je zelo človeško.

Čemu se odpre? In česa se ustraši Peter? Odgovor je v obeh primerih enak: univerzalnost sporočila.

Jezusovo sporočilo je univerzalno, terja pa odprtost človeških bitij. Odprtost je univerzalna; človek je zmožen za univerzalno. Univerzalnost odprtosti pomeni odprtost do odprtosti. Kdor je odprt, je vselej odprt in je pogumen. Kdor je pogumen, se ne boji.

Univerzalnost Jezusovega sporočila je jasna in razumljiva: tu sem zaradi svobode ljudi, zaradi egalitarnosti in zaradi odpiranja resnici, ki je v bogu. Jezus je tu zaradi dobrega. Odrešitev ljudi pomeni odpiranje dobremu.

Ko naredi Pasolini film z naslovom La Ricotta, ga zmerjajo, češ da je užalil religiozna čustva. Postavijo ga pred sodnika. Ljudje pogosto niti ne zaznajo dobrega niti ga ne razumejo, ker niso odprti. In odprejo se lahko zgolj sami – v tem je nekaj tragičnega, saj ni nujno, da se tudi bodo.

Kdo dnevno na vseh koncih sveta žali odnos do svetega in do univerzalnega, ki ga zastopata Jezus in Pavel? Koliko je ljudi, ki ne bodo nikoli stopili pred sodnika, ker nimajo poguma, da bi se soočili s svetim in se primerno vedli, pa jih nihče ne pokliče na odgovornost?

Kdaj bodo stopili pred sodnika ljudje, ki podpirajo kapitalizem, ki je brezobziren, neprizanesljiv, trdosrčen, neusmiljen, nečloveški, brezsrčen, oster, neizprosen, ciničen, materialističen, sistem, v katerem ljudje sistematično izkoriščajo, izžemajo in izrabljajo drug drugega, ter zibljejo zibelko, v kateri rastejo ljudje, ki slavijo moč, denar, oblast nad drugimi ljudmi in profite za vsako ceno?

Zaradi oblasti ljudje niso svobodni. Nesvoboda terja osvobajanje. In natanko tu odkrivamo povezave med Jezusom, Pavlom in že omenjeno end game.

Jezus pride med ljudi, potem pa v kratkem času nenadoma izgine. Pavel skuša razumeti, zakaj se je to zgodilo, zakaj se je moralo zgoditi. Kaj se je pravzaprav v resnici zgodilo?

Jezus se pojavi in izzove škandal. Prav gotovo je škandalozen. Vstopi v tempelj, na sveto mesto, na sveti kraj, izžene krošnjarje in izzove oblast. O tem ne more biti nobenega dvoma.

Pavel na poti v Damask odkrije Jezusa v sebi. Razcepi se, saj pred tem preganja kristjane in je na poti v Damask, kjer se skrivajo, da bi jih preganjal še bolj.

Druga Pavlova razsežnost, o kateri govori Pasolini, je njegova nepopustljiva drža v odnosu do oblasti, zaradi česar tudi izgubi glavo. Toda natanko v tem je univerzalnost samega Jezusa Kristusa. Če ima njegovo poslanstvo na tem svetu kak smisel in cilj, potem je ta povsem jasen: radikalni upor zoper vsako obliko oblasti. Brez takega upiranja preprosto ne moremo resno govoriti o egalitarnosti svetega duha.

Zadeve se povezujejo: Peter izda Jezusa in že v tem trenutku zastopa oblast, čeprav tega verjetno niti ne ve; Pavel morda želi organizirati družbeno gibanje, toda iz vsega se na koncu izcimi najmočnejša korporacija na svetu.

Na tej točki se moramo zadržati dlje časa. Pasolini govori o poetični ideji, da bi v sodobnem svetu posnel film o Pavlu. Ne bi posnel dokumentarca, ne bi posnel zgodovinskega filma v smislu tako-je-bilo-zares, temveč bi posnel samo poetično idejo. Ukvarjal bi se z njo, razmišljal bi o njej.

Kdo je torej sveti Pavel danes? Kdo je lahko sveti Pavel? Kaj naredi? In morda najpomembnejše: Kaj bi bilo nujno treba narediti, da bi bil svet boljši?

Jezus nas je osvobodil, pravijo. Za kaj nas je osvobodil? To je ključno n vprašanje, na katerega večina vernikov nikoli ne odgovori. Edini pravilni odgovor na vprašanje je tale: za svobodo.

Kdor verjame v Jezusa, verjame v svobodo. In kdor verjame v svobodo, verjame v egalitarnost v svetem duhu. Kdor verjame v egalitarnost, verjame v demokracijo in kdor verjame v demokracijo, verjame, da je spoznavanje resnice življenja dobro.

Sveti Pavel zato nenehno ponuja ljudem vzor; ponuja se jim kot model, rekoč: To bom storil, ker je zame absolutno nujno, da to storim.

Zares svoboden sem torej šele takrat, ko nečesa ravno ne morem storiti, ko natančno vem, da moram storiti, kar moram storiti, da sploh nimam nobene druge možnosti. V tem je šele prava svoboda, ne pa v izbiranju.

In ko se tako odločim, mi je absolutno vseeno, kaj si o tem mislijo drugi ljudje, ki niso svobodni.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži