Nasilje (Violence: six sideway's reflections, Slavoj Žižek, 2009)

Slavni filozof v študiji nasilja odpre številna polja, znotraj katerih se bomo morali v prihodnosti zelo potruditi, če bomo hoteli zares spremeniti svet na bolje, kajti simbolno in strukturno, nevidno nasilje, kot ju imenuje Žižek, sta za vsakdanjo zavest, ki je danes zelo obremenjena s strahom pred prihodnostjo, zares trd oreh.

Nevidno nasilje je problem že zato, ker ga pač ne vidimo. Vsakdo, ki je prebral vsaj eno Freudovo knjigo, dobro ve, kako zainteresirano ljudje vselej opazujemo svet in ne vidimo tega, kar je pred našim nosom, ker preprosto nočemo videti vsega tistega, kar bi resno postavilo pod vprašaj načelo realnosti kot podaljšek načela ugodja, v katerega seveda spontano močno verjamemo tako rekoč od rojstva.

Podnaslov knjige je zato skoraj nujen: refleksije z boka, od strani. Taka refleksija je možna le, če zavijemo na stransko pot ali stopimo na pločnik (sideway). To obenem pomeni, da v resnici ne vidimo bistvenega, dokler smo na glavni poti (mainstream). Na tej poti vidimo, kar pač moramo videti, vidimo, kar nam omogoča jezik, ki ga govorimo, zato je dobro vedeti, kaj pomeni simbolno nasilje, ki je vpisano natanko v načine, kako uporabljamo jezik, v katere besednjake smo potopljeni, katerih pomenov se oklepamo znotraj kulturnega polja, ki mu pripadamo.

Nevidno sistemsko nasilje je v resnici vse to, kar mora delovati vsak dan, da o vsakodnevnem sploh lahko govorimo. Tako nasilje je dobesedno potrebno, saj brez njega realnost ne bi mogla obstajati. Refleksije sistemskega nasilja so zato zelo nevarne; zlasti so nevarne za vse ljudi, ki verjamejo v sistem in se z njim celo identificirajo. Sem sodijo zlasti ljudje, ki vedno znova poudarjajo, da svet drugačen, kot je, pač ne more biti, češ da sistema ne moreš spremeniti kar čez noč.

Ironija je, da ga je mogoče spremeniti natanko čez noč; z refleksijami, z drugačnimi rabami jezika, ki so možne že v trenutku, ko stopimo na stransko pot, ko zavijemo z glavne poti.

A niti v tem trenutku ne smemo prehitro izgubiti pozornosti in spregledati tega, kar je sicer pred našim nosom. Slavoj Žižek zato že na začetku knjige našteje deset zapovedi sodobnih liberalnih komunistov, o katerih bomo morali še veliko razmišljati. Te so pravzaprav izhodišče za vse njegovo nadaljnje razmišljanje o naravi in funkciji nasilja v sodobnih globalnih občestvih, ki je zares osupljivo.

Liberalni komunisti so izjemno pretkani ljudje. Zavedajo se, da morajo biti zelo pazljivi, če nočejo izgubiti privilegijev, zato so se preoblekli v komuniste. Navzven živijo skromno, da ne bi nihče opazil, kako močno podpirajo neoliberalni kapitalizem, ki izkorišča ljudi delavce in potrošnike, kot še noben sistem ni izkoriščal svojih podložnikov, navznoter pa so povsem brezobzirni izkoriščevalci.

Seveda zraven sodi tudi dobrodelnost: liberalni komunisti so zelo dobrodelni ljudje, saj dobrodelnost sodi k zunanjemu videzu. Zastopajo sam razcep sveta: na zunaj je prijazen in ima človeški obraz, v resnici pa izkorišča ljudi in uničuje njihovo substanco.

Nevidno nasilje je tako vrsta načinov za odtujevanje človeške substance ljudem. Namesto lastne substance imajo zato ljudje na voljo kapitalistične potrošne dobrine, spektakle in imaginarije, iluzije in resničnostne predstave. Vtis je, da se svet vrti okoli osi zaradi samega sebe, zato naj bi bili ljudje mirni. Če nastanejo problemi, naj se obrnejo na strokovnjake.

Politiki so zato danes vse bolj menedžerji javnega življenja, mladi, lepo oblečeni ljudje, izobraženi strokovnjaki, ki domnevno vedo, kako upravljati s človeškimi viri in s samim svetom. Vse močnejši je zato vtis, da je sam svet kapitalistično polje, s katerim je treba ravnati tako, da bodo dobički od investicij nenehno naraščali in bodo vsak dan večji. Za nekatere, seveda, vselej zgolj za nekatere.

V takem svetu je nevidno sistemsko nasilje pomembnejše kot kadarkoli, kajti v njem postajajo ljudje le še viri, človeški kapital, s katerim je mogoče upravljati, kot veleva stroka. Prav v taki perspektivi postaneta Antigona in Gandi znova zanimiva, saj sta se zaradi svojega upora znašla na straneh Žižkove knjige o nasilju.

Antigona je tako nasilna, saj se trmasto upira kralju, ki zastopa red in mir v kraljestvu, in ne misli popustiti. Zaradi njenega vztrajanja umre cela vrsta ljudi, prizaneseno pa ni niti njej. Tudi Gandi s svojim miroljubnim upiranjem britanskim kolonizatorjem doseže, da se sistem njihovega delovanja nekega dne kratko malo ustavi. Antigona in Gandi v teh primerih zares nista bila človeka pogajanj in dialogov; v življenju človek kdaj doseže pomemben napredek ravno brez pogajanj in dialogov.

Kaj torej njuna dejanja pomenijo danes? Česa se lahko naučimo od njiju? Morda prav tega, da ne bi smeli prehitro pristajati na to, da bodo strokovnjaki in liberalni komunisti rešili probleme, o katerih ves čas govorijo in nas nagovarjajo, naj pri tem še sodelujemo po svojih močeh.

Morda nas Gandi in Antigona učita, naj raje sami na drugačne načine artikuliramo probleme. V takem delovanju je seveda že nekaj nasilnega, saj s tem prenehamo biti tolerantni do nasilja, ki ga povzroča prav njihovo definiranje problemov sveta in reševanje.

Žižek posveti veliko časa prav antinomijam tolerantnega razuma in pokaže, da je že sama toleranca ideologija. Namesto nje zato predlaga univerzalno solidarnost, ki povezuje različne ljudi v boju zoper isti problem, ki se imenuje izkoriščanje, nepravičnost in neenakost.

Resnični problem sodobnega sveta je zato en sam, zapisan pa je zgoraj. Nobeno naključje zato ni, da avtor knjigo sklene s poglavjem o božjem nasilju. To ni nasilje srditega in jeznega boga, ki kaznuje ljudi za njihove grehe, meče vanje strele in jih zaliva z gorečo nafto, temveč je nasilje, ki neposredno izhaja iz same logike izkoriščanja, nepravičnosti in neenakosti. V svet nepravičnosti, izkoriščanja in neenakosti zato ne udari bog, ampak udari kontingentni Dogodek.

In ljudje so lahko zvesti takemu Dogodku ali pa ne. Nihče ga ne more izsiliti, vendar ga tudi nihče ne more utajiti. Najbolj pomembna oblika nasilja je zato tista, ki dobesedno onemogoči vsako obstoječo obliko sistemskega, nevidnega ali subjektivnega nasilja, in odpre polje, v katerem se ljudje na nov način zavedo lastne končnosti in kreativnega odnosa do neskončnega.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži