Postkapitalistična družba (Post-capitalist Society, Peter F. Drucker, 1994)

Zelo simptomatično je, da se v kapitalističnih občestvih, in danes so vsa občestva taka, saj je kapitalizem zmagoslaven, vse bolj uveljavlja besednjak, imenujem ga novorek, v katerem je poudarjen pomen znanja. V danes že skoraj klasični razpravi, ki je izšla leta 1994, najdemo ključne koordinate takega besednjaka, ki je tako rekoč povsod, kar je vsekakor zanimivo prav v luči zapisanega. Freud je namreč nenehno poudarjal, da je dobro analizirati simptome, saj ima analiza razsvetljenske učinke, poleg tega pa preprečuje zdrs v temo oziroma v brezno zla in niča.

Avtor knjige analizira nekatere prehode v modernih kapitalističnih družbah, ki so danes še bolj vredni razmisleka kot tedaj, ko je knjiga izšla: od kapitalizma k družbam znanja (knowledge society); družba organizacij; odgovorne organizacije (responsibility based organizations); od nacionalnih držav k mega državi; ekonomija in produktivnost znanja; odgovorne šole (accountable schools); izobražena osebnost (educated person).

Njegove analize so pomembne, ker je takrat napovedal, da naj bi prav v času, v katerem živimo (med letoma 2010 in 2020), za seboj pustili celo kapitalistično družbo. V resnici vidimo, da se dogaja nekaj povsem drugega.

Najpomembnejše pa je tole spoznanje, ki ga Druckner nenehno poudarja: nova družba bo non-socialist in post-capitalist. Torej ne bo ne socialistična ne kapitalistična. In vir vsega bo znanje. Po njegovem prepričanju bi se morali radostiti prihodnosti.

A svet je kompleksnejši, kot misli in verjame Druckner.

Najpomembnejše je torej znanje, zato ni naključje, da ima velikanski pomen tako imenovana management revolution ali revolucija, za katero še danes skrbijo predvsem managerji. V novih družbah znanja so poleg njih pomembni še knowledge workers, delavci, ki se ukvarjajo z znanjem, z njegovo proizvodnjo in z njegovim širjenjem.

Taki delavci so kajpak del širše knowledge economy, ekonomije znanja.

Sedaj pa poglejmo, ali je novorek upravičen; njegovo upravičenost presojamo v luči resnice, ne v luči ideoloških praks, v katerih je seveda upravičen že vnaprej.

Na hitro se verjetno veliko ljudi strinja, da so Nehru v Indiji, Mao na Kitajskem, Tito v Jugoslaviji, Che Guevara in Castro na Kubi zblojeni junaki iz preteklosti, za katere bi bilo najbolje, da se ne bi nikoli rodili, saj so naredili veliko škode, čeprav so morda celo verjeli, da delajo kaj dobrega.

Prav. Ali je danes kaj drugače?

Morda je dobro, da za odgovor na to vprašanje preberemo še eno knjigo. Njen avtor je Jean-Pierre Dupuy, naslov knjige pa je Ekonomija in prihodnost (L'Avenir de l'économie: Sortir de l'économystification); izšla je pred dvema letoma pri založbi Flammarion.

Nadvse zanimivo je, da ima uvod v knjigo naslov Zbeganost ekonomije, prvo poglavje pa Ekonomija in problem zla.

Dupuy jasno pokaže s prstom na temeljni problem sodobne ekonomije, o katerem slovenski ekonomisti ne bodo rekli nobene, politiki pa še manj. Knjiga je zato namenjena navadnim ljudem, ki so se še pripravljeni in zmožni česa naučiti. Če se niso zmožni ničesar več naučiti, je kajpak tudi tale recenzija povsem odveč.

Kar so nekoč imenovali ekonomija, pravi Dupuy, je danes pošast. Je monstruozna spaka, lena, počasna in neumna pošast, je poblazneli spektakel, ki ga sicer ljubkovalno imenujejo svobodni trg.

Pošast se boji ljudi in njihovih naravnih pričakovanj, povezanih z vrednotami, kakršne so egalitarnost, medsebojno spoštovanje, dostojanstvo življenja, solidarnost, zato jih je treba pospešeno spreminjati v sebične priveske in egocentrične srečne sužnje.

Natanko iz istega razloga trepetajo tudi politiki in zastopniki oblasti, bankirji in menedžerji. Zakaj trepetajo, čemu trepetajo?

Trepetajo, ker so izgubili vero v bodočnost, izgubili so vero v ljudi, če so jo sploh kdaj premogli. Degeneracija ekonomije skupaj z izgubljeno vero v ljudi tako naddoloča poblaznele spektakle, v katerih se ljudje na žalost celo prostovoljno spreminjajo v spake, ki jih imenujejo potrošniki, in kreature, ki nenehno racionalno špekulirajo, da bi povečevale koristi zase in uspele.

Življenja ljudi so zato vse bolj depresivna, prazna in nesmiselna, saj ne vodijo nikamor, kajti spektakel je vrtiljak, ki se zgolj vse hitreje vrti. Nima nobenega cilja, če odštejemo tisti nori še več.

Bodočnost zato lahko zagotavlja le politična ekonomija, način življenja ljudi, s katerim upravljajo ljudje, ne pa ekonomisti oziroma tehnokrati v obliki kake tehnične vlade, ki jo bojda snujejo tudi v Sloveniji. Bodočnost namreč ne obstaja zaradi znanja, ki je v službi poblaznele ekonomije, temveč obstaja zaradi vednosti in resnice, zaradi zmožnosti ljudi za razmišljanje, ki daleč presega ekonometrično špekuliranje in pozitivistično tuhtanje, kje je še mogoče iztržiti profit za elite.

Bodočnost je natanko komunistična ali pa je sploh ne bo.

Komunistična prihodnost je prihodnost, v kateri občestveno življenje ljudi ne temelji na špekuliranju, temveč za medsebojnem zaupanju, spoštovanju, egalitarnosti in odprtosti, ki je odprtost uma, duha, neskončnega boga in človekovih eksistenc v njem.

Dupuy upravičeno govori o krizi vere, ki spremlja mistificiranje ekonomije. Kaj pomeni sintagma kriza vere?

Kriza vere zagotovo ne pomeni, da ima organizirana religija premalo vernikov ali da osamljene množice, kot jih je že pred časom imenoval David Riesman, premalo molijo k Bogu; daleč od tega. Pomeni tole.

Bog ne kocka, kot je rekel nekoč Einstein. To ne pomeni, da je muhav in kapriciozen, pomeni pa, da je človek znotraj njega kot neskončnega zmožen misliti vse oziroma ne-vse, kot bi rekel Lacan. Bodočnost sveta zato ni isto kot prihodnost, ki pomeni le še več istega oziroma recikliranje istega.

Bodočnost sveta je mogoča, ker so ljudje zmožni za odprtost v bogu in za razmišljanje – o sami odprtosti. Tako je njihovo naravno stanje. Razmišljanje o sami odprtosti je odprtost, je odpiranje odprtosti in je vzvod za to, da človek vidi onkraj poblaznelosti sodobnega kapitalističnega sveta, onkraj mistificiranja ekonomije, onkraj novoreka, zato ga spremlja vera v boga, spremljajo ga naštete vrednote.

Vera bo vse pomembnejša, kajti v poblaznelem svetu ekonomskih utopij in ekonomskega mistificiranja sveta naj bi se ljudje vse bolj nadzorovali oziroma kontrolirali, kar je povsem logično. Hodili naj bi k strokovnjakom, zastopnikom družbe znanja, na primer k psihologom, ter se učili nadzorovati celo podzavest in vzgibe, ki so družbeno nesprejemljivi. Nesprejemljivo je kajpak vse tisto, kar bi utegnilo ustaviti poblaznelo spektakelsko ekonomijo.

Freud bi dodal tole: potrebujemo histerijo. Psihoanaliza, ki se rodi s histeričarkami, je zato pomembnejša, kot je bila. Histerična drža do sveta je namreč edina, ki nas še lahko reši.

Napočil je čas vere in dejanj.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži