Mitologija, norost in smeh (Mythology, Madness and Laughter, Markus Gabriel & Slavoj Žižek, 2009)

V knjigi, ki sta jo spisala Markus Gabriel in Slavoj Žižek, ne boste naleteli na zgodovinska mnenja o nemški filozofiji iz 19. stoletja in nemških filozofih, ne boste deležni učenih akademskih razlag tega, kar naj bi filozofi zares povedali, zato pa si boste lahko obliznili prste zaradi nemogoče naloge, pred katero boste postavljeni. In besedno zvezo morate vzeti zares: naloga je v resnici nemogoča, to ni privid in ni šala.

Naloga je dobra prav zato, ker je nemogoča. In kaj je na njej tako nemogočega, kaj jo dela nemogočo, o čem sploh govorimo?

Kar je nemogo

če, ima tri pobočja. Prvič. Resnica je mogoča in vselej že obstaja. Zaman so vsa prizadevanja, da bi jo razglasili za neobstoječo in absolutno relativno, toda obenem je prav tako res, da je ne morete določiti. Drugič. Pojavni svet, svet iluzij je preprosto nujen za vsako razumevanje resnice. Zaman so vsi napori, da bi se znebili pojavov in iluzij, obenem pa je res tudi to, da jih nikoli ne morete tako utrditi, da ne bi nenehno razpadali. Tretjič. Misel pomeni podvajanje biti znotraj nje same, toda sočasno je prav tako res, da se nikoli ne more podvojiti brez ostanka ali presežka.

Pojavi torej so, resnica je in misel tudi je. To pa še ne pomeni, da odpremo oči, vidimo svet, kakršen je, spoznamo resnico in znamo misliti. Naloga je, kot rečeno, nemogoča.

Naloga je dolgotrajen, naporen, mukotrpen spoznavni proces, o katerem sta govorila tudi Kant in Hegel. O kakšnem procesu govorimo?

Govorimo o procesu, ki ga sicer imenujemo mišljenje. Danes je pogosto vtis, da ljudje ne želijo preveč misliti, saj nenehno obkladajo druge ljudi, ki kljub temu razmišljajo, z zmerljivkami, kot so filozof, bedak, norec. In res se zdi, da ni dobro preveč misliti, čeprav na primer obenem šolniki vabijo pisca teh vrstic na predavanja z naslovom Kako naučiti otroke kritično misliti? Zadeva je zelo zabavna.

Kaj je torej misel? Ob prebiranju knjige, ki je tukaj predmet kritične misli, dobimo zelo dober odgovor. Misel ni proces abstrahiranja od konkretne realnosti, ki leži pred našimi nogami. Ne moremo namreč konsistentno trditi, da je misel v naši glavi, realnost pa zunaj nje, saj je vsaka glava (z njo pa tudi misel) že v realnosti. Sklep: realnost se podvaja v sebi, podvajanje realnosti v sebi je misel. Tega spoznanja ni lahko misliti.

Ko mislimo, spoznavamo, da realnost ne more biti vase zaprta totaliteta, saj se ne bi podvajala v sebi, če bi bila taka. Torej je nujno odprta. In ker se podvoji v sebi, je nujno odprta še naprej. Drugo ime za podvajanje realnosti ali biti v sebi je misel, to pa pomeni, da je tudi realnost, ki je nujno v misli, odprta in nedoločljiva.

Bit je torej odprta, realnost je odprta, vsaka realnost je končna in odprta (neskončnosti). Misel je nujno odprta neskončnosti. Misel, ki je odprta neskončnosti, je produktivna. Realnost se namreč sama od sebe hoče realizirati v končnosti, vendar se nikoli ne more realizirati dokončno.

Vendar moramo zapisanemu dodati tole nenavadno spoznanje, ki celotno zadevo krepko zaplete. Realnost namreč ni konsistentna, zato se nikoli ne more skušati realizirati v končnem na enak način. Takih načinov je v resnici neskončno veliko in vsak je drugačen. Avtorja poudarjata, da se človeško bitje preprosto mora zavedati nekonsistentnosti vsake mogoče realnosti. Njuno spoznanje je pomembno, ker poudarja, da je človek živ natanko toliko časa, dokler se zaveda nekonsistentnosti sveta. Te so pogoj vsakega življenja, zato pomeni biti živ misliti jih. Ko torej mislimo, ne mislimo zunanjega sveta v njegovi celovitosti, temveč sam svet misli sebe na nekonsistentne načine.

Ljudje smo kot misleča bitja lahko zgolj subjekti, podložniki orisanega procesa, čeprav smo obenem tudi njegov učinek in nujni vzvod. Razumevanje sveta je zato vselej proces, v katerem se dogaja nekaj nezaslišanega in šokantnega. Dogaja se dvoje. Prvič. Razumevanje sveta vpliva na svet in ga spreminja. Torej ga nikoli ne moremo uzreti na enak način. Še več: svet pred razumevanjem sveta sploh ne obstaja. Drugič. Razumevanje sveta vpliva na samo razumevanje in ga spreminja. Torej samega razumevanja nikoli ne moremo razumeti na enak način in razumevanje ne obstaja pred prvim poskusom razumevanja.

Nikoli se ne moremo na enak način lotiti razumevanja sveta in samega sveta. Svet zato ni identičen s seboj in ne obstaja razumevanje sveta, saj tudi razumevanje ni identično s seboj. Torej ne obstaja razumevanje sveta, saj ne obstaja niti fiksni svet niti fiksno in enkrat za vselej dano oziroma določeno razumevanje.

Kot subjekti proizvajamo svet in proizvajamo njegovo razumevanje; spreminjamo svet in spreminjamo razumevanje sveta. Tega ne delamo zaradi svoje volje, temveč prav zato, ker je nimamo in je ne moremo imeti v svoji lasti. Prisiljeni smo razumevati svet, saj smo v njem, svet pa že je razumevanje sebe.

Ostaja nam zgolj disciplina, če lahko ponovim za Žižkom. Toda prav disciplina je pogoj svobode in vsake kreacije, vsake proizvodnje sveta in vsakega mogočega razumevanja. V današnjem svetu je morda pomembno predvsem vzpostavljanje nove discipline, ki se ne prične v šolah, ampak davno pred človekovim rojstvom.

Človek je vržen v svet, v katerem ne more postati njegov gospodar, to pa še ne pomeni, da ga ne more misliti; misli ga ravno znotraj njega, kot njegov del, kot realnost sama, kar potrjuje, da realnost obvladuje človeka, ne pa on nje.

A zapisano vendarle ne pomeni, da je človek zgolj nemočen in povsem determiniran subjekt. Prav nasprotno: svoboden je, ker je realnost odprta in nedoločljiva. Sklicevanje na empirijo je v tej perspektivi povsem nesmiselno, saj je sama empirija podvojena v duhu.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži