Hvalnica ljubezni (Éloge de l'amour, Alain Badiou, 2009)

Številni vztrajajo, da bi se moral vsak človek nehati upirati in se končno prilagoditi kapitalističnemu življenju, ki ima morda res nekaj drobnih slabosti, zato pa ima vrsto prednosti pred vsakim drugim možnim sistemom družbenega življenja. In navsezadnje: noben sistem nikoli ne bo popoln, zato naj se ljudje nehajo pritoževati čez kapitalizem in naj raje uživajo v njem, obenem pa naj ga s svojim kreativnim delom še izboljšujejo, da bo nekoč dober za vse ljudi.

Alain Badiou se v drobni knjižici, ki je sto strani dolga hvalnica ljubezni, z zapisanim ne strinja niti malo.

Kot filozof se vrača k Platonu in trmasto vztraja: kdor ne razume narave ljubezni, ne razume filozofije in človeške misli ter nima pojma o svetu, v katerem živi.

V njem se prav ta hip dogajajo tudi zelo čudne reči. Vse bolj je namreč na pohodu miselnost, da človeški osebki v vsakdanjem življenju potrebujejo trenerje, terapevte in voditelje, ki jim pomagajo doseči zastavljene cilje brez muke, brez trpljenja, brez težav, brez problemov, brez odrekanja, brez napora. Taka miselnost ni daleč od miselnosti, da bi bilo mogoče živeti kar celotno življenje brez napora; to bi bilo nekakšno instantno življenje brez vsega, kar moti (brez sporov, konfliktov, protislovij, kontradikcij, nekonsistentnosti, bolečin, trpljenja).

Tako življenje bi bilo povsem simulirano in ponarejeno. Ljudje bi vstopili v drugi svet, na primer v kibernetičnega, v katerem bi jih čakalo vnaprej vsega predstavljenega očiščeno življenje. O tem je govoril Jean Baudrillard že pred časom, pa so ga zgolj polivali z gnojnico.

Simulirana ljubezen in simulirano življenje sta kajpak brez tveganja. To je ključno spoznanje, ki ga s pridom izkoriščajo oglaševalci, propagandisti in piarovci. Živite življenje brez najmanjšega tveganja! Zavarujte se že vnaprej in zgodilo se vam ne bo nič takega, da bi kasneje obžalovali začetno izbiro! Mi vemo, kako živeti popolno življenje brez odrekanja in bolečin!

Vsi poznamo podobne slogane: hujšajte brez odrekanja; telovadite brez napora; starajte se brez zavesti o staranju; izražajte čustva na varen način; rešujte konflikte, ne da bi zašli v konflikte; komunicirajte brez nejasnosti, dvoumnosti in nesporazumov; seksajte brez tveganja.

Alain Badiou zelo natančno razmišlja o naravi sodobnega sveta in ugotovi, da je popolnoma paradoksna. Njegov izraz varno tveganje pojasni ključno razsežnost naših življenj: če že moramo tvegati, tvegajmo na varen način, zaradi katerega se ne bo zgodilo nič nepredvidenega, nevarnega ali travmatičnega.

A razsežnost ni zgolj okrasna dimenzija življenja v postdemokratičnem svetu, saj predstavlja njegovo bistvo. Tudi to je nenavadno. V takem svetu je vse pomembnejša varnost, toda ta velja zgolj za izbrance. Ne velja na primer za prebivalce revnih držav, ki jih lahko svetovni policaj ZDA bombardira kadarkoli. Ko umirajo tisoči v Afganistanu, Iraku, Kongu in drugje, preprosto ne govorijo o njihovi varnosti. Prav nasprotno. Govorijo o varnosti zavezniških vojakov, o tem, da se jim ne sme zgoditi kaj hudega.

Logika je torej preprosta: zaščitimo se za vsako ceno. Tam zunaj so tako ali tako zgolj barbari, manj civilizirani ljudje, nevarni muslimani, teroristi, anarhisti, levičarji in drugi odpadniki človeštva, za katere varnost seveda ni potrebna in niti ni smiselna. Pomembna in smiselna pa je za nas, ki smo na tej strani, zato se moramo zavarovati (pred njimi).

Torej ne živimo več v družbi tveganja, kot pravijo sociologi, saj živimo v družbi, v katerem tveganja ravno ni, če pa že obstaja, obstaja v varni, zavarovani in nadzorovani obliki. Postdemokratični svet je zato svet nadzorovanega tveganja, obvladljivega tveganja, to je svet varnosti in simulacij življenja, ki preprosto ne pozna več tveganja.

Ljubezen ima v takem svetu dva sovražnika, nadaljuje Badiou. Prvi se imenuje varnost, o kateri je že stekla beseda, drugi pa regulirano ugodje znotraj področja, ki se popularno imenuje a comfort zone. Vse to preprosto pomeni, da se ljubezen krči na uživanje v ugodju v polju, v katerem se človeku ne more pripetiti nepredvidljivo, nevarno ali tvegano.

Postdemokratični svet poznega kapitalizma je svet nadzorovanega hedonizma, kontrolirane varnosti in obvladanega razmišljanja. Za nekatere, seveda.

Ljubezen v celoti štrli iz takega sveta. Badiou na kratko predstavi, kaj pomeni ljubezen, na treh ravneh človekove eksistence in zavedanja sebe.

Prva raven je estetska. Ljubezen prepoznavamo na tej ravni kot zapeljevanje in ponavljanje ugodja, ki ga prinaša oziroma zagotavlja.

Druga raven je etična. To je univerzalna, večna raven ljubezni, ki jo prepoznavamo po predanosti človeškega bitja ne le drugemu človeškemu bitju, temveč predvsem drugemu onkraj drugega. Ljubezen je tako usmerjena k absolutnemu.

Tretja raven je religiozna. Na tej ravni govorimo o empirični in duhovni izkušnji, za katero je, paradoksno, zmožno sleherno človeško bitje, ne le nekateri religiozni ali verni ljudje. Izkušnja je izjemna in zelo nenavadna. Ego, domnevno središče človekove eksistence, spozna, odkrije, doživi na lastni koži nekaj popolnoma novega. Izkusi sebe znotraj neskončne božje kreativnosti, doživi, da je sam povsem nepomemben in da obstaja neskončna sila, ki ga absolutno prekaša, obenem pa ga tudi kreira. Na kratko: najvišja stopnja ljubezni egu omogoči dokončno spoznati, kdo je v resnici, kje je njegovo pravo mesto v svetu. Njegovo mesto je namreč v kreativni božji sili, ki ga preči in ustvarja, preoblikuje, preobraža.

Iz zapisanega jasno sledi spoznanje, da je v današnjem globalnem kapitalističnem svetu ljubezen pomembnejša, kot bi lahko sklepali iz vsakdanjih izkušenj, ki nas ves čas silijo k razmišljanju o egoizmu, egocentričnosti in pohlepu, profitih, tekmovalnosti in agresivnosti na svobodnih trgih. Ljubezen je namreč čisto nasprotje tega.

Ko se človek prepozna v neskončni božji kreativni sili, ravno ne more biti egoističen, egocentričen, sebičen in pohlepen. Kratko malo ne more biti in niti nima nikakršne želje, da bi bil. Torej je sama ljubezen nekaj neprebavljivega za kapitalizem.

Na začetni ravni je seveda neprebavljiva tudi za potrošnike, ki so pripravljeni verjeti v zapeljevanje, spolno privlačnost, hedonizem, egoizem in tekmovalnost. Če v tem zasičenem svetu danes česa primanjkuje, potem zagotovo manjka izkušnja ljubezni, ki je resnično revolucionarna.

Šele v ljubezni se človek dvigne nad lastni narcizem, nad sebičnost in hedonizem. V kapitalističnem svetu naj bi bil vsak človek zase, saj je kot tak najboljši potrošnik, medtem ko je v ljubezni vsak človek naravnan k samemu jedru drugega človeka, ki ga imenujemo drugi. Kapitalizem tega seveda ne more prenesti, zanj je to preveč travmatično.

Ljubezen ni nič drugega kot iskanje resnice, sklene Badiou, resnice sveta, kot je videti iz perspektive dveh, ne enega samega egocentričnega bitja.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži