Hegel in neskončno (Hegel and the Infinite) je knjiga, ki so jo uredili Slavoj Žižek, Clayton Crockett in Creston Davis, izšla pa je leta 2011 pri Columbia University Press.

Vesolje, v katerem živimo, je neskončno. Fiziki so to dokazali že pred časom. V neskončnem svetu nič ne miruje, vse je v gibanju. Tudi zgodovina je lahko samo gibanje. Heglu je bilo jasno, da je tako, zato je tudi izjavil zapisano.
In gibanje, o katerem je govoril Hegel, nikakor ni nesmiselno. Ni tako, kot bi morda radi ljudje, saj ima svoje zakonitosti, ki jih lahko razumemo. Zaradi njih lahko nastanejo nove možnosti življenja, lahko se odprejo povsem novi prostori eksistence, novih realnosti. Ko govorimo o zgodovini, novih realnostih in gibanju, gotovo ne mislimo, da se vse skupaj premika proti enemu samemu končnemu cilju, še manj pa mislimo, da je lahko zgodovine kdaj konec.
Če bi bilo konec zgodovine, bi se ustavilo tudi gibanje. In če ne bi bilo gibanja, ne bi bilo časa oziroma sveta, kot ga poznamo. Potem morda sploh ne bi bilo ničesar, gotovo pa je tudi, da ne bi bilo ljudi. Torej ni v njihovem interesu, da bi se gibanje zgodovine ustavilo in da bi bilo zgodovine kdaj konec.
Alain Badiou v nedavnem predavanju o misticizmu in filozofiji poudarja, da so nove možnosti najprej in bistveno nove možnosti v idejah, v načinih razmišljanja, v samih mislih, te pa potegnejo za seboj celo vrsto novosti, o katerih je razmišljal tudi Hegel.
Tudi misel je gibanje in filozofija, ki se ukvarja s čistimi mislimi, je gibanje. Niti v mislih niti v filozofiji ni ničesar statičnega, kar je zelo dobro.
Enako velja za človeška bitja, saj so nujno ujeta v zgodovine, gibanje in misli. In ko govorimo o spremembah in novostih, dodaja Badiou, vselej govorimo tudi o afirmaciji, o potrjevanju novega, ki se zgodi v odnosu do neskončnega. Ta odnos je gibanje, gibanje pa je organizirano in urejeno, kar zopet pomeni, da ga lahko razumemo.
Gibanje, o katerem teče beseda, je proces, v katerem človeško bitje nujno izkusi nič v odnosu z neskončnim. Druga nujnost je zato ta, ki jo poudarja Badiou: lahko se premaknemo onkraj niča.
Na voljo imamo eno in drugo možnost. Ljudje namreč nismo angeli in ne moremo biti ves čas v neposrednem odnosu z bogom oziroma z neskončnim. Ujeti smo v strukture in procese, ki jih bolj ali manj poznamo, o nekaterih pa na primer nimamo niti najmanjše ideje.
Strukture in procese, v katere smo ujeti, lahko razumemo, kot rečeno; ničesar takega ni, česar ne bi mogli razumeti. Vsak človek je zmožen razumeti svet, v katerem živi; zmožen je razumeti vsak svet, v katerem bi se lahko znašel. In razumevanje je vselej urejeno, omogočajo pa ga posamični koraki, ki pomenijo prehode – vsak korak je mogoče razumeti.
Badiou upravičeno poudarja, da je razumevanje zavezano ponavljanju istega, ki omogoča prehod k nečemu novemu. Ko nekaj zares razumemo, lahko naredimo prehod k novemu. Proces je vedno enak, pravi Badiou: s ponavljanjem istega ustvarjamo novo. Drugo ime za tak proces je dialektika. Hegel je bil izjemen filozof dialektike.
Knjiga z naslovom Hegel in neskončno je natanko o tem. Raziskuje Heglovo dialektiko, to je dialektiko prehodov, in to, kar imenuje Badiou rez, kajti s ponavljanjem operacij nikoli ne moremo doseči neskončnega.
Drugo ime za rez, ki ga predlaga Badiou, je dogodek. Ta prekine ponavljanje in ga ustavi, posledice pa so dramatične in zelo zanimive.
Na začetku je vselej dogodek. Začetek ni učinek ponavljanja, ampak ga omogoča rez. Človeško bitje ima izkušnjo začetka in reza; seveda ima tudi izkušnjo kreativnega ponavljanja oziroma zvestobe samemu dogodku.
Vse se vselej začne z rezom, nadaljuje pa s kreativnim ponavljanjem, ki ga v vsakdanjem življenju gospostveni odnosi in ideološke prakse maskirajo s ponavljanjem, ki pa ni produktivno – Hegel je zato govoril tudi o slabi neskončnosti.
Misel ima zaradi povedanega moč preoblikovanja ljudi. Torej lahko preoblikuje, preobrazi, transformira, kot bi rekel Hegel. Toda sprememba se lahko zgodi le zaradi kreativnega ponavljanja ali dogodka, drugače ne; očitno je, da obstaja v človeških življenjih tudi neproduktivno ponavljanje, kar ve vsak človek iz svojih izkušenj, ki ga učijo, da se s ponavljanjem nikamor ne premakne.
Dogodek je nujno kreativen, odpre pa polje novih možnosti, v katerem vznikne nov subjekt, v njem se razvija nova oblika subjektivnosti, ki lahko razume svet, v katerem nastaja in se oblikuje.
Razumevanje je očitno zelo pomembno za vsako obliko subjektivnosti. Ljudje se kot svobodna bitja lahko obračajo k mislim. Lahko dovolijo, da jih zgrabijo in preobrazijo, da bi razumeli lastno subjektivnost in svet, v katerem je mogoča. Seveda se lahko dogaja tudi nasprotno od tega: ljudje se upirajo mislim in ne dovolijo, da bi jih zgrabile in preoblikovale – v tem primeru ne razumejo prav veliko.
Človek se lahko namesto k idejam obrača tudi k podobam, religiji, verskim voditeljem, Bogu. Je bolj varno in enostavno. Obrat k mislim je namreč zahteven in delo z idejami je naporno. Je pa tudi bolj pošteno in etično, saj omogoča razumevanje.
Res je, da človek potrebuje gospodarja, toda ta je lahko imaginarne ali simbolne narave. Med obema je pomemben razloček: od imaginarnega smo pretirano odvisni, kar pomeni, da smo nesvobodni, od simbolnega smo odvisni ravno prav, kar pomeni, da smo svobodni.
Kot svobodni smo zmožni za ontologijo, dogodek, ki prekine kreativno ponavljanje, zvestobo novemu in učinkom, ki jih sproži dogodek, subjektivnost in seveda resnico, za katero zgolj ciniki zatrjujejo, da ni mogoča ali da ne obstaja.
Resnica namreč ni nič drugega kot konkretna resnica ontološkega začetka sveta in vsega, kar sledi. Sedi namreč tudi sama resnica, ki je zato strukturno, ontološko in logično nujna.
Hegel in neskončnost je knjiga, ki postaja iz dneva v dan pomembnejša, kajti sodobni kapitalizem ima resno možnost, da bodisi uniči svet ali pa spremeni subjektivnosti ljudi tako, da ne bodo več zmožne za razumevanja sveta. Njeno temeljno sporočilo je zato jasno: ko bomo dobro razumeli svet, v katerem živimo, bomo še bolje razumeli, kako pomembno je ustvariti novega, boljšega.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži