Nova depresija (The New Depression: The Breakdown of the Paper Money Economy, Richard Duncan, 2012)

Politiki hočejo v teh časih navadnim ljudem naložiti občutke krivde, češ da so v preteklosti preveč zapravljali in najeli preveč kreditov, zato morajo sedaj zategovati pasove in vračati dolgove. Tako razmišljanje je bodisi izraz totalne ekonomske nepismenosti ali zlonamerne manipulacije z daljnosežnimi posledicami.

Richard Duncan v izvrstni knjigi z naslovom Nova depresija natančno pojasni in podpre z argumenti popolnoma drugačno in resničnejšo zgodbo, ki ima lahko tudi srečen konec, čeprav ga verjetno ne bo imela.

Uvodoma (str. 2) tako zapiše: eksplozija kreditov je v zadnjih štirih desetletjih in pol spremenila svet. A spremenila ga ni zaradi slabih navad ljudi, njihovega morebitnega pohlepa ali splošnega pomanjkanja vrednot, temveč ga je spremenila, ker so se tako odločili najvplivnejši ljudje tega sveta, predvsem v ZDA, ki so razstrelili nekatere temelje ekonomije.

Zahteve po rezervah v komercialnih bankah so se zato zmanjševale, denarni multiplikatorji so se povečevali, količina kreditov je eksplodirala, nadaljuje Duncan (str. 10). Končno sploh ni bilo več nobene meje, ki bi še določala, koliko kreditov je mogoče ustvariti. Krepil se je vtis, da je vse mogoče, da je kreditov neskončno veliko in da je na njih temelječa gospodarska rast kratko malo brezmejna.

Bistveno je torej tole: ljudje niso krivi za to, kar so počele zadnja desetletja centralne banke, ki so ustvarjale denar iz zraka in manipulirale z njim, da bi ga bilo še več. Kreditov je bilo na voljo tako rekoč neomejeno veliko, zato so jih ljudje tudi najemali, saj so razumna bitja. Ljudje so seveda potrošniki, zato so jih porabljali, kar je pomenilo, da so bili zadovoljni vsi: banke so iz niča ustvarjale denar, dobivale obresti in povečevale profite, ljudje so kupovali hiše in na veliko trošili, posli so cveteli, investicije so rasle v nebo, vse drugo je raslo in politiki so se lahko hvalili z rastjo, saj je naraščalo tudi število delovnih mest, z njimi pa zaposlenost. Vse je torej raslo: proizvodnja, potrošnja, zaposlenost, borzni indeksi, profiti.

Rast pa ni pomenila ničesar drugega kot balon, fikcijo brez vsake podlage ali realnega temelja, saj so te razstrelili, kot rečeno. Depresija je bila preprosto nujna, vprašanje je bilo le, kdaj se bo zgodila. Kdor trdi, da ga je presenetila, je bodisi brezbrižen bodisi neveden.

Pomembno pa je še tole: spremenjeni načini manipuliranja z denarjem brez vsake podlage so povzročili spremembe v samem gospodarstvu. Širjenje ameriškega deficita, pravi Duncan, je pomembno vplivalo na globaliziranje oziroma povezovanje ameriškega gospodarstva z svetovnim (str. 56). Denar je bil vse manj pomemben, vse pomembnejši so postajali krediti. Ključna ekonomska variabla je postala kredit kot denar, poudarja avtor (str. 57).

Do tu so zadeve že postale precej zapletene, toda ne preveč. Dodatno se zaplete v nadaljevanju. Baloni se lahko napihujejo, pravi Duncan, zelo dolgo oziroma toliko časa, dokler gredo vštric z rastjo vsega tudi plače delavcev (str. 59). Če plače ne rastejo dovolj hitro, ljudje, ki najemajo kredite, nenadoma le-teh ne morejo več odplačevati. Nujno sledi depresija.

Potem se pojavijo želje, da bi vlada začela krčiti javni sektor in manj zapravljati. Duncan tako razmišljanje komentira takole: manj vladnega zapravljanja pomeni krčenje ekonomije in višjo stopnjo nezaposlenosti. Ekonomija danes pač ne deluje tako, kot je nekoč, ko je bilo zlato denar (str. 73).

Kje smo torej v tem trenutku, kaj se dogaja, kaj se bo verjetno dogajalo?

Dogaja se predvsem to, da je ekonomija še vedno zaverovana v religiozna spoznanja o neskončni in brezmejni rasti vsega. Krediti sicer poganjajo tako rast, toda preprosto življenjsko pravilo je, da je dolgove prej ali slej treba odplačati. Za tem spoznanjem ni nobene posebne modrosti; dolgove je treba odplačati po definiciji.

Dogaja pa se še nekaj drugega, radikalnega. Duncan pride na koncu knjige do osupljivega spoznanja: danes ne živimo več v kapitalizmu. Kako je mogoče trditi kaj takega, saj smo vsi prepričani, da živimo prav v njem?

Zelo preprosto. Kapitalizem je bil še konec XIX. stoletja ekonomski in družbeni sistem, v katerem je gospodarstvo poganjal zasebni sektor, vloga države pa je bila zelo omejena. Danes je bistveno drugače: država podpira skoraj vso industrijo, vse skupaj pa poganja zadolževanje, ne varčevanje, in potrošnja, ne proizvajanje (str. 133).

Ključno vlogo ima torej država, čeprav ne govorimo o planskem gospodarstvu. Kapitalizem, sklene Duncan, je postal kreditizem (ibid.).

Bo v bližnji prihodnosti kaj bolje? Težko je reči, kajti miselnost najbolj vplivnih ljudi sveta se zlepa ne bo spremenila, zato so možni tudi najbolj črni scenariji.

Eden takih scenarijev nam je na žalost že znan: zategovanje pasu in krčenje javnega sektorja. Ta vodi naravnost v novo veliko depresijo, pravi Duncan (str. 143). Drugi scenarij pomeni ohranjanje statusa quo. Tudi ta na koncu vodi v depresijo. Tretji scenarij imenuje Duncan razumno vladno investiranje. To je edini scenarij z vsaj približno srečnim koncem.

Trenutna kriza ni le kriza kapitalizma, temveč je tudi razpotje same civilizacije, zaključuje Duncan (str. 146). Vlade lahko najamejo velikanske kredite in jih vložijo v transformativne mega projekte, ki bi ustvarili povsem nov svet. Lahko pa tega ne naredijo in tvegajo zelo boleč konec civilizacije, kakršno poznamo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži