Dušan Rutar - Psihologija v kapitalizmu

Dušan Rutar

Psihologija v kapitalizmu

Živimo v reakcionarnih časih, v katerih pospešeno napadajo velika spoznanja in dosežke napornega intelektualnega dela iz preteklosti ter jih nadomeščajo s tehničnim znanjem, s tržnimi produkti, ki jih je mogoče uporabiti hitro in na enostaven način, z lahko predstavljivimi prijemi za delo na sebi, ki jih je mogoče uporabiti kadarkoli in kjerkoli, vse skupaj pa naddoloča moralistični nauk, da potrebujejo ljudje tukaj in sedaj strokovne nasvete, kako bolj kakovostno živeti. Misel tako udomačujejo in skušajo prikazati kot nekaj prijaznega, zlahka prebavljivega in namenjenega trgu po principu za vsakega nekaj.

Usoda psihoanalize je neposreden izraz zatona intelektualnega dela v zadnjih desetletjih po Lacanovi smrti. Danes večina ljudi misli, da je psihoanaliza: del psihologije osebnosti; tehnika za delo na sebi; vrsta psihoterapije; alternativa psihiatriji, ki ji tako ali tako grozi, da jo bo posrkala biologija; ubogi pastorek nevrologije in kognitivne znanosti. Vzporedno lahko spremljamo splošne napade na intelektualno delo in kreativno raziskovanje, katerih nosilci in zastopniki pred našimi očmi spreminjajo humanistično misel s psihologijo vred v deklo kapitalizma, pljuvajo po Marxu, češ da je bil totalitaren, napadajo Darwina, zlasti v Ameriki, kot da je garjav pes, nekateri postavljajo pod vprašaj celo Einsteinova odkritja.

Kapitalizem s prijaznim obrazom tako spreminja ljudi v srečne sužnje, potiska psihoanalizo kot teorijo subjekta na smetišče, obenem pa nagovarja ljudi, naj ne mislijo, češ da je smisel življenja ležanje na plaži, potrošništvo, komuniciranje, delo na sebi, učenje socialnih veščin ter dodajanje vrednosti.

Danes nas moderna intelektualna misel potrebuje bolj kot kadarkoli, kajti če v tem boju izgubimo, bo izgubila tudi civilizacija.

Pier Paolo Pasolini, St Paul: A Screenplay, Verso, 2014

Italijanski režiser Pier Paolo Pasolini je želel narediti film o svetem Pavlu. Napisal je scenarij, ni pa dobil denarja, zato film ni bil nikoli posnet. Rekli so, da bi bil tak film preveliko tveganje za vlagatelje. Čisto preprosto.

Jacques Lacan: preteklost in sedanjost (Jacques Lacan: Passé présent, Alain Badiou & Élisabeth Roudinesco, 2012)

Človek se z leti kar malo naveliča vedno enakega kritiziranja mislecev, kakršen je bil Jacques Lacan. Kritike so vedno enako neumne in tako simptomatične, da bi vsak njihov avtor posebej moral leči na kavč in se podvreči psihoanalizi, vendar to ni mogoče. Je pa izjemno dobro slišati koga, ki je Lacana zares dobro poznal in ga pozna še danes. Alain Badiou in Élisabeth Roudinesco sta med njimi, zato jima velja prisluhniti.

Marko Štempihar, Portret nomada: Deleuzova socialna filozofija, Ljubljana: Krtina, 2013

Pred seboj imam izjemno in izvirno knjigo. Njen avtor je filozof, Marko Štempihar.

Novi roman pisatelja Saše Vuga z naslovom Borodin, ki je izšel novembra 2013 pri Slovenski matici, je sestavljen iz treh, na prvi pogled, nepovezanih zgodb. A to je samo videz, saj se ob branju rdeča nit triptiha kaže vsaj na dveh ravneh. To sta čas dogajanja in tema smrti. Obe dimenziji se nato svojevrstno prepleteta v rdečo nit romana. Za boljše razumevanje analiza ali študija triptiha ne bo sledila diahroni osi, kot so zgodbe v romanu nanizane, temveč sinhroni, kar pomeni, da bomo zasledovali glavne problemske točke, ki jih delo postavlja pred bralca, v njihovi zastavitvi ali postavitvi in mogoči ali potencialni (raz)rešitvi. To je naš glavni razlog, da bomo skušali interpretirati prvo in tretjo zgodbo kot zrcalni sliki, drugo oz. osrednjo zgodbo pa kot možno problemsko rešitev temeljne dileme, ki se skozi celotne tri zgodbe vleče kot glavna tema, ki ostaja v prvi in tretji zgodbi nerešljiva.

Komentar h knjigi Ivana Urbančiča: O krizi: Epilog k Zgodovini nihilizma

založila: Društvo Slovenska Matica

zbirka: Slovenska filozofska misel

datum izida: 23.10.2012

Nenavaden pogled na krizo - skozi oči nihilista.

Knjiga ne ponuja odgovorov ali receptov za rešitev krize - najverjetneje to ni bil avtorjev namen. Jo pa pojasnjuje. Ta pojasnila sem razumel precej pogubno. Ni nam rešitve. Današnjo krizo vzporeja z izvornim grškim pomenom besede "krisis" kot spor / težavo odločitve. "Ali propad in uničenje ali rešitev v novo možnost drugačnosti tega spora." "Ali se razvoj proizvajanja žene v neodvrnljivo katastrofo - Ali se z njim bliža obrat k resnici Biti? Ali propad v brezno niča nihilizma - Ali zasnutje novega temelja nad breznom?" Omenjena dilema se ujema z vprašanjem "biti ali ne biti", pri čemer se "biti" nanaša na Mislim torej sem, "ne biti" pa na "znanstveno-spletkarsko proizvajanje, ki tiranizira vse ljudi kot živali proizvajanja...". In guess what! "Ne biti" oz. "znanstveno-spletkarsko proizvajanje" (zsp) zmaga. Ker zsp je v bistvu nihilizem in volja do moči, kar je po avtorju bistvo človeka. To pojasni še z drugega zornega kota: zsp vsaketoliko pride do točke, ko se zasiti - ne more več napredovati. To je kriza, ki se ciklično pojavlja v vsej človekovi zgodovini. In zsp izkoristi krizo za odstranitve ovir, ki se postavijo na pot nadaljnjega napredka (vojne, revolucije, spremembe družbenih redov, državne ureditve, pa tudi bolj nam poznane: spremembe davčne, pokojninske, socialne zakonodaje...). Vse to v funkciji odstranitve ovir, ki bi zsp-ju zavirale nadaljnji razvoj. Družba (država, politika, nvo...) bi to sicer želela zavreti in nekako preliti dobrine oziroma bogastvo iz zsp-ja vase, vendar ji to nekako v imenu nihilizma ne uspe. "V nihilizmu ni noben sistem, še posebej družbeni, zavarovan pred propadom v nič." Človek kot razcepljeno bitje (biti - čisti um, duh... in ne biti - žival proizvajanja) vedno niha med obema skrajnostima, a na dolgi rok ne biti zmaga. Urbančič tudi utemeljuje, zakaj je zsp neodvisen in nadrejen državi (družbi, nvo...). Sam to razumem v smislu, da človek ni sposoben povsem kontrolirati svojega uma (znanstvenega raziskovanja), npr. znanstveno odkritje cepitve jeder je imelo katastrofalne posledice za človeka (predvsem na Japonskem) – človek takih katastrof ni sposoben preprečiti. Skratka, zsp (produkcijska žival) premaga čisti um (Bit, nematerialno...).

Mitja Reichenberch in Dušan Rutar - Kje je Wagner?

Mitja Reichenberg in Dušan Rutar

Kje je Wagner?

Fenomen srečanja med Wagnerjem in Nietzschejem zagotovo ni samo fenomen tistega časa, saj je povzročil pomembne in dalekosežne spremembe v pisanju nove zgodovine poznega IX. in nato XX. stoletja. Knjiga Kje je Wagner? nosi v sebi poglede na filozofske, glasbene, muzikološke in sociološke teoreme, ki jih je potrebno znova premisliti, ko umeščamo Nietzscheja in Wagnerja na zemljevid diskurza o neskončnem vračanju istega. Ob 200-letnici Wagnerjevega rojstva se moramo ozreti na kulturno-glasbeni obrat, katerega je srečanje, prijateljevanje ter razhod dveh največjih umov tedanjega časa povzročilo. Če Nietzsche v nekem trenutku postavi za maksimo voljo do moči, pa Wagner nanjo odgovori s konceptom glasbene drame, ki kot Gesamtkunstwerk povzroči hkrati vzpon in padec velike romantične opere.

Mitja Reichenberg v svojem delu knjige ponovno premišljuje in sestavlja Wagnerjeve misli, ki so, če povzemamo idejo konstitutivne glasbene diferenciacije, katera je pričela izginjati v drugi polovici IX. stoletja, vodile tako v propad opere, kakor tudi nujno naprej v ustvarjanje Arnolda Schönberga, Albana Berga in njunih sodobnikov, kakor tudi v filozofsko mejne točke Johna Cagea in s tem v razpad glasbene kontinuitete kot ideje zvoka-poslušanja-publike. Te zvočno-glasbene geste so, gledane za nazaj, pravzaprav Wagnerjeva zapuščina, ki se skozi Nietzschejanski očitek populizma dandanes vračajo – kot komercializacija muzikoloških piruet v najbolj skomercializiranem in barbarskem razumevanju »klasične« glasbe današnje kapitalistične produkcije.

Knjiga Kje je Wagner? ponuja tudi svež razmislek o filozofski tradiciji, ki sega vsaj od Descartesa do Kanta, Hegla in Nietzscheja ter zajema filozofske koncepte, ki so morda res ključni ne le za razumevanje Wagnerjevega odnosa do Nietzscheja, temveč tudi za odgovarjanje na vprašanje, kaj je hotel Wagner s svojo glasbo, kako razumeti glasbene drame, ki jih moramo misliti tudi v luči Descartesovega razmišljanja o bogu kot abstrakciji oziroma konceptu, iz katerega lahko izpeljemo dokaz o eksistenci boga, v luči Kantovega razmišljanja o subjektu in etiki ter Nietzschejevega razmisleka o naravi življenja in večnega vračanja istega. Podnaslov knjige (o neskončnem vračanju istega) je zato pomenljiv, saj namiguje na Nietzschejev koncept večnega, obenem pa odpira prostor za razmišljanje o končnem in neskončnem, ki je seveda eminentno filozofsko. Dušan Rutar se tako loteva razmisleka o univerzalnosti filozofije in o njenem cilju, ki je neposredno povezan z Wagnerjevim revolucionarnim delovanjem v štiridesetih letih 19. stoletja, pa tudi s skladateljevim kreiranjem glasbenih dram, zlasti pa z njegovim konceptom o Gesamtkunstwerk. Na koncu velja poudariti le še to, da je knjiga izvrstna demonstracija možnosti, da zgodovinske dogodke, med katere sodi tudi srečanje med Wagnerjem in Nietzschejem, mislimo na nov, produktiven način, ki daleč presega stereotipno ugotavljanje o naravi Wagnerjevega antisemitizma, Nietzschejevega protofašizma ali hrupnosti Wagnerjevih glasbenih dram.

Leto nevarnega sanjanja (The Year of Dreaming Dangerously, Slavoj Žižek, 2012)

Naslov knjige je zanimiv in celo nekoliko romantičen, saj spregovori o sanjanju, kar bi lahko marsikdo povezoval s sanjarjenjem, z nepomembnim, utopičnim izgubljanjem v sanjskem svetu, ki je kajpak bistveno drugačen od trde, neizprosne kapitalistične resničnosti, v kateri skušamo preživeti.

Nova depresija (The New Depression: The Breakdown of the Paper Money Economy, Richard Duncan, 2012)

Politiki hočejo v teh časih navadnim ljudem naložiti občutke krivde, češ da so v preteklosti preveč zapravljali in najeli preveč kreditov, zato morajo sedaj zategovati pasove in vračati dolgove. Tako razmišljanje je bodisi izraz totalne ekonomske nepismenosti ali zlonamerne manipulacije z daljnosežnimi posledicami.

Demokracija na delu (Democracy at Work: a Cure for Capitalism, Richard Wolff, 2012)

Knjižica Richarda Wolffa ima pomenljiv in za marsikoga preveč samozavesten naslov: zdravilo za kapitalizem. Na prvi pogled bi lahko rekli, da svetovno znani ekonomist preprosto predlaga recept za rešitev kapitalizma, ki ga sicer zaman išče armada strokovnjakov in politikov. Pa vendar ni tako.

Podkategorije