Posnetek: Jerneja Čater

Rotary club
24. mar. 2019

Posnetek: Mojca Dular

V zadnjih desetih letih se je poraba analgetikov v Sloveniji povečala za kar 53 %! Med desetimi najbolj pogosto predpisanimi zdravili v letu 2016 je kar 5 protibolečinskih zdravil! Pa bo naše življenje zato res postalo lažje ali se bomo kmalu znašli v še večjih težavah, ko nam bodo močne učinkovine poškodovale še? Odgovor na ta vprašanja boste lahko prebrali v novem priročniku iz edicije Preverjene naravne rešitve: Naravne rešitve za bolečine v mišicah, sklepih, hrbtenici, kolenih …


Sanja Lončar

Posnetek: Robert Sanković

Dr. Valerija Korošec je prikazala ‘otroški UTD za Belgijo po slovensko’. To je prikaz mikro-simulacije enega od možnih pristopov k uvedbi univerzalnih otroških dodatkov na primeru Belgije, ki ga je mogoče razširiti tudi na druge države EU.

Posnetek: Katja Kavaš

V okviru praznovanja 100. obletnice Univerze v Ljubljani Filozofska fakulteta v mesecu aprilu predstavlja ciklus javnih predavanj Govori FF, v katerem bodo svoje delo predstavili uveljavljeni profesorji in profesorice Filozofske fakultete, ki so redno navzoči v slovenski javnosti.


Mladen Dolar: O vlogi univerze


Predavanje bo skušalo pretresti nekatere vidike vloge univerze v času od nastanka Humboldtove Univerze (1809) do današnjih zagat. Humboldtova univerza je predstavljala prvi model moderne univerze in s tem model tega, kar bo Lacan, po letu 1968, konceptualiziral kot »univerzitetni diskurz«. Predavanje bo izpostavilo Hegla, zadnjega predstavnika velike metafizične tradicije, ki je postal prvi paradigmatični profesor Humboldtove univerze, in ob tem širšo vlogo filozofije v tej na novo zasnovani instituciji. V drugem delu se bo posvetilo razlogom za študentski revolt v šestdesetih in sedemdesetih letih, ki si je za taročo kritike vzel prav Humboldtov model, razgrnilo nekaj paradoksnih nasledkov tega revolta in v zaključku predlagalo nekaj možnih strategij za spoprijem z današnjimi zagatami univerze.

Posnela, uredila in objavila: Jerneja Čater

Kognitivna znanost v šoli

Osrednja knjižnica Celje, 28 mar 2019

Posnetek: Mojca Dular

Ali je Turčija sploh evropska država? Vprašanje in argument, ki ga zasledimo med nasprotniki vstopa Turčije v EU. Če bi izhajali zgolj iz pravnega načela dolžnosti izpolnitve obveznosti Pacta sunt servanda, bi bil odgovor pritrdilen, saj je EU Turčiji z dodelitvijo statusa države kandidatke na srečanju v Helsinkih leta 1999 priznala, da Turčija pogoj evropskosti izpolnjuje.


Knjižnica Otona Župančiča

Posnetek: Mojca Dular

Predavanje bo tematiziralo obdobje nemirnega miru po prvi svetovni vojni. Uveljavitev demokracije po mirovnih pogodbah je pomenila navidezno zmago wilsonizma in njegovega koncepta za demokracijo varnega sveta. Demokracija je obveljala za "režim debaterjev", zagovorniki diktatorskih prijemov pa so se čedalje bolj uveljavljali. Po drugi strani pa so se med demokrati najprej uveljavili zagovorniki pomirjevanja. Evropa je tako postajala čedalje bolj razdeljena, wilsonistična Liga narodov pa iz dneva v dan bolj neučinkovita.


Knjižnica Otona Župančiča

ZARADI INŠTALIRANE VAGINE POSTAVLJENA PRED SODNIKA

Predstavitev sporeda 21. Festivala dokumentarnega filma

Umetniški direktor 21. Festivala dokumentarnega filma Simon Popek je na tiskovni konferenci na temo festivala v Klubu Lili Novy Cankarjevega doma v Ljubljani v torek predstavil spored filmov, ki bodo prikazani od 13. do 20. marca 2019.

Letos v tekmovalni sekciji močne ženske teme

»Letos je nekaj tematik posebej izpostavljenih; v filmih tekmovalnega programa gre za močne ženske teme, prva je Džamilina ljubezen (Djamilia), zelo poetičen dokumentarec francoske režiserke Aminatoue Echard. Posnela ga je v Kirgiziji, vsebina pa se naslanja na znameniti kirgiški roman Džamilina ljubezen1 Čingiza Ajtmatova, ki je izšel tudi v slovenskem prevodu – če ga lahko kje najdete, ga zelo priporočam. Pripoveduje znamenito kirgiško zgodbo o uporni ženski, ki po drugi svetovni vojni zapusti moža in odide za srcem; izjemno vizualno delo, ki se ga res splača videti tudi na velikem platnu.«

Slika 1: Prizor iz filma Džamilina ljubezen (Djamilia)

»Drugo močno žensko temo obravnava švicarski film Barbare Miller Ženski užitki (Female pleasure). V petih zgodbah pove pet šokantnih, zelo krutih zgodb, povezanih z ženskami na različnih koncih sveta, od afriških žensk v muslimanskem svetu, kjer jim še vedno obrezujejo organe, prek filma o nemški nuni, ki je šla v Vatikan in bila tam spolno zlorabljena, do ekstravagantne zgodbe, ko japonsko vizualno umetnico postavijo pred sodišče, ker je obliko svoje vagine natisnila v 3-D formatu in naredila iz tega umetniško inštalacijo. Zgodbe pokažejo hipokrizijo oblasti, moško dominacijo, ko moški moralizirajo o vprašanjih, ki se tičejo ženske … no, mislim, da morate film videti, ker je mestoma res zelo šokanten, mestoma izjemno lep, aktualen. Z nami bo tudi režiserka Barbara Miller, zato sem prepričan, da bo za film veliko zanimanja. Enako verjetno velja tudi za tretji zelo močan, aktualen dokumentarec z žensko temo, film Zasužnjena ženska (A Woman captured) režiserke Bernadett Tuza-Ritter, ki pokaže še eno šokantno zgodbo o neke vrste sužnjelastniškem razmerju v sodobni Madžarski.«

Slika 2: Prizor iz filma Ženski užitki (Female pleasure).

Od zaupanja portretirancev do dobrega dokumentarca

»Kaj boš storil, ko bo šel svet k vragu? (What You Gonna Do When the World's on Fire?) je film ameriško-italijanskega cineasta Roberta Minervinija, ki je doslej ustvarjal fikcijske zgodbe iz ameriških revnih predelov, predvsem juga, zdaj pa je posnel svoj prvi dokumentarec. V njem se osredotoči na najbolj revne in deprivilegirane črnske skupnosti na ameriškem jugu. Resnično gre za svet, ki ga je še posebej prizadela rasistična politika aktualne ameriške oblasti. Film je nastajal več let, saj prikazuje zelo zaprto skupnost; ne zaupa nikomur, ki pride od zunaj. Avtor je potreboval veliko časa, da si je pridobil zaupanje teh ljudi in da so ga sploh spustili v svojo sredino.«

»Zadnji film tekmovalnega programa je Pariz je praznik – Film v 18 valovih (Paris est une fete – Un film en 18 vagues). Sylvain George je že nekajkrat gostoval v slovenskem filmskem programu. Gre za zelo samosvojega aktivističnega avtorja; izpostavlja migrantske teme, ki se odvijajo v evropskem prostoru. Čeprav je migrantska nota filma zelo močna, se je vendarle malce odmaknil od nje, saj pokaže aktualno francosko masovno oponiranje, francosko politiko, ne samo do migrantov, ampak tudi do socialnih vprašanj. Film je vizualno zelo impresiven; posnet v črno-beli tehniki, navduši s poetično razsežnostjo.«

Slika 3: Prizor iz filma Pariz je praznik – Film v 18 valovih (Paris est une fete – Un film en 18 vagues)

Sovjetsko-ruske zgodbe in kitajska različica Shoaha

»Poleg ženskih tem so rdeča nit letošnjega festivala tudi sovjetsko-ruske zgodbe, zastopane s tremi filmi. Med njimi je najatraktivnejši zadnji film Wernerja Herzoga Srečanje z Gorbačovom (Meeting Gorbachev). Herzog kaže zanj neznačilno, skoraj fanovsko fascinacijo z likom Gorbačova, ki je omogočil mirno končanje hladne vojne, ta pa je bila v Nemčiji, torej tudi pri Herzogu, še posebej močno občutena. V dokumentarcu gre za zelo topel in prijateljski dialog med velikim politikom in velikim cineastom.«

»Drugi film iz neformalnega sklopa so Putinove priče (Svideteli Putina) Vitalija Manskija. Manskij, ki zdaj živi v Latviji, se je – tudi iz varnostnih razlogov – izselil iz Rusije. Precej se posveča rusko-ukrajinski tematiki. Njegovi filmi so zelo močni – v političnem smislu. Iz osebnih arhivov je izkopal posnetke, nastale pred jesenjo 1999 in spomladi 2000, ko je Putin prihajal na oblast. Takrat je Boris Jelcin odstopil (31. decembra 1999), hkrati pa tlakoval politično pot Vladimirja Putina. Vitalij Manskij je bil dokumentarist ruske nacionalne televizije ter je s svojo ekipo snemal in spremljal Putina, zdaj pa se s te 20-letne distance sprašuje, ali je soomogočil Putinov politični vzpon, kajti Putin se je že takrat izkazal za zelo spretnega medijskega manipulatorja. Seveda je izrabil tudi Manskija. Tako je Manskij v nekaterih zelo sentimentalnih prizorih o Putinu kazal njegovo človeško plat, na primer, ko se sreča s svojo nekdanjo učiteljico. Manskij je Putinu nasedal in mu omogočal učinkovito promocijo.«

Slika 4: Prizor iz filma Putinove priče (Svideteli Putina)

»Zadnji film tega sovjetsko-ruskega bloka je Proces (Process) Sergeja Loznice. Loznico verjetno poznate, saj smo mu pred tremi leti posvetili obsežno retrospektivo. Je res fascinanten avtor, ki se pogosto naslanja na arhivski material. Tudi tokrat je iz bogatih ruskih arhivov potegnil prve zvočne posnetke sovjetskega filma, povezane s stalinističnimi procesi z začetka 30. let. Tehnično izvrstno posneti dokumentarni prizori kažejo, kako je Stalin začel obračunavati s tako imenovano inženirsko stranko, ki naj bi spodkopavala temelje revolucije. Kasneje se je izkazalo, da inženirska stranka sploh ni obstajala, a so obtoženci kljub temu vnaprej pristajali na to, da se bodo samoovadili in priznali krivdo, ki je seveda sploh ni bilo. Šlo je za montiran proces, kot temu radi rečemo. Akterji so navidezno prostovoljno, v resnici pa pod prisilo sodelovali v tem cirkuškem šovu. Loznica je iz obsežnih materialov sestavil v tehničnem smislu rahlo obogateno vizijo montiranih sodnih procesov in tako je nastala res fascinantna podoba časa.«

Slika 5: Prizor iz filma Proces (Process)

»V sekciji aktualnih družbenokritičnih filmov bo kitajski film Mrtve duše (Les Ames mortes) režiserja Wang Binga še prav poseben. Tudi Binga smo pri nas že videli, zdaj pa je tu 8-urni – ne se ustrašit! – dokumentarec, v katerem popiše pričevanja politično zatiranih in preganjanih ljudi. Mao je konec 50. let začel čistiti politični prostor in množično pošiljati ljudi, obtožene na zelo trhlih temeljih, na severozahod Kitajske, v kitajsko različico taborišč, kjer so bili zaprti več let in se »prevzgajali«. Kot izvemo iz pričevanj, sploh ni šlo za vzgojo, temveč so ljudje tam samo umirali. Zgolj peščica jih je preživela večletno torturo in zdaj pričajo. Lahko bi rekli, da gre za verzijo Shoaha, znamenitega filma Clouda Lanzmanna o pričevanju preživelih iz nacističnih taborišč.«

Slika 6: Prizor iz filma Mrtve duše (Les Ames mortes)

Poglej, kako hitro te razlgasijo za norega

»Nori dnevi (Dani ludila) režiserja Damiana Nenadića so hrvaško-slovenska koprodukcija, katere slovenska producentka je Petra Seliškar. To je še en zelo čustven portret dveh duševno drugačnih ter neupravičeno zavrnjenih in zapostavljenih oseb. Kaže, kako te na Hrvaškem zelo hitro razglasijo za norega ter napolnijo s pomirjevali in drugimi zdravili. Film je zelo intimen čustven portret moškega in ženske, ki sta se sama posnela. Vidimo sliko zgrešenega zdravstvenega sistema. Avtorja bosta z nami na predstavah, z nami pa bo tudi Petra Seliškar.«

Slika 7: Prizor iz filma Nori dnevi (Dani ludila)

Ben Asamoah bo povedal marsikaj zanimivega o evropejsko-afriških romantičnih zvezah!

»In smo že pri otvoritvenem filmu, to je Sakawa (Sakawa), belgijskonizozemska koprodukcija afriškega ustvarjalca Bena Asamoaha. Ponavadi za spletne prevare in podobne stvari, ki jih dobivamo vsak dan v poštne nabiralnike, obtožujemo samo uboge Nigerijce (smeh), a tu gre za mnogo širši fenomen. Ben Asamoah je doma iz Gane, kjer se je razpasla mreža spletnih prevarantov, ki naivnim zahodnjakom in zahodnjakinjam obljubljajo intimno-romantične zveze ... V slovenskih medijih je bilo v zadnjem tednu ali dveh kar nekaj člankov na to temo. Bral sem, da tudi med Slovenci in Slovenkami obstajajo številne osebe, ki so tem ljudem nakazovale denarne zneske, tudi po sto tisoč evrov. Film je nazoren portret okolja, ki se prevarantstva oklepa iz preživetvenega impulza. Čeprav Gana velja za precej urejeno afriško državo, se očitno njeni najnižji sloji, da bi preživeli, poslužujejo tudi takih metod. Ben Asamoah bo z nami na otvoritvi, tako da bo znal povedati marsikaj zanimivega!«

Slika 8: Prizor iz filma Sakawa

Duh Bauhausa in John McEnroe – bližina popolnosti

»Duh Bauhausa (Vom Bauen der Zukunft – 100 Jahre Bauhaus) v režiji Nielsa Bolbrinkerja in Thomasa Tielscha je dokumentarec ob 100. obletnici znamenite nemške oblikovalsko-arhitekturne šole. Gre za tradicionalni pregled dela in pogled v prihodnost, kaj za sodobne arhitekte in oblikovalce pomeni šola Bauhaus. Na zelo lep način pokaže, da ideje Bauhasa izpred 100 let še vedno živijo in da ljudje, ki o prihodnosti razmišljajo z vidika urbanističnega načrtovanja, nemalokrat posegajo po njih.«

Slika 9: Prizor iz filma Duh Bauhausa (Vom Bauen der Zukunft – 100 Jahre Bauhaus)

»V sekciji Miti, ikone, mediji bo prikazan poseben dokumentarec: John McEnroe: Cesarstvo popolnosti (L'empire de la perfection). Morda zveni kot film, namenjen zgolj športnim oziroma teniškim navdušencem, toda gre za prikaz zanimivega filmskega eksperimenta iz srede 80. let, ko je bil John McEnroe na vrhuncu športne slave in je postal predmet ne samo športnih, ampak tudi filozofskih analiz. Serge Assane, znameniti francoski filmski teoretik, mu je namenjal resne tekste in tako dalje. Francozi so McEnroeja začeli analizirati na pariškem teniškem turnirju v Roland-Garrosu, ko so ga spremljali z nešteto kamerami in poskušali ugotoviti, kaj ga dela popolnega. Hkrati je to dokumentarec o McEnroeju kot osebi, o njegovem koleričnem značaju. Gre za posrečen portret športnega fenomena.«

Slika 10: Prizor iz filma John McEnroe: Cesarstvo popolnosti (L'empire de la perfection)

Portret sanjača o drugačnem nogometnem svetu

»Deloma je športna tematika prisotna tudi v romunskem filmu Neskončni nogomet (Fotbal infinit) Corneliuja Porumboluja. Porumboluja verjetno poznate kot avtorja igranih filmov in predstavnika zdaj že znamenite romunske šole. Njegovi celovečerni filmi so bili prikazani tudi na LIFFu2 in v distribuciji. Je režiser z izrazitim občutkom za humor in ironijo. V dokumentarcu sreča Vasiliuja, romunskega »čudaka«, ki si je pred leti zamislil, da bi bile pri nogometu potrebne radikalne spremembe, spremembe pravil, oblike igrišča in tako dalje. Gre za duhovit portret človeka, ki živi v svojem svetu in se ni pripravljen prilagajati ustaljenim smernicam, za portret sanjača, ki je bil prej romunski birokrat, pa tudi aktivni športnik, zdaj pa poskuša izživeti ter udejanjiti svoje fantazije o napredku na področju nogometne igre. Kakšni so rezultati, boste videli, če si boste film ogledali.«

Feral se ne da

»Eden odmevnejših filmov bo verjetno Viva Ludež: Pogovor s Feralovo trojico (Viva Ludež: Razgovor s trojicom od Ferala) avtorjev Marine Banićević in Saše Stanića. Ta hrvaški dokumentarni film je posnetek pogovora članov znamenite Feralove novinarske trojice. Gotovo poznate njenega Borisa Dežulovića, saj je zelo prisoten v našem medijskem prostoru. Ob 10. obletnici ukinitve Ferala, ki je bil kot občilo skoraj četrt stoletja trn v peti oblastem, se najstalnejši člani uredništva pogovarjajo med seboj. Tema pogovora ni samo zgodovina Ferala, temveč tudi hrvaška in evropska politika. Gre za zanimiv in aktualen dokumentarec o stanju stvari v naši soseščini.«

Slika 11: Marina Banićević in Saša Stanić, avtorjafilma Viva Ludež: Pogovor s Feralovo trojico (Viva Ludež: Razgovor s trojicom od Ferala)

Esej o Kočevskem rogu

»Lep pozdrav iz svobodnih gozdov je slovensko-ameriška koprodukcija režiserja Iana Soroke. Film je bil predstavljen že na Festivalu slovenskega filma,3 a ne vem, koliko ljudi ga je videlo, saj so ga predvajali v jutranjih urah. No, zdaj je tu priložnost, da si ogledate ta resnično izjemen dokumentarec. Ian Soroka ni kontaminiran z ideološko navlako, ki se jo gre slovenska politična scena, zato je lahko posnel zelo poetičen, deloma esejističen dokumentarec o Kočevskem rogu. Sicer hoče biti apolitičen, a se ne more izogniti nekaterim očitnim stvarem, kot so fojbe in tako dalje. To je hkrati film o gozdovih, o Kočevju, o tamkajšnjih ljudeh in konec koncev o filmskem arhivu v Gotenici. Je izjemen portret okolja, ki ga dojemamo kot izrazito politično-ideološkega, tako da nam šele nekdo od zunaj, zunanji glas razuma, pokaže, da je Kočevski rog veliko več kot samo to.«

Slika 12: Prizor iz filma Lep pozdrav iz svobodnih gozdov

Sosed Bezinović prihaja v prvi plan

»Pod zaključni film letošnjega festivala dokumentarnega filma, hrvaški film – letos je Hrvaška zelo prisotna – Razglednice (Kartoline), je podpisan Igor Bezinović. Bezinović je izjemno zanimiv hrvaški cineast, ki šele v zadnjih letih, čeprav je posnel že kopico predvsem kratkometražnih dokumentarcev, prihaja v prvi plan. Gre za dvanajst 5-minutnih vinjet, v katerih s soavtorji zelo iskrivo in duhovito govori o načinu življenja na hrvaškem podeželju, še posebej v primorskem delu, na dalmatinskih otokih, v Istri in Medžimurju. Nekaj epizod se dotika tudi našega prostora, slovenske meje s Hrvaško, zato se mi je zdelo prav, da s tem filmom zaključimo festival. Avtorji bodo z nami, prav tako avtorji filma Viva Ludež.«

Slika 13: Prizor iz filma Razglednice (Kartoline)

Mala retrospektiva dokumentarnih filmov Wernerja Herzoga

»Prehajam še na kratko predstavitev Retrospektive, ki jo letos namenjamo Wernerju Herzogu. Herzoga gotovo ni treba posebej izpostavljati, čeprav ta znameniti nemški cineast že dvajset let, če se ne motim, ni bil predvajan pri nas, v smislu kakega celovitejšega pregleda. Želel sem si, da bi bil njegov opus tokrat veliko širše predstavljen, a žal imamo poleg že omenjenega filma o Gorbačovu prostora samo za 8 filmov. Odločil sem se zajeti njemu, pa tudi meni najljubše dokumentarce, od najzgodnejših, kot je celovečerni dokumentarni film, posnet v Afriki leta 1971, Fatamorgana (Fata Morgana), do izjemnega filma Dežela tišine in teme (Land des Schweigens und der Dunkelheit), ki ga je posnel o gluhonemih ljudeh. Herzog se je precej ukvarjal z Afriko in s tretjim svetom. Tak je recimo film Odmevi iz mračnega imperija (Echos aus einem düsteren Reich, portret srednjeafriškega blazneža, diktatorja Jeana-Bédela Bokasse). Lekcije iz teme (Lektionen in Finsternis) je posnel v Kuvajtu, ko je Sadam Husein ob umiku svojih čet leta 1991 zažgal vsa naftna polja. Seveda smo na spored festivala uvrstili tudi Herzogov film Moj najljubši sovražnik (Mein liebster Feind – Klaus Kinski). Posvetil ga je Klausu Kinskemu, igralcu, ki nastopa v več njegovih filmih – vsi so izjemni. Upam, da bodo Herzogovi filmi deležni pozornosti, ki si jo zares zaslužijo.«

Slika 14: Prizor iz filma Fatamorgana (Fata Morgana)

Pripravila: Judita Trajber

______________________________________________________________

1 Roman Džamilina ljubezen Čingiza Torokuloviča Ajtmatova je v prevodu Olge Šiftar-Rapoša izšel pri Pomurski založbi (1974).

2 LIFFe je kratica za ljubljanski mednarodni filmski festival, ki bo jeseni že 30. leto potekal v organizaciji Cankarjevega doma.

3 Festival slovenskega filma (FSF) od leta 1998 v Portorožu organizira Filmski sklad Republike Slovenije.

Posnela in objavila: Jerneja Čater

Ciklus predavanj; Kognitivna znanost v šoli
OSREDNJA knjižnica Celje

Posnetek: Mojca Dular

Še je upanje za prihodnost.