Oj blesk, ki prezlati nebo! Gromovi bičajo vesolja. Žvenket orožja razglasi, da vojska zla vdre čez polja.

Vetrovi zavrtijo v prah in v stebre dvignejo temine, ko vzpne se kvišku črni vran, na njem leti vladar globine.

Vsa strašna vojna sila se pognala je čez rob vsemirja, požgati mesta, zbit gore, zastrupiti prav vsa povirja.

Ni eden njej se stavil v bran, zastavil en ni svojega življenja, pokleknila so bitja vsa, zavladala je bol trohnenja.

Eonov mnogo se zvrsti na končni-ne spirali časa, ko proti vrhu izbočí krvi se rdeče naša rasa.

In človek se privzdignil je nad meglo temnega vladarja, začutil v sebi svežo moč, ki iskro novega podarja.

Stoji tako pokončno zdaj, v višave sinje se ozira, z nogami pa še vedno v zlu, ki prek krvi po njem prodira.

Mogočna borba zla, luči, ki v njemu večno se ponavlja, napravila iz človeka je - en pol zveri in en pol kralja.

Le kaj na koncu bo nastalo in kdo sluti kaj še bòde? A vse do tâkrat v dlaneh vsak svoje nosi ključ usode.

Odpira z njim vseh vrst si vrat; od zdravja, slave, do bolezni, na koncu pa, ko vse odpre, oči mu zablesté v ljubezni.

Vse se razblini, vse izgine, okolica odzvanja v miru... skoz njega blisk še zadnjikrat – in Človek vrne se k Izviru.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži