Posnetek: Katja Kavaš

Aktivist Gibanja za dostojno delo in socialno družbo Marko Funkl je predstavil zbornik Dostojno delo: Ne živim, da delam, ampak delam, da živim. Zbornik je delo štirinajstih avtorjev in avtoric, ki imajo vsi osebne izkušnje s prekarnim delom. Je prvi zbornik v Sloveniji, v katerem prekarni delavci sami pišejo in razmišljajo o svojem lastnem položaju.
V zbornik so vključeni tako strokovni prispevki o prekarnosti kot osebne izpovedi prekarnih delavcev o tem, kako prekarnost vpliva na njihovo življenje in družbo na splošno. V zborniku so predstavljeni tudi prvi grobi orisi zahtev slovenskega prekariata.

Knjžnica Otona Župančiča

Posnetek: Katja Kavaš

Pogovor z dr. Darjo Zaviršek, ki je redna profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo o njeni novi knjigi Skrb kot nasilje.
Dogodek je povezovala Irena Šumi.

"Večinoma ljudje o skrbi in nasilju razmišljajo kot o dveh med seboj izključujočih si pojavih, tako rekoč kot o binarnih nasprotjih. Skrb povezujejo s področji družbenega življenja, kot so družina, starši, cerkev, socialna politika, večgeneracijska solidarnost. Nasprotno pa nasilje povezujejo z izjemnimi razmerami in kriznimi situacijami ali pa ga vidijo kot subjektivno patološko nasilje. Vendar so možni še drugačni pogledi ..."

Posnetek: Jerneja Čater

Knjigo o ženski diskurzivnosti v literaturi ter ustvarjanju slovenskih pesnic (Makarovič, Vouk, Kušar, Vidmar, Korun, Golob, Kopinšek in dr.) je slovaško-slovenska literarna znanstvenica, pisateljica in pesnica predstavila v pogovoru s pesnico in esejistko Meto Kušar.

O knjigi je spregovorila tudi sociologinja dr. Renata Šribar, piska uvodne besede. V sodelovanju s slovaškima društvoma SKS in Fraktál.

Knjižnica Otona Župančiča

Posnetek: Katja Kavaš

Ljubljana, 29.8.2018

Posnetek: Katja Kavaš

Projekt Navis 2018: gradnja drugega letošnjega deblaka se počasi približuje koncu.

Roke so že pošteno izmučene od vihtenja sekir, glave pa polne novih informacij ter vpogledov v načine izdelave preprostih lesenih plovil. Slednja se sicer pojavljajo še danes, a so jih ljudje pričeli graditi že v globoki prazgodovini. Kako so v mlajši kameni dobi izgledali deblaki in kako so naši predniki gradili ta plovila, smo se vam v okviru Projekta Navis 2018 trudili prikazati na ljubljanski Špici že vse od začetka junija. Zdaj pa je prišel čas, ko bomo počasi dokončali še letošnji drugi deblak. Izdelujemo ga s pomočjo kamnitih in bronastih orodij, v veliko pomoč pa nam je tudi moč ognja, ki na naše veselje zelo učinkovito izžiga notranjost deblaka.
V nedeljo (2.9.) bomo še ta deblak prepustili v uporabo reki Ljubljanici, zato vas vabimo, da izkoristite še zadnje dneve in se preizkusite v vlogi prazgodovinskega izdelovalca deblakov. Dve delovni akciji bosta izvedeni ta torek in četrtek, ko bomo ob pijači in jedači vsi skupaj vihteli sekire, da bo deblak do nedelje pripravljen za svojo svečano splavitev.

Vabljeni na Špico v družbo Projekta Navis!

Posnetek: Mojca Dular

Sodelujoči:

Katarina Bervar Sternad, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij
Uroš Škerl Kramberger, Dnevnik
Neža Kogovšek Šalamon, Mirovni inštitut
Igor Ž. Žagar, Pedagoški inštitut in Univerza na Primorskem

Moderira Marina Lukšič Hacin, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije in Univerza v Novi Gorici.

Festival migrantskega filma bo med 18. in 21. junijem v Ljubljani potekal v Slovenski kinoteki, Kinodvoru, zaključek pa v kinu pod zvezdami na Slovenski filantropiji. Obiskovalci si bodo festivalske filmske projekcije lahko ogledali v Hišah Sadeži družbe in partnerskih organizacijah v Črnomlju, Murski Soboti, Žalcu, Metliki, Logatcu, Vipavi, Mariboru, Ljutomeru, Lendavi, Velenju in Novem mestu.

V šestih sklopih – Odločitev: odhod, V primežu birokracije, Pečat begunstva, Humanizem vs. zloraba religij, Portreti, Zrcalo mladosti – bo festival gledalcem ponudil 19 filmov iz 14 držav. Na festivalu bo gostovalo osem filmskih ustvarjalcev. Filmske zgodbe in prispevki povabljenih gostov bodo opozorili na razloge, zaradi katerih so ljudje prisiljeni bežati, življenje na poti in težave, ki jih imajo v ciljnih državah ter na problematičnost migracijske politike. Religija, ki jo velikokrat dojemamo kot dejavnik delitve, bo tokrat obravnavana kot most, potencialna povezava med kulturami.

Otvoritev festivala bo v ponedeljek, 18. junija ob 18.30 uri v Kinodvoru v Ljubljani. Otvoritveni film Eldorado (Eldorado, 2018) je posnel švicarski režiser Markus Imhoof. Večer bomo nadaljevali s pogostitvijo s sirsko hrano v kavarni Kinodvora.

V torek, 19. junija, bo po projekciji filmov Vrnitev (Revenir, 2018) in Zamuda (Verspätet) pogovor z avtorji obeh filmov, ki ga bo vodila filmska kritičarka Petra Meterc.

Na dan projekcije bodo za pogovor z novinarji na voljo gostje: David Fedele (režiser, Vrnitev) in ekipa filma Zamuda (Fagus Pauly, Thomas Vogler in Torsten Jantz).

DAVID FEDELE, rojen v Avstraliji leta 1977, je dobil več nagrad za dokumentarne filme. Zanimajo ga predvsem kulturna in humanitarna vprašanja in teme, povezane z družbeno pravičnostjo. Leta 2014 je bil izbran za sodelovanje na Berlinale Talents; bil je tudi član žirije na festivalu Cinema Planeta International Environmental Film Festival 2014 v Cuernavaci (Mehika) in leta 2015 predsednik žirije na Sremskem filmskem festivalu (International Environmental Film Festival) v Srbiji. Film Dežela vmes (2014) je dobil številne nagrade: za najboljši dolgometražni dokumentarni film na Mednarodnem filmskem festivalu FIFE v Parizu, na Human Rights Film Festival v Neaplju (za najboljši film), na Festivalu migrantskega filma (za najboljši film) in na Lampedusa Infestival (za najboljši film).

Svetovni dan beguncev, 20. junij, bo letos posvečen religiji in medverskemu dialogu. O svojem filmu Le dihajoče bitje (Only Breathing, 2017) bosta nekaj besed povedala avtorja Ahmad Adelian in Nawal Chagar, po koncu projekcije pa bo na vrsti okrogla miza o medverskem dialogu v kontekstu integracije. Z gostoma, režiserjem Mohamedom Kenawijem (Ko Rumi sreča Frančiška) in patrom Karlom Gržanom se bo pogovarjal dr. Primož Šterbenc s Fakultete za management na Univerzi na Primorskem.

Režiser Mohamed Kenawi bo za medije na voljo na dan projekcije.

V Egiptu rojeni MOHAMED KENAWI je po diplomi iz italijanskega jezika in književnosti na univerzi Ain Chams (v Kairu) delal kot prevajalec in pisatelj. Leta 2000 je emigriral v Italijo, kjer je 2002 diplomiral iz režije in montaže na Scuola di Cinema v Rimu. Med letoma 2003 in 2006 je delal na Orbit, od leta 2006 pa snema filme za Domino Film.

Festival bomo zaključili s kinom na prostem pri Slovenski filantropiji. Pred projekcijami se bomo v okviru zaključka Orientacijskega programa za osebe, preseljene v Republiko Slovenijo na podlagi letne kvote, z uporabniki programa pogovarjali o integraciji iz zornega kota beguncev in se pogostili s kurdsko in eritrejsko hrano. Večer bomo sklenili s sklopom kratkih filmov.

Več o programu letošnjega festivala in spremljevalnih dogodkih, lahko preberete na spletni strani festivala fmf.slovenija.si.

Udeležba na dogodkih je brezplačna!

Posnetek: Uroš Sedej

Nosil bom rdečo zvezdo

Ljubljana, 25.5.2018

Posnetek: Anita Šolar

Veste, da se oktobrska revolucija sploh ni zgodila v oktobru? To je le eno izmed zanimivih zgodovinskih dejstev. Še veliko več zanimivosti je povezanih s to pomembno revolucijo, ki še danes pomeni enega največjih političnih prevratov v zgodovini.

Kdo so bili glavne_i akterke_ji, kako so delovale_i, kaj je doživljal ruski narod in kaj se je takrat dogajalo z LGBT-skupnostjo v Petrogradu? Komu je bila zvesta, je bila enotna ali razklana? To je bilo izhodišče za pogovor 22. maja, ob 16.30, v Mladinskem centru Legebitra.

Gost je bil dr. Andrej Stopar, radijski urednik, komparativist in doktor zgodovine, nekdanji dopisnik RTV SLovenija iz Moskve in je iz prve roke povedal, kaj je doživel, izkusil in opazil v Putinovi državi. Poskusil je orisati tudi delovanje in življenje tamkajšnje LGBT-skupnosti.

Filozofska fakulteta, 5. Nadstropje, slike bodo na ogled od 10.5. do 10.6.

“Dobrodošli na prvi izmed razstav v ciklu postavitev v 5. nadstropju, kjer se predstavlja Laura Ličer, nekdaj študentka Filozofske fakultete. Njene ilustracije pravljic, ki segajo od Nigerije do Filipinskega otočja, si istočasno lahko ogledate na hodniku Oddelka za geografijo, tukaj pa se Laura izkaže z osrednjim delom desetletnega opusa – slikami v akrilni tehniki. Razstavljena platna delujejo kot ilustracije, pa to nujno niso. Lahko jih imamo za vizualno dopolnilo nenapisanim sanjam ali domišljijskim prigodam v avtoričini glavi. Tam se porajajo hudomušne mačke, ljudje, ki s široko razprtimi očmi zrejo drug v drugega in v stvarstvo; bitja, ki pridejo od neznano kod in se naselijo v izmišljenem vesolju živopisanih rastlin in igrivih prebivalcev. Skrivnostnost jim dodaja množica sončnih krogel z luno in zvezdami, v katerih utegne vsak posebej iskati zapleteno simboliko ali pa jih razumeti zgolj kot vir stalno prisotne svetlobe, ki oživlja ostale motive. Slednji vedno vzniknejo iz barve. Ta je izbrana prva, šele nato pridejo figure, nemalokrat po naključju, ko kaplja pade po nesreči in packa postane prikupna morska pošast. Ploskovite podobe dobrohotnih živalic mrgolijo v neskončnih prepletih. Vsaka podrobnost je omejena s konturo, da jasno zaseda svoje mesto v strahu pred praznim prostorom, pred puščobo sveta. Slog Laure Ličer je takoj prepoznaven. Od samosvojega načina slikanja se ne želi odmakniti, temveč ga samo izpopolnjevati in pri tem predvsem uživati. Raziskovati meje in poti čopiča, ki ga vodi sproščen um. Ravno zato kompozicije niso osnovane s pomočjo serije skic, ampak se slike rojevajo sproti, med improviziranjem z zaobljenimi oblikami iz zakladnice idej, ki se vseskozi širi in vedno znova preseneča.”

Urška Gabrič